GENOVEFA
Povest iz starih časov za vse dobre ljudi, zlasti pa za matere in otroke.
Iz pisem gospoda KRIŠTOFA SHMIDA, poslovenil F. M.
V LJUBLJANI.
Natisnil, založil, in na prodaj jih ima Jožef Blaznik; na Bregu, Nr. 190.
1841.
Prvo poglavje.
Genovefa Vojnomirjeva nevesta.
Pred več stoletju, ko je zora sv. Evangela temote nejeverstva na Nemškem razsvetlila in surove šege naših hrabrih dedov (prednjikov) še zelo omehčala; ko je še zelo pusta trda zemlja pod rokami prvih spoznavalcev krščanstva bolj prijazno podobo oblekla, in ko so se nezmerni gozdovi še v mnogih krajih rodovitnim poljanom in cvetečim vrtom umaknile, je živel na Nederlanskem prav žlahten vojvoda; — vojvoda Brabanski. Zavoljo njegovega srčnega poguma in njegove velike hrabrosti so se vsi nad njim čudili; zavoljo njegovega resničnega strahu božjega, njegove ljubezni do ljudi, njegove trdne poštenosti so ga vsi spoštovali in ljubili. Njegova gospa, vojvodinja mu je bila v žlahtnosti po vse enaka in z njim le ena duša, le eno srce. Edino hčer sta imela, katero sta prisrčno ljubila in prav pobožno (brumno) odredila — po imenu Genovefo.
Še otrok je že Genovefa prav bister um pokazovala, in prav žlahtno srce in v vsem svojim obnašanju prav krotko, tiho bitje. Kadar je po šegi tistih časov vojvodinja za kolovratom sedela in mlado hčerko pri petih letih na majhni lepi pručici zraven sebe imela, ki je vreteno prav priročno vrtila, in najbolj čiste nitke predla, med predenjem marsikatere reči popraševala, na vsako vprašanje lepo in prav odgovarjala in vsako besedo prav krotko, razločno in pametno izgovarjala, — se je mogel vsak, kdor koli jo je videl, zavzeti in rekel je, s tega otroka mora kaj posebnega postati. Kadar je v svojim desetem ali dvanajstem letu s svojimi vojvodskimi starši v cerkev prišla, s svojim ljubeznivim, vsem pobožnim (andohtljivim) obličjem, s svojima licema, na katerih je čista rdeča nedolžnost cvetela, s svojimi dolgimi, rumenimi kitami, v svoji prosti beli obleki med očetom in med materjo v z rdečim suknom pregrnjeni cerkveni pruki pred oltarjem klečala, bistre višnjeve oči polne pobožnosti proti nebesom povzdignila in po tem jih zopet v srčni molitvi proti tlom obrnila — je vsak mislil, da angela iz nebes vidi. Kakor pravi angel tolažbe je koče siromaštva in bolnike na postijah obiskovala. Ubogim otrokom je obleke nosila, ki jih je sama naredila, in marsikateri zlat (cekin), ki ji ga je vojvoda za lepotije dal, je možem podelila. Z majhnim jerbasčkom na roki je zjutraj in v večernim mraku nevidoma k bolnikom hodila, jim pokrepčajoče jedi in marsikakršnega žlahtnega sadja, ki se je takrat po Nemškem še malokje dobilo, in katerega si je sama sebi pritrgovala, prinest. Odražena devica je bila prava podoba nedolžnosti in lepote in vse pobožne matere so gospodično — tako so se še takrat vojvodske prvenke ali princesine imenovale — svojim otrokom v zgled pobožnosti, samotnega življenja, čistote, pridnosti, krotkodušnosti in vsake ženske čednosti pokazale.
Grof Vojnomir, hraber vitez prav žlahtnega srca in čvrste postave je bil vojvodi v boju življenje rešil. Po vojski ga vojvoda na svoj dvor pelje in kmalu mu je tako ljub, kakor njegov lastni sin, in svojo hčer mu v zakon da. Ko je jutro ločitve napočilo, in Genovefa s svojim možem šla, ga ni bilo v vojvodskim gradu in v celi okoliščini ne enega suhega očesa; tudi Genovefa se je pri vsi svoji ljubezni do moža skoraj v solzah utopila.
Častitljivi oče so jo še enkrat objeli, s solzami oblili ter dali: »Idi tedaj, draga hči! Jaz in tvoja mati sva stara. Oba tukaj ostaneva nevedjoča, če boš še kdaj naju obličje gledala. Pa saj gre Bog s teboj in je tudi, kamorkoli prideš, pri tebi. Vedno ga pred očmi in v srcu imej, kakor so te tega tvoji starši učili, in ne omahni ne za las ne na desno ne na levo iz njegove poti; potlej nama ne bo treba skrbeti zavoljo tebe in lahko mirno umerjeva!«
Po tem so jo mati s slabimi rokami objeli, in od joka in ihtenja so komaj te besede reči mogli: »Z Bogom, Genovefa, in Bog naj te spremi! Oh, jaz ne vem, kaj je nad teboj sklenjeno in marsikatere kalne misli mi srce obtegujejo! Pa vedno si bila dobra hči, si bila naju največji veselje na zemlji, nikoli naju nisi razžalila — o, ostani tudi v prihodnjo dobra. Nikoli nič ne stori, česar bi se pričo Boga in staršev sramovala. Še enkrat, dobra ostani — in po tem je vse dobro! In če bi se tudi na zemlji nič več ne utegnili videti, se bomo gotovo zopet v nebesih videli!« Oba stara se zdaj še k grofu obrneta ter rečeta: »O sin, vzemi jo tedaj. Najdražja zaklad je. Tebe je vredna. Obdrži jo ljubo in bodi ji — oče in mati!« Grof Vojnomir je vse obljubil in z Genovefo je pokleknil, očetovi in materni blagoslov prejeti.
Zdaj je Hidolp, škof, ki je Genovefa z grofom Vojnomerom poročil, pobožen, Častitijiv starček belih las pa še rdeče-cvetečih lic pristopil in roke na njiju položivši in ju poblagoslovivši je posebno Genovefi rekel: »Ne solzite se, žlahtna mlada gospa! Bog vam je veliko srečo namenil — pa drugače, kakor vsi pričujoči mislijo. Dan bo pa prišel, ki bodo vsi tukaj pričujoči Boga za to s solzami veselja hvalili. Spomnite se teh mojih besedi, kadar se vam kaj posebnega primeri — in Bog bodi z vami!«
Pri teh besedah pobožnega, bogaboječega starčka je vse pričujoče misel na prihodnje posebno naključje spreletela in občinska milosrčnost se je v molčečo, upanja polno molitev k Bogu in njegovi ljubezni polni previdnosti spremenila. Grof je po tem Genovefo, ki je ko stena bleda in na pol omedlela bila, na potnega za njo pripravljenega in krasno olepšanega konja posadil, in od mnogoštevilnih vitezov sprejeta sta se odpravila.
Drugo poglavje.
Grof Vojnomir gre na vojsko.
Grofovi grad, Vojnomirjevo imenovan, je visoko na skali med rekama Rajno in Mojzelo v lepem, prav prijetnim kraju stal. Ko se je grof s svojo mlado zaročnico grajskim vratom bližal, so še njegovi služabniki in podložni — možje in žene, mladeniči, mladenke in otroci — v najlepših oblačilih napravljeni stali, da bi žlahtna zakonska sprejeli. Velike vrata gradu so bile z zelenjem in cvetlicami olepšana, in še pot je bila s cvetlicami in z zelenim listjem potresena. Vseh oči so bile v Genovefo uprte, vsi so zelo želeli, svojo novo gospodinjo videti. Ko so jo še blizu zagledali, so se vsi zavzeli. Ker je bil obraz Genovefe ves ogledalo čiste, nedolžne, dobrosrčne, le v nebesa zamaknjene duše, je imela res nekaj nebeškega na sebi, in je bila v resnici nadzemljiške lepote. Genovefa je zdaj, s konja stopivši, vse tako milo, tako prijazno in s tako blagimi prostimi besedami pozdravila — je s starimi možaki tako spoštljivo, z materami, ki so svoje otročiče pestvaje ali pa za roke držaje tam stale, tako prijazno govorila — je po imenu in starosti otrok popraševala in jih tako obilno obdarovala, da se je vse veselilo. Ko je pa še vrh tega — kar si je na poti od grofa sprosila, vojakom in slugom za to leto dvojno plačo, podložnim za eno leto odpustek davkov in domačim revežem obilen dar žita in drv napovedala, je vse srčna radost vnela, solze veselja so točili, vsi so sebe in grofa srečne imenovali, in jezero pobožnih prošenj za mladi zakonski par je v nebo gorelo. Še zelo starim grofovem vojakom, ki so svojemu gospodu na čast nepremakljivo na straži stali, so solze po zagorelih licih tekle. Vojnomir in Genovefa sta v prav srečni edinosti živela. Pa ta sreča je le malo tednov trpela. Nekega večera pozno po večerji, ko so že luč prižgali, sta oba dovoljno v navadni stanici sedela. Genovefa je predla in pela, in Vojnomir je k njenemu petju na strune brenkal. Zdaj so se zunaj pred gradom vojniške trobente zaslišale. »Kaj je?« je grof svojega nadhlevarja, ki je ravno proti njemu hitel, povprašal. »Vojska!« mu je odgovoril. »Zamorci so nanaglima iz Španskega na Francosko udarili in žugajo vse z ognjem in mečem končati. Dva viteza sta zdolaj s kraljevimi povelju. Še to noč se imamo, če je mogoče, odpraviti, da bi se brez odloga s kraljevo vojsko združili.« — Grof je takoj dol hitel, in pelje viteza jih pozdravivši v viteško sobo (zimer). Prestrašena grofinja je v kuhnjo hitela, kaj pripravit, s komur bi vitezoma postregla; zakaj po šegi tistih starih časov se tudi grofinje niso sramovale, pred ognjiščem stati.
Grof se je celo noč na vojsko napravljal, poslance svojim vojakom v okoliščini pošiljal in naročal, kaj se ima pri njegovim odhodu goditi. Vsi vitezi so se iz okoliščine na njegovim gradu zbrali in ves grad je šumel od osrošja, od hoje oklenjenih mož in od zvončanja ostrog. Grofinja je imela celo noč dosti opraviti, toliki množici ljudi postreči in platna in vsega, kar je koli grof za odhod potreboval, navezati. Ob zori drugega dne so bili vsi vitezi v oklepih v veliki sobi zbrani in grof je od glave do nog v železo napravljen in z gibkim peresom na čeljadi (Helm) med njimi stal. Zdolaj pred vratami gradu so se še konjeniki in pešci za boj napravljeni v red vstopili in ga čakali.
Genovefa je zdaj v sobo prišla in je svojemu možu po viteški šegi meč in sulico podala. »Suči te orožja za Boga in za domačijo — v pomoč neorožnjene nedolžnosti in v strah prevzetnih hudobnežev!« je dejala in bleda ko ruta, katero je v rokah držala, mu je roke podala. Težke misli na prihodnje trpljenja, katerih si pa še zdaj ni mogla razložiti, so ji težila srce. »Oh Vojnomir!« — je zdihtela — »če bi se nič več vrniti ne utegnil,« in z ruto je obraz zakrila. »Mirnega srca bodi!« ji je grof rekel. »Brez božje volje me ne more nihče ob tla dati. Povsod smo v božjih rokah. Doma smo smrti ravno tako blizu, kakor na terišu, in le njegova roka je, ki nas vedno pred njo varuje. Pod njegovim krilom smo v sredi najbolj krvavega boja v taki varnosti, kakor v gradu. Bog je. Bog vojska in trden grad. Kdor se Boga boji, se nima nič drugega bati. Torej ne tarnaj, draga žena, in ne skrbi zavoljo mene. Oskrbljenje tebe in gradu z graščinstvom sem za Bogom svojemu hišniku tukaj izročil. On je odslej gospodar gradu in oskrbnik mojih vlastin! In zdaj te Najvišjemu izročim! Z Bogom, misli na-me in moli za-me!«
Genovefa ga je še po kamnitnih stopnicah spremila in vsi vitezi so šli za njima. Takoj, ko so skozi velike vrata gradu prišli, in trobente zapele, so se vzdignjeni meči v soncu, ki je ravno iz-hajalo, zabliskali grofa pozdraviti. Urno se je, svoje solze, ki so ga silile, skrit, na konja zaljučil in ko bi bil trenil naprej zdirja, se vitezi in oprode (hlapci) čez gromeči most pod gradom, zapraše. Genovefa je iz stolpa (turna) za vlakom tak dolgo za njim gledala, da se je njenim očem skril, in v svojo sobo se je zaklenila, da bi se izjokala in celi dan ni ne grižljaja zaužila.
Tretje poglavje.
Genovefa krivo tožena.
Genovefa je po odhodu svojega moža v veliki žalosti na svojim gradu živela. Kadar je zarja čez smrečje sanjala, je še pri delu sedela in marsikatera solza ji je ko rosa na cvetlice, ki jih je delala, kanila. Kadar je mašni zvonček zapel, je hitela v grajsko kapelico in prav srčno je za srečo svojega moža molila. Nikoli niso pri božji službi njene klopi v cerkvi prazne videli, in tudi še nekatere popoldanske ure je tam preživela v samoti. Deklice iz vasi, ki je bila pod gradom, je okrog sebe zbirala, jih presti in šivati učila in jim pri delu marsikaj lepega pripovedovala. Kakor je še od svoje mladosti prijateljica revnih in bolnih bila, tako jim je bila zdaj prava mati. Tu ga ni bilo ubogega, kateremu bi ne bila delati in si kaj zaslužiti dala, in kjer koli je kaki bolnik bil, ga je obiskala v njegovi koči, in njena prijaznost in prijetna zgovornost mu je najgrenkejši zdravila poslajšala. Zvečer je med deklami predla — in v časih tudi še pozno ponoči, ko je luna skozi okno svetila, je v samotni sobi sedela, na strune brenkala in zraven kako pobožno pesem pela. Pri vsem pa je na dober red in čiste obnašanje gledala, in prav nič nerodnega ni pri svojih podložnih trpela.
Hišniku, kateremu je bil grof vse svoje izročil, je bilo Golo ime. Prebrisan, dobro podučen mož je bil, ki je s svojim priliznjenim govorjenjem in dopadljivim vedenjem vsakega si pridobiti vedel. Pa mož je bil brez vesti in brez strahu božjega; dobiček in razveseljevanje mu je bilo čez vse. Če je bilo to, kar je delal, dobro in pravično, ali ne, ni nič vprašal, da mu je le koristno ali prijetno bilo. Takoj po grofovem odhodu tedaj je začel zapovedovati in gospodariti. Oblačil se je lepše, kakor grof, je napravljal velike gosti in tako premoženje svojega gospoda tratil. Torej je z vsemi svojemu gospodu zvestimi služabniki ošabno ravnal, tudi marsikateremu delavcu trdo zaslušeno plačilo utrgal, in prepovedal, da se nima nobenemu ubogemu ne eden grižljaj kruha podeliti. Le Genovefi je doslej zmeraj svoje spoštovanje izkazoval, in njegova prijaznost in požrešnost do nje je bila brez konca. Genovefa se je vedno ponosno in modro držala; se ni nikoli z njim pogovarjala in ga je vedno njegovih dolžnost opominjala. S prvega se je zdelo, da ji je pokoren in prizadeval si je močno, ji svoje napačnosti zakriti. Pa sčasoma se je njegova predrznost naraščala in poslednjič je bil tako nesramen, da jo je najnesramnejših reči nagovarjal, katerih se poštena žena ali devica koli nagovarjati more. Z vso gnusobo in nevoljo, katero je sazlužil, ga je zavrnila — in srdito jo je začel zdaj črtiti in sklenil je, jo pogubiti.
Genovefa, katera se ni nič dobrega nadejala, je grofu pisala, Gola po resnici popisala in pismo z gorečo prošnjo sklenila, temu nevarnemu človeku slovo dati.
Grofovi kuhar, prav pošten mož, ki je svoji gospodi vse dobro želel, in se vsem hudobnim ponudbam Gola po mogočnosti v bran stavil, se je Drakon imenoval. Ta je obljubil pismo grofinje po nekem zvestim možu skrivaj grofu poslati. Pa zvijačastimu Golu to ni skrito ostalo. V tistim hipu, ko je Genovefa zjutraj zgodaj Drakonu v svoji sobi pismo dajala, Golo z golim mečem pridere, ubogega, nedolžnega Drakona pričo nje prebode in začne strašno kričati. Vsi v gradu so urno vkup hiteli, grofinjo razmršeno in brez govorjenja na sedež naslonjeno in Drakona pred njo v krvi ležečega vidijo, in Golo je od žlahtne, nekrivične grofinje tako nesramno lagal, da so vsi hlapci in dekle nad tem osramoteli. Po tem je v tisti uri posla (pota) s ravno tako lažnivim, opravljivim pismam do grofa poslal, Genovefo, najpobožnejši (brumno) in nedolžno gospo kakor nezvesto, nepošteno ženo tožil in zapovedal je jo ta čas v najgloblji ječo v gradu vreči.
Golo je svojega gospoda na tanko poznal. Vedel je, da je grof prav žlahtnih misel, pravičen, usmiljen in velikodušen; pa da pri vseh svojih lepih lastnostih svojega nagnjenja k nagli jezi, k čutljivosti in sumljivosti (Eifersucht) brzdati ne more. »In le eno nebrzdano nagnjenje sicer še tako dobrega moža«— je rekel hudobnež — »je enako železnemu krogu (Ring) v nosnicah medveda. Peljati se da z njim, kamor kdor hoče.« Golo se je tedaj gotovo nadejal, da bo Grof takoj, ko se mu bo jeza vnela, grofinjo umoriti zapovedal.
Četrto poglavje.
Genovefa v ječi.
Stolp, (turn) ki je bil hudodelnikom ječa, in katerega je ljudstvo le stolp ubogih grešnikov imenovalo, je bil najstrašnejši vseh stolpov gradu. Genovefa ni mogla nikoli brez notranje groze in brez srčnega usmiljenja do ubogih jetnikov mimo njega iti. In nar zdolaj v tem stolpu je zdaj ona sama zaprta bila! Njena ječa je bila tako mrzla, temotna in grozovitna, kakor mrtvaško obzidje. Zidovje je bilo črnkasto in od vlage v nekaterih krajih preprešeno. Tla so bile z rdečimi žganimi kamni (zegli) vložene. Sonce ni nikoli va-njo posijalo, nikoli prijazna luna posvetila. Malo svetlobe dneva skozi majhno železno mrežo in Genovefina svetlobela obleka je grozo tega strašnega kraja le še bolj povekševala. Noč in dan je tukaj na malo slame ležala. Zraven nje je bil lončen vrč z vodo in bitviza pustega, črnega kruha je bila vsa njena hrana. Njene oči in lica so od vednega joku s časom zatekle.
Ko se je pa iz prvih težav strahu in bolečine izbrihtala, je z gorečo srčnostjo roke sklenila, proti nebu pogledala ter molila: »O Ti dobrotljivi oče nebeški! Tukaj globoko pod zemljo sedim, in proti Tebi gledam. Vsa zapuščena sem zdaj. Nikogar nimam več, kakor Tebe. Nobeno usmiljeno oko ne vidi moje nadloge. Moj glas ne pride v človeške ušesa. Pa Ti vidiš moje solze — Ti slišiš moje zdihljaje! Saj si vsepričujoč, tudi tu si, v tem temnim kraju. Moj oče in moja mati ne vesta nič od mene in moj mož je daleč proč od mene. Milostna roka vseh mojih prijateljev mi ne more pomagati; pa Tvoja roka ni prikrajšana; ti znaš vrata moje ječe odpreti. O, usmili se me, Ti najboljši oče!«
Po tem je zopet od bolečine omamljena tiho in brez solza sedela. »O kako srečni« je dejala, »so vendar najrevnejši ljudje mimo mene! Mogoče jim je saj lepo jasno nebo in ljubo-zeleneče travnike videti. O ko bi namesto vojvodske hčere uboga pastirska deklica, ali namesto grofinje beračica bila, kako bi mi dobro bilo! Oh! vse mi je odvzeto in prav nič več nimam. Še sonce, ki vsem sije, mi zdaj več ne sije! — Pa« — je zopet dalje govorila in solze so se ji zopet vdrle — »saj si Ti še moj, o Bog! O bodi tudi Ti moje sonce! Res je, kadarkoli se tebe spomnim, se zopet vse po moji duši razjasni in moje od tarnanja kakor od kužnega mraza izterjeno srce se zopet v solze omehča!«
Besedi častitljivega škofa se je zdaj spomnila: »To tedaj« — je dejala, in se je po ječi ozrla. — To tedaj je sreča, katero si mi obetal, pobožni mož? Za cvetečimi vratami me je ta temna ječa pričakovala. — »Pa vendar,« je dalje rekla, »ker si me Ti, o Bog! v to ječo priti pustil, mi mora tako dobro biti. Res je, da Ti nadloge le iz ljubezni pošiljaš, le preblečene dobrote so. Pod nesrečo sta le sreča in blagoslov skrita — kakor je Tvoja roka v grenko lupino marsikatero sladko jedro zaprla. — Potolažena hočem tedaj to trpljenje iz Tvoje očetne roke prijeti. Le na-te hočem pogledovati in se svojih preganjevalcev ne pritoževati. Tvoja volja je taka — tedaj, o Gospod, sem tu! Ravnaj z menoj po Svoji sveti volji. Pa le Svojo milost mi pokaži! Zoper Tvojo voljo mi ne more ne las zakrivljen biti.«
Po tej molitvi je bila zelo potolažena. Tako se ji je zdelo, kakor da bi ji bil glas v prsih rekel: »Ne boj se, Genovefa! veliko ti je še trpeti, pa iz vsega tvojega trpljenja te bo Gospod rešil! Pričo ljudi si sicer zdaj hudodelnica, pa tvoja nedolžnost se bo nekdaj vendar le lepše od sonca svetila.« In po tem je sladko zadremala.
Peto poglavje.
Genovefa v ječi mati.
Genovefa je več mesecev v ječi prebila. V tem dolgem času je ni nihče obiskal, kakor Golo, ki je svoje nemarne ponudbe brez prenehanja uganjal, in ji le pod to pogodbo njeno poštenje vrniti in jo iz ječe rešiti obetal. Pa Genovefa mu je rekla: »Raj se čem priča ljudi nepoštena zdeti, kakor v resnici nepoštena biti. Raj čem najzdolej v tem stolpu skoperneti, kakor se s hudobijo na kraljevi sedež povzdigniti.«
V tem se je njena reva še narasla. Kmalu po odhodu njenega moža, se je s radostjo prepričala, da bo mati. Tisti čas je zdaj pritekel — in mati fantka je postala. »O Ti ljubo dete!« je rekla in s šibkimi rokami ga je k sebi stisnila »tako si ti tukaj! In v tem strašnim kraju si na svet prišel! O pridi sem na moje srce, da te ogrejem. Oh tvoja uboga mati še peljnice nima, v katero bi te zavila. Noben človek ji ne poda žlice gorke župe, oh, kako te more tvoja slaba mati preživiti! V tem grozovitim kraju še ni drugega mesteca, kamor bi te mogla položiti, kakor trde, mrzle, kamnite tla. V tem temnim, vlažnim obzidju, od katerega neprenehoma voda kaplja, moraš vlage in mraza umreti. O vi kamni nad mano, zakaj močite moje ljubo dete s svojimi dol kapljajočimi sragami? Ali ste tudi tako neusmiljeni, kakor ljudje? — Pa — nak', ne zamerite mi! ve neme (mutaste) obzidja, bolj občutite! Ve ne morete moje in mojega otroka reve dalje gledati in zdihujete in jokate se z menoj!«
Po tem je proti nebu pogledala svoje dete s slabima rokama držaje in s solzami rekoč: »O Bog! Ti si me s tem otrokom obdaril, Ti si mu življenje dal! Tvoj dar je! Tebi gre! Tebi naj bo tudi ves posvečen! Ja«— je rekla dalje — »ta ima moj prvi opravek biti, da ga Tebi posvečim. V Tvoj sveti tempelj ga ne moram poslati. Pa saj si tudi tu pričujoč — in kjer si Ti, je tudi Tvoj tempelj. Nobene prijazne roke ni tu, ki bi ga pri krstu držala, nobenega duhovnega, ki bi očeta in botra njegovih dolžnost opominjal. Jaz, njegova mati čem tedaj botra, očeta in duhovna namestovati. — Sveto Ti tedaj obljubim — o Bog! — ako boš mene in mojega otroka toliko doživeti pripustil — tega otroka v sveti veri v Tebe, o Oče! v Tvojega sina in Tvojega Duha, v spoznanju Tebe in v sveti ljubezni zredili, in ga kakor drago, meni izročeno blag pred hudim varovati, da ti ga tisti dan čistega in neomadežvanega od grehov in hudobij nazaj dam, in v svoji sodbi pred Teboj obstati morem. Dolgo je zdaj še tiho molila, in potem vrč z vodo prime in otroka krsti, katerega je Boleslava imenovala. »Zakaj v bolečinah in v solzah« — je rekla — »si prišel na svet, Boleslav naj bo tedaj tvoje ime in solze matere naj ti bodo vezilo!«
Po tem je dete v svoj pripas zavila, in ga v naročje položila. »Tako« — je dejala — »tukaj v mojim naročju ima tvoja zibelka biti. S solznimi očmi je koščiček trdega kruha zraven sebe pogledala, ter dejala: »To, ti revše, ima v prihodno tvoj živež biti! Res je trd in pust in meni ga je komaj dovolj; pa mirnega srca bodi, solze tvoje matere ga imajo omežiti in v božjim blagoslovu ga bo meni in tebi dovolj.« Drobno je po tem trdi kruhek svežila in svoje dete z njim redila.
Ko ji je nekega dne dete na rokah sladko zaspalo, se je čez-nj naslonila in zdihovala: »O Bog! pogledaj vendar na to revno dete v mojim naročju! Oh, cvetlica bi v tem temnim, mrzlim obzidju brez sončnega sija in toplote, brez oživljajočega zraka kmalu svetlobo in barvo izgubila, obledela in zvenila! Oh, kako bi mogla ta mala cvetlica tu obstati! O Bog, ne daj, da bi tako revno poginilo! O kako ga ljubim, kako rada dam življenje za-nj! Pa saj ga Ti še bolj ljubiš, ko jaz. Ti mene ljubiš, ljubiš vse ljudi bolj, kakor mati svoje dete. Res je,« — je rekla dalje— »saj si ti sam rekel: In če bi tudi mati svojega otroka pozabila, jaz vendar tebe ne bom pozabil.«
Ko je Genovefa tako glasno govorila, se dete zbudi in se v prvič prijazno materi nasmehlja. Genovefa se je tudi nasmejala — v prvič v ječi: »In ti se smehljaš, ljubo dete?« — je dejala, in ga na svoje srce pritisnila. »Ali se ne bojiš strahot tega kraja? Le smehljaj se, le! Tvoje smehljanje mi več pove, kakor jezero besedi. Zdi se mi, kakor da bi hotel reči: Mati ne jokajte se in bodite veseli!— Ti si res reven, pa Bog je bogat. Ti si nezmožen, pa Bog je vsemogočen pomočnik! Ti me gotovo zelo ljubiš, pa Bog tebe in mene še bolj ljubi! O le smejčkaj se, ljubo dete, smejčkaj se! Dokler se smejaš, se ne more tvoja mati jokati.«
Čez neke dni je Golo zopet prišel. Z divjim, razmršenim obličjem je stopil prednjo. »Zdaj se mi že dovolj zdi« — je dejal — »če hočete bedasti ostati, in če se nočete svojih čednost vanati, se saj svojega sinu usmilite. Zakaj če nočete po moji volji živeti, morate pa, Bog mi moje grehe odpusti, umreti in vaše dete tudi.«
Genovefa je mirno brez nepokoja odgovorila: »Raj čem stokrat umreti, kakor v kaj dovoliti, česar bi se pričo Boga in svojih staršev, pričo svojega moža in vseh dobrih ljudi sramovati mogla.« Golo jo je divje pogledal, in od jeze ves bled se obrne in železne duri tako za seboj zatelebi, da se je zdelo, da se dno ječe maje, in da je gromeče donenje še dolgo po ječi bučalo.
Šesto poglavje.
Genovefa dobi povest od svoje bližnje smrti.
O polnoči je na enkrat nekaj na malo oknice v ječi potrkalo. »O ljuba grofinja, ali še ne spite?« je klical žalosten glas. »O kaj vam moram povedati! Oh Bog! Oh Bog! Od joka skoraj ne morem govoriti! O brezbožni Golo, Bog ga kaznuj in vrzi ga v najglobočejši brezno pekla — zanikrnega hudobneža.«
»Kdo pa si?« je vprašala Genovefa, in vstavši je šla k mrežici ječe.
»Čuvajeva hči!« je odgovoril glas. »Če veste, Berta, ki je še toliko časa bolna in kateri ste v njeni bolezni toliko dobrot izkazali. Oh, tako vas imam rada in bi se vendar tudi rada hvaležno pokazala. Pa oh, strašno povest vam prinesem. Še to noč morate umreti. Grofova volja je taka! zakaj on vas misli res tako nesramno hudobnico, kakor vas je Golo počrnil; tako je Golu pisal. Morilci so že najeti. Glavo vam morajo odsekati. Gotovo je tako. Sama sem slišala, ko se je Golo z njimi pogovarjal. In oh — tudi vaše dete mora umreti. Zakaj grof ga noče svojega sinu spoznati. Oh meni strah ne da spati. Do polnoči nisem mogla ne očesa zatisniti. Da so le vsi zaspali, sem iz svoje bolniške postlje vstala, in sem poskusila, se k vam sem priplaziti. Zakaj nič več bi ne mogla živeti, če bi še enkrat z vami ne govorila, se pri vas ne poslovila in vas ne še enkrat za vašo ljubezen do mene zahvalila! Če imate še kaj naročiti, ali če vam še drugega kaj srce teži, meni razodenite, da ne bodo vseh vaših skrivnost z vami v zemljo zakopali, in da bi morda še kdaj od vaše nedolžnosti pričati mogla.«
Genovefa se je hudo vztrašila in strahu ni mogla dolgo govoriti. Poslednjič je rekla: »Ljubo dekle, bodi tako dobra, in prinesi mi luč, tinte, pero in papirja.« Deklica je prinesla, in Genovefa je jela pisati. Ker ni bilo mize ali kakega stola v ječi, je na tleh sedeč pismo pisala:
»Dragi mož! Tukaj na mrzlih tleh svoje ječe ležeča še tebi pismo pišem. Kadar boš ta list bral, bo moje truplo že pod zemljo trohnelo. Za malo časa bom pred sodnim stolom božjim stala. Kakor hudodelnica sem v smrt obsojena. Pa Bog ve, da nekrivična umrem. To ti pred njegovim svetem obličjem prisežem in na meji večnosti. Verjemi mi, da ne zapustim sveta s tako lažjo.«
»Oh najboljši mož! le po tebi mi je žal. Vem, da so te strašno goljufali, drugače bi ne mogel svoje Genovefe in svojega otroka umoriti dati. Pa če kdaj goljufijo spoznaš, ne skrbi preveč! Saj si me zmeraj ljubil. Ti nisi moje smrti kriv. Kaj se če, Bog mi je tako naklonil.«
»Pa vendar Boga zavoljo svojega prenagljenja odpuščanja prosi. Ne obsodi nikogar več, da bi ga ne bil sam zaslišal. Naj bo ta tvoja prva prenaglo obsodba tudi tvoja poslednja. Povračuj to svoje prvo hudo delo, ako ga ravno nisi sam kriv, z mnogimi dobrimi in žlahtnimi deli. To je najbolje, kar še storiti moreš. Žalovati in se tožiti dalje ne pomaga. In po takim se vendar spomni, da je nebo. Tam boš svojo Genovefo zopet videl. Tam boš njeno nedolžnost in zvestobo spoznal. Tam boš tudi svojega sinu, katerega na zemlji nikoli nisi videl, v prvič videl. Tam naju ne bodo več hudobni ljudje razločili.«
»Moj čas na zemlji je kratek. Svojo poslednjo dolžnost sem izpolnila in ti svojo nedolžnost izkazala. Zahvalim te tudi še za vso ljubezen, katero si mi v boljih dnevih izkazoval. Ljubezen do tebe vzamem seboj v grob.«
»Skrbi za moje dobre starše. Bodi jim dober sin. Tolaži jih v njihovi žalosti. Oh, jaz jim ne morem več pisati, zakaj moja ura je blizu. Pa povej jim, da njih Genovefa ni bila hudodelnica, da sem brez krivice umrla, da sem jih še v smrtni uri pomnila, in da jih za vse, kar so mi storili, srčno zahvalim.«
»Gola, ubogega, oslepljenega norca, ne umori v svoji jezi. Odpusti mu, kakor mu jaz odpustim. Ali slišiš? Prosim te! Nikakršnega sovraštva nočem s seboj v večnost nesti in zavoljo mene nima ne kapljica krvi teči.«
»Tudi tistih, ki mi bodo glavo odbili, ne črti, ker so me brez svoje krivice umorili, temveč njim in njihovim dobrote izkazuj. Zakaj oni so nedolžni in gotovo to neradi storijo.«
»Dobri, po nedolžnem umorjeni Drakon je bil tvoj naj bolj pošten služabnik. Skrbi za njegovo zapuščeno vdovo in bodi oče njegovim sirotkom. To si mu dolžan, zakaj njegova vdanost do tebe je bila tako rekoč, vzrok njegove smrti. Za tebe je umrl. Tudi ne pozabi ga očitno nekrivičnega razglasiti. Dobro deklico, ki ti bo to pismo podala, obdaruj. Ona sama mi je bila zvesta, kjer je bilo vse zoper mene ali kjer si, bolj reči, zavoljo strahu pred Golam nihče ni upal, za-me skrbeti.«
»Svojim podložnim bodi mili gospodar. Ne obkladaj jih s prevelikimi davki. Skrbi da bodo pravično gosposko, vredne duhovne in umetne vraže (Arzte) imeli. Poslušaj vsakega, ki se ima pritožiti ali kako silo izkazati. Zlasti ubogim milodarin bodi. Oh, mislila sem, da bom mati tvojim podložnim. Bodi jim ti zdaj; dvojno dolžnost imaš, jim oče biti.«
»In zdaj ti poslednjič rečem: Z Bogom! O, ne žaluj saj presilno zavoljo mene, dragi mož! Saj rada umrem, zakaj kratko in polno nadlog je to življenje, in če sem ravno grešnica, vendar v vseh rečeh, katerih me je Golo obdolžil, nedolžna umrem, kakor moj Odrešenik. On bo moji duši milostljiv! Še enkrat: Z Bogom! in moli za mojo pokojno dušo. S spravljenim, milostnim srcem se ločim in še v smrti sem — tvoja zvesta žena Genovefa.«
To pismo je v kopeli solza pisala. Tinta in solze so se v njem tako zalivale, da se je komaj brati dalo. Deklici ga je podala rekoč:
»To pismo hrani kakor drago blago in ne pokaži ga nobenemu človeku. In kadar se moj mož iz vojske vrne, ga mu izroči.« In svojo biserno vrvico (Prilenschnur) je zdaj Genovefa z vrata snela in rekla: »Te bisere imaš, ljubo dete, plačilo za svoje zveste, somilostljive solze. Moja neveška lepotija so bili in skoraj od tistega časa, kar sem jih z rok svojega gospoda prejela, so bili okrog mojega vratu. Tvoja neveška lepotija imajo zdaj biti. Več ko jezero goldinarjev veljajo. Ne zanesi se pa zdaj, ker si bogata, na posvetne reči. Misli, da je tvoja grofinja te bisere na tistim vratu nosila, katerega bo zdaj kmalu meč presekal. Uči se od mene, da se tudi na najbolj ljudi ni zanesti. Oh, nikoli nisem mislila, da mi bo sam tisti, ki mi je te bisere v lepotijo dal, vrat odsekati ukazal. Zaupaj tedaj v Boga samega. Zdaj pa pojdi in živi pobožno (brumno) in dobro. Jaz moram sdaj srce k Bogu povzdigniti in se k večnosti pripraviti. Z Bogom!«
Sedmo poglavje.
Genovefa v smrt peljana.
Komaj je deklica odšla, kar železne vrata od ječe zaškripljejo, se s hropotam odprejo in dva moža v oklepih notri stopita. Eden njiju je gorečo baklo v rokah držal in drugi je velik, gol meč pod pazdiho imel. Genovefa je ravno z otrokom na rokah na tleh kleče molila. Moža sta jo pri svetu bakle klečati videla. »Vstani Genovefa,« — je rekel tisti, ki je meč nosil in ki ji je imel glavo odsekati, z nizkim glasom. »Vzemi svoje dete in idi z nama.« Genovefa je rekla: »Bog, bodi mi milostljiv, — v Tvojih rokah sem!« Vstane in za njima se opoteka. — Pot je peljala daleč pod zemljo in skoraj je ni konca bilo. Mož z baklo je šel naprej, drugi z mečem pa za-njo in velik kodrast pes jih je spremljal. Čez dolgo so prišli do velikih železnih vrat. Tu je mož, ki je šel naprej, ključ v ključavnico vtaknil, in baklo ugasnil. Vrata so se odprle, in pod milim nebom, blizu velikega gozda so bili. Jasna jesenska noč je bila. Nebo je bilo polno zvezd. Mesec je imel ravno zaiti. Mrzel veter je vlekel. Noben mož ni govoril ne besede. Daleč sta Genovefo peljala, daleč v gozd. Zdaj sta prišla na velik prostor, ki je bil okrog in okrog s velikimi, črnimi hvojami, sivim brstjem in s trepetajočimi jagnjedmi obdan. Tukaj je mož z mečem rekel: »Zdaj obstoj Genovefa in poklekni.« Genovefa je pokleknila. »Zdaj daj svoje dete in ti, Hajnec, ji med tem oči zaveži,« je dejal dalje, in dete za ročice primši, je vzdignil meč. Pa Genovefa je svoje dete trdo z rokama oklenila, v nebo pogledala ter glasno zavpila: »O Bog! jaz naj umrem, le moje dete mi reši.«
»Ne delaj marnj,« je dejal zaraščeni mož. »Kar mora biti, mora biti! Daj ga sem!«
Pa Genovefa je jokaje in zdihaje dalje govorila: »O ljuba moža! Ali moreta to ubogo, nedolžno dete umoriti? Kaj se je pa pregrešilo? Koga je razžalilo? Umorita mene, saj rada umrem! Glejta tu moj goli vrat! Le moje drago dete pustita živo! Nesita ga mojim staršem! In če tega ne smeta, pustita mi, ne zavoljo mene, temveč zavoljo otroka življenje. Saj bi rada tega gozda celo svoje življenje ne zapustila in nikoli več med ljudi ne prišla! O glejta, jaz vajina gospa in grofinja, pred vama klečim in proseč vajine kolena objemam. Ako sem vaju le kdaj razžalila, umorita me! Ako sem se kaj pregrešila, umorita me! Pa saj vesta, da sem nekrivična. O gotovo se bosta še kasala, če zdaj mojih solza ne čislata. Usmilita se me, in Bog se bo tudi vaju usmilil. Ne dajta se od časnega plačila v hudobne dela zapeljati, zakaj njih plačilo je večno. Bojita se saj Boga bolj, kakor ljudi. Ali hočeta morda res tega Gola bolj čislati, kakor Boga? Ne prelivajte saj nedolžne krvi; zakaj nedolžna kri kliče v nebo za maševanje, in morilec ne najde nikjer več miru.«
»Jaz nič ne storim« je rekel mož z mečem, »kakor kar mi je ukazano. Če je prav ali ne, naj Gola in grofa zadene.«
Pa Genovefa ni nehala prositi in moliti: »O poglejta zaj na nebo,« je rekla: »Ali vidita gori luno! Glejta, za hvoje se skriva, kakor da bi nanjega namenjenja ne mogla gledati! Poglejta saj, kako krvava zahaja. O kolikorkrat jo bosta v prihodnje zahajati videla, bo vaju nedolžne krvi tožila. In če bo tudi visoko na nebu stala, in vsem ljudem jasno in čisto sijala, se bo vendar vama krvavo-rdeča zdela! O poslušajta zaj, poslušajta — veter vije! Ali ne slišita, kako grozno drevesa šume in kako glasno se vse listje trese. Vsa narava (natura) se nad moritvijo nedolžnosti stresa. V prihodnje bo vaju vsak šumeč list ostrašil. Ali vidita gori zvezde! Kakor z jezero očmi gleda nebo na vaju! Ali moreta pod milim nebom tako hudobijo storiti. Zmislita, gori nad zvezdami je Bog, pred katerega sodbo bosta nekdaj mogla stati!«
»O, Ti oče vdov in sirot v nebesih, omehča srca teh mož, ki imata tudi žene in otroke, in poveži jima roke, da ubogi materi in jokajočemu otroku prizaneseta in si tega velikega krvavega dolga na glavo ne nakopljeta.«
Oni mož, ki je doslej molčal, si je solze obrisal in rekel drugemu: »Ti Kunec, meni se srce trga! Naj živi. Če hočeš kri prelivati, suni svoj meč raje v Golove prsi. On je kriv — ona pa v celem svojim življenju nič inakega ni delala, ko dobro. Spomni se vendar svoje poslednje bolezni; koliko dobrega ti je takrat storila.«
»Umreti mora,« je rekel Kunec. »Tu nič ne pomaga, ljubi moj Hajnec! Tudi meni, pri moji ubogi duši, težko da, jo umoriti. Pa če jo živo pustiva morava oba umreti. Njej pa vendar to nič ne pomaga. Golo jo bo vendar še vedel stakniti. Razen tega mu morava pa tudi še njene oči prinesti v znamenje, da sva jo umorila.«
»Življenje ji vendar hočeva pustiti!« je rekel Hajnec. »Saj lahko tako storiva, rečeva ji, da ne bova izdana, da nama mora priseči, za zmeraj v tem gozdu ostati; Golu pa poneseva oči tvojega psa. Obljubim, huda vest mu ne bo pripustila, jih bolj na tanko pogledati, da bi zvijačo spoznal. Pa, jeli, težko ti da, svojega psa umoriti. Pomisli le, Kunec! ali bi ti ne imela naša ljuba grofinja in naš mladi grof, ali bi ti ne imela ta nesrečna mati in njeno nedolžno dete dražja biti, Bog mi odpusti moje grehe, kakor tvoj pes? Kunec, ne bodi vendar tako neusmiljen ne!«
»Saj nisem,« je rekel Kunec. »Bog ve, da mi še nikoli noben opravek ni bil tako težak. Pa Golo bo divjal, če —«
»Da bi te tvojega Gola —« je rekel Hajnec. »Nedolžnosti življenje pustiti, je gotovo kaj dobrega. In možu se ne spodobi, se pri dobrim delu bati, temveč tudi kaj upati mora. Če si ravno zdaj kaj zoprnega napravive, kaj pa da? Danes ali jutro nama zna vendar le dobro tekniti!«
Trdi mož je tedaj rekel: »Naj si bo! Skusiti hočeva.« — Takoj je zdaj Genovefi strašno prisego preizgovarjal, da se ne bo vse svoje dni iz te puščave premaknila, in vsako besedo je mogla za njim izgovoriti. Tudi Hajnec mu je mogel na njegov meč priseči, da ne bo nobenemu ne besedice od tega povedal in je tudi ne v puščavi obiskoval. Kunec jo je zdaj peljal s svojim tovarišem, da bi se mu zelo nič ne bilo bati, še več milj daleč čez gore in doline v najstrašnejši kraj puščave, kjer še nikoli ni človeška noga hodila, in tam je od slabosti omedlela in pod hvojevo drevo padla. Moža sta jo pustila ležati, in gresta svojo pot. Le eden se je še s solznimi očmi ozrl ter dejal: »Bog se je usmili, in skrbi za-njo in njeno ubogo dete! Če bi ne bil bolj usmiljen, kakor ljudje, bi ne bilo prav.«
Ko sta v grad nazaj prišla, je Golo kakor v obupu v svoji sobi sedel z na roko naslonjeno glavo. »Tukaj vam oči prineseva!« je rekel Kunec, ki je pri vratih obstal in mu pasje oči na stegnjeni roki kazal. — »Nočem jih videti!« je Golo strašno zarjul, in kvišku skočil ter po meč segel. »In če mi še eden le enkrat ime nesrečnice imenuje, zderem svoj meč in ga prebodem. Takoj se mi spred oči poberita, in nikoli več se mi ne prikažita! — To je vendar čudno,« je dejal po tem sam pri sebi — »poprej se mi je maševanje nad Genovefo tako sladko zdelo, in zdaj mi je tako bridko, da bi rad prst svoje roke dal, ko bi storjeno delo nestorjeno storiti mogel! Oh! kdor po svoji strasti ravna, se vendar le goljufa.«
Osmo poglavje.
Košuta reši Genovefo in njeno dete od lakote in smrti.
Genovefa je dolgo v omedlevici pod hvojami ležala. Čez dolgo se je izbrihtala in videla, da je sama z otrokom v gozdu. Nebo se je med tem z oblaki prevleklo. Luna je bila že davno zašla. Prav temno je bilo. Strašen vihar je po drevju bučal. V duplu je sova vekala, in blizu nje je volk tulil. Groze in strahu se je tresla. »O Bog, o Bog!« je klicala »kakšna groza me sprehaja! Pa saj si Ti tudi tukaj pri meni, pred Teboj je noč svetla. Ti me vidiš! Kjer nobenega človeka ni, tam si Ti. Ti jih nikoli ne zapustiš, ki v Te zaupajo. Ti si mene in moje dete — neskončno bodi za to zahvaljen, — iz človeških rok rešil. Ti ne boš pripustil, da bi med divjimi zverinami poginila. V Te hočem zaupati in se ničesar ne bati!«
Ostala je tudi tako z otrokom v naročju pod drevesom in roke nad svojimi koleni sklene, z milimi solzami v nebo pogleda in čaka, da se dan zazori. Pa novo trpljenje ji prinese. Grdo, megleno jutro je bilo v jeseni. Vsa okoliščina je bila pusta, divja in strašna pogledati, nikjer nič ko gole skale, črne hvoje, trnje in brinje. Jutranji zrak je bil silno mrzel in poslednjič je jelo še zelo dežvati in mestu. Genovefa se je od mraza tresla in njeno ljubo dete se je jelo od mraza, mokrote in lakote jokati. Povsod okrog je gledala po kakim votlim drevesu ali po kaki peči (votli skali) kamor bi se bila stisnila, in divjega sadja si je za živež iskala. Pa nikjer ni bilo susega prostora, nikjer na malo še z listjem pokritih grmičkih ni ne jagodica visela. Zdaj je s svojimi mehkimi prsti iz trde, zmrle zemlje nekoliko koreninic izkopala in njena kri je sneg ordečila! Te koreninice je zvečila in svojim sinu dajala.
Na to gre, dasiravno vsa trudna in zdelana, s svojim otrokom naročji v snegu in dežju po strašni puščavi dalje, brez da bi bila vedela kam. Ko je zopet čez skalo prilezla, zagleda zdolaj med strmimi skalami majhno, vosko dolinico s travo. Dol je splezala. V neki skali, ki je bila z gostimi hvojami obraščena, je zagledala pod čez-njo visečimi vejami majhno luknico, kakor vralica. Skozi te se je prišlo v votlino, ki je bila dosti prostorna, da bi v sili dve ali tri osebe v njej stanovale. Ne daleč od nje je vir, čist kakor kristal, iz skale zviral. Nekakšno bučje šavje se je skale ovijalo. Njegovo perje pa je bilo velo, in pol zognito sadje je po tleh ležalo in ni ga bilo užiti. Genovefa je šla s svojim otrokom v votlino. Tukaj je bila pred dežjem in vetrom varna. Pa še zmeraj se je od mraza tresla. Poldan je zdaj bilo. Glad jo je strašno naganjal in tudi dete je jelo zopet lačno jokati in vpiti. V votlini poklekne in dete pred se na tla položivši skozi vratca votline proti nebu pogleda, roke stegne ter moli: »O Ti dobrotljivi Oče nebeški, poglej, sem dol na jokajočo mater in na njeno koprneče dete! Saj Ti v najhujšim vremenu tudi krokarje preživiš, ki tu nad visokim skalovjem letajo. Ti tudi črvičkov ne pozabiš, ki tukaj po skalnati steni lazijo, in jim daš tudi po zimi mrvico zelenega mahu najti. Ti znaš tudi mene in moje dete v tej puščavi prehraniti in tudi iz kamenja kruha narediti. Nak! Oče, Ti naju ne moreš, naju nočeš tukaj poginiti pustiti! Ti si nama ravno zdaj prebivališče najti dal. Ti boš tudi za jed skrbel!«
In glej, ko bi se bilo blisknilo, so se oblaki razdelili in sonce je prijetno in gorko zasijalo. Nekaj je v na zemlji ležečemu listju šumelo in zdaj je košuta pred votlino stala. Ker je še nikoli ljudje niso preganjali, ni bilo zelo nič plašna. V votlino je prišla, kjer je navadno stanovala, brez strahu in proti Genovefi obrnjena je obstala. Genovefa se je je v začetku ustrašila, s časom pa je bila srčneje in jo je božala. Zver se te prijaznosti ni občutljiva zdela. Zdaj se je Genovefa zmislila, sebe in svoje dete z mlekom te zveri rediti. »O Bog! koga primora sila ubogo mater,« je rekla in je pustila dete košuto sisati. Zver, kateri je bil volk mladiča raztrgal, in katero je obilno mleko tiščalo, je rada držala. Genovefa je po tem dete, ki je obmolčalo in spati hotelo, v nekatere svojih oblačil zavila in v kot votline položila, kjer je prav pripraven prostor bil.
Ko je Genovefa svoje dete opravila, se je še le na-se zmislila. Zopet je šla iz votline okrog ležeče buče nabirat in zlomivši vsako v dva enaka kosa jih je osnažila in v viru do čistega sprala. Ko se je vrnila, je zver v votlini ležala. Genovefa je nekatere opresne zelišča ponudi, ki jih je ob viru nabrala. Zver vstane, ji jih z roke vzame in ji po tem, kakor da bi ji svojo hvaležnost pokazati hotela, roko liže, Genovefa poskusi zver mlesti. Zver rada drži in Genovefa več bučnih kosov z mlekom napolni. Po tem na kolena pade, in pol rumene buče čistega, mlačnega mleka z obema rokama proti nebu povzdignivši je jokaje molila: »O moj Bog! vzemi moje solze v hvalo za ta tvoj dobrotni dar. Res je, tvoj dar je to mleko; Ti si dal, da se mi je sredi te skale vir življenja pokazal, Ti si naklonil, da je morda kaka ptičica bučne peške v to puščavo zanesla, da imam posodo, kamor tvoj dar spravim. Ti si me v to votlino peljal, v stanovalnico te dobre zveri! Zdaj ni sila, ne meni ne mojemu otroku skoperneti. Zdaj smem mrzle, puste zime s trdnim zaupanjem v Te mirna in potolažena pričakovati!«
Pila je, in solze hvaležnosti so ji v mleko kapljale. »O kako sladka pijača!« je rekla. »Tako dobra se mi še v vsem mojim življenju ni nobena jed zdela. O Bog! kako malo sem pri obilni mizi svojih staršev Tvoje dari čislati znala. O, odpusti mi, da se ti bolj ne zahvalim, odpusti, da nisem ubogim več dobrega storila! Oh nikoli nisem skušala, kako težko lakoto da! O koliko ubogih bi bila lahko z majhnimi troški do sitega pokrepčala!«
Ko se je bila z mlekom prav dobro pokrepčala in Boga še enkrat za-nj zahvalila, je šla iz votline si ob skalah in starih drevesih mehkega, susega mahu nabrat in več pripasov (birtahov) si ga je nabrala, in v votlini sebi in svojemu otroku mehko posteljo napravila. Po tem je trdne, košate hvojeve veje, ki so nad vratami votline visele, še nižje pripognila, da bi votlino še bolj vetrovom zadelala. Pod hvojo je majhno, suho, lepo, z mehkim, belim, rumenim in zelenim mahom poraščeno paličico našla. V dva neenaka dela jo je prelomila in s šibkimi hvojevimi šibinami je tako manjši del na večega privezala, da je bil križ, katerega je na naj lepše kraj votline postavila. Ko je vse dokončala, se je trudna v votlini usedla. Hvojeve veje, katere so vratca kako črnozeleno zagrinjalo zakrivale, so prijetno temoto po votlini delale in od košutnega hlapenja je bila tudi še votlina ljubo zogreta. Ko je Genovefa tako sedela, se ji je, ko bi bil trenil, lahko in dobro pri srcu storilo. Srčno je Boga zahvalila, da jo je iz temne jezne rešil in da ji je pred Golam varno prebivališče pripravil. Res da spomnila se je, da bo tudi tu veliko trpljenja imela: pa na križ je pogledala ter molila:
»O moj božji odrešenik, ki si iz ljubezni do mene na križu umrl, to Tvoje znamenje mi ima vedno pred očmi stati. Vedno me ima tvojega uka opominjati. S teboj čem zdaj puščavno življenje v tej puščavi živeti začeti. Moje trpljenje je tudi moj križ. Po tvojim zgledu ga čem potrpežljivo zadeti in vedno moliti: »Oče! Tvoja volja naj se izide in ne moja! Saj bo tudi kdaj minilo, in čas bo pretekel, da bom s teboj reči mogla: »Dokončano je!«
Po taki molitvi so se ji, čez dolgo v prvič v sladkim spanju oči zaprle. Njeno dete je pri njenim serzu ležalo in zvesta košuta, katera je odslej več ni zapustila, je pri njenih nogah ležala.
Deveto poglavje.
Genovefe samotno življenje v puščavi.
Genovefa je odslej v puščavi kakor prava puščavnica živela. Zima je minula, leto je prišlo, ki se je zopet zimi umaknilo, in tako je šlo dalje, brez da bi se bilo kaj posebnega zgodilo.
Kadar je po leti kakega vročega dne popoldan tako med nemimi (mutastimi) skalami in drevesi sedela in nič ni slišala, kakor krokanje krokarjev ali kljuvanje kakega brlesa; kadar je v grozovitnih jesenskih nočeh mrzla luna visoko pod obnebjem plavala in v samotno skalovito dolino sijala; kadar je po zimi iz votline čez neizmerno odejo snega gledala, kjer se je le kaka sled divjih zverin znala: je prav srčno hrepenela zopet obličje svojih staršev, svojega moža ali le kakega človeka videti. »O kako srečni so vendar ljudje — je dostikrat zdihovala — ki v družbi živijo in svoje nadloge in veselje vzajemno prenašajo! In kako neumni so, da te sladke sreče dostikrat zelo nič ne čislajo in si mnogokrat svoje življenje ogrenljujejo.« Po tem se je pa vsak čas izbrihtala, ter dejala: »O Bog, sreča, da moram s tabo hoditi, je vendar le neskončno slajši, od hoje z ljudmi! ako smo ravno daleč od ljudi, si vendar Ti blizu nas — v prazni puščavi in v tihi polnoči! Kako velika je ta sreča, da moremo s tabo govoriti, Ti srčni dušni prijatelj!« Tako se je navadila zmeraj z Bogom hoditi in v srcu z njim govoriti, da so ji v tagih prijaznih, priljudnih pogovorih ure kakor migljaji pretekle.
Ako ji je kopanje korenin in pobiranje divjega sadja ravno veliko dela vzrokovalo, je mogla vendar marsikatero uro brez vsega opravka presedeti. Večkrat je rekla: »Oh, da bi le igle in kaj prej imela, kako prijetno bi mi pač marsikatera ura pretekla, kako čedno bi hotela sebe in svoje dete oblačiti! Ljudje večkrat čez delo mrmrajo, pa brez dela je življelje žalostno in dolgočasno in naj težju delo je sladko mimo postopanja.«
Večkrat je po kakih lepih bukvah hrepenela. »Marsikatero uro — je rekla — bi lepo in polno podučenja imela! Pa, Tvoje dela, o Bog, okrog mene so tudi bukve, katere si sam pisal.« Začela je zdaj božje dela bolj pazljivo Premišijevati, kakor jih je doslej v svojim življenju premišljevala in naj manjšo cvetlica, kebriček ali polžek so jo, ker je sled božje modrosti in dobrotnosti v njih videla, neizrečeno razveseljevali.
Zelo veselilo in tolažilo jo je, da je Jezus toliko svojih naj lepših prilik iz tagih reči jemal, katere so jo tudi v puščavi obdajale. Kadar je sonce v pomladi zopet tako ljubo in prijazno v votlino sijalo, je z veliko radostjo dejala: »Ti ljubi Bog! Tvoje sonce mi je lepa podoba Tvoje prijaznosti in očetne ljubezni. Zakaj Jezus, Tvoj sin, sam pravi: »Oče nebeški pusti svoje sonce sijati dobrim in hudobnim.« Moja ljubezen do ljudi ima tedaj biti Tvojemu soncu enaka. Tudi svojim neprijateljem bi rada dobro storila, da bi le mogla.« Kadar je za ohranjenje svojega Živijenja skrbela, in kadar ji je žalost srce razjedala, in če je po tem kakega lepega jutra prijetno petje ptičev slišala, je rekla: »Tako ste vesele in brezskrbne, male radostne stvarce, in tako radostno pojete! Ali bi se ne imela tudi jaz radovati in peti kakor vi? Saj Jezus sam tako hoče: »Poglejte le ptičev pod nebom. Ne sejejo, ne žanjejo in ne spravljajo v skedne, in vaš oče nebeški jih vendar le preživi. Ali niste vi več, kakor oni? Ja moj Bog! Ti me bolj ljubiš, kakor vse te ptiče. Tudi bi imela bolj vesela biti, kakor oni vsi in ne skrbeti, ako se ravno zdaj za me nobeno srno ne seje, nobena bilka ne žanje in noben snop več v skeden ne spravlja.« Če je cvetlice, katere so ji malo dolinico z mnogimi barvami lepšale, pregledovala, je rekla: »Tudi ve ste mi prijazni poroki, in ljubeznive oznanjevalke božje ljubezni do mene. Tudi take cvetlice je Jezus pokazal, rekoč: »Premišljevajte cvetlice polja! Ne delajo in ne predejo, pa vendar vam rečem: tudi Salomon v vsem svojim veličastvu ni bil tako lepo oblečen, kakor ena izmed njih. Če tedaj Bog travo na polju tako lepo oblači, ali ne bo vas še bolj, vi maloverniki? Nič več nočem maloverna in nič več nesrčna biti, in ako ravno zdaj ne morem ne presti in ne šivati, vendar nočem za svojo obleko v prihodnje preveč skrbeti.« Po leti, kadar je v njeni dolinici sonce pripekvalo in ona žejna k svojemu viru prišla, mrzle vode zajela in pila, je mnogokrat rekla: »Kar je ta vir mojim suhem ustnicam, to je Tvoj uk, Tvoj duh, o Gospod! moji duši.« Saj si sam rekel: »Kdor je žejin, pridi k meni in pij. Voda, ki mu jo jaz podam, mu bo vir, ki v večno življenje teče.« »Samo ta notranji vir življenja me s tolažbo pokrepčuje, in me z veseljem napaja, zdaj ko sem ob vso tolažbo od sveta in ko mi je vse veselje prihodnjega življenja vzeto.« — Dostikrat, kadar je strašno pečovje, ki je njeno dolino obdajalo in še veke v viharju in hudi uri nepremakljivo stalo, spremišljevala, se je Jezusovih besed spomnila: »Kdor mojo besedo posluša, in po njej živi, tega modrimu možu priličim, ki je svojo hišo na skalo zidal.« — Po tvoji besedi hočem, — je rekla po tem, — svoje zveličanje zidati in trdno ko na skali bo stalo. »Še trnje in osat ji je bilo polno podučenja.« Ko bi se z vas, ve trnjeve zelišča, grozdje in drugo žlahtno sadje trgati dalo, — je rekla — bi mi bilo res prav ljubo, in bi se mi tu v puščavi prav prileglo. Pa pri tem obstane, kar je Jezus rekel: »S trnja se ne da grozdje in z osata ne fige nabirati. Vsako dobro drevo obrodi dobro, zanikrno pa zanikrno sadje.« Dobro drevo čem tedaj biti in dobro delati, kolikor mi je mogoče. Nikoli nočem biti trnju in osatu enaka, ki le bo in nič ali pa zanikrno sadje rodi. Tako so ji bile sonce, ptice, cvetlice, vir, skale, trnje in osat čiste znamenja, ki so jo Jezusovih besed opominjale in ji dovolj misliti dajale.
Ljubši od pomladanskega sonca, bolj vesel, kot pomlad z njenimi cvetlicami in pticami, bolj poln podučenja od vsega, kar je v puščavi videti mogla, ji je bil pogled njenega otroka. Vsak jasen dan ga je iz votline pod lepo jasno nebo nesla. Kadar se je med tem, ko se je košuta nekoliko od nje pasla, z otrokom na rokah pred votlino sprehajala in z njim, ako ravno še ni nič od tega umel, prav prijazno menila; kadar je otrok svoje ročice za njo iztegal in se ji smehljal, se ji je zdelo, kakor da bi ji to smehljanje vso puščavo olepšavalo in kakor da bi vse okrog pozlačeno bilo. Dostikrat je na mestu, kjer je stala, pokleknila, dete na srce pritisnila, z milim, sladkim smehljanjem materske ljubezni na-nj gledala ter dejala: »O Bog, kako Te čem zahvaliti, da si mi še to dete pustil! koliko veselje, koliko radost, kakšno vsakdanje opravilo mi dela v tem divjim zapuščenim kraju! O poglej tudi Ti, oče nebeški, blagosloveč to dete in daj, da bo tudi dalje rastlo in bolje prihajalo! — Kako jasno in veselo gleda« — je dalje rekla — »kako čisto je to čelo in ljubeznive lica brez vseh strasti, kako neskrbno mi tukaj na srcu počiva! O pač resnično je govoril odrešenik: »Ako nisle kakor otroci ne boste prišli v nebeško kraljestvo. O, da bi tako vsi ljudje prostovoljni in z dobrim preudarkam brez napuha, zavisti, črtenja in inih (drugih) hudih strasti bili, kakor je to dete še v svoji nedolžnosti in v srčni nevednosti; gotovo bi nebeško kraljestvo v svojih srcih imeli; tako veselo bi na svetu živeli, kakor dete na maternih prsih; tako zadovoljno in srečno bi, tako rekoč, na očetovim srcu božjim počivali.«
Mnogokrat se ji je živa želja vnela, še kdaj kako cerkev obiskati. »Kakšna sreča je to, je rekla, če jezera ljudi pred Bogom klečijo, božjo besedo poslušajo, ali če se hvalna pesem vrne množice pobožno proti nebu vzdiguje! O, ko bi le zopet kako zvonjenje slišala, mislim, da bi se mi srce oddahnilo. Pa vendar — je rekla dalje, — saj je cela natura, nebo nad menoj in zemlja okrog mene tudi Tvoj tempelj, o Bog, in srce, ki v samotni puščavi bije, je tudi Tvoj oltar. Ta skalovita dolina naj bo tedaj tudi tempelj Tebi posvečen in moje srce naj Ti bo oltar!« —Tudi ni bilo ne drevesa ne skale, kjer bi ne bila molila ali klečala, in če ji zima ni pripustila iz votline iti, je marsikatero uro pred malim križem v svoji votlini na trdim kamnu klečala, ki je iz skale molel in ji pručica bil.
Deseto poglavje.
Genovefe materska radost v puščavi.
Kakor v časi med zelišči in trnjem v puščavi krasna, rdeča cvetlica zraste, tako je zdaj Genovefi v sredi njene tihe samote naj lepše, priljudno veselje zvesti jelo. Boleslav, njeni ljubi otrok, je med tem prav odrasel in je bil zdaj prav ljubezniv fantič, ki je že hoditi jel. V pikasto kožico mlade srne, od katere je v gozdu lesjaka odpodila, ga je oblekla. Če ravno fantič ni drugega, ko zelišča in korenine, mleko in voda užival, je vendar tako popoln in cveteč bil, kakor življenje. Zdaj se je pamet v ljubim fantiču zbudila; jel je se samega sebe zvedovati, reči okrog sebe razločevati, besede umevati in izgovarjati.
Genovefa, ki že tako dolgo ni besede iz človeških ust slišala, je srčno veselje občutila, ko je prve razumljive glasove od fantiča slišala; še večji veselje je pa čutila, ko je sladko ime »mati« prvi krat lepo in umljivo izgovoril. To je bilo v začetku zime. Pogovarjala se je zdaj v svoji temni votlini po več ur iz njim; ga je vse, kar se je v votlini in mali dolinici videlo, od sonca do kremenčka, od hvojevega drevesa do mahu imenovati učila, in kmalu se je mogla z njem po malim pogovarjati. Prvi žarki se onimajoče pameti, prve iskrice proste ljubesni, katero je pri njem spazila, so jo neizrečeno veselile, in vsak dan ji je obilnejši in množja materske radosti prinesel. V sredi zime ji je tako rekoč lepa pomlad cvesti začela.
Proti koncu zime je fantiček zbolel in dolgo ni mogel votline zapustiti. Pa kmalu po prvih dnevih pomladi je že ozdravel in se je zopet lepo kakor roža rascvetal. Nekega lepega pomladanskega jutra ga je Genovefa vzela za roko in peljala ga je v prvič zopet iz temne votline v prosto in cvetečo dolinico. Lepota vse pomladi, katero je zdaj fantiček v dnevih boljši pameti ob enim previdel, ga je prav poprijela. Ves ostrmen je postal, vse z velikimi očmi pogledajoč in rekel je: »Mati, kaj je to? saj je vse drugače, kakor je bilo poprej; vse je lepše! Ta dolina je bila vsa s snegom pobeljena, zdaj je pa tako lepo zelena, da so hvoje mimo nje le črne. In grmovje in drevesa, ki so poprej suhe in brez listja stale, in le tu ali tam kak rumen list imele, so zdaj polne, polne tankega, svetlozelenega listja. In kako zdaj sonce ljubo in toplo sije, in kako je nebo lepo višnjeno. In le poglejte tu na tla, kakšne lepe, majhne ljube reči so tu, o poglejte, no, kako lepo rumene, višnjeve in bele!«
»To so cvetke, ljubo dete,« je rekla Genovefa. »Glej tukaj jih nekoliko tebi nabiram. Te tukaj so marjetice, in zvončki! Glej, kako so znotraj lepo rumene in kako lepo so končki belih krilic okrog in okrog rdeči! Te rumene tukaj dobro poduhaj! Ta višnjeva tu je vijolica. Ta še prijetneje duši. Na, tu jih imaš; vse so tvoje! — in še si jih natrgaj, kolikor jih moreš.« Toliko si jih natrga, da jih s svojima majhnima rokama ni mogel objeti.
Genovefa ga je po tem na kraj doline k zelenemu grmu peljala. »Zdaj poslušaj« je rekla, »Ali kaj slišiš?« — Fantiček je zdaj prvič v svojim življenju stoglasno petje ptičev slišal, ki so tukaj nepreganjani od neusmiljenih rok v neizštetih množicah gnezdili. »Oj — je rekel — kaj pa tako prijetno poje? Na vsakim drevescu in grmiču stoteri sladki glasovi pojejo. Videti čem vendar, kaj je to! Pojdite!«
Genovefa se je na z mahom poraščeno skalo usedla v senco dveh mladih bukovih dreves, vsa me fantička v naročje in je, kar je tudi pozimi in v začetku pomladi večkrat storila, nekoliko nabranih srn od divjega drevja na tla natresla, da bi ptice vabila. Mnogo ptic je prišlo — prijazni ščinkovec, zelenkasti zisek, ptički z lepo rdečo glavo in prsmi, pisani štiglic, in urno so srna pobirali. »Glej,« je rekla, »ti ptički tako lepo pojejo.«
Fantiček je od veselja poskakoval. »Oj ljube, ljube, lepe stvarce!« — je rekel. »Ve tako lepo pojete? Ve še lepše znate kakor krokarji, ki celo zimo v časih tako žalostno stradajo, in tudi bolj lepe ste kakor oni. Pa povejte mi le, mati!« je zopet začel, »kako pa je to, da je zdaj vse tako lepo? Od kod pa pridejo vse te lepe reči? Saj vi niste mogli te dolinice tako olepšati, ta čas, ko sem bil jaz bolan. Saj ste bili vedno pri meni v votlini in tako umetni gotovo tudi niste.«
»Ljubo dete,« je odgovorila Genovefa, »povedala sem ti še, da imam tako dobrega očeta v nebesih, ljubega Boga, ki je sonce, luno, in zvezde naredil. Glej, on je tudi vse to naredil, da bi prav veliko veselja imeli.« — »O ljubi, dobrotljivi Bog!« je rekel fantiček; »ta je pač prav dober in umeten!« in Genovefa se je Smehijala zavoljo te nedolžne prostosti. »Pač je res, je dejala sama pri sebi in ga objela in kušnila,« da bi te marsikateri otrok, ki je starši ko ti, neumnega imenoval in se ti smejal. Pa le za to, ker pozabi, da je sam nekdaj tako govoril, in ki je, kakor vsi ljudje, s časom k spoznanju prišel.
Drugi dan jo je fantiček zjutraj, zarano zbudil in rekel je: »O mati! vstanite no in pojdite z mano! Videti hočeva, kaj je ljubi Bog zopet lepega naredil.« Genovefa se mu je prijazno nasmejala in na zeleno tratico med skalovje ga pelje, kamor je sonce prav toplo sijalo, kjer je vse poprej dozorilo in kjer je še onidan cvetje od jagod videla. Pa res so bile nekatere jagode že zrele in bolj rdeče, kakor škrlat. »Ali so to tudi cvetlice?« je vprašal fant. »Nak,« je rekla Genovefa, »to so rdeče jagode.« Počepnila je in nekoliko naj lepših natrga in pravi: »Le sinovi zdaj in pokusi eno!« Fantiček jih je jedel in roko na prsi pritisnil, ter rekel: »O te so dobre! Ali si jih smem več nabrati?« — »O le!« je rekla Genovefa »pa le tagih, ki so lepo rdeče.« — Urno je roko stegnil ter nabiral in jedel. »O kako je pač dobrotljiv ljubi Bog« je rekel, da nam tako dobre reči daje! — »No« je rekla Genovefa, »zahvali se mu vendar tudi!« Fantiček je s svetlimi očmi v lepo višnjevo nebo pogledal, svojo ročico kušnil in kušljej proti nebu pihnil in zavpil, kolikor je mogel: »Ljubi Bog! zahvalim te za jagode!« Po tem je rekel. Svoji materi: »Ali je to tudi ljubi Bog slišal?« Genovefa ga je k sebi pritisnila ter smehljaje rekla: »Kaj pa da! Pač bi bil tudi tako mislil, brez da bi bil besede izgovoril, in on bi bil tudi vedel. Bog vidi in sliši vse.« Boleslav je zdaj hotel vsak dan novih reči videti, ki jih je ljubi Bog naredil. Pa Genovefa je dejala: »Sam moraš zdaj paziti in gledati, ter meni povedati, kaj boš našel. Glej, takoj tu v senci te visoke skale, tu na polnočni strani dolinice, kjer je sneg še le onidan skopnel, stoji črno bodeče trnjiče. To so trnjule. Glej, mnogo majhnih, zelenih in belih kuglic na trnju visi. Te se imenujejo popki cvetja. Pridi sem! Tam na poletni strani dolinice so drugi grmiči z manjšim trnjem. Te se imenujejo divje rože. Tudi na teh so podolgasti popki. In glej! Gori v dolinici stoji dvoje veligih dreves lesnik in drobnica. Le dobro jih poglej! Nič še na njih ne vidiš, kakor da so vse šibine polne velikih popkov. Zdaj pa le vsak dan pazi, kaj se bo z njimi zgodilo in povej mi potlej zopet.«
Po noči je pohleven, topel dež šel in listje in cvetje je poganjalo. Ves radosten je Boleslav priskakljal in klical: »Mati! zelene kuglice na trnjulah so zdaj zgolj majhne, ko sneg bele cvetke! In oni trnjevi grm je poln svetlozelenih listkov! In tudi drevesa so polne belih in rdečih cvetlic. O, to je veselje! O kako dober je, pač Bog! O pojdite le sem in poglejte!« Genovefa je šla tja. »Ali vidite?« ji reče. »In glejte! Ta trnjevi grm bo tudi še gotovo lepe, rdeče cvetlice dobil. Te pa še niso narejene. Glejte! Rdeče so že, pa le nekoliko iz glavic gledajo. Ali jih morda Bog ni mogel pa noči dokončati?« — »O dete!« — odgovori Genovefa: »to storiti, se Bogu ni treba nič truditi! Vse v enim migljaju zna storiti. Zakaj vsemogočen je.« — »Pa povejte mi vendar« je fantič dalje rekel — »kako pa more Bog v temni noči vse to storiti?« Genovefa mu je povedala, da Bog po noči tako dobro vidi, kakor po dnevu — in Boleslav se je močno nad vsini čudil.
Nekega jutra je Boleslav ves radosten priskakljal in rekel: »Mati! zopet sem pa nekaj lepega našel. O pridite le in poglejte, kaj je!« Za roko jo prime, k trnjulevemu grmu pelje ter reče: »Tu notri poglejte v temno trnje! Ali kaj vidite?« — »To je ptičje gnezdo, ljubo dete,« je rekla Genovefa, »strnadovo gnezdo je. Kakor imava midva votlino, tako imajo ptiči gnezda. Le glej, ptičica v njem sedi. Kako prijazno naju gleda! Zdaj stran leti. Le dobro gnezdiče oglej, pa ne obodi se ob trnje! Glej, zunaj je s suhe, mehke slame spleteno, znotraj je z mehkimi, sivkastimi laščkami obloženo. Le dobro va-nj poglej!« je rekla in fantička privzdignila. »O, to je lepo!« je rekel. »Koga je pa to petero lepih stvarčic, ki v gnezdu leže?« — »To so jajčka« reče Genovefa, »glej, kako so lepo zelenkaste in lepo rdeče progaste!« — »Kaj potem ptiček z jajčki naredi?« vpraša fantiček. »To boš še videl!« je Genovefa odgovorila. »Le vsak dan pridno jih ogleduj, pa nimaš se ne enega jajčka dotakniti.«
Za nekoliko dni je Boleslav zopet z materjo gnezdiče obiskal. Namesto jajčk so zdaj že mladi ptički v njem bili. »O poglej no« reče Genovefa, »kako so lepo majhni in lepi! — Glej, slepi so še in nič perjiča še nimajo. Leteti še ne znajo in tudi ne še iz gnezdiča skočiti.« — »Oh, ljube male, uboge nage bebice!« je rekel fantek. »Ali pa ne bodo lakote poginili in zmrznili?« »Nak', ljubo dete« reče Genovefa. »Saj je Bog še pred za-nje skrbel. Gnezdiče je znotraj mehko in gosto z mehkimi lasmi vloženo, da na mehkim in na gorkim ležijo. Lepo okroglo je, da se nikamor ne zadenejo in da jih ne boli. To čedno gnezdiče je stara ptica sama naredila. Jeli, to je umetno? Midva, ljubo dete, bi ne mogla tagega narediti. To umetnost je Bog stare učil, z milostne skrbi za mlade, majhne ptičke. Glej, ti zeleni, okrogli lističi trnovega grmiča, ki jim zdaj, ko sonze vroče pripeka, hladno senco delajo, jih tudi pred mokroto varujejo, kadar dežuje. In ponoči in zjutraj in zvečer, kadar bolj hladno prihaja, pride stara ptica in se z razprostrenimi perutami na-nje uleže, da so gorko pokriti, in da jih ne sebe. Glej, tudi trnje ni zastonj tukaj. Hudi krokarji bi mladičke požrli. Trnje jim pa do gnezda brani in jih zbo, če mladičem kaj žalega storiti hočejo. Stara ptica pa lahko, ker je prav majhna, med trnjem skozi zleze, brez da bi se poškodovala. Glej vse reči, tudi bodeče trnje nam prijaznost in milostno očetno skrbljivost Boga oznanjuje.«
Ko je Genovefa to rekla, je stara ptica priletela, in se je na kraj gnezda usedla. Vsi ptički so glasno cvileč glavice kvišku vzdignili, kljunčke široko odpirali, in pitala jih je. Boleslav je bil ves radosten. »O to je lepo!« je rekel. »To je prav lepo!« in od veselja je poskakoval. — »Giej,« reče Genovefa, »mladiči si še ne morejo sami jedi iskati, in stara jim je donaša. Srna bi jim bile pretrde, torej jim jih stara prezveči, v krofu omehča in jih jim po tem da. Ali ni Bog tega naredil? Glej, tako milostno Bog za vse svoje stvari skrbi in tudi za nar manjšo ptice. Tako milostno tudi za nas skrbi. Ja, ljubo dete!« je rekla dalje, ga s solzami pogledajoč, »On je doslej za te skrbel in še dalje bo skrbel!« — »Res, res« je rekel fantek, »On je za-me skrbel, dobri mili Bog! Saj je on vas meni dal, ljuba mati! Saj me imate veliko rajši, kakor stara ptičica mladiče! Brez vas bi bil mogel še davno umreti!« Tako je rekel in objel jo je. —
Boleslav je imel zdaj vsak dan kaj novega materi pripovedati, pokazati in prinesti. Ker se je le z njem pečala, ki ni imel tovarišev, da bi ga bili spridili, in otročjih igrač, ki bi ga bile znemarile, se je njegov um kmalu pokazal. Svojo mater je čez vse ljubil in vsaka lepota božjih del se je globoko v njegovo srce vtisnila. Vsako jutro je prinesel svoji materi naj lepših cvetlic in polno lepih jerbasčkov, ki mu jih je iz bičja spletla, ji je najboljših rdečih jagod in borovnic, in poznejši robinic in malinec nabiral. Pusto votlino je s pasastimi polževimi lupinami in svetlimi mušeljni, z lepem mahom in s svetlimi kamenči olepšal, kar se je prav podalo. Vsak dan ji je pripovedoval, kako so majhne zelene kuglice, ki so na trnjuljevim grmu, in zelene, kakor jajčki podolgasto okrogle kuglice od divjih rož dan na dan večji prihajale in kako so tudi ptički rastli in majhno perjiče dobivali — toliko časa, da je trnjuljev grm poln svetločrnih trnjulj in divja roža polna ko škorlat rdečih jagod imela in da so ptički odleteli.
Ko je prvikrat lepo svetlo danico zagledal; ko je nekdaj med črnimi, temnimi hvojami lepo večerno zarjo zagledal, ko je prvikrat mavrico videl je zmeraj ves radosten po svojo mater pritekel in vse je mogla z njim gledati in se čuditi, in Boga z-njim zahvaliti, ki je toliko lepih reči ustvaril. Tako je svojo mater mnogo razveseljeval. Genovefa je dostikrat kadar je prijaznost fantka videla, s solzami v očeh proti nebu pogledala, rekoč: »O Bog! Tako more tudi nedolžno srce v puščavi raj dobiti, in duša, ki Tebe ljubi in Tebe ima, tudi v nadlogah in trpljenju nebo dobi!«
Skrbljiva mati pa tudi ni pozabila, ga pred strupenimi zelišči svariti, ki so okrog po puščavi v strašni lepoti rasle. »Nimaš mi od njih jesti,« je rekla, »pa tudi kaj drugega ne ji, brez da bi meni poprej ne pokazal. Če ne, bi hudo, hudo zbolel.« Pa dobra pametna mati ga je še skrbnejši pred nepokorščino, samovoljnostjo, sladkanjem in drugimi otročjimi napakami svarila. »Te so« je dejala, »še silno bolj pogubne, kakor strupenina. Oh, greh je mnogokrat tem zapeljivim, rdečim jagodam podoben, ki se očem tako lepe in vabne zdijo, katere pa, če jih kdo užije, umorijo. Ja, hudobno je večkrat bolj vidljivo in se bolj lepo očem prilizira, kakor dobro — kakor tukaj strupena mušnica prosto, rjavo, dobro, ne krivno in Uživijivo gobo zraven sebe v lepoti barve preseže.
Enajsto poglavje.
Genovefa dobi gorko ovčjo obleko.
Z mnogim, nedolžnem veseljem sta poslednja pomlad in leto Genovefi in njenemu sinu prišle. Zdaj je bila jesen. Sonce je še slabše sijalo, in dan na dan pozneje išajalo in poprej zahajalo. Čisto višnjevo nebo je bilo skoraj vedno s temnimi oblaki prevlečeno. Zemlja ni nič več kaj novega obrodila. Ljubo petje ptičev je utihnilo, in ptiči so večji del iz tistega kraja proč zleteli. Vse cvetlice so usahnile in izginile, in listje je rumeno in bledo na drevju in grmovju viselo — in če se ni samo obletelo, so ga mrzli bučeči vetrovi do čistega otresli. S srcem polnim skrbi za zimo je Genovefa pred vratami votline sedela in je s solznimi očmi v puščavo gledala. Zdaj je Boleslav rekel: »Mati! ali naju Bog zdaj več ne ljubi, ki nama vse jemlje, ali se bo mar svet pogreznil?« — »Nak', ljubo dete!« je rekla Genevafa. »Če sva pobožna in dobra, naju ima Bog vedno rad. Pa tu na zemlji se vse spremeni in mine. Ljubezen božja do nas je pa večna in nespremenljiva. — Le zima se bliža. Za zimo pa zmeraj spet lepa pomlad pride. Tako je vsako leto. Veseli se pa zdaj že, ko se zima približuje, ljube pomladi! Oh,« je še pristavila, »tebi ljubo dete, ki si, kar si jel pametovati, prvo zimo doživel, ni zameriti, da komaj verjeti moreš, da bo po zimi zopet pomlad. Pa jaz, tvoja mati, sem bolj neumna imenovati, kakor ti. Po tako dolgi skušnji še vem, da po trpljenju vedno veselje pride, pa vendar me vedno spet težko stane, to verjeti. Pa le mirnega srca čem biti in v trpljenju se prihodnjega veselja spomniti in vesela in brez skrbi biti kakor ti!«
Geneveza je imela zdaj vsak dan lesnik drobnic, hrušic, žiru, lešnikov, trnjulj in kar je drugega zauživljivega sadja dobila, za zimo nabirati. Tudi mnogo korenin si je nakopala — in Boleslav ji je pridno pomagal. S senom za košuto se je bila še poprej preskrbela. Večji skrb, kakor kaj bo jedla, ji je obleka delala. Tista edina obleka, ki jo je že toliko let nosila, je bila že obnošena in strgana. Pred votlino je jokaje sedela in skušala z gibkimi slamnatimi stebli in trnjem kosce obleke, ki so stran mahali, skrpati. Pa nič ni pomagalo. »Oh« je tiho zdihovala, »koliko bi hotela zdaj za iglo in nitko sukanca dati! Koliko božjih dobrot pač ljudje zdaj uživajo, ki priljudno v društvu živijo in marsikateremu še na mar ne pride, Boga za to zahvaliti.«
Boleslav, ki je njeno srčno žalost videl, ji je rekel: »Mati, ali še veste, kar ste mi rekli, ko sem vas nekdaj vprašal, zakaj se naju košuta goli? Rekli ste mi: Da ji Bog vsako poletje rdečkasto, bolj tanko in lahko obleko da in potlej zopet novo, sivkasto in bolj toplo obleko na zimo. Zato ne žalujte! Bog vam bo tudi gotovo katero dal. Ali morda mislite, da vas nima rajši, kakor košuto?« Genovefa je s smehom fanta objela in rekla: »Prav imaš, ljubo dete, mirnega srca čem biti, Bog bo za naju skrbel! Kdor živali in cvetke oblači, bo tudi mene oblekel!«
Za nekoliko dni je fantičku zapovedala, se ne od votline podati; vzame trdno gorjačo v roko, obesi bučo z mlekom čez ramo in daleč okrog po puščavi gre, še več dreves iskat, katerih sadje bi se dalo užiti. Na klancu visoke gore, na katero je hotela iti, se je usedla, se počit in se z mlekom pokrepčat. Strašan volk pride po gori z ovco v žrelu. Tiho se ustavi in Genovefo s hudimi, svetlimi očmi gleda. Genovefe se je ustrašila, da se je tresla. Pa urno se je pomislila; zagrabi gorjačo, ki je bila ravno zraven nje na tleh, skoči proti volku in po glavi ga mahne, da bi mu ubogo žival, iz žrla rešila. Volk spusti ovco, se nekoliko ves omoten sem ter tja meče in s strašnim tuljenjem zbeži. Geneveza je zraven ovce pokleknila, ji nekoliko mleka v gobec vlila, in skušala jo še ovživiti. Pa nič več ni pomagalo.
Pogled uboge živali je v Genovefnem srcu mnoge bridkosti vžgal. »Oh, ti ljuba žival!« je rekla. »Ti si tedaj iz tistih prijaznih krajev, kjer sem jaz doma? Oh, še dolgo nisem nič od ondi videla in slišala! Oh, ko bi ti še živela! Kako bi ti hotela streči in za te skrbeti. Kako bi se moj Boleslavček nad teboj veselil. Morda si še od drobnice mojega moža in od mojih drobnic! O Bog!« je zdaj glasno dejala, »si še od njih! Tukaj imaš naše znamenje! Oh, ko bi le še živela in človeški jezik razumela, da bi te vprašala: Ali se je vrnil z vojske moj mož? Ali se še svoje Genovefe spomni? Ali je še hud na-me? Ali je spoznal mojo nedolžnost? Oh, on v obilnosti živi, jaz pa tukaj v pomanjkanju in revščini kopernim!«
Ko bi bil trenil, je obmolčala. Ta misel jo je obšla: »Prav blizu svojega doma moram biti. Drugače bi ta žival ne mogla tu sem priti. Kaj bi bilo, ko bi se s svojim otrokom tjakaj vrnila? Vroča želja po domači jo je jela mikati in obilne solze so se ji po licih vlile. Dolgo je premišljevala. Poslednjič je rekla: »Nak', raje čem vendar tu ostati. Huda obljuba me veže. Res bi znala reči, da sem le v smrtnim strahu obljubila; pa vendar bi ne bilo prav, ko bi ji ne bila zvesta. In kdo ve, če bi moj prihod možama, ki sta mi življenje pustila, smrti ne prinesel! Nak', nak'! Tu čem ostati, dokler Bog hoče. Ako me hoče iz te puščave rešiti, bo še kdaj kakega usmiljenega človeka sem pripeljal. Saj je vendar bolje, vse nadloge trpeti, kakor svojo vest zdražiti!«
Na potoku, ki je pod goro tekel, je oster mušelj poiskala, in je z njem ovco iz gostovolnate kože dejala. Po tem je kožo v čisti vodi od krvi in prahu čisto osnažila, jo na soncu posušila in se v njo zavila. Tako je še pozno zvečer zopet v dolinico v votlino prišla. Boleslav ji je še od daleč na proti priskakljal in rekel: »O mati! ali ste vendar zopet prišli? Oh, jaz sem tako skrbel za vas! Kje ste pa bili tako dolgo?« Pa ostrmen obstoji in jo gleda. Ovčja koža in mrak sta storila, da svoje matere več ni poznal. Urno je nazaj tekel se v votlino skrit. Ko je pa njen glas zaslišal: »Ne boji se, ljubo dete! Jaz sem, jaz!« se zopet vrne, ter reče: »O hvala Bogu, da ste vendar vi? O, kako me veseli! Pa vendar povejte mi, v koga ste oblečeni? Saj ste, skoraj ravno tako oblečeni, kakor jaz. Kje ste le to obleko dobili?« — »Ljubi Bog mi jo je dal!« je odgovorila Genovefa. »Jelite, ljuba mati!« je rekel Boleslav in od veselja je skakal: »Saj sem vam rekel, da vam bo Bog novo, bolj gorko obleko za zimo dal.« Pošlatal jo je in rekel: »Kako je mehka in kodrasta in kako lepa bela! Kakor majhne, kodraste bele meglice na pomladanjim nebu. Res, res se vidi, da je dar neba.« Oba gresta tedaj v votlino, in Boleslav ji prinese polno bučo mleka in jerbašček sadja, in Genovefa mu je mogla vse na tanko povedati, kako je ovčjo obleko dobila.
Trda zima Genovefo in Boleslava zopet v votlino zapre. V posebno toplih dnevih sta se nekoliko v dolinici sprehajala. »Glej, ljubi sin!« mu Genovefa reče, »tudi po zimi vidiva božjo prijaznost. Kako je zdaj vse svetlo, jasno in belo! Vse drevesa in grmovja v beloti plavajo, kakor da bi bile s cvetjem posute. Glej, kako je sneg tam, kamor sonce sije, s čudno lepimi, rdeče in višnjevo in zeleno se lesketečimi iskrami posut! Ako ravno so vse drevesa brez listja, je vendar le Bog zmeraj zelenim hvojam vse pustil, da imajo zverine gozda pod njimi prebivališče. Bodeče brinje ima tudi še po zimi presne, višnjeve jagode, da imajo gozdni ptiči kaj živeža. Naju vir nikoli nezamrzne, da imajo piti in zmeraj opresne zelišča v njem rastejo, s katerimi se marsikatera žival preživi. Tako skrbljivega, tako prijaznega in dobrotljivega se Bog tudi v hudim letnim času izkazuje.« Kadar je prav hudo medlo in veter vlekel, je Boleslav mnogotere srna pred votlino stresal. In prileteli so stržki in urne sinice pred vrata votline jih pobirat. Tudi od nabranega sena je nekaj pred votlino natrosil. Tako je lačne srne in zajce blizu privabil in zajčki so bili poslednjič tako krotki, da so mu dušeče seno z rok jemali, in srnice so bile tako priljudne, da so se z njim igrale in z njim skakali.
Tako je imela Genovefa tudi po zimi marsikatero veselje, pa tudi dovolj trpljenja. Boleslav je zmeraj prav zgodaj spat hodil, in se celo noč še enkrat ni prebudil. Tačas je v temni votlini več ur sama in brez spanja sedela. »Oh,« je velikokrat zdihovala, »da bi zdaj le kako majhno lampico z oljem imela, da bi si to temno votlino razsvetila; kolika dobrota božja bi mi pač bila! In ko bi še kake lepe bukve ali prediva na kolovratu imela, kako srečno bi se štela! Naj manjši mojih dekel in naj revnejši deklica v mojim graščinstvu ima zdaj bolje, kakor jaz! V gorkih kočah zdaj sedejo, predejo pri svoji lampici in v veselim pogovarjanju jim ure tako!« Pa zopet je srce k Bogu povzdignila rekoč: »O kako dobro je vendar, če kdo Tebe spozna, ljubi Bog! Brez Tebe bi bila v tej votlini od dolgega časa in plahote že davno umrla. Pa Ti nas v slednjim življenju obilno tolažiš!«
Dvanajsto poglavje.
Genovefa zboli.
Kakor pretečeno poletje in zimo je Genovefa več poletij in sem s svojim sinom v puščavi prebila, in zdaj je že sedmo zimo doživela. Poprejšnjih zim ni bila nobena zelo mrzla. Sedma zima njenega prebivanja v puščavi je pa bila za-njo prav strašna. Neizmern sneg je hribe in doline pokrival in naj močnejši hrastove in bukove veje s svojo težo polomil. Ako ravno je Genovefa vrata votline snegu dobro zadelala bila, so ga vendar divji in mrzli vetrovi zmeraj veliko va-njo nanašali. Ako ravno se je mrazu v obilni mah svoje postelje skrivala, se je vendar ves mah od nanešenega snega premočil in premrazil. Vrata votline in braneče hvojeve veje so bile od ivja zmeraj bele ko sneg, in slene votline kakor zamrznjene okna z rožami prevlečene. Naravska (natürliche) toplota svetle košute ni več zamogla strašnega mraza preganjati. Lisice so v mrazu lajale in po noči so volkovi strašno po puščavi rjuli. Genovefa ni cele noči od mraza oči stisnila in od strahu, da bi jo s sinom volkovi strgali, se je tresla. Boleslavu, ki je še s prvih let slabih jedi in trdega življenja vajen bil, tudi v mrazu nič ni bilo. Pa Genovefa, mehka vojvodska hči, ki je v sobah, katerih tla so s prtmi pokrite bile, zrejena bila, ni mogla v tem pečovju dalje prestati. »O,« je večkrat rekla ko se je jokala in ko so solze, ki so na tla padale, zmrzovale, »o edina iskrica ognja, —kakšen dar neba bi mi bila! Tako mi bo pa v sredi drv zmrzniti. Pa vendar, Gospod, Tvoja volja naj se zgodi!« —
Njeno lepo, prijazno obličje se je vse spremenilo. Ljubka, bleda rdečica njenih lic je minula, in kakor mrlič je obledela. Njene ljubeznive oči so se nehale svetiti in vdrle so se. Hudo je šujšala in prava podoba revščine le bila.
»O ljuba mati!« je rekel Boleslav s solznimi očmi, »kakšni ste! Skoraj vas ne poznam. O Bog! o Bog! kaj je li to! »Drago dete!« je rekla Genovefa, »zelo sem bolna! Umrla bom!« »Umrla?« je rekel Boleslav. »Kaj je pa to? Svoj živi dan še nič tagega nisem slišal.«
»Zaspala bom,« je rekla Genovefa s slabim glasom, »in se ne bom več zbudila. Moje oko ne bo več sonca gledalo, in moje uho potlej več ne bo tvojega glasu slišalo. To telo bo potlej mrzlo in trdo na tleh ležalo in še prsta ne bo premakniti moglo. Poslednjič bo strohnelo in se v prst spremenilo.«
Z glasnim jokam jo je fantek objel in je vedno le besede ponavljal: »O mati! O mati! Ne umrite še ne! Prosim vas, ne umrite!«
Genovefa je rekla: »Ne jokaj se, drago dete! To ni v moji oblasti, če čem umreti ali ne. Bog če tako imeti.«
»Bog?« je rekel fantek in čudil se je; »saj ste mi zmeraj pravili, kako je Bog dober! Kako pa more zdaj to pripustiti? Glejte, še ptička bi ne mogel umoriti, koliko manj pa vas!« Genovefa je odgovorila: »Ti imaš prav, ljubo dete! Kakor bi me ti ne mogel umreti pustiti, še manj pa umoriti, tako more Bog še manj kaj tagega storiti. On, ki večno živi, da tudi večno življenje. Pa vendar ti moram to še popred razjasniti. Ali še veš, ljubi sin, kako sem svojo staro obleko slekla in proč vrgla, ki ni bila dalje za rabo in ker mi je Bog drugo dal? Glej, tako bom tudi zdaj to telo slekla in proč dejala. Strohnelo bo kakor stara obleka. Jaz sama pa pridem k Bogu, našemu ljubemu očetu v nebesih. Ta me bo tudi namesto tega telesa z lepšem, krasnejšim oblekel. O, gori v nebesih se mi bo dobro godilo. Tam se ne bom več v mrazu tresla in ne bom več bolna. Tam ne bom vekomaj več zdihovala in jokala, in namesto trpljenja bom imela zgolj veselje. Kakor je pomlad lepše od zime, tako je nebo lepše od zemlje. Kaj še, naj lepše, naj jasnejši pomladanski dan je mimo lepote in veličastva nebes le puščobna, temna, pozimska noč. Kdor je dober in pobožen, pride tja gori.«
»Mati,« je rekel Boleslav, »jaz grem z vami! Jaz nočem sam med divjimi zverinami ostati. Te mi nič ne odgovarjajo, če z njimi kramljam. Umreti hočem tudi, in se te mesene obleke znebiti.«
»Nak, ljubo dete!« je rekla Genovefa. »Ti moraš še dalje na zemlji živeti. Prišel boš pa, ako le pobožno živiš, gotovo v nebo. Zakaj tudi tebi bo nekdaj umreti. Zdaj pa poslušaj, kar ti bom dalje povedala. Kadar ne bom več govorila, kadar ne bom več zopela, kadar ne bom več gledala, kadar mi usta oblede, kadar mi bo roka mrzla in trda; še tri dni tukaj ostani. Po tem pa, kadar boš prepričan, da sem mrtva, in kadar se bo mrtvaški duh po tej votlini razširjati jel, pojdi iz te puščave dalj — vedno na ravnast tja, kjer zdaj sonze iz-haja. V enim ali v dveh dneh boš na kraj tega gozda prišel in lepo, veliko planjavo pred seboj zagledal, kjer veliko, veliko ljudi živi.«
»Veliko, veliko ljudi!« je rekel Boleslav ves zavzet. »Oh, zmeraj sem mislil, da sva midva sama na tem svetu. Zakaj mi pa niste tega že poprej povedali? O, ko bi le vi hoditi mogli, bi v tej priči tjakaj k njim šla!«
»Oh, moje dete!« je rekla Genovefa, »ravno ti ljudje so naj v to puščavo zognali med zverine gozda! Mene in tebe so hoteli umoriti.«
»Nočem iti k njim!« je rekel fantek. »Mislil sem, da so tako dobri, kakor ste vi, mati. Ali morajo ti ljudje tudi umreti?« »Tudi,« je odgovorila Genovefa. »Vsi ljudje morajo umreti.« »O gotovo ne vejo tega, kakor jaz nisem vedel!« je rekel Boleslav. »K njim hočem iti in jim povedati. »Ljudje!« jim hočem reči, »umreti morate. Poboljšajte se, če ne, ne pridete v nebesa! — Če mi bodo le verjeli!«
»O dete!« je odgovorila Genovefa. »To že davno vejo! Pa zavoljo tega se vendar ne poboljšajo. V obilnosti živijo; zemlja jim najlepši sadje obrodi, kakršno se še tu v puščavi ne vidi, najboljši jedi in pijače imajo; pisane oblačila imajo, ki so pri imenitnih dostikrat še z dragimi rečmi olepšana, katere se kakor zvezde blisketajo. Njih stanovanja so tako krasne, da ti ne morem dopovedati. Tudi po zimi imajo tako rekoč sonce v svojih stanovanjih, ne zebe jih nikoli, in tudi po noči vejo svoje stanovanja tako razsvetliti, kakor po dnevu. Večji del se jih pa Bogu še ne zahvali za te dobrote in še misliti nočejo na-nj; sovražijo, stiskajo in peklijo se med seboj, kar se koli morejo. Skoraj vsak dan nekateri izmed njih odmerjejo. Pa drugi se zato še ne zmenijo in tako živijo, kakor da bi jim bilo večno na zemlji živeti.«
»Zdaj pa še nočem k njim iti!« je rekel Boleslav. »Ti ljudje niso le hujši od volka, ampak še neumnejši od najine kušute, ki od vsega, kar govoriva, nič ne razume. Tudi od jedi teh ljudi nič nočem in raje z zverinami jem. Te vendar razen samega derečega volka, mirno med seboj živijo in se pokojno s travo in zelišči redijo. Pri zverinah hočem ostati in ne grem k ljudem.«
»Pa vendar moraš k njim iti, ljubo dete,« je rekla Genovefa. »Nič žalega ti ne bodo storili. Le dalje poslušaj. Dozdaj sem ti le od tvojega nebeškega očeta pripovedovala; zdaj ti moram pa še povedati, da imaš tudi na zemlji očeta, kakor imaš tudi mater na zemlji.«
»Tudi na zemlji imam očeta!« je rekel fantek veselo, »ki jih tudi kakor vas videti morem, in ki se dajo tako, kakor vi, za roko prijeti, ki niso nevidljivi, kakor nebeški oče?«
»Tako je, ljubo dete,« je rekla mati, »videl jih boš, in z-njimi boš tudi govoril.«
»Ali videl jih bom in govoril bom z-njimi?« je rekel fantek in prijaznost mu je iz oči sijala. »Zakaj pa ne pridejo k nama,« je dalje govoril, »in zakaj naju tako v samoti pustijo v tej puščavi? Menda saj niso tudi eden izmed hudobnih ljudi?«
»Nak, ljubo dete!« je rekla Genovefa. »Dober človek so. Ne vejo, da sva v tej puščavi. Še ne vejo, da še živiva. Mislijo, da sva oba umorjena. Oni mislijo, da sem naj bolj hudobna mati, ki se le na zemlji dobiti more. Ljudje so jim tako lagali.«
»Kaj je pa to, lagati?« je rekel fantek. »Tega ne umem.« »To je,« pravi Genovefa, »če kdo drugače govori, kakor misli. Ljudje, postavim, pravijo eden drugemu, da se imajo prav radi, in se vendar ne morejo trpeti. To se pravi lagati.« »Ali se pa more to?« je vprašal fantek. »To bi mi ne bilo nikoli v misli prišlo. O ljudje, ljudje!« tako je zdihoval in s kodrasto glavico majal. »To so čudne stvari!«
»No, tvojemu očetu so se tudi tako zlagali,« je rekla Genovefa. Povedala je po tem fantu od svoje zgodbe, kolikor je razumeti mogel, in še dalje mu je pripovedovala: »Glej, ta zlati prstan na mojim prstu! Tega imam od tvojega očeta.«
»Od mojega očeta?« je rekel fantek veselo. »O dajte mi vendar prstan prav na tanko ogledati. Od svojega očeta v nebesih sem še veliko lepih reči videl — sonce, luno, zvezde in cvetlice, pa od svojega očeta na zemlji še svoj živ dan nisem nič videl.«
Genovefa je prstan snela in fantku ga je dala. »O ta je lep« je rekel Boleslav. »Ali imajo moj oče še več tagih lepih reči, in ali bi meni tudi kaj tagega dali?«
»Kaj pa da,« mu je rekla Genovefa, »ljubo dete, kadar bom mrtva, ta prstan s mojega prsta snemi. Zakaj poprej ga nočem sneti temveč do smrti ga čem varovati, kakor sem tudi ljubezen in zvestobo tvojemu očetu do smrti obvarovala. O, resnično je bila moja ljubezen do njega čista, kakor zlato tega prstana in moja zvestoba je večna, kakor kroglej tega prstana, kjer se konec ne vidi — podoba večnosti! Kadar k ljudem prideš, povprašaj po grofu Vojnomiru. Tako je ime tvojemu očetu. Prosi ljudi, da te k njemu popeljejo, pa nobenemu ne povej, kdo si, od kod prideš ali zakaj da hočeš k grofu priti. Tudi prstana nimaš nikomur pokazati. Kadar boš pred grofom, svojim očetom stal, mu prstan podaj ter reci: »Oče! ta prstan vam pošljejo mati v znamenje, da sem vaš sin. Oni dan so umrli. Lepo vas še enkrat pozdravijo, in po meni vam dajo vedeti, da so bili nedolžni in da vam odpustijo. V nebesih vas upajo zopet videti, ker to na zemlji ni bilo več mogoče. Ti imaš pa pobožno in mirnega srca živeti, in nimaš po meni jokati in skrbeti. Le tega mi ne pozabi, ljubo dete, da sem nedolžna in očetu zvesta bila. To sem še v smrti pokazala in po tem umrla! Povej jim to gotovo! Povej jim tudi, da sem jih še v svoji poslednji uri tako rada imela, kakor tebe ljubim! Povej jim, kako sem tukaj živela in umrla! — Tudi jih prosim, da bi moje mrtvo truplo iz te votline dali v pokopališču mojih prednjih staršev pokopati. Zakaj jaz nisem bila tega nevredna, ako ravno so me ljudje pregrešnico in nečistnico mislili.«
»In po tem ti imam še nekaj povedati, česar neveš. Kakor imaš očeta in mater na zemlji, tako imam tudi jaz očeta in mater. O Bog! jaz ne vem, če so žalost, katero sem jim jaz po nedolžnem vzrokovala, preživeli ali ne. Če so pa še pri življenju — o prosi svojega očeta, da naj te precej k njim pošljejo! O, veselilo jih bo, ko bodo tebe, svojega ljubega vnuka, zagledali, in v tem veselju bodo vse nadloge sedmih dolgih let pozabili. Zakaj, oh!« je dalje govorila in solze so se ji udrle, »oh! vi moj mili oče! vi ste gotovo po meni zelo žalovali, in vi, moja draga mati! vi ste se gotovo po svoji Genovefi zelo jokali! O, moji preljubi starši! vaše obličje bi vendar še rada videla, preden umrem. O, gotovo ste želeli, mene še videti, če ste vedeli, da tu živim! Ali oh, mislili ste, da moje truplo, Bog ve kje, v tej puščavi še davno trohni. Oh, kaj je vendar bolj sladko, kakor up, da pridemo v nebesa — in da se v nebesih zopet vidimo. Brez te tolažbe bi bilo trpljenje na zemlji preveliko in mi ubogi ljudje bi mogli obupati! — Ali se jokaš ljubo dete? Nezameri, da te tako v srce bom. Glej, ako ravno zdaj mene, svojo mater izgubiš, ti bo vendar Bog namesto mene dobrega očeta dal! Ne jokaj se tedaj, ljubo dete! tvoj oče te bodo gotovo prav radi imeli, kuševali te bodo, v naročje jemali in pestovali, te na srce pritiskali in te svojega sinu imenovali, te mnogih reči vprašali in od žalosti in veselja jokali, kadar bodo tebe svojega ljubega otroka pogledali!«
Genovefi je zdaj jok govor zaprl; brezmožna je nazaj na posteljo padla in dolgo ni mogla v svoji slabosti kar besede ne govoriti.
Trinajsto poglavje.
Genovefa se k smrti pripravlja.
Strašni mraz zime je bil odjenjal, topel, mlačen veter je pihljal, sonce je zopet o poldne svetlo in prijazno v votlino sijalo in njegovi mili žarki so za spoznanje topljeje sijali. Ivje na vratih in zreš na stenah votline se je stopil in velike kapljice so na tla kapljale. Genovefi je pa če dalje huje prihajalo in nič ni videla pred očmi, kakor bližno smrt. Križ, ki je zraven nje nad posteljo visel, je s stene vzela, in se je v smrt pripravljala.
»Oh,« je dejala, »tolažbe sicer nimam, da bi duhovna pri sebi imela, ki bi mi srce delal in mi kruh življenja, okrepčanje za dolgo pot v večnost, podal! Pa Ti, o Gospod! Ti večni višji duhoven si sam pri meni! Ti si vsem, ki so izkazanega srca in ponižni, prav blizu! Vsako človeško srce, ki trpi in po tebi hrepeni, obiščeš in pokrepčaš! Saj si sam rekel: »Glej, pred vratami stojim in trkam; ako kdo moj glas sliši in mi odpre, čem k njemu iti in z-njim večerjati, in on bo z menoj.« To reči je dolgo s sklenjenima rokama in s v tla uprtimi očmi molče molila.
Boleslav je cel dan in v dolgih pozimskih nočeh brez luči vedno zraven nje sedel in dobri fante ni hotel ne jesti in ne piti več. Vse ji je storil, kar ji je v očeh bral in prav s prosto ljubeznijo ji je stregel. V obe ročice je mahu vzel in kar jih je mogel doseči, mokre stene sužil, da bi voda na bolno mater ne kapljala. Ob skalovju in drevju je še več susega mahu nabral, da bi namesto mokre postelje boljši napravil. Zdaj ji je v buči mrzle vode iz vira prinesel in dejal: »Ali hočete piti, mati! Tako vam je vroče in vaše ustnice so vse suhe.« Zdaj ji je mleka prinesel in rekel: »Pite no, draga mati! dobro je in ravno zdaj sem ga namolzil. Po tem jo je objel in ihtijoč rekel: »O mati, o draga mati, o ko bi le namesto vas mogel bolan biti, ali pa umreti!«
Nekega jutra je dvoje ur prav mirno in sladko zadremala. Dosti brihtnejši in močnejši se je zbudila. Mali leseni križ, katerega je zmeraj v rokah držala, ji je bil v spanju iz rok padel. Iskala ga je, in Boleslav, ki je takoj videl, kaj hoče, ji ga je zopet v roko podal. »Oh ljuba mati!« je začel, »zakaj držite zmeraj ta les v roki?«
»Ljubo dete!« mu je rekla, »dalj sem mislila živeti, drugače bi ti bila že poprej povedala. Pa zdaj že dobro previdim, da se kaj dobrega nima odlašati. — Pripovedovala sem ti še sicer, da ima nebeški oče tudi sina, ki mu je po vse enak. Pa kaj je ta sin vse zavoljo nas storil, ti še nisem povedati mogla. Veliko tega bi ne bil utegnil razumeti, ker si doslej od vsega sveta odločen v tej puščavi rasel. — Zdaj, ko že veš, da je več ljudi na svetu in kakšni so ti ljudje, ker si slišal in nekoliko še na meni videti moreš, kaj se pravi umreti — hočem poskusiti, ti naj važnejši resnice iz zgodbe Božjega sina razložiti. Po tem boš tudi previdel, kaj ta les v moji roki pomeni. Poslušaj tedaj pazljivo, kar ti bom zdaj pripovedovala in besede svoje matere si dobro v srce vtisni!«
»Glej, ljubemu očetu v nebesih se je inako storilo, da so bili ljudje zelo tako hudobni in zavoljo tega tako revni, da jih zavoljo tega po smrti še v nebesa ni mogel vzeti. Poslal jim je tedaj svojega ljubega sina iz nebes. Ta je imel za-nje skrbeti, da bi se bili poboljšali. Njegovo sveto ime je Jezus Kristus.
»Ta njegov ljubi sin je bil tako mogočen in milosten, kakor oče. Ko je še otrok bil, še veliko manjši ko ti zdaj, je bil s svojo materjo tudi v taki votlini, v kateri so živali prebivale, kakor v tej. Ko je odrasel, še večji ko sem jaz zdaj, je tudi dolgo v puščavi živel, ki je bila še strašnejši, ko je ta. Tam je vedno molil, da bi to, kar je imel ljudem povedati in v njih prid storiti, saj zastonj ne bilo!«
»Po tem je šel med ljudi, in jim je povedal, da ga je nebeški oče mednje poslal, in da je nebeški oče tako dober, da jih ima tako rad, da so vsi ljudje otroci tega dobrega očeta, in da imajo zato tudi oni dobri biti in tega dobrega očeta in eden drugega prav radi imeti. Kdor njega, finu, posluša, je rekel, in se poboljša, pride nekdaj tudi v nebesa in bo tam prav veliko veselja imel. Kdor ga pa ne posluša in ga ne uboga, ta ne pride ne le v nebesa, temveč v prav strašan kraj. — Pa ljudje mu niso verjeli, da je sin nebeškega očeta, in da ga je nebeški oče poslal. Očitno jim je tedaj pokazal, da je tako mogočen, kakor oče.«
»Neka mati, kakor jaz, le nekoliko starejše, je bila, postavim, nekdaj bolna, in je imela ravno tako hudo mrzlico. Živi človek ji ni mogel pomagati. On jo je pa le za roko prijel, kakor te jaz zdaj za roko primem — in v tistim migljaju je zopet ozdravela, in zopet tako lepa in rdeča postala, kakršna je prej bila.«
Drugikrat je bil sin — nekoliko večji, ko ti — celo umrl. Edini sin svoje matere je bil, kakor si ti moj edini sin! O kako se je mati po njem jokala! To si moreš lahko misliti. Pa sin Božji je materi prijazno rekel: »Ne jokaj se,« in mrtvemu truplu je rekel: »Vstani!« in takoj je bilo zopet živo in vstalo je. In sin Božji ga je materi peljal, in nepopisljivo se je veselila.«
»Pa ljudje mu še niso verjeli, da je sin Božji, in da ga je nebeški oče na svet poslal. Niso ga mogli trpeti, ker jim je vedno pravil, da so hudobni in da se imajo poboljšati. Velik les so tedaj ravno tako zvezali, kakor je ta mali, ki ga tukaj v roki držim — križ se imenuje, in potem so žeblje, ki so bili nekako trnju podobni, pa veliko večji in trši, skozi njegove roke in noge zavrtali in so ga po tem z razpetimi rokami na križ pribili. Kri je iz njega vrela in umreti je mogel. Oni pa so se še smejali in zasmehovali so ga. Pa vendar ni ne enega človeka razžalil, in vsem je le vse dobro želel in vsem je pomagal, ki so pri njem pomoči iskali!«
»O hudobni, hudobni, zanikrni ljudje!« je rekel Boleslav. »Ali je pa to trpel nebeški oče in ali ni strel va-nje spustil? Jaz bi bil, ko bi bil na njegovim mestu, vse pobil!«
»Ljubo dete!« je rekla mati! »sin je za-nje k očetu molil: »Oče!« je rekel, »odpusti jim; nevejo, kaj delajo!« In kaj še, umrl je iz ljubezni do ljudi, iz ljubezni do vseh ljudi, tudi iz ljubezni do tistih hudobnežev. To je bilo tako potrebno, ljubo dete, drugače bi ne bil nihče v nebesa prišel, in ti in jaz tudi ne. Tudi iz ljubezni do naju je dal svoje življenje!«
Dobri fantek je nepremakljivo sedel in vse na tanko poslušal, bistre solze so se mu po rdečih licih vlile. Zakaj ker je to prvikrat slisal, ga je nepopisljivo poprijelo. »O dobri, dobri sin Božji!« je rekel in s srnino, v katero je bil zavit, si je solze brisal. »Ali je pa zdaj tudi v nebesih?«
»Kaj pa da, ljubo dete,« je rekla mati, »njegovo truplo je res mrtvo obležalo. V skalo so ga položili, ki je bila tej enaka, v kateri midva prebivala, in velik kamen so pred-njo zavalili. Pa le pomisli, preden je bil tretji dan, je zopet živ iz nje prišel. Nekoliko ljudi vendar ni bilo tako hudobnih, kakor drugi. Poslušali so ga in poboljšali so se. Ti so ga prav radi imeli in močno so njegovo smrt objokovali. K tem je zdaj šel. O, to jim je bilo veliko veselje, ga zopet videti. Pa rekel jim je, da gre zdaj zopet k svojemu očetu domov v nebesa. Vsi so zavoljo tega silno žaljevali. On jim je pa rekel: »Ne jokajte se in mirnega srca bodite! Glejte, gori, kjer moj oče stanuje, je prostora dovolj za vas. Tja grem zdaj, in pripravil vam bom tam stanovanje. Storite le, kar sem ukazal, in vsi boste tja prišli, kjer sem jaz. Zopet vas bom videl in po tem bo vaše veselje popolno, in nihče vam ga ne bo mogel vzeti. Pa tudi na zemlji bom še; ako ravno me nihče ne bo videl, bom vendar zmeraj nevidljivo pri vas do konca sveta. »Blagoslovil jih je še in pričo njih se je višej in višej v nebesa vzdigoval, dokler jim ga je svetel oblak zakril.«
»O to je moglo lepo biti!« je rekel Boleslav. »Ali pa zdaj tudi že ve za naju? Ali ve, da sva v tej puščavi, in ali ga bova kdaj v nebesih videla?«
»Kaj pa da!« je odgovorila mati. »Povsod naju vidi, in kjer sva koli, je on pri nama, in naju ljubi, nama daje dobre misli v srce, in nama pripomore, da sva prav dobra. Zakaj, glej moje ljubo dete! ti si zdaj dober fantek, in si mi že veliko veselja storil. Pa prav in ves dober vendar še nisi. Pa to lahko, ako le nekoliko nase paziš, na sebi vidiš vsak čas. Glej, ti bi gotovo ne bil tako za ljudi molil, kakor sin Božji, ko bi te bili morili. Saj si ravno zdaj rekel, da bi bil vse pobil, ko bi ti bilo le mogoče bilo. Tukaj že vidiš, da še nisi tako dober, in da še nimaš take ljubezni, kakor sin Božji. In tako dobri in milostni moramo vsi biti, kakor je on, če hočemo njemu in njegovemu nebeškemu očetu dopasti in v nebesa priti. In v tem, da bomo tako dobri in milostni, kakor on, nam hoče sin Božji pomagati. Za to je na svet prišel, in za nas na križu umrl.«
»In zdaj, ljubi Boleslav, umeš, zakaj ta mali križ vedno v roki držim. Ljubezni onega naju opominja, ki je za naju na križu trpel in umrl! Opominja naju, da moramo tudi mi ljudje s trpljenjem in smrtjo, kar se tudi križ imenuje, v nebesa priti. In za to nam je to prosto znamenje tako ljubo in drago!«
»Oh, ljubo dete;« je dalje govorila ga s solznimi očmi pogledajoč, »nič nimam, kar bi ti v spomin dala, kakor ta revni les. Pa kadar bom že mrtva, ga vzemi iz mojih, mrzlih, izterjenih rok in hrani ga. Ne sramuj se, ljubi sin, kadar boš odrasel in bogat, ta revni spomin svoje matere na najboljši kraj svojega prihodnjega krasnega stanovanja postaviti! Zmisli se, kadar koli ga zagledaš, na-nj, ki je z ljubezni do tebe na križu umrl, in na svojo mater, ki zdaj s tem križem v rokah umira! Skleni vselej, pobožno in dobro, čisto in nedolžno živeti, ljudi ljubiti, jim dobro delati in zelo za-nje umreti, ako jim je to koristno in ako bi tudi previdel, da bi ti nikoli hvaležni bili ne utegnili! O, če pri pogledu v ta križ vse to skleneš in tudi storiš, — ti bo mala dedina (erbshina) po tvoji materi več vredna, kakor vsa velika dedina,ki jo imaš po svojim očetu pričakovati!«
Od dolgega govorjenja je bila Genovefa, tako oslabela, da je zopet dolgo počivati in molčati mogla.
»Oh,« je spet jela za nekoliko časa, »da bi le srečen do svojega očeta prišel; zakaj pot tjakaj skozi grozovito puščavo, skozi gosti, zaraščeni, temni gozd, čez strme skale in globoke prepade, je tebi ubogemu, slabimu otroku res trda, dolga in nevarna. Pa Bog ti bo še pomagal, da boš k svojemu očetu, katerega ti je tu na zemlji dal, srečno prišel, kakor nam tudi skozi veliko bolj nevarno puščavo življenja pomaga, da bi k njemu, k pravemu in edinemu očetu nebeškemu srečno prišli in njegovo obličje gledali! Ne pozabi tudi kake dve buči polne mleka s seboj vzeti, da napoti ne omagaš. Vzemi tudi tisto gorjačo tam, da se boš divjim zverinam branil. Kdor v Boga zaupa, srečno po kačah in gadih hodi, in leve in zmaje z nogami tare.«
Ko se je jelo mračiti, ji je prav slabo prihajalo. Tako težko je sopla, da si je vroče potila. Vso svojo moč je zbrala in na svoji mahovi postelji se sklenivski je fantka, ki je ravno zraven nje sedel, ostro in milo pogledala, ter s trdnim glasom dejala, da se je ustrašil: »Boleslav, poklekni, da te še oblagoslovim, kakor so tudi moja mati mene oblagoslovili, preden sem se od njih ločila. Mislim, da je moja poslednja ura blizu!« Ubogi fantek je ihtijoč pokleknil, svoj mili obraz k tlom priklonil, ter svoje majhne, trepeče ročice pobožno vzdignil. Genovefa je svojo roko na njegovo kodrasto glavo položila in z globoko ganjenim glasom dejala: »Bog te oblagri, moj sin, in Jezus Kristus bodi s teboj, in njegov Duh naj te vodi in vlada, da boš dober človek in nikoli, prav nikoli kaj hudega ne storiš, in da te bom v nebesih zopet videti mogla!« Zaznamenjala ga je še s svetem križem, objela in kušnila, rekoč: »O Boleslav! ko boš zdaj med ljudi prišel in njih hude zglede videl, se nikar ne spridi! Kadar boš v časti in v bogastvu živel, ne pozabi svoje uboge matere! Oh, če boš te moje ljubezni do tebe in teh mojih solz in mojih poslednjih besed, besed svoje umirajoče matere kdaj pozabil, in se spridil; boš na onem svetu večno od mene ločen! O, Boleslav, ostani dober!« —
Dalje ni mogla več govoriti; na svojo posteljo je nazaj padla in oči stisnila, in Boleslav ni vedel, ali le spi ali je že res mrtva! Jokajoč in ihtijoč je zraven nje pokleknil in vedno molil: »O Bog, ne daj ji umreti. O Jezus Kristus! zbudi mi zopet mojo ljubo mater.« ——
Štirinajsto poglavje.
Vojnomirjevo žalovanje po Genovefi.
Grof Vojnomir je takrat, ko je po Golovi tožbi, od prve jeze vnet, nesrečno obsojenje Genovefe v smrt podpisal, v svojim bojnim šotoru zavoljo prejete rane bolan ležal. Njegov stari bojni tovareš in konjnik, Volk z imenom, je bil ravno več milj daleč od tabora; s svojimi konjeniki je vosek klanec med gorami varoval. Ko se je bil vrnil in v šotor grofa stopil, po zdravju svojega gospoda povprašat, mu je grof takoj vse povedal, kar se je ta čas zgodilo. Stari, pošteni služabnik se je ustrašil, da je obledel in rekel: »O ljubi gospod, kaj ste storili? Vaša gospa je gotovo nedolžna; svojo staro, sivo glavo zastavim. Tako pobožna duša, tako dobro zrejena hči se ne spridi tako kmalu. Verjemite mi to, po skušnji govorim. Pa vaš Golo je zarobljen zanikrnik! Ne zamerite svojemu služabniku zavoljo te besede. Dobro vem, da se je s svojim prilizovanjem globoko v vaše srce ugnezditi znal. Pa verjemiti mi saj, kdor vas vedno hvali in vam vedno pravi, da imate prav, ta je vaš neprijatelj. Iz srca vas zaničuje in le svoje koristi (dobička) išče. Kdor vam resnico tudi takrat pove, kadar je ne slišite radi, je vaš prijatelj. Poslušajte me tedaj, ljubi gospod in v tej priči svojo obsodbo prekličite! Bog se usmili! Kam je prišel moj dobri gospod! Naj manjšega svojih služabnikov brez izpraševanja obsoditi bi se vam naj večji pregreha zdela — zdaj ste pa še svojo pobožno gospo brez vsega izpraševanja obsodili! O zatrite že vendar kdaj svojo nesrečno, prenaglo jezo! Vedno ste se mogli pred ali potlej zavoljo svoje jezo kazati, zdaj pa — bojim se, bojim se, — je velike nesreče kriva.«
Grof je spoznal, da se je prehitel, pa je vendar zmeraj še dvomil, kdo da je kriv, Genovefa ali njegov ljubček Golo. Zakaj Golovo pismo je bilo tako umetno iz laži stkano, in posel (pot) katerega si bil je Golo za svoje naročilo odbral, je bil tako premeten goljuf in znal je vse s takim zazdevanjem poštenosti poterjati, da je sumni grof ves oslepljen bil. Med tem je še tisto uro zvestega posla Golu poslal s poveljem, da ima njegovo gospo Genovefo do njegovega prihoda v njeni sobi (zimru) varovati, pa ji nič žalega ne storiti in ji vsega obilno po njeni volji podati. Svojega naj boljšega konja je poslu dal in zazugal mu je, na vso moč hiteti. Tudi mu je obljubil veliko zlata, če bo še ob pravim času na Vojnomirjevo prišel, in mu od ondi po volji odgovor prinesel.
Tačas, ko je bil posel na poti, je grof dan na dan bolj otožen prihajal. V tej uri se mu je zdelo, da je Genovefa nedolžna, v drugi je zopet mislil, da je nemogoče, da bi ga bil Golo, kateremu je bil toliko dobrega storil, tako nalagati mogel. Tako je bilo njegovo srce neprenehoma od negotovosti in strupenih dvomb (zviblanj) žgano. Po desetkrat na dan je svojega zvestega Volka gledati poslal, ali še posel ne pride nazaj, in cele noči se je spanje njegovih oči ogibalo. Posel pride nazaj in sporoči, da je bila Genovefa s svojim otrokom skrivno v gozdu umorjena, kakor je bil grof ukazal. Dobremu grofu se ni drugače zdelo, kakor da bi bila njemu samemu smrtna sodba stekla in mima (mutasta) žalost ga je obšla. Stari pošteni Volk je šel ven, in je glasno zdihoval in grofovi konjeniki, ki so bili vsi pred njegovim šotorom zbrani, so preklinjali in žugali, Gola, kadar domov pridejo, na drobne kose razsekati.
Grof je ležal let' in dan zavoljo rane bolan; zakaj nepokoj in grizeči črv njegovega srca sta ozdravljenje zavirala. Takoj, ko je ozdravel, je prosil, domov iti. Ko so bili Zamorci že premagani in se jih več ni bilo bati, ga je kralj domov spustil. S svojim zvestim Volkom in s svojimi hrabrimi junaki se je tedaj takoj na pot podal in proti dragi domačiji odjezdil.
Nekega večera pozno je prvo vas svojega graščinstva dosegel. Dobri ljudje, možje, žene in otroci so prišli vsi kmalu iz svojih koč in so glasno zdihovali: »O dobri, milostljivi gospod! Oh, strašna nesreča! Oh, dobra grofinja! Oh zanikrni Golo!« Grof s konja stopi, vse prijazno pozdravi, jim roko poda in vse izprašuje, kaj se je ta čas, ko je bil na vojski, doma zgodilo. Pa le vse dobro je od Genovefe slišal in od Gola vse hudo.
Nevoljen in s prestrašenim srcem je dalje jezdil, da bi še tisto noč na Vojnomirjevo prišel. Že od daleč je vse grajske okna razsvetljene videl. Ko je bliže prišel in proti gradu po hribu jezdil, je šumečo muziko zaslišal. Golo je ravno s svojo drhalijo vesel obed imel. Gotovo se je nadejal, da bo grof zavoljo svoje hude rane umrl. Gospoda celega graščinstva se je tedaj še mislil in z vednim razveseljevanjem in veselim razgrajenjem je skušal svojo hudo vest omamiti. Pa ko je tako pri obilni mizi v kotu sedel, je marsikateri služabnikov, ki so jedi na mizo nosili, skrivaj drugemu rekel: »Ti, če naš dobri grof umre, jo bo svitu Golo v teh nepokojnih časih, še zvil, da bo naš gospod. Pa jaz bi ne hotel v njegovi koži biti. Le poglej, kako nepokojno sedi!« — »Prav imaš!« je drugi rekel, »nič pravega veselja nima, in nič se mu ne prileže. Ravno tako tam sedi, kakor ubogi grešnik pri svojim poslednjim obedu. Ne tel bi v njegovi koži tičati, in plačila, ki ga bo na onem svetu prejel, z njim deliti.«
Ko je grof do grajskih vrat prišel, je ukazal zatrobiti v znamenje svojega prihoda. Čuvaj v stolpo jim je s trobento odgovoril. Golo in vsi njegovi gostje so od stolov skočili in beseda: »grof! grof!« se je po celem gradu razlegala. Golo, ki bi bil bržeje smrt, kakor grofa pričakoval, je urno dol hitel in je grofu, ki je ravno s konja stopal, ves ponižen konja držal. Grof ga je dolgo ostro in trdno gledal, brez da bi bil besedo govoril, in Golo je tako bled in v trepetu tam stal, kakor hudodelnik pred svojim sodnikom. Njegova huda vest mu je očitno iz plašnih oči gledala in vsa nesrečna zgodba mu je stala z velikimi črkami na obrazu zapisana. S slabimi, trepečimi stopnjami je šel pred svojim gospodom po stopnjicah, in njegova trepeča roka je komaj gorečo baklo držala. Grof v celem gradu ni drugega videl, kakor potrato in dobro življenje, nerodnost in zmešnjavo. Povsod so ga tuji, ustrašeni obrazi srečevali, in malo starih služabnikov, ki so bili še ostali, ga je s solznimi očmi pozdravljalo. Ko je v veliko orožnico stopil, je čelado in oklep na mizo položil, od Gola vse ključe od gradu terjal, in svojemu zvestemu Volku ukazal, dobro na grajske vrata paziti, da nihče ne pobegne, in služabnikom je zapovedal, njegovim trudnim vojakom dobro postreči, in molče je vsem z roko pomigal, da imajo ven iti.
Na to je šel naj pred v sobo svoje gospe. Golo jo je bil takoj po Genovefinim ujetju zaklenil, in potem ni bil nič vanjo stopil več, ker mu huda vest tega ni pripustila. Vse je bilo še, kakor tisto jutro, ko je Genovefa iz nje šla. Tam je njeni rom za štepanje stal, v katerim je bil venec pol dodelan z biserov narejen in z napisom: »Vojnomiru se vrnivšemu junaku njegova zvesta Genovefa?« Tam je še njena harsa stala nad bukvami, ki so bile polne nedolžnih pobožnih pesem, katerih je več sama na pričujočnost svojega moža zložila. Več nastavkov od pisem na-nj, polnih pobožnih, blagih misel, polnih ljubezni in svestosti je našel, katerih pa nobenega ni v roko prijel. Pisala je v njih, kako vsak dan za-nj moli, da bi ga Bog zdravega iz krvavih bojev domov pripeljal; kako se veseli, mu s sinom ali s hčerko na proti priti; kako za-nj skrbi, in se po njem joka, in kako ji njegovo molčanje toliko noči brez spanja vzrokuje. Zakaj kakor Golo nobenega pisma od nje grofu ni poslal, tako je tudi vse pisma, ki jih je grof njej pisal, ujel. Prestrašen grof je še o polnoči s prekrižanima rokama in poln tihe bolečine sedel, in še videl ni, da je še sveča dogorela, in da žuga ugasniti. Zdaj je Berta, zvesta deklica, prišla in mu je pismo prinesla, katero je Genovefa v ječi pisala; vrvico biserov mu je pokazala, katere je takoj spoznal in z bridkim jokam mu je povedala, koliko dobrega ji je Genovefa v bolezni storila; takoj je v noči, preden je bila v smrt peljana, rekla, in kar je še od njene zgodbe vedela. Grofova tiha žalost se je zdaj v solze omehčala. Vse to, zlasti pa pismo, mu je bilo živa priča od Genovefine nedolžnosti. Tako močno se je jokal, da ni nič videl in da so solze vse Genovefino pismo premočile. Vedno je klical: »Bog! O, Bog! O Genovefa! — in tebe, tebe sem mogel umoriti! Tebe in svojega sinu! O, jaz naj nesrečnejši izmed vseh ljudi!« — in njegov zvesti Volk, ki je na njegovo zdihovanje prihitel, ga je skušal utolažiti, pa zastonj.
Ko je grof že dolgo jokal, je, ko bi bil trenil, vstal; svoj meč je hotel imeti in Gola bridko umoriti. Volk mu je branil in ga opominjal, tudi Gola ne brez izpraševanja obsoditi. Za to rej je ukazal grof, Gola še to noč prijeti, ga v železje in spone vkleniti in ga v ravno tisto ječo vreči, v kateri je Genovefa toliko časa koprnela. Tudi vse tiste, ki so bili z Golam, je ukazal do pravega časa zapreti. Vojaki so to z veseljem storili. Drugo jutro je grof zapovedal, Gola pripeljati. Preden so ga pripeljali, je še enkrat Genovefino pismo prebral. Besede: »Odpusti mu, kakor mu jaz odpustim;—zavoljo mene se nima ne kapljice krvi preliti!« so mogočno njegovo srce poprijele. Ko so Gola pripeljali, ga je grof z objokanimi očmi milo pogledal s krotkem glasom rekoč: »Golo, kaj sem ti storil, da si mi tako žalost napravil? Kaj ti je moja žena — kaj ti je moj sin naredil, da si ju umoril! Reven paglavec si prišel na ta grad in si mnogo dobrot užil — zakaj mi tako vračaš?« — Golo je mislil, da bo grof razgrajal in se grozil. To nenadejana milost mu je srce prebodla. Glasno je zajokal in rekel: »Oh, nesrečna strast me je oslepila! Vaša gospa je brez krivice kakor angel v nebesih — jaz sem bil hudoba, ki jo je hotela zapeljati. Ker me ni uslišala, sem zdivjal, in sem se hotel maševati pa tudi svoje življenje obvarovati. Bal sem se, da me boste, če vam resnico pove, umorili. Za to sem jo prehitel in jo po krivim zatožil.« Grofu je bila velika tolažba, da je bil sam Golo prisiljen, njeno nedolžnost izkazati in mignil je z roko, ga zopet nazaj v ječo peljati; in svoj obraz je v belo ruto skril, jokal se je in svojo jezo v dno pekla preklinjal.
Grof je bil doslej tako otožen, da se so za njegovo življenje bali. Njegova bolečina ga je včasih tako pekla, da bi bil kmalu znorel. Vsi sosedni vitezi, njegovi hrabri prijatelji, so prišli vkup, ga tolažit. Pa grof je tiho sedel in se ni dal potolažiti. Zmeraj je v Genovefini sobi sedel in nikamor dalje ni šel, kakor v kapelico v gradu. Njegova naj večji skrb je bila, Genovefini grob poiskati, da bi se na njem zjokati mogel, in da bi jo spodobno pokopati dal. Pa nihče ni za grob vedel; zakaj moža, ki sta jo bila v smrt peljala, sta kmalu po tem izginila in nihče ju več ni najti vedel. Grof je v cerkvi na Vojnomirjevim spomin njene smrti lepo obhajati ukazal. On in njegovi služabniki in vsi vitezi iz okoliščine s svojimi ženami so prišli z veliko žalostjo, in tudi tolika množica ljudstva se je nabrala, da je komaj desetica njih v cerkev iti mogla. Grof je dal obilni milodar (almošnjo) ubogim deliti in svoji gospe v cerkvi lepo znamenje narediti z zlatem napisom, ki bi njeno žalostno zgodbo tudi še mlajšim praviti imel.
Petnajsto poglavje.
Grof Vojnomir zopet svojo Genovefo najde.
Leta so pretekle, preden se je grof Vojnomir pregovoriti dal, zopet iz svojega gradu iti. Pa potlej še so ga mogli njegovi prijatelji, vitezi in zvesti Volk tako rekoč siliti, in si vse prizadejati, če so ga le nekoliko razveseliti hoteli. Ta je pripravil veliko obed in kak umeten strunar je mogel zabrenkati in tolašne pesmi peti. Drugi je napravil viteške igre, streljanje z lokam i. t. d. Tretji ga je na lov povabil. To poslednje razveseljevanje, katero je grof še z mladega ljubil, je bilo še naj bolj pripravno, mu otožnost preganjati. Ko so vitezi to videli, so mnogokrat, zdaj jelene in divje merjasce, zdaj volkove in medvede, katerih je bilo takrat na Nemškem še veliko, streljali, in grof je mogel z njimi na lov hoditi. Na Volkovo prigovarjanje je tedaj tudi on nekdaj veliko lovščino napovedal, in vse viteze je prosil z njem iti. Konec zime je bilo, in prvi jasni dan, ko bo zopet sneg padel, je bil odločen. Dan je prišel in takoj, ko se je zasorilo, je šel grof od vseh žlahtnih vitezov iz okoliščine in od velike drhali služabnikov spremljen na lov. Vsi so jezdili in še množica ljudi z obtovorjenimi konji, mezgi, in Iovskimi pesmi je šla z njimi. Rogovi so veselo po gozdu bučali. Mnogo jelenov in divjih merjascev je bilo postrljenih. Tudi grof je prišel kmalu do divjačine. Na konju jo za njo udari. Zver čez strmo skalovje in po grmovju in trnju beži in se poslednjič — v Genovefino votlino skrije. Zakaj ravno tista zvesta košuta je bila, katere mleko sta Genovefa in njeni sin že tako dolgo uživala.
Grof je konja k hvoji privezal in zver po snegu sledivši pride v votlino. Va-njo je pogledal in ves začuden zagleda zad v votlini s-hujšano človeško podobo z zidobledim obličjem. Genovefa je bila. Hudo bolezen je bila sicer prestala, pa vendar je bila še tako slaba in brez vse moči, da bi v tej puščavi nikoli ne bila ozdravela, temveč vsak teden je smrti pričakovala.
»Če si človek« je zavpil grof v votlino, »pridi ven na svetlo!« Genovefa je prišla v ovčji koži zavita, pleča so ji dolgi zlatenkasti lasje zakrivali; goloroka in bosa — vsa premrazena in bleda kakor umirajoča je bila. »Kdo si?« je rekel grof, nemalo prestrašen nazaj stopivši, »in kako tu sem prideš?« Zakaj nič več je ni poznal. Ona ga je pa o prvem pogledu spoznala.
»Vojnomir!« je rekla s slabim glasom. »Tvoja žena Genovefa sem, ki si jo v smrt obsodil. Pa, Bog ve, da sem nedolžna!«
Grofu se ni drugače zdelo, kakor da je va-nj treščilo. Več ni vedel, če se mu sanja ali če bdi, ker je v svoji otožnosti večkrat brez vseh čutljajev bil in ker se je zdaj v tej grozni dolini daleč v gozdu, daleč od vseh svojih ljudi znašel, je mislil, da je Genovefin duh pred njim.
»O, ti zveličani duh moje Genovefe!« je glasno zavpil, »zakaj nazaj hodiš, me moje krvave sramote tožit? Ali so te morda na tem mestu umorili in ali so morda tvoje truplo v tej votlini zakopali? Oh, taka je, in tvoje truplo se v grobu obrača, ker na zemljo stopim, katero sem s tvojo krvjo vrdečil in tvoj duh se grozi, ker se tvoj morilec tvojemu mirnemu pokopališču bliža! O vrni, vrni se, zveličani duh! Moja vest me že dovolj peče! Vrni se nazaj v stanovanje miru in moli za-me ubogega moža, ki nima na zemlji nikjer več miru! Ali se mi pa ne prikaži v tako žalostnim stanu — prikaži se mi zveličanega angela in povej mi, da mi odpustiš!«
»Vojnomir!« je rekla Genovefa jokajoč, »ljubi mož! Nisem ne duh! Res sem tvoja žena — tvoja Genovefa! Še živim. Dobra moža, ki sta me imela umoriti, sta mi prizanesla!«
Grof je bil pa še od strahu in groze ves omamljen. Tema se mu je pred očmi delala in ne besede ni slišal. Še zmeraj jo je strmo gledal in zmeraj je še mislil duha videti. Genovefa ga je prijazno za roko prijela. Pa on jo je izmaknil in s plahim glasom rekel: »O, pusti me! pusti me! Tvoja roka je mrzla ko led. Pa le me vleci s svojo smrtno roko za seboj v grob! Zakaj življenje mi je gnusobno in smrt je za-me naj boljši!«
Genovefa je še enkrat rekla: »Vojnomir! Ljubi dragi mož!« in tako milostno in prijazno ga je pogledala, kakor nebeški angel. »Ali ne poznaš več svoje Genovefe? Glej, jaz sem resnično jaz! Le dobro me poglej! Pošlataj mojo roko! Poglej le prstan na-njej, ki si mi ga ti dal — O Bog! reši ga iz tega strašnega domišljevanja!«
Za dolgo časa se je vendar iz svoje groze izbrihtal, kakor da bi se bil iz težkega spanja zbudil. »Res je, ti si!« pravi in skesan prednjo na kolena pade. Njegove oči so bile dolgo v njeno s-hujšano podobo uprte — in dolgo nimogel pregovoriti. Poslednjič se mu je potok solz vlil: »Ti tedaj,« je rekel, »ti si moja žena! Ti Genovefa! V taki revščini! In od mene va-njo pripravljena. O, jaz nisem več vreden, da me zemlja nosi! Jaz ne smem svojih oči k tebi povzdigniti! O, ali mi moreš odpustiti?«
Genovefa mu je s solzami odgovorila: »O Vojnomir! nikoli nisem bila na-te jezna! Saj sem vedela, da si bil goljufan. O, vstani in daj se objeti, glej, saj se od veselja jokam, da te zopet vidim.«
Grof se je pa še le komaj upal, jo pogledati. »Kaj? ti mi nič ne očitaš!« ji je rekel: »In še žal besede mi ne rečeš? O, ti nebeški angel — ti mila njebeška duša! O, kaj sem storil, da sem te tako hudo — hudo razžalil!« Genovefa je rekla: »Bodi že vendar upokojen, Vojnomir! misli si, da je vse Bog tako naklonil. On je tako hotel. Dobro je bilo, da sem v to puščavo prišla; bogastvo in velikost bi me bile morebiti spridele — v puščavi pa sem Boga in nebo našla!«
Med tem, ko je še govorila, je Boleslav prišel. Nič ko srnino je imel okrog sebe in bos je po snegu hodil, ki je po nekaterih krajih dolinice že debel bil. Pod pazdiho je imel nekaj opresnih še mokrih zelišč, ki jih je bil ravno v viru natrgal, in v rokah je korenino držal in jo ravno jedel.
Ko je fantek grofa v krasnim viteškem oblačilu, z visokim pripognjenim peresom na čeladi (Helm) zagledal, se je ustrašil, obstal in glasno zavpil: »Mati, kdo je to? Ali je ta morda tudi kdo od hudobnih ljudi? ali vas hoče umoriti? Ne jokajte se!« je rekel in k materi je skočil. »Nič vam ne pustim storiti. Raje naj mene umori, kakor da bi vam kaj žalega storil.«
Genovefa je prijazno rekla: »Ljubi sin, ne boj se! Poglej ga vsaj in kušni mu roko. Nič ti ne bo storil. Tvoj ljubi, mili oče so! Glej, jokajo se nad najino revščino! Bog jih je poslal, da naju rešijo in seboj domov vzamejo!«
Fant se ozre in ga pogleda. S svojimi kodrastimi, črnimi lasmi, žlahtnim čelom, velikimi očmi, lepo zakrivljenim nosom in z lepimi usti je bil živa grofova podoba. Ko je grof brihtnega, cvetečega fanta v tej revni obleki zagledal, je še huje zajokal, fanta na roko vzel, ga kuševal ter rekel: »O moj sin! o moj sin!« in z ganjenim srcem je proti nebu pogledal, z drugo roko je Genovefo objel in iz globočine svoje duše rekel: »O Bog, te sreče je preveč mojemu ubogemu srcu, da čez vse moje upanje in misli ob enim tukaj svoje ljubo dete prvič vidim in svojo ženo, kakor od smrti nazaj dano zopet vidim!« In Genovefa je trdno roke sklenila in pobožno v nebo pogledajoč rekla: »Res je, o Bog! Ti si neskončno bogat v dareh in veš človeškemu srcu v eni uri težave mnogih let obilno plačati! Tebi bodi hvala!« In fantek, ki je svoje starše tako srčno moliti videl, je brez povelja svoje ročice povzdignil in besede svoje matere ponovil: »Ljubi Bog! Tebi bodi hvala!« In vsi trije so še dolgo nepremakljivo in molče v tej postavi ostali in le njih srca so k Bogu govorile, česar nobeno srce ne zamore izgovoriti.
Čez dolgo je Genovefa začela: »Ali moji starši še živijo? Ali se jim dobro v starosti godi? Ali vejo, da sem nedolžna? Oh, sedem let že me mrtvo obžalujejo, in sedem let že nisem nič od njih slišala!« Grof je rekel: »Živijo, dobro jim gre in vejo, da si nedolžna. In če je mogoče, bom še v tej uri koga z veselim poročilom k njim poslal, da si zopet najdena.« Genovefa je vnovič svoje roke povzdignila in z veselim ganjenjem v nebo pogledala s solzami hvaležnosti, rekoč: »Bodi tedaj zahvalen, o Bog! Ti si mojo molitev uslišal in naj skrivnejši želje mojega srca izpolnil in mi tudi še to dodelil, kar sem si komaj želeti upala. Mojega moža si iz vojske nazaj pripeljal, mojo nedolžnost si razodel, mene si vseh nadlog, ječe in smrti rešil. — Srečno uro si mi odločil, da sem svoje ljubo dete njegovemu očetu pokazati mogla in zdaj mi hočeš še moje starše pokazati. Ti si čista ljubezen!«
Po tem je Genovefa svojega moža v votlino peljala. Zakaj bosa ni mogla več na snegu prestati. Pripognjen je grof v nizko votlino stopil, in ko je v njej črno steno in mali z mahom porašen križ in kamen pred njim, ki je še od Genovefinega klečanja zglajen bil, in posteljo z mahu in torila iz buč in bičji jerbasiček, kar je bilo vsa njena sprava, pregledoval in se zraven Genovefe usedel in fantička na roko vzel, in ko je tudi iz votline na strme skale in črne še snežene hvoje pogledal, so se mu vnovič solze vlile. »O Genovefa!« je rekel, »po kakšnim čudu vsemogočnosti te je Bog v tej puščavi ohranil? Ali ti je angela iz nebes pošiljal, te živit? Oh« je dalje žalostno govoril, »sedem dolgih let — brez grižljaja kruha, brez ognja po zimi, brez postelje, brez vse obleke, bosa v debelim snegu — vojvoška hči, ki je iz srebrnih in z zlatih posod jedla, ki je v bagoru (Purpur) in svili (šida) zrasla, katero je komaj mrzel vetriček popihati smel; in vendar, v skrbeh in nadlogah s-hujšana, me še ljubiš — ti zvesta, mila duša! O, koliko so vendar dobri ljudje vredni!«
Genovefa je urno besedo poprijela in z angelsko jasnostjo v svojim bledim obličju se smehljaje rekla: »Molči vendar in ne govori besede več, ljubi mož! Bog ve, da sem tudi veliko veselja v tej puščavi imela; ali ni v kraljevih hišah nič nadlog, in ali si ti manj trpel, kakor jaz? Nemisli na to dalje,« je rekla, da bi njegove misli na kaj drugega napeljala — »in poglej za to svojega sina. Glej, njegove lica se žarijo, kakor bagor. Ob prosti reji in v božjim prostim zraku je zdrav in trden zrasel. V našim gradu bi se bil morebiti zmehčal, in bled bi bil in reven kakor otroci mnogih imenitnih ljudi. Za to se veleli in zahvali Boga!«
Zdaj mu je povedala, kako čudno je Bog njo in njenega sinu ohranil od tistega časa, ko je košuta v prvič v votlino prišla, do tistihmal, ko je dobra zver od grofa preganjana tjakaj pribežala. Grof je vse svesto poslušal in poslednjič je ganjen rekel: »Bog vse čudno obrača in neskončno bogat je v sredstvih (Mittel), svoje ljudi oteti. O, ne pozabi nikoli, ljubi moj sin; ko si še majhen otrok bil; ko so te tvoj oče zavrgli; ko ti tudi mati niso več pomagati mogli, in ko bi bilo s teboj mogli pomanjkanja poginiti: je Bog tebe in njih s to dobro zverjo od smrtne lakote rešil. In ko je bla reva tvoje matere vrha dorasla, ko so imeli omagati, in ko bi bil ti ubogi fant v tej strašni puščavi, polni derečih zverin, na poti k mojemu domov tudi blezo poginiti mogel, in ko bi mi človeške usta vajine revščine povedati ne bile mogle: mi je mogla tudi tista nima (mutasta) zver pot do vajinega stanovanje pokazati. Tako lahko in tako čudno zna Bog o pravim času pomagati. Zaupaj tedaj va-nj vse svoje življenje!«
Šestnajsto poglavje.
Genovefini prihod na Vojnomirjevo.
Oče, sin in mali so šli zdaj zopet iz votline — in vsem so še solze ganjenja v očeh igrale. Zdaj grof, svoje ljudi skup klicaje, v svoj srebrni rog zatrobi, da se glasno bučenje po skalovju razlega. Fant, ki še v svojim življenju kaj tagega ni slišal, se je zelo veselil zavoljo tega, in takoj je hotel tudi on trobiti. Milostna mati se je jela smejati, ako ravno so ji solze oči zalivale.
Na trobljenje roga so vitezi in grofovi služabniki z vseh strani na konjih in peš v kup hiteli. Vsi so ostrmeli, ko so bledo, s-hujšano gospo, katero je grof za roko držal, in lepega, ljubeznivega fanta, katerega je na roki imel, zagledali. Vsi so blizu stopili in jih obdali. Vsi so pohlevno in molče okrog stali, zakaj videli so, da so grofa, gospo in sina solze silile. Z ganjenim glasom je grof rekel: »Žlatne vitezi, in vi, moji zvesti služabniki, glejte, to je Genovefa, moja žena, in to je moj sin, Boleslav.« Na te besede so vsi od groze in čudenja zavpili, ta to, oni kaj drugega in stotere klicanja in vpraševanja so se zmešano slišale. »O, nebeški Bog! ali naša milostljiva grofinja? ali jih niso umorili? ali so od smrti vstali! Nak', to ni mogoče! Pa res je, ona je! O Bog, v kakšni revščini! Glejte le, kakšna je! Oh naš mili grofič; o lepi, mili fantek!« Od radosti in sožaljenja in novoželjnosti niso mogli jenjati izklicevati in vpraševati, zdihovati in se glasno radovati.
Grof jim je ob kratkim poglavitni del prigodbe povedal, in po tem je svojim ljudem mnogo zapovedoval. Dva njegovih, konjnikov sta mogla urno domov, po nosilo jezditi, in napovedat, da bi vse na njeni prihod pripravilo; drugim je ukazal, takoj konje in mezge pripeljati in še drugim je zapovedal drv nanositi in na suhem kraju pod izspodkopano skalo zakuriti in jedi pripraviti. Grof je zdaj sam razvezal, kar so bli seboj prinesli, in je na tleh zraven ognjišča plahte razgrinjal. Svojo ženo je v škorlatast pozimsk plašč zavil in veliko tanko pečo ji je dal, da bi jo okrog glave zavila; po tem se je na razgrnjene plahte usedel. Vsi vitezi, ki so jo še poznali, so prišli po vrsti k njej, jo ponižno pozdravit in pokazali so ji srčno ganjeni svoje sožaljenje in svojo radost. Pred vsemi služabniki jo je pa zvesti Volk naj bolj videti in z-njo govoriti željel; komaj mu je bilo pričakati, da so jo vsi vitezi pozdravili. »Milostljiva gospa,« ji je dejal in njeno roko je s solzami oblil, »zdaj sem še le vesel, da mi niso Zamorci sive stare glave vzeli; rad hočem umreti, ker sem še to doživel!« Po tem je vzel fantka na roko, in ga je v obe licu kušnil ter rekel: »Bog te sprejmi, milo dete! Ti si živa podoba svojega očeta! Bodi hraber in srčan, kakor so tvoj oče in tako krotak in mil, kakor so tvoja mati, in pobožen in dober, kakor oba!« Boleslav je bil od začetka boječ in sramežljiv zavoljo množice ljudi, med katerimi je na enkrat stal. S časom je pa priljudnejši in zgovorneje prihajal. Ker je mnogo reči v prvič v svojim življenju videl, je imel vedno kaj popraševati, in vsi, zlasti pa stari Volk, so se veselili umnih vprašanj in opomb brihtnega fanta, katere so bile res v časih prav premetene. Naj bolj se je fantek s prvega konjam čudil. Ravno tako se mu je godilo, kakor ljudstvom, ki so prvega konjnika videli; mislil je, da sta mož in konj skup zraščena. —»Oče,« je rekel, ali so to ljudje s štirimi nogami?« Ko so konjeniki s konj stopili in mu konja pripeljali, je vprašal: »Oče, kje ste pa te zverine ujeli? Tagih ni pri nama v gozdu.« Ko je konja bolj na tanko pregledoval in srebrno obilno pozlačeno brzdo zagledal, je rekel: »Aj, ali te zverine tudi zlato in srebro jejo?« Ko je ogenj hudo začel goreti, je vnovič ves zapanjen obstal in rekel: »Mati; ali so ljudje blisk iz nebes prinesli? ali ga jim je Bog dal?« »O,« je dalje govoril, ko je lepo svetlobo ognja ogledoval in dobrotljivo toploto čutil, »to je pač lep dar nebes! Jelite, mati, ko bi bila midva za-nj vedela, bi bila tudi Boga za-nj prosila? Tega bi bila v tej simi pač potrebovala.« Pri jedi mu je med vsem lepo sadje naj bolj dopadlo. Vzel je lepo, ko zlato rumenkasto in pasasto jabolko, in rekel je: »Oče, ali morebiti vi nikoli nimate zime, da imate tako lepo sadje? O, pri vas je gotovo dobro prebivati!« Komaj se je upal jesti. »Saj bi jih bilo škoda jesti!« je rekel. Po tem je kosarec dolgo prav dobro ogledoval: komaj se ga je dotakniti upal, po tem ga je dolgo trdno v rokah držal in poslednjič ves začuden reče: »Ali se ne stopi? Ali ni z ledu?« Ko je izvedel, iz koga je, je dejal: »O koliko lepih in čednih reči je vendar Bog ustvaril, ki so mi bilo čisto neznane!« Ni ga malo veselilo, ko je svojo mater in vse, ki so bili pri jedi, skozi steklo (glaž) videl. Ko je postrežnik srebrn plošček, pred-nj postavil, v katerim je svojo podobo zagledal, se je ustrašil; nazaj je stopil, po tem pa plašno za ploščkam tapal, fanta zagrabit, katerega je videti mislil. Reč mu je bila nezapopadljiva, zlasti pa se je čudil in veselil, da je, kadar je moder obraz naredil, tudi fant tako naredil, in da se mu je smehljajočemu tudi fant smehljal. Tako so imeli vsi nad fantkom stotero veselje, in ako sta ravno poprej neizštete solze prelivala, sta se vendar zdaj oče in mati srčno smejala, in tako močno in glasno so se tudi vitezi in vojaki smejali.
Obed je bila komaj dokončana, je še sluga z Genovefinimi oblačili nazaj pridirjal. Genovefa je šla v votlino in je najprej na kolena padla, se Bogu za čudno rešenje zahvaliti, po tem se je v votlini preoblekla. Mali leseni križ je vzela v hvaležni spomin svojega trpljenja seboj in po grofovsko napravljena je zopet iz votline prišla. Med jedjo so hlapci, ker bi bili nosilo le po dolgih potih prinesti mogli, z lesa nosilo naredili. Grof je plahte čez-nj razgrnil, Genovefo in Boleslava nanj posadil in tako so šli vsi proti domovini. Na pol pota so jim prišli z nosilom na proti, ki je bilo Genovefi bolj pripravno in z Boleslavam se je na-nj usedla. Kmalu, ko so iz gozda prišli, jim je še množica ljudi na proti drla. Povest, da so žlahtno grofinjo zopet našli, se je bila kmalu po celem graščinstvu in okoli po sosednih krajih razširila. Kmetje so delo popustili; cepe so na kljuke obesili in vsak kolovrat se je ustavil. Cele vasi so bile prazne in nihče ni hotel doma ostati, razen bolnikov in njih postrežnikov. Vsi so svoje prazniške oblačila oblekli in so hiteli svojo blago grofinjo gledat. Občinski praznik je bil v celi deželi. Kolikor se je Genovefa svojemu gradu bližala, toliko večji je bila množica ljudi na poti. Vsi so jo s solzami in veselim ukanjem Pozdravijali.
Med ljudmi, ki so jo srečevali, sta se tudi dva romarja s dolgimi romarskimi palicami prikazala in z mušeljni na svojih klobukih in romarskih plaščih. Ta dva sta vsak na eno stran nosila stopila in pred Genovefa pokleknila. Tista moža sta bila, ki sta imela Genovefa umoriti. Oba, posebno Kunec, sta zdaj Genovefo odpuščanja prosila, da sta jo bila iz strahu pred Golam v puščavi v revščini pustila in da je nista njenim staršem na Brabanško peljala. Povedala sta po tem, da si kmalu pred Golam nista svojega življenja zvesta bila, in da sta v obljubljeno deželo romala; da sta se od ondi še le onidan nazaj vrnila in le skrivaj živela, in da sta se, brez da bi se bila komu razodela, razen domačim, po deželi potikala; da sta Genovefo že davno mrtvo mislila, in da sta se zavoljo tega pogovorila od te reči molčati, da bi Grofa vnovič ne žalila. »Oh,« sta dejala, »kako je bilo vendar mogoče, da niste mraza in lakote umrli, milostljiva grofinja, ali da vas niso divje zverine raztrgale. Mislila sva, vi in vaše ljubo dete ste še davno v hujši revi umrli, kakor ko bi bila vaju midva umorila.« Genovefa jima ukaže vstati, jima prijazno roko poda in reče: »Dobra moža! Vama se imam za Bogom naj pred zahvaliti, da s svojim otrokom še živim. Ti, ljubo dete,« je rekla Boleslavu, »se jima tudi zahvali. Glej to sta tista moža, ki sta te imela umoriti — ki sta pa Bogu bolj kakor ljudem pokorna bila. Jelita,« je dejala možama se s solznimi očmi smehljaje »zdaj se vendar le ne kesata, da sta nama takrat prizanesla?« »O Bog!« sta dejala oba, »takrat sva se zbudila, koliko sva storila, da sva vama življenje pustila. Zdaj pa še le vidiva, da to nič ni bilo, in da bi bila midva tudi svoje življenje dati imela, vaju rešit in vaju k vašim dobrim staršem na dom peljati.« Moža sta po tem pred grofa pokleknila in sta tudi njega odpuščanja prosila in se mu za usmiljenje zahvalila, katero je nad njunima ženama in otroci izkazoval. Zakaj začudila sta se ko sta zvedela, kako blagosrčno ju je Genovefa v svojim poslednjim listu grofu priporočala, in kako očetovsko je grof, da bi pobožno prošnjo svoje gospe izpolnil, za njiju žene in otroke skrbel. Rekel jima je: »Nisem vedel, da sta se moje žene in otroka usmilila in da sta jima življenje pustila, pa ker sem se vajinih žena in otrok usmilil, se je po meni, brez da bi bil vedel, nad vama gospodova beseda izšla: »Kdor je usmiljen bo tudi usmiljenje dosegel.« Pojdita, tudi zanaprej hočem za vajine žene in otroke skrbeti. Oba sta vstala in nosilo spremila. Na poti je Hajnec Kuncu rekel: »Ali vidiš zdaj, da je resnično, kar sem ti rekel: Pri dobrim delu se ni nič bati, če se ravno v časih nevarno zdi. Zakaj danes ali jutri vendar dober sad prinese.«
V tej priči, ko se je Genovefa iz nekega majhnega gozda, skozi katerega so šli, prikazala in Vojnomirjevo zagledala — so na Vojnomirjevim zvonovi zapeli, in ljudem so se še obilnejši solze vlile. Ljudstvo je to napravilo, brez da bi mu bil kdo ukazal, in le pričakovalo je, da bi bili Genovefo od daleč zagledali. Pod Vojnomirjevim ni bilo mogoče ljudstva pregledati in ves prostor je bil, tako rekoč, oblegan. Ljudje so pokraj ceste na drevje plesali, in na Vojnomirjevim so bile vse okna z ljudmi natlačene, in koder so mimo šli, so bile že strehe polno ljudi. Zakaj vsi so hoteli svojo drago grofinjo, katero so še davno mrtvo mislili, tak blizu, kolikor je bilo mogoče, videti. Odprli so tedaj nosilo, katero sta dva mesga nesla, da so vsi grofinjo videti mogli. Vseh ljudi oči so bile va-njo uprte, ljudstvo je tako glasno ukanje zagnalo, da se je zvonjenje le malo slišalo. Genovefa je pa, kakor zgolj pobožnost, sedela in oči zavoljo časti, katero so ji izkazovali, na tla obračala. Sinu je imela v naročju. Ta je bil še v srnine oblečen in križek iz votline je v rokah držal. Na desni strani zraven nosila je grof jezdil in na levi je šel zvesti Volk. Romarja sta jo spremljala in košuta je za njimi, kakor krotak pes skakljala. Vitezov in grofovih postrešnikov je nekaj pred nosilom, nekaj pa za njim jezdilo.
Ko so se tako po časi med ljudmi dalje premikali, so nekateri rekli: »Oh, naša mila, milostljiva gospa! Kako bleda in pobožna je. Taka je mogla tudi Marija pod križem biti!« Drugi so rekli: »Glejte le lepega fanta! Ravno tak je v svoji srnine in s križem v roki, kakor malega Janeza v puščavi izobražujejo.« In še drugi so dali: »Glejte, glejte košute! še neumne zverine ljubijo našo pobožno, dobro grofinjo!« Marsikatera mati je rekla svojemu otroku, ki ga je na rokah držala, da bi mu milostljivo grofinjo pokazala: »Glej, ta je tista gospa, od katere sem ti tolikokrat pripovedovala, da so jo nam vzeli; takrat te še ni bilo na svetu.« Marsikateri oče je svojega sinu kvišku vzdignil ter mu rekel: »Ali jo vidiš zdaj? Glej je, ki ti je še veliko dobrega storila, ko si še v zibeli ležal.« Marsikateri sivček, ki je bil po časi ob palici prilezel, je od veselja zdihoval, da so se mu roke in kolena tresle in šibile, in da se je na vsem životu tresel.
Ko je Genovefa do grajskih vrat prišla, je pred dvorom vse žlahtnejši gospe in gospodične vsega soseskega vitešitva zagledala. Brez da bi bile ena za drugo vedele, so vse prišle Genovefo sprejet. Vse so se Genovefine nedolžnosti radovala in čudnega rešenja se veselile. Vse so se pa še tega veselile, da so vse tako nevedoma skup prišle, in da tudi edine niso pogrešile. Ta dan so praznik ženske kreposti in občinski praznik poštenosti in veselja vseh žena in devic obhajale. Vse so bile v svojih naj lepših oblekah napravljene, kakor o velikih praznikih, in naj spredaj je lepa devica vsa belo oblečena z vrvico naj lepših biserov okrog vratu stala in je Genovefi venec z vedno zelenih mirt, z lepem, snežnobelim cvetjem, lepo znamenje nedolžnosti in svestosti podala. »Vzemite« je rekla devica, ki je komaj te besede ihteti mogla, »vzemite ta venec v imenu nas vseh; lepše venec premaganja vam je Bog v nebesih pripravil.
Genovefa ni poznala device. Gospe so ji povedale, da je tista dobra deklica, ki jo je v ječi obiskovala, in ki takrat še ni bila štirinajst let stara. »Žlahtna gospa,« so rekli, ta je bila edina, ki se je vas v vaši sramoti in v vaši revščini usmilila. Ona naj bo tedaj tudi naj prva, ki vašo čast in vašo veselje z vami deli!« Ko je Genovefa deklico pogledala in dobro znane bisere okrog njenega vratu zagledala, se je zopet tiste strašne noči v ječi spomnila. »Oh Bog!« je rekla in oči proti nebu povzdignila, »kdo bi si bil to mislil, ko sem takrat, kakor uboga grešnica s svojim otrokom na rokah iz tega obzidja peljana bila, da se bom še kdaj vrnila! Ti sam, o Bog! si še takrat vedel, in si imel takrat še to veselje za-me pripravljeno! O Bog!« je dalje govorila, in venec iz roke device milo v obraz zagorela vzela, »če še tukaj na zemlji nedolžnost tako častiš in razveseljuješ, kaj bo še le nekdaj goriv nebesih!«
»Prav tako je, milostljiva gospa!« je rekel Volk. »Nedolžnosti sicer tukaj na zemlji ne častijo tako, in le redko obhajajo tako njeni častni dan, kakor je današni. Bog pa vendar to včasih stori, da bi nam ob malim še to okusiti dal, kar nam v nebesih pripravlja.« Po tem se je k svojemu gospodu obrnil rekoč: »Gospod, jaz sem se v osemdesetih letih, kar se po svetu klatim, še marsikaterkrat vesel in premagovalec na ta grad vrnil, pa dne tagega veselja, kakor ga ta gospa nam dela, še nisem doživel.« »Volk,« je rekel grof, »zato je Bog to veselje sam napravil — nar lepše praznovanje je — praznovanje zmage čednosti nad hudobijo!« in vsi vitezi in device so mu prav dali. Device so pa še posebno sklenile: da imajo vedno zelene mirte z belim cvetjem podoba deviške nedolžnosti in zakonske zvestobe, odločene biti. Šega ta se je do današnega dne v mnogih krajih na Nemškem prihranila.
Veselje tega dneva, silno jokanje in govorjenje je Genovefo tako poprijelo, da je bila vsa oslabela. Brez pomude so jo v njeno sobo peljali, kjer še toliko let ni bila, in po tem, ko se je Bogu še enkrat za čudno odrešenje zahvalila in le nekoliko še z Drakovo vdovo in njenimi sirotami se pogovarjala, in jim svojo milost zagotovila, se je v še pripravljeno posteljo počivat podala. Zvesta deklica je zdaj vedno pri njej ostala in Genovefa si ni od nikogar drugega več streči pustila, kakor od nje.
Sedemnajsto poglavje.
Genovefa zopet starše vidi.
Med tem, ko je bilo na Vojnomirjevim vse polno veselja, je v vojvodskim gradu še zmerna žalost kraljevala. Stari Volk se je ponudil, veselo povest, da je Genovefa zopet najdena njenim staršem nesti. Grof je rekel: »Ljubi, stari prijatelj! ostanite vi tukaj in pustite to težavno pot mlajšemu možu. Saj veste, kako vas je potovanje iz vojske v domovino zdelala, in kolikokrat ste po poti zdihovali, da je to vaša poslednja pot.« Pa Volk je odgovoril: »Človek obrača, Bog obrne! On mi je po marsikaterim boju poročilo in poslednjič še to častno in veselo hojo naklonil, in te si ne pustim vzeti. Pripustite mi vendar mili gospod, in naj grem!« »Pomislite le svojo starost« mu pravi grof, »dolgo pot, hudo vreme, ljubi Volk!« »Vse nič ne da!« odgovori Volk. »Kar so milostljiva gospa zopet pri nas, se čutim deset let mlajšega. In lepše, mislim, kakor s to hojo, ne morem svojega vojaškega življenja skleniti. Kadar bo sklenjeno, čem rad počivati. Jaz, stari mož se čem po tem vleči; saj se po tem do sodnega dneva lahko naspim.« »Pojdite tedaj,« je rekel grof ganjen, »ljubi, stari, zvesti vojaški tovareš in vzamite naj lepšega konja in zberite si dvanajst naj hrabrejših mojih konjnikov na pomoč in povejte mojemu dragemu tastu in moji tašči, kar vam vaše blago srce pove, in Bog vas spremi in zopet zdravega v moje roke pripelje!« Tudi Genovefa ga je še poklicati ukazala in mu je vse do svojih dragih staršev naročila, kar otročje spoštovanje in ljubezen le srcu vdihniti more. Volk ni celo noč miru imel. Preden se je prihodnji dan zasorilo, je bil še ves napravljen, zbudi vojake, pomaga sam konje napasti in osedlati, zapove neprenehoma dirjati, sam konja zasede in se s svojimi vojaki odpravi. Zmeraj dalje je jezdil in več stokrat na dan jih je opominjal: »Urno tovariši naprej, naprej!« In tako je bilo dan na dan od ranega jutra do poznega večera. Kadar so ga konjeniki vprašali: »Zakaj pa tako hitite, gospod nadhlevar?« (Stallmeister) jim je odgovoril: »Pomislite tarnanje staršev, katero bomo zdaj končali! Če pošten mož trpečemu le nekoliko žalostnih ur more odvrniti, se nima nič težavam braniti in svojim nogam ne prizanaševati. Mnogokrat smo srčno jezdili rane sekat in solze vzrokovat; jezdite tedaj tudi zdaj srčno, rane celit in solze brisat. »Ha!« je rekel, »hotel bi, da bi konj imel perute, kakor tisti, ki sem ga nekdaj, nevem še kje, izobraženega videl, in ki se mi je prav čuden zdel.« — Pri teh besedah je zopet konja spodbodel.
Star vitez, v katerega gradu je Volk s svojimi konjeniki prenočil, mu je povedal, da pobožni škof, ki je bil Genovefo z Vojnomerom poročil, neke ure v strani ravno novo cerkev posvečuje. »Tjakaj moramo natvegoma!« reče Volk. »Tudi ta sveti mož naj naše veselo poročilo zve. In ker je tako moder in umen, ga hočem dobrega svetu prositi, kako bi se svojega poročila pri vojvodi in vojvodinji naj bolje znebil. Zelo sem še po poti spremišljeval, pa nič pametnega si nisem zmislil. Najrajši bi še od daleč vpil: »Genovefo so zopet našli! Še živi!« pa tako z durmi v hišo telebiti tudi nič ne velja. — Star vojak sem, in le s pripovedovanja vem, kaj je strah. Pa vendar je čudno; beseda »Genovefa živi!« me je tako prestrašila, da sem se tresil, in da me še zdaj po vseh udih mrzi. Nikoli bi ne bil verjel, da more veselje koga tako prestrašiti, in če se tudi drugim ljudem tako godi, bi to prestrašenje od veselja starše kar umoriti utegnilo, kakor iz luka spuščena puščica, ki srce v sredo zadene. In reč jim počasi razodeti, besede zvito vezati, pogovor umetno napeljati — tega ne umem. Taki, kakor smo mi, le meč sukati znamo, ne pa jezika. Častitljivi gospod nam morajo svetovati. Zakaj v srci z besedo milo ravnati, umejo, da je kaj.« — Volk je takoj tja jezdil, in vse, kar se je zgodilo, škofu pove, in mu tudi še vse svoje misli razodene. Škof se je močno razveselil in Boga hvaleč je rekel Volku: »Ne skrbite, stari mož! Bog vse in na tanko ravna, da je prav dobro. Ravno sem se bil pripravil, žalostne starše obiskat, kamor me tudi moj opravek kliče. Skup hočemo tedaj iti.« Poštenega Volka je to prav veselilo in nič večega veselja in časti si ni mogel misliti, kakor da je škofa s svojimi konjeniki spremiti mogel.
Vojvoda in vojvodinja sta spomin tistega strašnega dne, ko sta bila povest od Genovefine smrti dobila, vsako leto v cerkvi v svojim gradu z molitvijo in solzami obhajala. Tisti dan je zdaj ravno bil tu, in zjutraj tistega dneva sta skup v sobi prav žalostna sedela. Od tistega časa sta se bila silno postarala in njiju lasje so s časoma siveli. Oba sta bila črno oblečena; in vojvodinja črnih oblek od tistihmal ni bila slekla. V vojvodskim gradu je bilo tako tiho, kakor da bi bili vsi po mrli; zakaj oba sta se, kolikor je bilo mogoče, družb ogibala. Zdaj je bil še skoraj čas službe Božje, in pričakovala sta, da bi škof prišel, katerega sta samega vsako leto povabila, pri ravno tistim oltarju, pri katerim je bil Genovefo z grofom poročil, spomin njene smrti obhajat.
Vojvoda je poln srčnih boleznin molčal, in ravno mislil: »Strašno naključje je vendar to, da je taka sramota čez najino hišo priti mogla in da naju rod tako poginil! Pa vendar Gospod, naj se tvoja volja zgodi!« Vojvodinja je zdihovala: »Oh, edino dete, in tako ljubo dete po rabelju izgubiti — je vendar prestrašno. O Genovefa! Mislila sva, da boš kakor angel pri najin smrtni postelji stala, in nama oči zatisnila, zdaj pa se je moglo tako naključiti! Pa vendar« je tudi ona dejala, ko se je zopet izbrihtala, »Tvoja volja, o Gospod, naj se zgodi!«
Komaj sta dogovorila, ko častitljivi škof pride. Njegovo obličje se je od nebeške svetlobe svetilo. »Nehajte žalovati in radujte se v Gospodu!« je rekel in z velikim navdanjem in srčnim ganjenjem je jel od čudnih pot Božje previdnosti govoriti; Jakobovo žalost, kateremu je bil sin Jožef vzet, je na njiju žalost obrnil, po tem je Jakobovo veselje popisal, ko je svojega sinu Jožefa zopet našel, in duh, v katerim je škof govoril, in mila gorečnost njegove zgovornosti ju je močno poprijela. Misel na Božjo vse vladajočo ljubezen in na Jakobovo očetovo veselje je tudi njiju srca z veseljem napolnila in jima je vso žalost vzela. »O ko bi tako veselje« je rekla vojvodinja, in je roke sklenila, »naju zadelo; o, kaj bi bilo to!« In vojvoda je rekel: »V tem življenju ne več, v nebesih pa gotovo.« — »Tudi v tem življenju še,« je jekel škof. »Gospod tudi zdaj še velike reči dela. Rane nam dela, pa jih tudi celi. V jamo pelje, pa tudi iz nje. On, Bog Jakoba in Jožefa še živi. On, ki je vajinemu srcu pomoč dodelil, da ga ni žalost umorila, naj vama tudi zdaj pomoč dodeli, da vaji veselje ne premaga. Na mestu žalostnega petja zapojimo veselo: »Gospod, mi Tebe hvalimo!« Zakaj Genovefa živi — in videla jo bosta.« Starši so ga zavzeti pogledali. Groza ju je pri važnih besedah moža spreletela. Upanje in strah sta se v njiju srcih bojevala, in kar jima jo povedal, nista mogla verjeti.«
Škof je zdaj vrata odprl in Volka, ki je s trepečim srcem pri vojvodovih služabnikih v veži stal, poklical in rekel: »Ta tukaj je mož, ki vam bo dalje povedal.« Volk je notri stopil in rekel: »Ona živi! Gotovo je tako. S temi svojimi očmi sem jo videl, in s temi svojimi ušesmi sem njeni glas slišal in s to svojo roko sem njeno prijel!« Beseda: »Genovefa živi!« se je takoj po celem gradu razširila. Vsi služabniki vojvoda in vse vojvodinje služabnice so ostrmeni, ustrašeni, razveseljeni in skoraj ob pamet v sobo planili. Volk pa je tam stal, in vso čudno zgodbo pripovedoval, in solze so mu v očeh igrale in večkrat je ves ganjen obmolčal. Vsi okrog so se tresli, jokali in ihte stali — vojvoda pa in vojvodinja sta od veselega strahu bleda sedela in nista vedela, pri čem sta.
Čez dolgo, ko dalje nista dvomiti (zviblati) mogla, in ko so možje, ki so z Volkom prišli, vsak njegovo besedo potrdili, katero sta mu grof in Genovefa naročila — se jima je zdelo, kakor da bi se bila iz hudih sanj zbudila. Ko vnovič sta jela zopet živeti in dejala sta: »Dovolj sva živela, ker naju hči Genovefa še živi! Tja greva in videti jo hočeva, preden umerjeva!« Boga še popred v njegovim tempelju zahvalivši sta se brez odloga na pot podala in pobožni škof in pošteni Volk s svojimi ljudmi in veliko drhalijo služabnikov so ju spremili.
Genovefa se je ta čas v milostni skrbljivosti in postrežbi vedno boljšala in njene lica se ji zopet nekoliko, pa komaj za spoznanje, rdeče prihajale. Edina želja, katero je zdaj na zemlji imela, je bila, svoje starše še videti. Kar pridejo in dosti pred, kakor so jih pričakovali na Vojnomirjevo. Z vročimi solzami so Genovefo pozdravili. Častljivi oče je iz srca, kakor nekdaj Simeon rekel, ko jo je objel. »Zdaj, o Gospod, naj v miru umrem, ker so moje oči še to srečo videle!« In pobožna mati je rekla, ko jo je objela, kakor Jakob iz srca: »Zdaj rada umrem, da le ti še živiš, in da se je tvoja nedolžnost izkazala.« In oba, oče in mati sta dolgo jokala in jo objemala.
Po tem sta milega fantka zagledala in oba ob enim sta veselo zavpila: »Ti si tedaj naju vnuk — o pridi, pridi v naju roke!« »Bog te oblagodari, moje dete!« je rekel stari oče, in na roke ga je vzel in kuševal. In »Bog te oblagodari, ljubo, sladko dete!« je ponovila stara mati, ki je fantka iz očetovih rok v svoje naročje vzela in s kuševanjem in s solzami ga pokrivala — in oba sta po tem skoraj z enim glasom in polna molitve rekla: »O čuden, čuden je Bog! Mrtvo sva te objokovala, ljuba hči, in nisva se nadejala, še kdaj na zemlji tvoje obličje videti; zdaj pa nama Bog še zelo tvojega sina videti da!«
Zdaj je pobožni škof, katerega Genovefa in grof Vojnomir v svoji radosti še videla nista, bliže stopil. Zdelo se je Genovefi, ko ga je tako iz nenada ugledala, kakor da bi bila posla božjega iz nebes videla. Apostolski mož je najprej Genovefo in Vojnomira, po tem pa vojvoda in vojvodinjo po vrsti blagoslovil in pogledal in roko stegnivši je rekel: »Zdaj je gospod izpolnil, kar mi je bil njegov duh prevideti dal! Tebi, moja hči, in vam vsem je večji srečo, kakor posvetno pripravil — katera se je z velikim trpljenjem začela, kakor se ima vsaka prava sreča na zemlji začeti. On je drugače naredil, kakor smo vsi mislili — pa v večjim veličastvu, kakor smo vsi misliti mogli. In zdaj nas je — kakor smo takrat vkupaj stali, tudi čudno in zoper vse pričakovanje zopet zbral, in danes je dan prišel, da se mu vsi s solzami radosti zahvalimo in nobenega z med vseh ne pogrešamo; naše število se je še s tem milim detetom pomnožilo, ker Gospod v vsem več stori, kakor obljubi. Srečen je, kdor v skušnji obstoji. Zakaj, ker je stanoviten bil, bo krono življenja prejel, katero je Bog vsem obljubil, ki ga ljubijo. Ta krona je zdaj vam vsem pripravljena.«
Osemnajsto poglavje.
Genovefino trpljenje je blagodar celi deželi.
Takoj, ko so zvedeli, da je Genovefi bolje, in da se je od svojega trpljenja ozdravila, so vsak dan ljudje prišli, da bi jo videli. Volk je mogel pri svoji viteški poštenosti obljubiti, prav nič ne odreči. Zmeraj več jih je tedaj hodilo, in vedno več jih je bilo v sobo puščenih. Ljudje so bili pa tako mirni in tihi, da so si komaj sopsti in dalje iti upali, temveč da so pri vratih obstali. Možje s svojimi kapami pod pazdiho so tako pobožno kakor v cerkvi stali in še majhni otroci na rokah svojih staršev so pobožno ročice proti nebu vzdigujeli.
Genovefa je večji del na svoji počivalni postelji ležala ali v belih oblačilih na naslonitnim stolu sedela in njeno lepo bledo obličje je bilo tako pobožno in nebeško, tako milo in krotko, tako milostno in prijazno, kakor da bi bilo od sončnih žarkov obsejano. Vedno je ljudem take besede pravila, katere so vse svoje življenje pomnili.
»Vi, ljubi dragi ljudje!« je rekla s krotkem milim glasom, »veseli me, da me obiščete, in zahvalim vas za ljubezen, s katero moje trpljenje in veselje delite. Oh, lahko si mislim, da imate tudi marsikatere nadloge, in vem, da se more marsikdo z med vas trdo uhivati. Pa le Boga ljubite, va-nj zaupajte in ne obupajte! On ga reši, kdor ga ljubi, iz vseh nadlog. Kjer mislimo, da je vse izgubljeno, on še zna pomagati. Kjer je naj hujši nadloga, smo najbliže Boga. Poslednjič vendar vse prav stori. Ali ni res? ali ne sprevidite tega iz moje zgodbe?«
»Dovoljni bodite s tem, kar imate in z malim bodite zadovoljni. Tudi z malim moremo veseli biti. To sem v puščavi skušala. Če ste še tako ubogi, imate vendar le kočo, obleko, posteljo in po zimi gorko stanovalnico in gorko jed. Več pa človek ne potrebuje. Ne vežite tedaj na posvetne reči svojega srca! Ne zanašajte se na mrtve denarje, temveč na živega Boga. Bog zna bogatinca hitro bolj ubogega, kakor naj večega siromaka, in naj bolj ubogega zna zopet bogatinca storiti. Saj to na meni vidite!«
»Trdno se držite Boga, radi molite in svojo vest čisto ohranite. Kdor je z Bogom, in ga v srcu nosi, ima nebesa v srcu. Molitev da moč k dobrodeljstvu in trdnost v nadlogah. Skozi oblake gre in ne ostane nikoli neuslišana. Dobra vest je v vseh nadlogah v ječi, v bolezni in v smrti mehka blazina. Skusili boste to, kakor sem jaz skušala.«
»Kadar vam vaša vest kaj očita — in komu pa nikoli nič ne očita, če se ravno tako hudo ne pregreši, kakor so mene tožili. Kadar vam, pravim, vaša vest kaj očita, se skusite naj pred z Bogom spraviti, in pribežite k Kristusu, njegovemu ljubemu sinu. Njega nam je oče v zveličanje sveta poslal. On je sprava naših grehov. On je svojo kri v odpuščanje naših grehov prelil. Če rečemo, da nimamo grehov, se goljufamo, če pa svoje grehe spoznamo, je Jezus zvest in pravičen, in nam grehe odpusti in nas od vsega očisti, kar ni pravo.«
»Le sv. Evangeli radi poslušajte — in vse boste še bolj na tanko zvedeli, kakor vam jaz zamorem povedati. Z evangelskimi bukvami v eni in s križem v drugi roki so prišli prvi osnanovalci evangelija k vam. Še enkrat: poslušajte evangeli, ohranite si ga v srcih — po njem se ravnajte! Zakaj božja beseda je in ima moč v sebi, vse zveličati, ki va-nj verujejo. In po tem še enkrat: mislite vedno, da je v križu zveličanje. Po križu, trpljenju in smrti je šel Jezus v svoje veličastvo! Po križi in trpljenju in po mnogih nadlogah moramo tudi mi v nebeško kraljestvo priti. Jelite — po tej poti hočemo skupaj hoditi?« je dejala in vsem je še roko podala in vsi zaporedoma so ji mogli to v roko obljubiti.
Zakonce in starše je posebno opominjala. Zakonce je le k ljubezni in slogi (edinosti) in pred sumenjem (Eifersucht) svarila. »Ne poslušajte nikoli krivih prič, ki znajo vašo Ijubezen in slogo popačiti!« je dejala, ki je sama skušala, kakšne nadloge take priče tudi naj boljši ljubezni vzrokovati morejo. Starše je opominjala, svoje otroke pobožno in krščansko rediti. »Giejte,« je rekla marsikateri materi, ki je z otrokom na rokah pred njo stala, »ljubemu otroku ni na čelu zapisano, kaj mu je še vse na svetu naklonjeno. Zdaj se še svetu prijazno smehlja, pa prišel bo čas, ko bo zdihoval in jokal, kakor vsi, ki so na svet prišli. Torej ga dobro redite, da bo imel moč v sebi, se s svetom bojevati. Ko so mene moja mati tako na ročju držali, gotovo niso mislili, kakšne nadloge me bodo zadele. Pa ko bi me ne bili s prve mladosti k srčnemu strahu božjemu in k srčnemu upanju v Boga opominjali, bi bila mogla v svojih nadlogah omagati in v puščavi obupati, in si še zelo sama življenje vzeti in več bi me ne bilo tu. Brez trdne vere v Boga, v Kristusa in večno življenje bi bilo življenje žalostno in brez tolažbe na zemlji. Vsadite tedaj zgodaj to vero v srca svojih otrok.«
Boleslav je mogel zdaj tudi vsakemu otroku kaj lepega v spomin dati in brez daru ni bil noben otrok spuščen. Ta dobrotljivost in prijaznost in lepi nagovori svoje mile grofinje so si ljudje prav k srcu jemali, in še trdosrčni možje so včasih kakor otroci jokali. Genovefina pobožnost, njeno trpljenje, njena potrpežljivost; njene besede in njeni zgledi so bili celi deželi velik blager (žegen). Daleč okrog so bili ljudje veliko bolj pobožni; očitno so se poboljševali in v marsikateri koči, kjer je poprej nemir kraljeval, je zdaj sloga in ljubezen, pokojnost in zadovoljnost stanovala. Pobožni škof je zdaj rekel: »Če hoče Bog po kakim človeku veliko srečo narediti, mu veliko trpljenja pošlje — in to je tudi naj bolj sveto osrečenje, katero Bog sam daje. Njene besede več dobrega delajo, kakor moje pridige.
Devetnajsto poglavje.
Gola konec.
Kadar so ljudje iz sobe od grofinje prišli, so hoteli tudi Gola videti. Krvava sodba ga je obrekvalca, nezvestega služabnika in trojnega umorilca v smrt obsodila. Od štirih volov bi bil imel razstrgan biti. Pa grof mu je po srčni prošnji svoje pobožne gospe smrtno kazen (štrafingo) odpustil. Pa od večne ječe ga rešiti ni bilo v grofovi moči. Ječar, ki je Gola ljudem pokazovati imel, ni skoraj celi dan ne ure pokoja imel. Pa vendar je rad vse storil. »Le pridite!« je rekel ljudem. »Tam gori v sobi ste podobo nedolžnosti in čednosti videli; tu dol v Golovi ječi znate pa podobo greha in hudobije gledati.«
Z laterno in težkim sveskam ključev je šel po vozkih kamnitnih stopnjicah naprej Daiječ pod zemljo. Ko je težke železne vrata odprl, je ljudi groza spreletela, in ko je z laterno v ječo posvetil in ko so Gola zagledali, so se še bolj ustrašili. Lasje so mu divje in razmršeno čez čelo viseli in dolgo brado je imel. Njegovo obličje je bilo bledo ko stena, in s svojimi črnimi očmi je plašno in strašno okrog sebe gledal. Huda vest ga je tako grizila, da je mnogokrat divjal, strašno tulil, s svojimi verigami ražljal in z glavo v steno butal. Pa če je bil tudi bolj pri pameti, je take strašne pogovore s seboj imel, da ga je bilo strašno poslušati.
»O bedak, bedak! sedmeri bedak, ki sem bil jaz!« je dostikrat vpil. »O gorje mu, kdor Boga zapusti, svoje srce hudim željam vda in glasu svoje vesti ne Posiuša! V začetku še kake krive, nestanovitne goljufive razveseljevanja uživa, pa njegov konec je zdihovanje in revščina. Po cvetkah se sprehaja, pa nanagloma se v brezno pogrezne, ki so ga cvetlice njegovim očem skrivale. Gorje, gorje mu, kdor ima po prepovedanim veselju poželenje! Misli, da se cvetečemu rožnemu grmiču približuje, in stegne roko po roži, kar plane huda, strupena kača iz grmiča, se ga ovije sedemkrat in ga davi in grize brez prenehanja s strupenimi zobmi!«
Včasih je vprašal, ako ravno so mu še dostikrat povedali: »Ljudje! Ali je res, da so grofinjo in njeno dete zopet našli? Ali je res tako, ali se mi je le sanjalo? Nak', nak', ni se mi sanjalo ne! Tako je, gotovo je tako; verjem. Zakaj poslušajte,« je potem z milim glasom dalje govoril: »Bog se strašno mašuje. On jo je iz te ječe tu rešil, in mene vanjo pahnil. Tukaj, tukaj je sedela,« je rekel in z roko je po rdečih tlah udaril, »tukaj na teh tlah je sedela, kjer jaz zdaj sedim. Ali mi zdaj verjamete, da je Bog pravičen.«
Drugikrat je rekel: »Hvala Bogu, da še zaj pridete po-me. Le peljite me tja na morišče. Rad grem!« je rekel in vstal: »Nedolžno mater in nedolžno dete sem umoril — zato mi morajo tudi glavo odbiti. Nedolžno kri sem prelil — poglejte le mojih rok; vse so krvave — glejte čez in čez so krvave! Glejte, potoki solza, ki mi iz oči drejo, jih več ne sprejo. Za to moram tudi svojo kri na morišču preliti. Pa rad storim to! Bolje je po rabljevim meču umreti, kakor martro tu — tu notri« na prsi je pokazal — »še dalje trpeti!«
Včasih je ljudi takoj, ko so vrata odprli, strmo pogledal, se je po tem strašno posmejal in dejal: »Tako! Ali vas vendar tudi pripeljelo! Jelite, vi ste se tudi dali od hudega poželenja zapeljati; ali ste tudi nedolžnost zapeljali? Kaj? Pokažite mi svoje roke, če se jih ne drže tudi solze kake nesrečne matere ali pa kri kakega nedolžnega deteta? Ne pokažeta mi jih, se ne upate, mi jih pokazati? — Zdaj vem,« je po tem strašno zavpil, »tako je! Vaše roke so polne krvi in solza, kakor moje. Hudobneži ste, kakor jaz. Le k meni pridite! Glejte« je dalje govoril in se je na stran pomaknil, »glejte, tu je za prihodnje vaš prostor. Vsi ti hudobneži gredo k meni tukaj notri!« ——
Prestrašeni otroci so jeli na glas jokati, vpiti in svoje obličje v ohlačila svojih mater skrivati; mladeniči in device so trdno sklenili, srca pred takimi grehi varovati, ki poslednjič v tako revščino pripeljejo in marsikateri mož je mislil, in marsikatera žena je glasno rekla: Bolje je človeku v puščavi zelišča in korenine jesti in nedolžnemu biti, ko Genovefa — kakor v grofovskim gradu z Golam obilno živeti in hudo vest imeti in tako umreti.«
»Prav imate!« je rekel ječar, ki je železne vrata zaprl; in če hudobno življenje na zemlji ravno tako hudo ne konča, se vendar na onem svetu še bolj hudo izide.
V tem brezupa polnim stanu je Golo mnogo let živel; če je njegova smrt bolj mirna bila, se ne ve. Pravijo, da ni dobil pred pokoja, kakor ko so mu poslednjič po njegovi volji pravico storili in ga ob glavo dali.
Dvajseto poglavje.
Še nekaj od košute. Sklep.
Otroci so hoteli, ko so Genovefo, Boleslava in Gola videli, še tudi, kakor je še otročja navada, košuto videti. Grof ji je dal poseben lep hlev zidati. Prosto je po dvoru in po gradu hodila. Večkrat po dnevu je po stopnjicah do Genovefine sobe prišla, in ni je bilo odgnali, da so jo za nekoliko časa k njej spustili. Pa s vsem ljudmi je bila priljudna in iz rok je jedla; še lovski psi ji niso nič žalega storili. Otroci so se tudi lepe živali veselili, ki so ji kruha dajali, jo božali, in matere so rekli: »O Bog, ko bi te živali ne bilo, bi bila naša mila grofinja in naš ljubi grofič v puščavi poginila.« — »Zato se ne sme nobena zver trpinčiti!« je dejala krščenca, ki je imela zvesto žival opravljati. »Ko bi vola ne imeli, ki ga v plug vpregamo, in tudi krave ne, ki nam mleko daje, nam bi se ravno tako hudo godilo, kakor bi se bilo ljubi grofinji brez košute v puščavi godilo. Pa kaj še, ves svet bi nam bil puščava brez žival. Malo obdelanih njiv bi se videlo, in naj lepše travniki bi nam nič ne pomagali. Torej ne trpinčite živine — in hvalite Boga za te dobrote.«
Doklej je Genovefa živela, se ne ve; to pa se ve: Dokler je živela, je živela v veselju in neizrečeno veliko dobrega je še storila, in njen konec je bil miren in blag. Njeno življenje po prihodu iz puščave je bilo enako lepemu, mirnemu pomladanjemu večeru po hudim vremenu, ki je srečno minilo, in njena smrt je bila, kakor lepi, mili zahod sonca, ki še sije in blagoslov razliva, dokler tudi njegov poslednji žarek ne ugasne — temveč se le našim očem skrije, da bi se zopet lepše v drugim svetu prikazal.
Pri njenim pogrebu je bilo neizmerno veliko ljudi, in vsi so na njenim grobu solze točili — pa nihče bolj vročih, kakor Grof Vojnomir in Boleslav. Zvesta košuta se je na njen grob ulegla in ni več vstala. Nobene reči, karkoli so ji kladli, se ni dotaknila, in nekega jutra so jo mrtvo, na grobu dobili. Grof je dal Genovefi lep spominek iz dragega marmorja postaviti, na katerim je bila zdolaj tudi košuta s kamna izsekana.
V puščavi je dal grof po Genovefini prošnji puščavništvo vložiti. Na desni zraven Genovefine votline je bila kapelica. Škof Hidolp jo je posvetil, in ljudstvo jo je cerkev gospe imenovalo. Genovefina zgodba je bila lepo na stenah izobražena in mali leseni križ, na katerim je bilo toliko dragih spominkov, so dali — to da še le po Boleslavovi smrti — v zlato vkovati in na oltar postaviti. Na drugi strani votline je bila puščavniška kočica in pri njej lep vrtovec, po katerim se je vir stekal. Mnogo ljudi je zmeraj tjakaj hodilo in prijazni puščavnik jim je vse — mali križ, pild, votlino, kamen, na katerim je Genovefa klečala, vir, iz katerega je pila, kazal; pripovedoval jim je Genovefino zgodbo, in odražene in mlade je opominjal, se po njenim lepem zgledu ravnati.
Ljudstvo je Genovefo kakor svetnico častilo. Skoraj po pretečenih sto letih so se še sivi možje hvalili. »Ko sem še otrok bil, sem Genovefo videl!« In pripovedovali so poslušajočim vnukom, kaj jim je kdaj povedala.
Vojnomirjevi grad, sploh le Vojnomirjevo, imenovan, kjer sta Vojnimir in Genovefa prebivala, se je bil ta čas podrl, in ne daleč od Kobljenca so le razvaline po imenu »Staro Vojnomirjevo« videti, pa čestenje in ljubezen do Genovefe še ni ugasnila v srcih ljudi. Mnogo krasnih cerkev so v njen spomin zidali in marsikatera žena in devica se v pobožen spomin še dan današni Genovefa imenuje.
POMOČ V SILI ALI LESENI KRIŽ IN SREČA DOBREGA UKA.
Dve povesti iz pisem Krištofa Šmida.
Na svetlobo dal Jožef Burger, duhovnik v Ljubljanski duhovščinici.
V Ljubljani, Natisnil Jožef Blaznik, 1832.
Ima na prodaj Leopold Kremžar, bukvovez pod Trančo Nro. 12.
I.
Leseni križ.
Prva razstava
Uboga Kristnica dobi ljubo mater.
Pred veliko leti je bila v Zagoricah, v vasi na gorenjske strani Kranjske dežele, bogata kmetica, Ljudmila po imeni. Prav lepa je bila njena kmetija. Hiša, v kateri je prebivala, je bila ko gradič. Ob njej so bili hlev in polje. Bila je v resnici bogaboječa in dobrotljiva, pri tem vsa pohlevna in ponižna, in vse po soseski jo je v časti imelo in ljubilo. Po smrti svojega moža se je že celo Boga oklenila; mu zvesto služiti je bila njena nar večji skrb.
Eno spomlad na vse jutro se je peljala v Kranj, kake štiri ure daljno mestece. Poseben opravek je ondi imela, in zvečer bi bila že spet rada doma. Popoldne okoli treh se domov napravi; pa videti, da je cerkev odprta, hoče poprej še malo v njej pomoliti.
S častjo stopi v cerkev. Gre proti velikemu oltarju, poklekne, in začne moliti. Vse okrog nje je tiho; le semtertja kleči še kaka pobožna duša, in tudi moli. Vse, kar vidi, je častitljivo, in jo navdaja s sveto grozo, ravno ko nekdaj starega očaka Jakoba na poti v Haran, kadar je imel Božjo prikazen, in je dejal: »V resnici, tukaj je Bog pričujoč, tukaj je Božja hiša!« Vse, vse obuduje svete občutljaje, misli in žele v njej, in Ljudmila moli tako z zbranim duhom in tako iz srca, da je vsa v Boga in v nebesa zamaknjena, in da pozabi ves svet in vse, kar je na sveti.
Ko je odmolila, vstane, in gre po cerkvi proti vratom, kar zagleda pri stranskem oltarju deklico klečati in moliti. Bliz deset let je bila stara. Lepo nakvišku je svoje mlade ročice držala, milo proti oltarju gledala, in se kar stvarce ne ozrla ne na levo ne na desno. In čudo, solze ji tako po rdečih licih, in večkrat zdihne le tolkanj bridko, da bi se tudi neobčutljivo srce zganilo.
Ljudmili se deklica v srce smili. Ljubezen in nekaka čast do pobožnega otroka se v njej obudi, in rada bi izvedela, kaj da ji je. Pa v prisrčni molitvi je noče motiti. Še le, ko se deklica vzdvigne, in proti vratom obrne, stopi Ljudmila k nje, in ji prijazno reče: »Ti si zelo žalostna, ljuba deklica! Kaj pa ti je, in zakaj jokaš?«
»Oh,« je deklica odgovorila, in solze se ji po licih udero, »pred enim letom, ravno današni dan, so mi očka umrli, in danes teden so mojo mamko pokopali!«
»IN kaj si pa,« reče žena dalje, »lubega Boga tako prisrčno prosila?«
»Da bi se me usmili,« je deklica dejala. »Nimam zde k nikomu drugemu pribežati kakor k Bogu. Danes sem še pri ljudeh, pri katerih vse z ranico mamko gostovale; ali jutri že več ne bom smela pri njih biti. Ravno kar mi je hišni gospodar vnovič zatrdil, da naj si kje drugi prebivališče poiščem. IN kam le pojdem? Imam sicer še eno teto, botro in enega strica; pač rada bi šla k njih kateremu. Gospod fajmošter, ki so mojo ranico mamko v bolezni velikokrat obiskali, in jim rekli, da so dolžni zame skrbeti, dokler si še ne morem sama pomagati; pa se ne morejo zediniti, kateri bi to skrb prevzel. In jim tudi ne zamerim tega; sami imajo dosti otrok, in komaj zanje potrebni živež zaslužijo.«
»Uboga sirota!« reče Ljudmila; »zde se ne čudim, da si žalostna.«
»Res,« reče deklica, »prav žalostna sem lesem prišla. Pa ko bi trenil, mi je ljubi Bog vso žalost od srca odvzel; tako nekako pokojno je zde moje srce, in nimam nobene skrbi več, ko le po volji Božji živeti, da bi imel Bog dopadenje nad menoj.«
Te besede nedolžnega otroka in pobožnost, katera se je iz vsega njegovega dejanja svetila, so Ljudmili v srce segle. Prijazno ko nar boljši mati pogleda deklica, in reče: »Jaz mislim, moja ljubka! da je Bog tvojo molitev uslišal. Le stori, kar si mu obljubila, in nič ne jokaj. Se ti bo že pomagalo. Stopi malo z menoj!«
Kristnica, tako je bilo dobri deklici ime, se bistro v neznano ženo ozre, in se brani z njo iti. »IN kam pa?« je dejala. »Jaz ne smem, moram domov iti.«
Ljudmila reče: »Sem znana z gospod fajmoštrom, ki so tvoji bolni mamki toliko dobrega storili. K njim pojdeve. Bom z njimi govorila, kako bi se ti pomagalo.« Ko je to izrekla, poda deklici roko, in deklica gre vsa rada z njo.
Gospod fajmošter, častiti pa ljubezniv mož, so ravno pisali. Ko vidijo ženo z dekličem v hišo stopiti, vstanejo od za mize, in se prijazno začudijo. Obe jim kušnete roko. In Ljudmila jim pove, kako je Kristnico spoznala, in reče dekletu malo iz hiše stopiti, ker bi rada še nekaj posebnega z gospod fajmoštrom govorila.
»Gospod Oče!« začne zde Ljudmila, ko je dekle odšlo, »jaz mislim tega dekliča k sebi vzeti, in mu mater namestiti. Le tolikanj mi je všeč. Moji otroci so mi v prvi mladosti pomrli. In moje srce mi pravi, da bi ljubezen, ki sem jo do njih imela, lahko temu otroku izkazala. Vendar bi poprej rada izvedela, ali mi oni, ki bolje poznajo starše in otroka, to svetujejo. Kaj pravijo k temu? Svoje kratke dni, kolikor mi jih Bog še da na zemlji, bi rada s kakim dobrim delam zaznamovala. Kaj menijo, ali bi bila dobrota, katero bi storila temu otroku, prav obrnjena?«
Gospod fajmošter se tega zelo razvesele. Povzdvignejo oči in roke, in reko: »Bodi hvaljena sveta previdnost Božja! Boljšega dela krščanske ljubezni, mati! bi menda ne mogla storiti, in tako pametnega in pobožnega otroka, ko je Kristnica, bi tudi ne dobili kmalu. Njeni starši so bili pravični in iz srca pobožni. Lepo so tega otroka učili; le škoda, da so tako zgodaj umrli! O, ne bom nikdar pozabil, s koliko žalostjo je mati ob svoji smrti pogledovala to preljubo dekle, ki je pri njeni postelji jokali in zdihovalo, s kolikim zaupanjem se je proti nebesom ozirala, in je dejala: Ti, moj Oče nebeški! boš tudi temu dekletu oče. Ti boš moji hčeri drugo mater dal. To vem do trdnega, in zato umrem v miru. Glejte, te besede se bodo zde izpolnile, in vse kaže, da vas je Bog sam te zapuščeni siroti mater izvolil. Po njegovim nagibu ste dol k nam prišli; on vam je v misel dal, preden ste se domov vrnili, še v cerkev iti ravno takrat, ko je bilo tudi dekle v cerkvi. Očitno je to Božje delo. Hvaljena bodi sveta previdnost Božja!«
Zde so gospod fajmošter deklica spet v hišo poklicali, in reko: »Glej, Kristnica! ta le dobra žena ti hočejo zde mati biti. To je pač velika dobrota, katero ti je ljubi Bog poslal! Ali hočeš z njimi iti, in jim dobra hči biti?«
Kristnica reče vesela: »O rada!« In začne od veselja jokati. V joku ne more dalje govoriti, da bi ženo zahvalila; molče ji roko kušne, in jo ljubeznivo pogleduje.
»Glej, Kristnica!« so še dali gospod fajmošter, »kako Bog zate skrbi. Ko so ti tvoja ljuba mamka umrli, ti je Bog drugo mamko poslal, ki te hočejo k sebi vzeti. Kako te Bog vendar ljubi! O, ljubi ga tudi ti, tolikanj dobrega Očeta! Zaupaj vanj, in spolnjuj rada in na tanko njegove zapovedi. Bodi tudi ti svoji drugi mamki ravno tako dobra in pokorna hči, kakor si bila svoji ranci mamki. Potlej te bodo tudi ta mamka radi imeli, in dobro ti bo. In še to le pomni dobro: Ne boš tudi v prihodnje brez vsega trpljenja. Pa moli, kadar boš v trpljenju, ravno tako iz srca in s tolikim zaupanjem, kakor si danes v cerkvi molila; in Bog ti bo pomagal, kakor ti je danes pomagal.«
Na to so še po dekličeve sorodnike, namreč po strica in teto, in po botro poslali, in jih vprašajo za prvoljenje. Vsi dovolijo radi v to, in pa še veseli so, ko je žena rekla, da vzame Kristnico, kakor je pri tej priči napravljena, vse druge oblačila pa, in kar bi imela še od rance matere dobiti, njim in njih otrokom prepusti. Le dvojih molitnih bukev je Kristnica še po svoji ranci materi želela, da bi jih imela v njih spomin, in ji jih dajo.
Druga razstava.
Kristina je pobožna in pridna hči.
Proti večeru reče Ljudmila napreči, vzame Kristnico k sebi na voz, in se peljete iz Kranja. Pozno v noči že je bilo, ko pridete domov iz Zagorice. Večerjate nekoliko, in Kristnica mora zraven Ljudmile sedeti. Potlej jo Ljudmila za roko prime, in pelje v čedno čumnato, ki je bila tik njene stanice, ter ji reče: »Tukaj le, Kristnica! boš posihmal ležala. Le lepo se sleči, in ne pozabi luči ugasniti. Lahko noč! dobro spi!«
Kristnica je vsa v veselju, da žena tako prijazno z njo ravna, in da Bog tako po očetovo zanjo skrbi. Preden se uleže; še povzdvigne oči in roke, in moli k tolikanj dobrotljivemu Očetu.
Ko se dan napoči, je Kristnica že na nogah. Gre k oknu, in pogleda skozenj. Pred seboj pod hišo vidi kuhinjski vrt, in na njem zelenjavo in mnoge cvetlice in breskvice, ravno cveto belo in rdeče. Pod vrtom šumi bister potok, in po potoki rastejo visoke jadneje in vrbe. »O, kako priročno,« pravi vesela, »mi bo zeli in cvetlice zalivati! Tudi v suši mi ne bodo sihnile; voda je vsak tako bliz.« Ko se na desno obrne, vidi hleve, in za hlevi sadni vrt; z mnogim lepem drevjem je zasajen, in v nar lepšem cvetju je nekaj dreves. Prek sadnega vrta pa so travniki in njive z mnogim žitam, in vse, kar njene oči dosežejo, je zeleno in v cvetju, vse lepo kaže. In od vseh strani ji puhti prijeten duh v čumnato, in zdi se ji, ravno kakor da bi bila v raje. Tedaj reče sama pri sebi: »Tolikega veselja pač nisem vredna!« In poklekne, ter moli in hvali vnovič ljubega Boga, ker ji je dal v tak lep kraj in k toliko dobri ženi priti.
Ob sedmih je bila v farni cerkvi v Blede maša. Pobožna Ljudmila je šla vsak dan k maši, če je le kaj posebnega ni zadržalo. Odslej sklene tudi Kristnico seboj jemati, ker je spoznala, da je daritev svete maše studenec vseh Božjih dobrot. Takoj prvi dan jo vzame seboj.
Pot je šla med njivami in sečami skozi vas. Kristnica skaklja vsa vesela za svojo mamko, in jo vedno kaj povprašuje. »Ji, kako visoko stoji ona le hiša!« se začude, ko zagleda Bleski grad na strmim pečevje. Ljudmila reče: »Tam na oni višavi je Bleska graščina, naša gosposka. Kaj ne, kako častitljivo pogleduje dol na svoje podložne! V starih časih, ko ni bilo nič varnega pred sovražnikom, so gradi sploh na visoke hribe in reči stavali, in pri straneh, kjer je bilo moč do njih priti, z močnim obzidjem in z železnimi vrati obdajali, da jim tudi hud sovražnik ni kaj mogel.«
Pod gradom je Blesko jezero, in v sredi njega otok z lepo cerkvijo. Ko Kristnica jezero in otok s cerkvijo ugleda, se še bolj čudi. Kaj takega še nikjer ni videla. Sava reka, ki jo je v Kranju pred očmi imela, ji je bila velika voda; pa ni bila tako široka, tudi ni stala, in nikjer ni imela otoka s cerkvijo na njem kakor ta. Strme vpraša: »Mamka! kaj pa je ona velika voda tam le, ki je v sredi nje zeleno brdo, in na brdi cerkev z visokim zvonikom?« Ljudmila pravi: »Ta voda stoji, in je zmeraj enako velika, ker je sproti le toliko odteka, kolikot je priteka. Taki vodi se reče sploh jezero, in ker je to v Bledi, mu pravimo Blesko jezero. Eno dobro uro ima v okrogleju, in v njem so ribe, ki po centi in še več tehtajo. Tak suh kraj pa, ki ga okoli voda oteka, kakor ono le z drevjem obraščeno brdo, katero tako lepo iz jezera moli, se imenuje otok. Na njem je cerkev z visokim zvonikom, materi Božji v čast posvečena. Le čakaj, Kristnica! kadar bom utegnila, bova pa tja k maši šle. V ladjico ali v čeln bova stopile, in se prepeljale. Po zimi pa, ko jezero zamrzne, bova po ledi tja šle; ko se led dobro utrdi, sme celo živina z vozmi čezenj. Zde pa le malo hitreje stopive, da pri farni cerkvi maše ne zamudive. Odzvonilo je že, in ko ura sedem odbije, pristopijo Gospod takoj k oltarju.«
In ste stopile, in prišle v cerkev. Kristnica poklekne ponižno zraven Ljudmile, vzame molitne bukvice iz žepa, in moli z zbranim duhom in iz srca. In je z mamko zmeraj rada k maši hodila. Ob nedeljah in zapovedanih praznikih je bila vselej tudi pri krščanskem nauku, je zvesto poslušala, in do dne do dne umnejši in boljši prihajala.
Kristnica je že znala brati in pisati; vendar je s prvoljenjem svoje matere še v nedeljsko šolo hodila. Brali so v šoli krščanski nauk in druge duhovne bukve; in Kristnica se je še bolj zložno navadila brati, in v krščanskem nauke še bolj utrdila. Tudi doma je rada brala. Marsikateri otroci so vse v igrah; ona pa, kadar je čas pripustil, je kake svete bukve v roke vzela, in pridno brala, in v branju tolikanj veselja našla, da bi bila dostikrat raje jed ko branje popustila. In kar je brala, je v srci ohranila, in v svojim dejanju in nehanju kazala. Bila je ponižna, krotka, potrpežljiva, vsa nedolžna. Pred vsako spovedjo je šla mamko odpuščenja prosit. »Mamka!« je rekla, in solze se ji po licih ulijejo, »ako sem vas kdaj razžalila; prosim, odpustite mi. Bog ve, kako mi je žal, in da vas iz srca ljubim.«
Enega dne se je malo spozabila, in je dekel eno grdo pogledala, ker je slišala, da jo je v neki reči po nedolžno obrekla. Pa preden je šlo sonce za goro, se tega skesa, gre k dekli, in reče: »Ljuba Mica! te prosim, zanesi mi, da sem bila davi nate nevoljna. Če si ti tudi zoper me govorila; te jaz vendar zmeraj iz srca ljubim, kakor je Kristus zapovedal.« Te besede so deklo presunile, in od tistega časa ni nič več zoper Kristnico govorila.
Tudi je bila Kristnica z mladega delavna in pridna. »Kdor ne dela,« si je mislila, »naj tudi ne je.« In je zde na vrt ali v polju okopavala in plela, zde govedini pokladla, in jo napojila, zde predla, ali nogavice in jopice pletla. Nar raje pa je bila pri šivanju in kuhi, ker je vedela, da je to nar potrebnejša med ženskimi deli. Ljudmila se je na oboje dobro spreumela, in ko je večkrat na kako ženitnino šla kuhat, je tudi Kristnico seboj vzela, da se je bolje izučila.
Kristnica se je sicer čedno nosila; vendar ni imela nikoli nič na sebi, kar bi bilo nočemerno ali zoper njen stan. Nečimrnost in prevzetnost je zelo studila, in s posvetnimi dekliči ni hotela znanja imeti. »Kdor si život z brhkimi oblačili olepšuje,« je časi rekla, »ogrduje dvojo dušo; kdor je v zunanjem nečimrn, je v srcu napuhnjen. In kaj bi se človek napihoval, ko sam iz sebe nima drugega ko greh? Le nečimrnosti in napuha me Bog obvaruj!«
Tako je Kristnica pri Ljudmili več let v svoji nedolžnosti rasla ko cvetlica na vrti. Stari ko je bila, več je Ljudmila nad njo veselja imela, in kdor koli jo je poznal, mu je bila všeč. Marsikatere dekleta so ji bile zato nevoščljive.
Tretja razstava.
Kristina izgubi dobro Ljudmilo.
Ali ko je bila Kristina osemnajst let stara, je Ljudmila zbolela. Kristno je to grozno pobilo, in s toliko ljubezni ji streže, kakor da bi bila njena lastna mati. Vedno je pri njeni postelji, in v nar manjših rečeh ima skrb zanjo. Ko Ljudmila zaspi, hodi le po prstih, da bi je ne zbudila. Večkrat prečuje vso noč pri njej; slaba lučka ji brli, in naj bi jo zaspanec premagal, se zbudi, da bolnica le pokašlja, ali da se le zgane. Akoravno je bolezen dolgo trpela, se ni naveličala streči.
Ljudmila je vedela ceniti to otročjo ljubezen, in je blagoslovila tisti čas, ko je Kristno k sebi vzela. Eno noč po zimi, ko je bilo grozno mraz, je bilo Ljudmili vidoma huje. Zelo jo je žejalo, in pijača je bila pošla. Vse je že pospalo, Kristina sama je še pri njej. Gre in zakuri na ognišči, prstavi piskrc vode z lipovim cvetjem v njej, da zavre, in prinese bolni mamki pijače. Mraza drgeta po vseh udih. Ljudmila vzame in pije, ter reče: »Kristina! ti si mi pač dobra; moja lastna hči bi mi ne mogla bolje postreči. Ljubi Bog ti to povrni! Tudi jaz te ne bom brez vsega povračila pustila. Ljubezen sicer se ne da plačati; pa boš videla, da nisem nehvaležna. V svoji zadnji volji sem ti že toliko odmenila, da boš oskrbljena. Po moji smrti boš to izvedela.«
Kristina je jela jokati, in prosi, da naj ji vsaj od smrti še ne govori. Ali Ljudmila reče: »Ljuba moja! nikar ne plakaj, ko sem smrt v misel vzela. Smrt nitako strašna, kakor se marsikomu zdi. Ona in pa prijateljica, katera nas reši iz ječe, ki v njej koprnimo, in nam odpre vrata v bolj deželo. Glej, veselim se, da ga bom kmalu gledala, v katerega sem verovala, akoravno ga nisem videla. Ostani, ljuba Kristina! zmeraj pobožna; ljubi Kristusa, ki je iz ljubezni do nas na križu umrl, vedno iz srca; ne stori nikoli nič hudega, ampak le dobro: potlej ti bo smrt kdaj tudi lahka in sladka. Od vsega trpljenja rešenemu in vekoma srečnemu biti ni strašno.«
Ljudmila je premolknila. Lesen, pa umetno zdelan križ z bridko podobo našega Zveličarja, ki ga je bila držala in kuševala. Potlej reče: »Še ga vidim le v podobi, svojega Zveličarja; pa kmalu kmalu P o neizrečeno veselje! ga bom gledala obličje v obličje. Ta le podoba mi izpričuje, da je iz ljubezni do mene na križ svojo kri prelil, glavo nagnil in umrl. Že tukaj na zemlji mi je bil nar boljši prijatelj; to je moje srce velikokrat skušalo. Nar sladkejši ure v mojim življenju so mi bile tiste, ki sem v njih njegove presvete nauke in zglede, njegovo neskončno ljubezen do nas premišljevala, ko sem duha in srce proti njemu povzdvigovala in molila. Ni zveličanja za nas, kakor če vanj verujemo, in njegove besede dopolnimo. Ako v trpljenje vanj zaupamo, zadobimo gotovo tolažbo in mir svoji duša. In tako najdem tudi zde v njegovih besedah zadnjo tolažbo. Saj je dejal svojim učencem: V hiši mojega Očeta je veliko prebivališč. Ko bi bilo drugače, bi vam bil povedal. Grem tja, da vam mesto pripravim. Tako je rekel, in moje mesto, mislim, je pripravljeno; moj Gospod gre pome, in z veseljem pojdem za njim.«
Je hotela še govoriti; pa njena beseda je popolnoma opešala. »Oče,« reče še prav tiho, »v tvoje roke izročim svojo dušo!« To so bile njene poslednje umevne besede. In njene oči vpadejo, in so vse steklene, njena sapa slabi, in mrzel pot je po njenim čelu. Kristina se prestraši; gre, in skliče ljudi v hiši. Tudi gospod fajmoštru je sporočila, da mamki težave prihajajo, in pridejo, ter molijo nad njo. In Ljudmila kušuje bridko podobo, in zatisne oči, in še povzame, in umre. In Kristina joka tako bridko, kakor takrat, ko je svojo lastno mater izgubila.
Ljudmilo so po soseski vse spoštovali. Ubožni so v njej veliko dobrotnico izgubili. Torej je bilo tudi obilno ljudi pri njenim pogrebu, ki so zanjo Boga prosili, in veliko solz je bilo po njej prelitih.
Četrta razstava.
Kristina je z malim dovoljna.
Po pogrebu je sodnik iz graščine prišel, in rance Ljudmile zadnjovoljno naredbo odpečatil in oznanil. Šest sto goldinarjev je Kristini odvoljenih, in rečeno, da naj se precej nalože, da bo od njih obrest imela in kdaj pošteno doto. Tudi sme Kristina, je bilo zapisano, iz rance dragin, katero hoče, izbrati, in v spomin vzeti.
To slišati so sorodniki rance Ljudmile debelo gledali, in se kislo držali; da bi si Kristina ravno po svoji volji dragin katero izbirala, to jim že celo ni všeč. S hinavsko prijaznostjo bi jo radi brž odpravili, in ji ponujajo zde to, zde ono reč. »Na, Kristina! na to le ruto,« pravite dve nališpane dekleti, ki je bila ranca nuna teta. »Ranca teta so jo le o velikih praznikih nosili. Je še čisto nova; in pa le poglej, kako je lepo pisana! Lepše bi skoraj ne mogla biti!«
Pa eden iz sorodovine, umeten in pravičen mož, je dejal: »Ne govorite ji vendar takih pič! In pa kaj se le v to vtikata? Pustite, da naj si Kristina sama po svoji volji izbere.« Dekletoma se je malo zakadilo; vendar jenjate Kristini reči, ki so brez vse cene, hvaliti, in nadležno ponujati.
Kristno je ta nadležnost vso omotila; ne ve, kaj bi si izbrala. Na zadnje le reče sodnik: »Kristina je uboga sirota; se moram zanjo potegniti. Tukaj je dosti reči, ki imajo kaj cene. Ljudmila, dobro vem, in pa tudi pismo tako govori, je Kristini kako dragino hotela zapustiti, da bi v potrebi kaj pomoči imela. Torej dam Kristini odlog pomisliti, kaj da bi si izbrala. Kristina! le pomisli si,« ji reče, »in jutri pridi in povej, kaj da bi rada.«
Pred ko ne, je vsak lahko mislil, bodo zde še prepiri vstali. Velika dekla je Kristini svetovala, da naj si zlato avbo ali pa srebrni pas izbere. Hlapec je dejal, da naj raje vzame zlati prstan, ki je bil drag diamant v njem.
Drugo jutro se rance sorodniki spet sindejo. Ono butasto mečejo po Kristini svoje nevoščljive oči; čuda, da je ne predrejo. Ali Kristina pristopi, in jim prijazno reče: »Jaz si ne bom nobene posebe draginje izbirala. Nar slabši reč, ki jo bom od rance mamka v spomin dobila, mi bo draga in ljuba. Saj so me že tako dovolj v denarjih obdarili, in nisem vredna toliko dobrote. Le oni le leseni križ z bridko podobo prosim, ki so ga mamka ob svoji smrti v rokah imeli, in z zadnjimi solzami in mrtvaškem potom močili. To mi bo nar dražji spomin. Kolikorkrat ga bom videla, se bom spomnila njih poslednjih naukov. Ti so boljši od časnega blaga. Če bom po njih živela, bom srečna tudi brez zlata in srebra. Blagoslov rance mamka bo nad menoj.«
To je sorodnikom zelo dopadlo. Na videz ne morejo prehvaliti Kristine in njene pobožne izvolje, dasiravno se ji za hrbtom v pest posmihujejo. Velika dekla pa je iz hiše grede rekla: »Menda si prismojena, da si nisi kaj boljšega izbrala! Kaj nisi videla, kako sem ti vedno migala? Ta stari križon bi bila tako lahko vzela. Noben človek ni zanj maral, nobeden bi ga ne bil pogrešil. Pač nisi pametna!« Ali sosedov eden, že siv starček, je dejal: »Bog bodi s teboj, Kristina! Ti si dobra, pobožna, hvaležna deklica. Verjemi mi, ta leseni križ ti bo več sreče prinesel ko zlato in srebro, in v svoji zadnji uri boš pri njem več tolažbe in pokoja našla ko pri biserih in dragih kamnih. Kristina, pomni to dobro!« Kristina je leseni križ v svojo skrinjo shranila, in ga je raje imela ko vse drugo v skrinji. Kolikorkrat ga je pogledala, se zmisli, da se je zavoljo lepega miru z malim dovoljno izkazala, in veselje in pokoj se ji v srce vlije. Samogoltni deležniki pa so se pri deljenju še razprli, in so od tega, kar so dobili, več žalost ko veselja užili.
Peta razstava.
Bog pošlje Kristini mnogo trpljenje.
Kakšnega pol leta pred Ljudmilino smrtjo bi bil mladi Zakopar, ves pameten in zal mladenič, Kristno rad v zakon vzel. Matere ni več imel v življenju. Razodel je očetu svoje želje. Očetu je bila všeč ta izvolja; so šli, in pri Ljudmili prosili neveste.
Ljudmila je dejala: »Ta novina, ljubi Zakopar! me prav razveseli. Vaš sin je zrejen v Božjim strahu. Ga poznam z mladega; vedno je bil priden, zmeren in pameten, kakor se poštenemu mladeniču spodobi. Za tega voljo vam vaše prošnje ne morem odreči; vam povem, še le veseli me kaj takega. In vem, tudi Kristina bo privolila. Samo malo premlada še se mi zdi. Kaj pravite, ali bi se ne dalo to še eno leto odložiti? Med tem pa bi vi Andreja (tako je bilo sinu ime) h kakšnim dobrim ljudem pripravili, da bi se še kaj izučil. Če je on potlej še teh misel, in tudi moja rejenka še pri volji; bom tudi jaz, če mi da Bog že živeti, vesela te lepe družbe.«
Oče in sin sta bila tega dovoljna, in sta precej skrbela za službo, v kateri bi se Andrej vsega kmečkega dela dobro navadil. Ljudmila mu je bila še nekaj obleke napravila, preden je od doma šel.
Zde po smrti rance Ljudmile, ko se Kristina ni vedela kam obrniti, jo stari Zakopar v svojo hišo vzame, da mu gospodini. Eno leto po tem pride Andrej domov, in njemu in Kristini je iz srca žal, da dobre Ljudmile ni pri njuni ženitvi. Ko po poroki iz cerkve prideta; gresta na njen grob, ki ga je Kristina z lepimi cvetlicami zalšala, poklekneta, in zahvalita s solzami v očeh za velike dobrote, ki sta jih od nje prejela.
Andrej in Kristina sta srečno vkupaj živela, in svojega starega očeta, tako rekoč, pestovala. Toda njuno življenje ni bilo dolgo brez trpljenja. Preden je štiri leta preteklo, sta očeta izgubila. To je oba silno užalilo, bridke solze točita pri njegovim pogrebu.
Eno leto potlej je Andrej z visokega drevesa padel, si roko zlomil, in se hudo pokvečil. Ob življenje sicer ni prišel, pa njegova roka ni bila več za težko delo. Andrej je bil zelo žalosten te nesreče. »Kristina!« je rekel svoji ženi, »kako bova zde živela, ko ne bom mogel delati, kako redila otročiče, ki nama jih je Bog dal?«
Pa Kristina mu reče: »Andrej! naj ti ne upade srce. Le v Boga zaupajva; on, ki nama je doslej pomagal, nama bo tudi v prihodnje pomagal. Od svoje strani pa storiva, kolikor le moreva. Kdor v Boga zaupa, in rad dela; ne pride lahko v tako nadlogo, da bi se mu ne moglo pomagati.«
Pomišljujeta, kaj da bi storila. In skleneta še enega hlapca vzeti, kateri bo težju dela pri hiši opravljal. »Kar je pa lažjega,« reče Andrej, »bom že sam opravil, in tudi poskrbel, da se pri hiši vse prav ravna.« n »Prav, prav, Andrej!« reče Kristina; »jaz pa upam mimo svojih hišnih opravil tudi še s šivanjem in pletenjem kaj zaslužiti.«
Ali Bog jima pošlje kmalu drugo nadlogo. Hlapec, ki sta ga bila privzela, je tobak pil. Večkrat sta ga opomnila, da naj varuje, da ne napravi kake škode. En večer pa mu je tleča goba ponevedoma iz pipe v seno padla, in vstane ogenj, ter pogori vse pohištvo in živina; Andrej in Kristina z družino sta komaj življenje otela. To je bila zde velika reva! Pred je Andrej prišel ob gibko roko, da ne more težkih del opravljati; zde prideta še ob pohištvo in živino!
Pohištva jima je pred vsem drugim treba. Pa kje denarjev vzeti, da bi si ga spet postavila? Komaj sta izplačala zdravnika, ki je Andreja zdravil. Kristininih šest sto goldinarjev je bilo pri kupcu naloženih. Andrej bi jih bil rad od njega dobil. Ali kupec je dejal, da k letu osorej mu hoče, kakor je pogodba v dolžnim pismu, naložnino z obrestjo izplačati, pred pa ne vinarja.
V tej veliki zadregi jima, kolikor potrebujeta, bogat kmet za navadno obrest ponudi na posodo. Prav hvaležna sta mu za to dobroto, in kmalu spet postavita čedno hišo in hleve, ter si nakupita živine in potrebne oprave. Vesela se s svojimi otročiči in posli vselita v novo hišo, in spet delata pridno. In po tolikim trpljenju, katero sta že prestala, se štejeta spet srečna, in ne moreta Boga dohvaliti, da sta si spet toliko opomogla.
Šesta razstava.
Bog Kristini v sili prečudno pomaga.
Ali na svetu je ni stanovitne sreče; veselje in žalost se vedno premenjavata. To sta Andrej in Kristina kmalu spet vnovič skušala. Še ni leto minilo, in kipec, ki so bili Kristinini dinarji pri njem naloženi, je prišel ob vse premoženje; strela je udarila v njegovo hišo, in vse njegovo blago je zgorelo. Mož, kateri jima je bil denarjev posodil, je bil le iz lakomnosti tolikanj postrežljiv, ne iz krščanskega usmiljenja. Brž ko je izvedel, da je Kristnina naložnina izgubljena, je prirojil, in se roti in kolne in razsaja nad Kristno, dasiravno je bila ona pri tem popolnoma nedolžna, in sama vsa prepadena; in jima napove dan, ko hoče izplačan biti, in če da ne izplačata, pravi, da ji bo rubil, jima prodal njuno hišo, in kar imata, in divja in razbija, da se vse trese.
Bridki dnevi so se zde za Andreja in Kristno začele. Oba sta ob žalosti vsa pobita. Le še tri tedne je do dneva, ko morata plačati, nič več ne. Ne previdita, kako bi se jima še pomagalo; vendar zaupata v neskončno modrega in dobrotljivega Boga. Zlasti občuti Kristina veliko žalost, srce le se ji hoče razpočiti; pa grozno veliko je tudi njeno zaupanje v Boga.
Zvečer pred tistim dnevam, ko sta imela plačati, gre Kristina pod streho v izbico jokat, da bi je mož in otročiči ne videli. Je vzela leseni križ, dragi spomin potrpežljivosti in pobožne zaupljivosti, v roke, in se vrže na kolena, ter moli.
»Ljubi Zveličar!« je dejala, »jaz sem pač v velikih stiskah. Ko bi jaz sama trpela, bi mi že ne bilo toliko; ali mož moj in otročiči se mi smilijo. Oh, srce v meni se taja, ko to zmislim! Ne zase, ampak le zanje te prosim. Kakor si ti v svojih smrtnih težavah k svojemu nebeškemu Očetu molil tako tudi jaz zde molim: Oče! ako je mogoče, odvzemi mi to grenko trpljenje; vendar ne moja, ampak tvoja volja se zgodi.«
Je umolknila, J in se spet zjoka, in križ v njenih rokah je od solz ves moker. »Oh,« je dejala, »osrčje v meni se trga, ko se spomnim nedolžnih otročičev! Oče, ljubi Oče! usliši me, usmili se mene in mojih otročičev. Ko bi tudi mati mogla pozabiti svojih otrok, ti nas ne boš pozabil. Saj si sam tako rekel. Skaži tedaj svoje usmiljenje.«
Pogleduje spet bridko jokaje križ, ki ga v pesteh drži, in reče: »Oh, ljubeznivi Zveličar moj! kakor si se s križa v svojo presveto mater ozrl, tako se zdi z nebes ozri v ubogo, grešno mater, katera žalosti omedluje. Saj si jim bliz, kateri so potrtega srca. Daj, da kane le kaplja tvoje tolažbe v moje srce, in mi bo pomagano. Takrat, ko sem bila še v Kranju uboga sirota brez očeta in matere, ko se nisem kam vedela obrniti, in sem v cerkvi k tebi molila, takrat si mojo molitev prečudno uslišal; oh, usliši me tudi zde le!«
Tako je precej dolgo molila. In glej, kakor bi trenil, se ji srce ohladi; mirna in pokojna je, kakor takrat, ko je po smrti svoje preljube matere pri oltarju molila. Spomni se besed, katere so ji bili takrat pri slovesu gospod fajmošter rekli, da ji bo mareč ljubi Bog, če iz srca k njemu moli, vselej pomagal. In potolažena in pokrepčana v zaupanju v Boga je tudi zde vstala, ne več v solzah žalosti in bridkosti, ampak v sladkih solzah notranjega miru in pokoja.
In je nesla leseni križ spet spravit, kar majhna trščica od njega na tla pade. Pred nekaj časom namreč je bil križ malo polomljen, in potlej zliman. V Kristininih solzah in gorkih rokah pa je lim odmaknil, in prilimanih trščic ena se je zadaj omajala in odkrušila. Kristina gre pred okence na luč, in pogleda, kako bi se škoda spet popravila. In glej, nekaj svetlega se ji zabliska iz križa! Kristina ostrmi. Pregleda križ bolj na tanko, in vidi, da je votel, in v njem nekaj svetlega. Preiskuje, in najde, da je odzadej z gladkimi trščicami zapahnjen, in se tako lepo sprejmejo, kakor da bi bile le vložene. Jih začne premikati, in odpahne, in ugleda v lesenim z rdečem žametom podvlečenem križu drug svetel križec. Ga potegne iz njega in ogledava. Njegova svetloba blisketa in se utrinja, da jo komaj oči prenesejo. In Kristina spozna, da je svetli križec iz dragih v zlato vdelanih diamantov. Vnovič se zjoka na žalosti, ampak veselja, ter poklekne, in reče: »O dobrotljivi Oče! spet si mojo molitev uslišal. Oh, naj ti zde v hvalen dar tako moje solze!«
Hiti v hišo k možu, in mu pokaže, kaj da je našla. Na klopi je žalostno sedel, in otrok enega v naročji imel; dva pa sta zraven njega tekala. Ugledati svetli križec poskoči na noge, in zavpije: »Moj Bog, kakšna prečudna pomoč! Ta križec je veliko vreden. Z njim bova poplačala svoj dolg, in treba nama ne bo z otroci beračiti.« In od veselja jokata oba, povzdvigneta oči in roke proti nebesom, in hvalita Boga, kateri jima je pomoč poslal. Tudi otročiči pomole svoje ročice nakvišku, in jokajo. In te solze, ki so starši in otroci z njimi Boga hvalili, so pred njim večji ceno imele ko nar drajži diamanti pred svetom.
Drugo jutro o zori je Kristina v Kranj šla; z gospod fajmoštrom, ki je imela še otrok veliko zaupanje do njih, bi se zavoljo križca rada posvetovala. Častiti, od vseh spoštovan starček že s sivo glavo so bili. Jim pokaže križec, pove vso zgodbo od njega, in jih spomni tistih besed, katere so ji še otroku pri slovesu bili rekli.
»Kaj še niste pozabili teh besed?« ji rečejo gospod vsi prijazni.« To je lepo! Zde vidite, da sem resnico govoril. Pač res, Bog je zvest pomočnik v nadlogi! Nihče ga ne prosi zastonj. Kdor vanj zaupa, ga ne zapusti. Od vaše prve mladosti do zde le je po očetovo za vas skrbel, in vam pomagal. Imejte tudi v prihodnje živo vero vanj in v njegovega ljubeznivega Sinu, dopolnjujte njegovo sveto voljo, zaupajte vanj v vseh nadlogah, redite v njegovim strahu svoje otroke; in bo tudi še v prihodnje nad vami in vašimi otroci, vas bo tudi v prihodnje rešil iz vsake nadloge, in kdaj tja gori v svoje veselje vzel.«
»Ali pa smem,« reče Kristina, »križec zase obdržati? Ali bi ne storila krivice rance Ljudmile sorodnikom, ko bi ga obdržala? Oh, saj je več vreden ko vse druge draginje, ki jih je zapustila!«
Gospod fajmošter so rekli: »Kristina, ta križec je vaš. Ranci Ljudmili je bilo javalne znano, kako kaj dragega je v lesenim križi. Ali njena zadnja volja je bila vam nar boljši svojih dragin zapustiti. Iz ljubezni do miru in z malim dovoljni ste s sicer nar slabju reč izbrali. Pa Bog jevašo izvoljo osrečil, in dal, da ste nar boljši reč dobili, prav kakor je bila rance Ljudmile volja. Bog vam je v zaničevanim križu skrit zaklad v roke dal. Diamanti v križu so veliki; obljubim, da je bliz šestnajst sto goldinarjev vreden. Vzemite križec od Boga, prodajte ga, plačajte z izkupljenimi denarji svoj dolg, in kar vam jih še ostane, jih uživajte s hvaležnim srcem. Leseni križ pa shranite, da bo vašim otrokom in vnukom drag spomin v ranico Ljudmilo, vašo dobrotnico, in še bolj v veliko dobroto, katero je Bog nad vami storil.«
Na to vtaknejo diamantov križec nazaj v leseni križ, ga spet s trščicami zapahnejo, in pravijo: »Kdo bi verjel, da je v tem le lesenim križu tako kaj dragega? In kakršna je s tem le križem, ravno taka je z našim trpljenjem na zemlji, katero prav lepo in razumno tudi križ imenujemo. Ozunaj je naše trpljenje podobno temu slabimu lesu; v sebi pa ima zaklad, kateri je boljši od zlata in diamantov. Vi to, Kristina! mislite pri vsakem pri vsakim trpljenju, in nikar se nikoli nesrečnih ne imenujte, ampak srečne se štejte, če vas Bog s trpljenjem obišče. Bo prišel dan, ko bo zagrinjalo samo odpadlo, in se pokazal zaklad veliko boljši od zlata in diamantov. In če se to ne zgodi vselej tukaj, boste gotovo tam spoznali, da je bilo vsako trpljenje skrita, pa neizrečeno velika dobrota Božja, katera nas v resnici obogati, in za katero bomo Boga hvalili, ko se bo svet z vso svojo lepoto, z zlatom in vsemi diamanti, že zmel v prah in pepel.«
Gospod fajmošter so poznali v mestu zlatarja, kateri je tudi z diamanti kupčeval. Pošljejo do njega, in ga prosijo, da naj malo k njim pride. Zlatar pride, ogleda diamantov križec, in ponudi osemnajst sto goldinarjev zanj. Devet sto jih je pripravljen takoj našteti, ono polovico pa obljubi čez tri mesece dodati. In Kristina je dovoljna in neizrečeno vesela.
Iz tega Kristina tudi nobene skrivnosti ni delala. Zgodba od diamantovega križca se je tedaj kmalu razglasila. Tudi sorodnikom rance Ljudmile je na uho prišla. In pri tej priči se zberejo, imajo svet med seboj, in sklenejo Kristno za diamantov križec pri gosposke tožiti. »Ali bi ne bili trapasti,« pravijo, »ko bi Kristini pustili diamantov križec, ki velja osemnajst sto goldinarjev? Pač bi se nam ljudje lahko v pest smejali, ko bi se zanj ne pognali!«
V tem stopi graščinski pisar, star in pravičen mož, s posebnim opravkom v hišo med ne. Slišati, kaj da so sklenili, se začude njih nespameti, in jim tožbo popolnoma odsvetuje. »Če imate,« pravi, »kaj pameti, in dobra beseda pri vas še kaj zda; opustite to tožbo. Kaj ne, ko bi bili vi pri deljenju tudi vsi vedeli, da je v lesenim križu tako kaj dragega, in Kristina naj bi si ga izvolila; bi ji ga ne bili mogli nikakor odreči, ker je imela pravico izvoliti in vzeti, kar koli je hotela? Škoda tedaj, da bi se zde za to poganjali, in se še v pravdo spuščali! Vam povem, le v vašo zgubo bi iztekla. In pa ravno komaj vam je, da ste prišli ob diamantov križec! Pomanjkanju pobožnosti in spoštovanja do rance Ljudmile in pa trdobi svojega srca do uboge Kristine prpišite to. Ste se Kristini vedno posmehovali, in njeno izvoljo oponašaje leseno izvoljo imenovali; zde pa ste vi na vrsti, da se vam posmehujejo. Le nikar ne začenjajte te tožbe, da se ljudem še bolj ne v zobe ne daste.« Kakor koli jih je nevoščljivost in jeza trla, so mu mogli vendar prav dati, in niso tožili.
Kristina pa je spoznala v vsem Božjo sveto previdnost, in vsak večer je šla, in pokleknila, in hvalila ljubega Boga, kateri svojih zvestih služabnikov nikoli ne zapusti.
MARTIN MLADI PUŠČAVNIK.
Zala pripoved za otroke, iz pisem Krištofa Šmida.
Poslovenil F…. G….
V Celovci.
Natisnil Janez Leon.
Ljubi otroci in vsi mladi ljudje!
Kakor se mlado drevce nagne, bo tudi rastlo staro drevo; kakor se mladeniči in deklice v svojih mladih letih živeti navadijo, tudi možje in žene v svoji starosti znajo. »Česar se mladenič navadi, govori sveti Duh, od tega tudi star ne odstopi.« (Pripovest 22, 6.) Drevesa se morjo ravnati, dokler so mlade; ravno tako tudi fantje in dekleta v svoji žlahtni mladosti vsega hudega in grdega odvaditi, kar se ne spodobi, vsega se pa navučiti, kar je pošteno in prav. Grda razvada je kosmata brada, ki se na starost gladko obriti ne da.
Dokler se vam pri staršah dobro godi, radi pozabite koliko dobrega imate. Pogosto ste Bogu nehvaležni, ne spoštujete svojih ljubih staršev, zaničujete svoje brate in sestre, ste svojeglavni in malopridni; si pri mizi jedila zbirate, in celo ljubi kruhek okoli sebe mečete. oblačila hočete nositi, ki vam jih ubogi starši omisliti ne premorejo, in katera se vašemu stanu tudi ne spodobijo. V slabe tovarišije radi zahajate, nevarna in grde reči vas veselijo, moliti pa in lepo Bogu služiti radi radi pozabite. Oh, to je velika zamera Božja, in strašna škoda je za vas, ako se vsega tega v mladih letih ne odvadite! Bog tiste otroke močno tepe, ki se v rožnim cveti svoje mladosti grdo živeti razvadijo.
Kdor tega ne verjame, naj bere, ali pa pošluša, kako se je mlademu Martinu godilo. Mladi puščavnik vas bo vučil Boga prav spoznavati in ljubiti, svoje starše spoštovati in ubogati, in svoje brate in sestre ljubeznivo imeti, in se z vsemi ljudmi lepo zastopiti; vučil vas bo, da boste borno kmečko oblačilo radi nosili, s hvaležnim srcem jedli in pili, kar vam Bog da. To bo sreča za vas da je ni večji! Bog vam bo dal na tem sveti veselo zadovoljno življenje, po smrti pa večno veselje v nebesih. Bukvice, ki vas to vučijo, so več vredne, kakor polna skrinja denarjev; za to se vam poslovenjene z veselim srcem podajo.
I.
Zelen otok 1) [Otok ali okrajna se imenuje suho selo v morju, katerega voda obdaja.]
Martin je že v svojim dvanajstem leti puščavnik bil. V neznani puščavi, daleč od svojih staršev je v neki votli skali prebival. Za obleko je nosil ostro kuto, katero si je z belim konopelnim štrikom prepasel; za obutev je imel cokle, ali lesene podplate z remenom na gole noge privezane. Živil se ni drugega kakor rib, koreninic in zelišč, še kruha ni imel. Pil nikoli ni drujega, kakor mrzlo studenčnico, in postelo si je iz maha naredil.
Gotovo se to vsakemu čudno zdi, in marskateri bo rekel: »Bil je Martin aboten fant; kako so vendar njegovi starši tako nespametni bili, da so mu kaj takega v njegovi mladosti dopustili?« Pa le pomalem, nikar prenaglo ne sodite; na zadnje bi vam bilo za vašo besedo žal, in morli bi njo nazaj vzeti, kakor se to večidel zgodi, kadar človek od reči marnja, katera so mu le nekoliko znane in jih še čisto ne pozna. Martin je prav po pameti ravnal, in tudi njegovi starši mu tega braniti niso mogli. Ravno njegovo puščavno življenje mu je pomoglo, da je v bogaboječosti in v pobožnosti, kakor tudi v ljubezni do ljudi tako popolnoma zrastil, da mu jih je malo enakih bilo. Pač je vredno pošlušati, kako se je vse to godilo.
Martin je imel prav prav pobožne in bogaboječe starše. Bog jim je dal sedmero otrok, in Martin je bil med jimi najstarši. Oče in mati sta si vse prizadela, svoje otroke, kar je bilo mogoče z živežem in oblekoj lepo preskrbeti. Oče, ki jim je bilo Filip ime, so svoje male njive obdelvali, svoj travnik in pa vrt za hišo z lepem sadovnem drevjam nasajen, tako pridno oskrbeli, da je bilo kruha, mleka in sadu vedno dosti pri hiši. Ravno tako so tudi pri bučelah veliko srečo imeli. Znali so lepe jerbase plesti, in kar je bilo fantov, so jim morli vrbove trte beliti, 1) [Ličiti.] ali pa kaj drujega malega pomagati. V časih so tudi veškemu ribiču, bogatemu Tomažu ribit pomogli, in pri tem svoj prislužik imeli. Mati so pa doma prav pridno gospodinili, zraven pa še sake 2) [Mreže.] pletli, in dekleta so jim morle k temu konoplino presti. Tako sta lahko svoje otroke z vsem potrebnim preskrbela. Največ jima je pa na skrbi bilo svoje otroke pobožno v čednosti spodrediti. »Če jih lepo odrediva,« sta večkrat med seboj dejala, »jim najboljši doto ali erbščino zapustiva.«
Med vsem otrocmi sta zalega Martina najraju imela. Bil je prebrisane glave, in vse kar je počel, mu je šlo urno in gladko od rok; pridno je delal, in vsakemu človeku je rad postregil. Bil je pa tudi ravne postave, in lepega lica, ko roža. Njegove bistre oči, lepi obrvi in rumenkasti, kodrasti lasje so vsakemu dopadli. Njegov boter, bogat ribič Tomaž, so mu iz pepelnastega sukna jopič in dolge hlače omislili: in ta obleka se mu je prav lepo prilegla.
Če je pa ravno Martin imel vse te lepe lastnosti, in je veliko dobrega obetal, je imel tudi svoje slabosti, ki so bile graje, ali tadla vredne. Bil je silno svojeglav, povsod je svojo trdil, in močno mu je zamrzelo, če mu je kdo zopergovoril; celo starši so ga morli pogosto s hudim prisiliti, da jim je bil pokorn. Svojim bratom in sestram je hotel zapovedovati, in če ga bogali niso, se je jezil, in z njimi kregal in prepiral. Kadar je v časih pri svojim botru, bogatima ribiču, kosil, mu je že doma vsaka jed bila preslaba: večkrat je nevoljno godrnjal, in je komaj pripravil, po jedi Boga in starše zahvaliti. Skoraj vsak dan so ga starši svarili; bilo mu je sicer hitro žal, večkrat se je milo razjokal in trdno obljubil, se poboljšati; pa kmalu je bil spet ko poprej. Starši so začeli čez to močno žalovati, ter so se bali, nad njim namesto veselja, le dosti žalosti včakati. Stari ribič, njegov boter, so mu mnogokrat rekli: »Martine! Martine! le čakaj! Bog te bo moral še v eno posebno šolo poslati, in te prav ostro zvučiti, da bi še kdaj kaj veljal!«
Hiša, kjer je bil Martin doma, je stala na griču, 1) [Holmci.] iz katerega se je daleč daleč po morju videlo. Posebno lepo se je iz hiše skozi okno v sredi morja mala okrajna videla, ki so ji zelen otok rekli, ker je bila vsa z zelenim drevjam in košatim grmovjam obraščena. Nihčer ni tam prebival; le oče so se večkrat tja peljali, šibja za jerbase narezat, zakaj tam ga je bilo vse polno. Martin je bil že močen zadosti, da je pomagal očetu veslati in šibje rezati; zato so ga večkrat s seboj vzeli; in vselej je bil vesel, da je smel z jimi. En večer oče rečejo: »Jutro, če bo vreme za to, in tako tiho in mirno kakor nico, greva skupaj na otok.« Veselo je Martin poskočil: samega veselja, da bo smel z očetom na otok, ni mogel vso noč zaspati.
Zjutraj, kakor hitro se je začelo deniti in se jutranja zvezda skrivati, je bil Martin že na nogah. Pridno pomaga materi potrebno v čolnič spraviti. Potreba je bila, se z mnogoterim preskrbeti. Enkrat se je že prigodilo, da se je vreme naglo spremenilo; oče in Martin nista mogla tri dni iz otoka, da jima je že za hrano (živež) hudo šlo. Za to so ju mati zdaj s kruhom, mlekom in putrom obilno prevideli; tudi pisker in skledo so jima dali, da bi si v sili saj tople juhe (župe) skuhala. Na zadnje so že očetov plašč prinesli, da bi se z njim ogrnila, ako bi prisilena bila, na otoki prenočiti.
Vse je bilo že za odhod pripravljeno. Martin stopi po nov slamnik, ki so mu ga boter Tomaž ob zadnjem sejmi 1) [Semi.] kupili. Marta pa, njegova prijazna sestrica, mu prinese lep zelen prevez (panteljc), in mu ga hitro s knofeljicami (kičkami) na klobuk pripne. Oče mu že velijo: »Martine! vzemi dva jerbasa, mislim, da nama bosta prav prišla.« »H čemu pa?« povpraša Martin. Oče se mu nasmejijo rekoč: »Boš že videl; kaj se ne zaneseš, da je moja misel pametna? Si ravno kakor več drugih, ki hočejo tudi že naprej vedeti, zakaj Bog to ali ono naredi ali pripusti. Le stori, kakor sem ti rekel, in boš videl da bo prav.« Brž teče Martin po jerbasa.
Oče in Martin se zdaj odpravita. Mati in otroci njiju k morju do čolna spremijo in že daleč za njima vpijejo, rekoč: »Srečno se vozita! Bog daj, da bi zdrava in vesela spet nazaj prišla.« – Martin pomaga očetu tako pridno veslati, da se je dobro ugrel, in moral jopič isleči. Srečno prveslata do otoka; zapeljala sta še eno malo okoli, dokler prideta h kraju, kjer je bilo najlepši vrbje, in tudi dobro v kraj ustaviti. Stopta na suho, in oče čoln z vrvjoj za prvo verbo privežejo. Brez odloga za delo sežeta. Oče s svojoj sekiroj vrbja naklestijo in ga s trtami v butare povežejo. Tudi Martin je s svojo sekirco vejic nasekal in jih v manjši butarce povezal. Potem znosta vsak svoje butare v čolnič. Očeta je veselilo, da jim je Martin tako pridno pomagal. »Tako je prav, so rekli, da otroci svojim staršam, kolikor jim je moči, pomagajo. Kakor oče težju butaro rad nosi, tako tudi naj sin lažje breme nese.«
Ko sta šibje v čolnič znosila, rečejo oče: »Zdaj si pa počiva in kosit pojva! Kdor delo dokonča, sladko počiva; dvakrat bolj mu tudi po storjenim delu jesti diši.« Veselo Martin očetu postreže. Prinese pod jagned v senco na breg blizu morja vrč mleka; v skledo kruha nadrobi, in mleka nalije. Opravita, kakor je bila doma navada, molitev pred jedjoj, se na lepo zeleno trato usedeta in vsak za svojo kositarsko žlico prime. Surovo sladko mleko se jima je prav dobro prileglo, in kadar sta skledo spraznila, že vsak svoj kos kruha s putrom pomazanga pojesta, kar jima je ravno tak dišalo. Pri kosili so mu oče pravili, kako so njihovi dedek svoje dni na tem otoku prebivali, da so se pa pozneje na suho preselili. »To so bili bogaboječ, pošten mož! so rekli. Hišo, ki jo še mi zdaj tam blizu vesi imamo, so oni nam, svojim vnukom in prevnukom zapustili.« – »So pač prav imeli moj rajni preddek« je rekel Martin »da so se bliže h ljudem spravili. Fletno je szer na otoki, vendar bi za cel svet tukaj tako daleč od ljudi prebivati ne hotel.«
Po jedi sta Boga zahvalila in oče so dali: »Zdaj ti hočem še posebno veselje narediti. Prinesi jerbasa iz čolna in pojdi z menoj.« Oče peljajo Martina daleč v goščavo. Prideta na širok zelen prostor, kjer je lepo orehovo drevo stalo. Lepo visoko drevo je košato rastilo, in njegove veje so polne orehov visele. Martin to videti, se je močno razveselil, zakaj orehi že dolgo let niso nosili, in od tega drevesa na otoki še nikoli slišal ni. »Vidiš mu pravijo oče, ta oreh so tvoj pradedek vsadili; kar so jih že več nasadili, je že malo kaj videti. Tamo gor na oni skali pa je v starih časih hiša poštenega moža stala«. Ne koliko časa je Martin dobrega pradedeca hvalil, da so tako vrljo drevo vsadili, pa kmalu je začel orehe po trati pobirati in jih luščiti. Najprvo je zeleno luščino z zobmi oluščil, po tem je rjavo zgriziti skušal, da bi prišel da jedra, kar mu je prav težko stalo.« »Oče! je dejal, zakaj je vendar Bog to sladko jedrce v dvojno luščino zaklenil, v eno grenko kakor žolč, v drugo pa trdo kakor kamen?« »Ljubi moj! so dali oče, Bog je to prav modro naredil; dobro jedro, ki iz njega toliko drevo izraste, je v trdo luščino shranil: grenka pa brani mišam in drugim živalim, da jedra ne snejo. Tudi nas Bog skozi leto podobo gotovo užiti hoče, kako naj vse grenko in težavno, ki nas na sveti zadeva prenesemo. Kakor orehov zavoljo grenke in trde luščine ne zamešujemo, temveč jih zavoljo dobrega in koristnega jedra za dar Božji imamo, ravno tako mormo tudi križe in težave za dobro spoznati. Trpljenje se nam szer vidi s prvega grenko in težavno, ali trdno mormo zavupati, da tudi sladko jedro v sebi ima, ki se nam bo zadnjič prikazalo, in nam, lep dobiček prineslo!«
Oče zlezejo na oreh, ter eno vejo za drugo otresajo. Martin pa orehe, ki so po njem leteli, veselo v svoj jerbas pobera. Ni maral za to, če so ravno po njem bunkali, še le smejal se je. S časoma mu je bilo vendar te orehove toče, kakor je rekel, preveč; za to se je začel umikati, ter je bolj od kraja pobral. Kadar je jerbas napolnil, ga je v čolnič zanesel, orehe v vanj usul, in se s praznim hitro pod drevo povrnil, kjer je orehov spet na debelo ležalo. Reče h očetu: »Kako bodo mati veseli, k jim bova toliko orehov damu pripeljala, in kako se bodo otroci veselili, da jim bom imel tolikanj deliti! Jaz se že tega zdaj veselim! Gotovo ni večji veselja, kakor drugim veselje narediti.«
II.
Strašno huda burja.
Martin in oče sta še v temni hosti skrbno spravljala, kadar se začne od suhega kraja črno oblačiti, in ona nista ob časi hudega vremena ugledala. Ravno Martin spet poln jerbas v čolnič zanese, in se velikega kupa orehov veseli, – kar, ko bi trenil, strašna burja vstane, da se drevesa po bregi vklanjajo in na morju valovi vzdigujejo. Grozoviten piš odtrga čolnič, in ga s seboj na morje odžene!
Martin od strahu na ves glas zavpije. Oče se prestrašijo in brž na breg priletijo, ali Martina že daleč na morju zagledajo, in vpiti slišijo. Ljuto 1) [Hudo.] morje grozovitno šumi; valovi čolnič zdaj visoko povzdignejo, zdaj tako globoko potuknejo, da ga ni videti, kmalu se spet prikaže in se tako dalje in dalje naprej zible. Videli so oče ubogega fanta zdaj roke k nebesom moleti, zdaj proti bregu iztegati; njega vpitja pa ni bilo mogoče slišati od prevelikega šuma po drevju in na morju. V nekih minutah se je celo nebo s črnim oblakom prevleklo, in temna noč je morje zaveznila. Med strašnim grmenjam so svetli bliski iz črnih oblakov v temno morje švigali, in črne megle pa šumeče valove v časih razsvetlili. Le kadar se zabliskalo, so žalostni oče čolnič ugledali, kako se maji, in pa svojega ubogega Martina, kako roke povzdiguje, ki so jih po belih rokavah že od daleč spoznali. Zdaj naglo ploha vlije, in celo morje zagrne, da ni bilo mogoče kaj videti več. Oče niso videli čolna ne svojega ljubega Martina več; se od prevelike žalosti pod eno verbo vržejo; in cel večer in vso noč v veliki bridkosti prezdihujejo.
Tudi mati in otroci so bili doma v velikih strahih. Kadar je burja tako naglo prihrula, in ni bilo zelenega otoka zavoljo hudega vremena videti več, so se otroci vsi tresli, in mati, bledi ko smrt, jim reko: »Molite, otroci! naj sam Bog obvarje, da bi to strašno vreme vašega očeta in brata na morju ne dobilo. Ako bi se jima to prigodilo, tako jima Bog pomagaj!« Otroci okoli matere pokleknejo in molijo. Kadar se začne vedriti in zelen otok spet na svetlo pride, gledajo mati in otroci vedno skozi okno, ali bi se kaki čolnič videl. Ni ga bilo videti. Mater je celo noč močno skrbelo; niso očesa zatisnili.
Drugo jutro je bilo prav lepo in jasno. Sonce je že visoko na nebu stalo, in kadar že zmerom čolna ni bilo pričakati, jih že večji skrb obhaja. Bilo je poldne in čolna še ni. Groza mater premaguje; hitro k Tomažu ribiču tečejo in jim jokaje svojo silo tožijo. Ribič se ustrašijo in z glavo zmajujejo, rekoč: »To se mi nevarno zdi, da njiju še zdaj ni! zapeljal se bom na zelen otok gledat, kaj delata, da tako dolgo ne prideta.« Gredoč v čolnič stopijo, in se na otok peljajo.
Mati in otroci niso mogli pričakati, kaj da bo. Zdaj čolnič od daleč ugledajo. »Hvala Bogu,« rečejo mati, «da Tomaž sami ne pridejo! zdaj je že vse dobro!« Veseli gredo z otrocmi naproti, ali kadar se čolnič približa, mati od strahu pobarajo: »Kam je pa Martin?« Oče vsi bledi ko smrt, žalostno mater pogledajo, in molčijo. Žalost jim je besedo vzela.
Tomaž sosed materi rečejo: »Bog vas potolaži v vaši žalosti! Martin je v valovih utonil le v Božjo voljo se podajte! Saj kar Bog stori, vse prav naredi! Da si je ravno Martin tudi tvoje slabosti imel, je bil vendar le dober in bogaboječ mladenič in nadejam (troštam) se, da se mu zdaj v nebesih bolj godi, kakor na zemlji nam!«
Mati se pa niso dali utolažiti, njih žalost je bila neizrečeno velika. Tudi otroci so se na ves glas jokali. Niso več njega slabih, temveč le dobrih lastnost so pomnili. Oče od prevelike žalosti jih tudi niso tolažiti mogli. Zadnjič je starše kakor otroke najbolj še ta misel utolažila: »Bila je Božja volja tako! Bog ga je k sebi vzel, njemu ga izročimo. Tam gor v nebesih bomo svojega ljubeznivega dobrega Martina spet videli!«
III.
Skaloven otok.
Da so ravno starši, bratje in sestre po Martinu žalovali, kakor bi mrtev bil, je vendar že živel. Moral je sicer na Ijutim morju smrtne težave prestati; zakaj vseskozi je mislil, da se bo zdaj no zdaj čolnič v valovih potopil. V svoji veliki bridkosti je neprenehoma roke k nebesom vzdigoval in Boga prosil za usmiljenje in pomoč. Zadnjič zažene burja čolnič na skaloven otok. Kadar vidi, da čolnič na trdim stoji, hitro venkaj skoči, prebrede ob kraju penasto vodo, pride čisto na suho, in ves moker od dežja kakor od morja na prvo skalo zleze. Kadar si je od strahu spet enokoliko odihnil, na šumečo morje pogleda, in ker vidi, da je strašne nevarnosti rešen, pade na svoje kolena, povzdigne roke in začne Boga hvaliti, rekoč: »Ti o Gospod! kateremu so tudi vetrovi in morje pokorni! Ti o Gospod! katerega sem v smrtnih težavah v pomoč klical, Ti si moje vpitje uslišal! Bodi hvalen vekomaj!«
Na to pogleda za čolničem; valovi so ga ravno v sredo med dve visoke skale v votlino zarinili. Spet začne Boga hvaliti, rekoč: »Dober Bog! najbolj vučen brodnar bi ne bil mogel tako gladko med te skale nagnati! Kdo je čolnič brez vesla tako varno semo zapeljal? Kdo je vižal vetre in valove, da so me ravno tu sem pripodili? Ko bi bil čolnič le nekoliko bolj na desno ali levo priletel, bi se bil na skalovju v kose razdrobil, in v valovih bi bila moja gotova smrt! Ti o usmiljeni Bog! ki si neskončno dobrotljiv, in vse po svoji modri previdnosti vladaš, 1) [Vižaš.] ti sam si me iz nevarnosti rešil! Vse svoje žive dni bom tebe hvalil!«
Začelo se je jasniti in večerno sonce je skozi lepo rumene oblake posijalo. Martin se na visoki skali po širokem morju ozira. 2) [Ogleduje.] Selen otok s svojim velikim, košatim drevjam ni bil večji videti, kakor kupec zelenega maha, kar bi ga mogel s svojim slamnikom pokriti. Že dalje je bila suha zemlja in se mu je zdela v kraju sveta, kjer se nebo in morje objemata. Največi gore so bile, kakor nizki, črnkasti oblaki, od večernega sonca sem ter tja rdečo obsejani. Martinove domačije pa, griča, na katerim je očetova hiša stala, in dreves okoli nje, ni bilo čisto nič videti. Žalostno se je razjokal, rekoč: »Oh preljubi Bog! kako strašno daleč sem vendar jaz od svojih ljubih staršev, bratov in sester! Leto pečovje, na katerim sem zdaj, se od ondod že videti ne more! Nikoli ga še nisem videl, nikoli kaj slišal od njega. Pravlji so le pogosto, da na te kraj še nad petdeset milj ni zemlje najti. Gotovo mislijo moji starši, da sem utonil; ne bo jim na misel prišlo, mene tukaj iskati. Bom pač poskusiti moral, če se bo dalo v tem čolniči k njim prepeljati.«
Šumeči valovi so se po malim ulegli, morje je utihnilo, in se izčistilo, kakor zeleno ogledalo. Morska voda je vpadla in čolnič čisto na suhem obstoji. Martin iz skale spleže in gre v čolnič, ali prestrašil se je ugledati, da se je dno razklalo. 1) [Poden razcepil.] Nekoliko orehov je skozi zletelo in po skalovju ležalo. Tudi strani ste se le toliko še držale, da niso razpadle. Tako neusmiljeno je vihar čolnič na skale treščil. »Moj Bog vendar, pravi, čolnič je zanič, in vesla sem obedva izgubil. Zdaj bom na tem pustim otoki ujet in zaprt. Vse svoje žive dni bom moral tukaj ostati, in ne očeta ne mater ne bratov ne sester svojih na tem sveti več videl ne bom!« V čolniči je strmel, ves bled in prestrašen, je zdihvaje roke povzdigoval, in gorke solze so se mu po licu vdirale.
Zdaj se v dežovnih oblakih, ki so le od enega kraja nebo zakrivali, lepa mavrca (boži stol) prikaže, in le tudi v morju vidi. Mavrca v morju je bila nekoliko bolj bleda; obedveh pa je bilo videti, kakor velik okrogel, presilno lep sedmiro pisan prstan. Ta prečudno lepa prikazen je Martina toliko rezveselila, da je v njo ves zamaknjen dejal: »O moj Bog! ker si ti v svojih delah toliko prijazen – kako bi bili ljudje še žalostni in brez vsega zavupanja v Tebe! Lepa mavrca naj tudi meni ljubeznivo znamenje Tvoje prijaznosti in usmiljenja bo, kakor je nekdaj Noetu bila! Kakor za dežem spet sonce posije, in le za hudim vremenom lepa mavrca prikaže: tako pošiljaš tudi ti za trpljenjam veselje, in za žalostjo spet vesele dni. Ali mi že tolikanj težav in nadlog pošlješ, vendar se bo moja žalost v veselje spremenila. Saj si me ravno smrti rezbil – kako bi pa tudi še zanaprej za mene ne skrbet! V tebe hočem zavupati, in spet veselega srca biti!«
Zdaj najpoprej betvo 1) [Majhno.] živeža, kar mu ga je še ostalo, pos-hrani. Orehe v jerbas pobere in jih na neko ravnino med skalo nasuje. Še jih je nekaj jerbasov nabral. Vrči z mlekom so se v barji zvrnili in pobili. En sam vrč še, piskač za kuhat in pa skleda mu je še cela ostala. Rahlo vse to prime, in med skale zanese. Tudi drugo malo orodje iz čolna tjakaj znosi – kakor veliko in malo sekiro, očetov plašč, svoj jopič in kaj drujega malega. Zdaj je bil prav vesel, da je bil zapored spet vse v čolnič znosil, kar se ni več na zelenim otoki potrebovalo. Tudi deske od čolna je krušil, in jih dalje na suho zavlekel. »Kdo ve,« pravi sam pri sebi, »ali mi ne bodo še prav prišle; bi jih saj škoda bilo, da bi po morju, kadar spet zraste, odplavale.« Delal je Majhno. še dolgo v noč, in bela Ijuna, ki je morje in skale posrebrila, mu je svetila.
Cel dan delati in tolikanj strahu prestati, ga je močno utrudilo: vendar ga je bilo strah, pod milim Bogom tako na samim prenočiti. Spet ga je skrbeti jelo, kako se mu bo še na tem otoki godilo. Vendar si je mislil: Bog je dosehmal za mene skrbel, on me že posehmal zapustil ne bo. Saj njegov preljubeznivi Sin govori: Ne skrbite za jutri! Odmolil je po navadi svojo večerno molituv, in se zraven svojega premoženja uleže. Na otoki ni močno dežilo, in skalovje je že bilo spet vse suho. Z očetovim plaščam se odene, še enkrat se Bogu priporoči, in mirno zaspi.
IV.
Trda hoja.
Martin, ves truden, je na trdi skali celo noč tako sladko spal, kakor bi bil na mehki princi ležal. Sprva je imel težke senje. Senjalo se mu je, kakor da bi slišal grmeti in morje šumeti, in da se zmerom v čolni po morju semtertja zible. Zdaj mu je bilo kakor bi se s čolnam vred v srdite valove topil, kmalu spet, da se je čoln ob skalovjii raztrešil, on v vodo padel, in da se za strmo skalo prijema, pa na njo splezati ne more. Proti jutru pa je imel prav sladke senje. Senjalo se mu je, da je k domov prišel. Starši, bratje in sestre so bili ravno na vrti. Vse drevesa so bile polne lepo zelenega perja, in pa rdečih jabolk in rumenih grušek, da še ni svoje žive dni nikoli takšnih videl. Oče so ravno na vrhu velikega jabeljna sedeli in jabolke tresli. Po tleh pa so se jabolka svetle, ko živ ogenj. Mati in otroci so jih urno v fletne jerbase pobrali, in ko Martina ugledajo, ga z neizrečenem veseljam pozdravijo. Oče hitro iz jabeljna zlezejo, in mu prijazno roko podajo; mati pa mu iz vrhanega jerbasa najlepših jabolk v dar ponudijo.
Ravno seže Martin v svojih veselih senjah po jabolki – pa se prebudi. Morski ptiči so, ko se je dan naredil, okoli visokih skalj frkljali, in s svojim vrešam njega zbudili. Kadar pregleda, in vidi nad seboj strašne skale visiti, kakor da bi hotele na nj pasti – se potem na široko morje ozre 1) [Ogleda.] in drujega ne vidi, kakor nebo in vodo, ga začne groza biti. Srce ga je začelo boleti, in milo se jokati začne.
Vidi trumo marskih ptičev z velikim vrešam veselo proti suhi zemli leteti, in misli sam pri sebi: »O ljubi ptiči! ko bi mogli moje preljube starše pozdraviti, ko bi jim vi mogli povedati, da še živim, samo da sem tukaj v sredi morja ujet! Moj dober oče in moj ljubi Ogleda. boter bi se gotovo podstopila po mene priti, naj bi še tak nevarno bilo!«
Hitro si pa spet henja, vdane, in svojo jutranje molituv prav pobožno odmoli. Potem si vzame za zajtrk (kosilce) nekaj orehov pa košček kruha, in se nameni otok prav ogledati. »Morebit,« je mislil najdem kakih sadnih dreves, ali rodovitnih grmičev, da bom imel kaj živeti, dokler me Bog od tod ne reši. Tudi je lahko mogoče, da kakšni ljudje tukaj prebivajo, ki znajo gotovo tudi čolnariti; oni se bodo mene usmilili, in me spet k domov spravili.
Vzame si še dva kosa kruha, ji s putrom pomaže, in v svoj robec 1) [Hadarico, facelat.] tako položi, da je puter med njima po sredi. Tudi orehov, kar jih je zraven šlo, skrbno zaveže. Da bi jih več nadeval, in ne imel tak težko nositi, jih je poprej iz zelene luščine oluščil. Na to si iz vrbovih paličic najmočnejši pojišče, jo s sekiro prseka, da bi na pot palico imel, vzame svoj punkeljc in gre.
Pot je bila težavna in nevarna. Mogel je visoke skale preplezati, in se po globokih prepadih podati, če je hotel naprej priti. Cel otok ni bil drujega, kakor golo skalovje, samih visokih zagorelih skalj, ki so visoko iz morja kipele, in po sredi otoka se zmerom višej in višej vzdigovale. Serze mu je od groze toklo, 2) [Treslo se, bilo.] vse to videti. Veckrat je prišel v kak prepad, iz katerega mu ni bilo priti, kakor se vrniti po prvem poti nazaj. Pogosto je poskušal na kako skalo splezati, pa mu je bila prestrma, in moral je z veliko nevarnostjo spet nazaj zleziti. Nikjer ni bilo človeka oslediti tudi živali ni bilo nobenega sledu. Zastonj je iskal zadonosnega drevja in grmovja; že zelenja ni videl drujega, kakor malo maha, ki je semtertja po skalah rastil. Le tam pa tam je prišel do grma nizkih jelk 1) [Hojk.], ki so po skalovju slabo rasle. Zato je žalostno zdihvaje k nebesom pogledal rekoč: »Moj Bog! ali mi je dolgo v tej strašni puščavi ostati, moram lakote umreti.«
Vendar je zavupal, že kaj boljega najti, in je le naprej šel, da je ravno bila pot težavna. Sonce je po skalovju močno pripekalo. Po čeli in po celem licu se mu je put cedil, in začelo ga je močno žejati. Skale pa so bile vse suhe in puste, kakor da bi bile ogorele. Spet začne zdihovati: »Oh moj Bog! prej bom moral žeje ko lakote konec vzeti! Pomagaj mi saj, ljubi Oče nebeški!« Gre še nekoliko naprej, in sliši vrelic šumljati. Brž leti kje in najde sicer le majhen studenc, voda pa je bila mrzla no čista ko srebro. Tam pri studencu se usede, da bi se nekoliko ohladil, in po tem se je prav za žejo napije. Prigrizne košček kruha, nekoliko orehov poje, in spet pije. Nikoli še ni spoznal, koliko dobrota Božja je voda, kako malo jo pa ljudje spoznajo, kjer nje dosti imajo. »O Ti moj Bog! »pravi« kako si dobrotljiv, in kako srčno te zahvalim, da si me z vodoj spet poživel! Dokler bom tukaj, bom imel vode dovolj. Pa kako dolgo bom še s kruhom in orehami s-hajal? Vendar ti, ki me nisi dal žeje umreti, me boš tudi lakote rešil! Vsaka pomoč, ki jo daš, je nova zastava, da boš še zanaprej pomagal; tako so me mati vučili.«
Šel je dalje gor za studencem in pride v gozdovik, 1) [Log, malo hostico.] kjer so same mlade lepe hojke rasle, in tukaj je bister studenc iz skale izviral. Skala je bila od tod že precej visoka, in dobro pol ure je moral Martin leziti, preden je do vrha prišel. Zdaj je bil na vrhu otoka. Srce mu je vpadlo, videti po celem otoki tolikanj skalovja, ki je bilo z jelkami semtertja obraščeno, okrog in okrog pa neizmerno široko morje. »Tako sem vendar je rekel, čisto sam tukaj na nerodoviten (pust) otok tako rekoč posiljen, kjer me neizmerno morje daleč od živga človeka loči. Ali za to že obvupal ne bom! Bog, ki me je iz burje rešil, me bo tudi tukaj ohranil. Dol pod tem zelenim jelkami, pri studencu bom stanoval, in kar še živeža in druge ropotije imam, bom tukaj pos-hranil. Na vrh te skale pa bom vsak dan sedet hodil, in gledal, ali od kod katera barka pride, ki bi me spet na suho spravila!«
Večerno sonce je zdaj zahajalo, in se je po dalnih krajih s svojmi svetlimi žarki oziralo. 1) [Posijalo.] Njegovi domači hribi so se svetili, kakor zlato, od sončnih žarkov obsejani. S solznimi očmi se Martin po njih ozira in pravi: »Ljubi Oče nebeški! ki si me od mojega doma tu sem postavil, ki si moj čolnič tako varno vodil, da ga burja in hudo vreme nista potopila – Ti tudi vsako še toliko barko lahko tako vižaš, da bodo ljudje meni v pomoč prišli, brez da za-me vedo, in me spet nazaj pripeljali v moj preljubi dom. Saj Tebi vse mogoče je. Ti v jamo peljaš, pa lahko tudi ven izpeljaš. V vsem le tebi zavupam!«
Spet potolažen gre nazaj v gozd, se pod košatim vejami jelke na mehki mah uleže in prav sladko zaspi.
V.
Huda lakota.
Martin se je živel z betvam kruha in pa z orehi, kar jih je še imel, in je hodil vsak dan na vrh skale čakat, da bi katera kupčevavska barka, ali kateri ribič s svojim čolnam blizu otoka prvozil. Pa ali je ravno gledal, da so ga oči bolele, vendar na zelim dolgem in širokem morju barke ni bilo videti. Bil je v strahu, da bo moral na otoki še gladu umreti. Previdel je, da mu je treba z malim živežem, kar ga je še imel, po malim obračati, da bi še dalje z njim iz-hajal. Za to je kruh z nožčkom zarisal, koliko si ga bo vsak dan vrezal, in pojedil. Majhen, majhen košček je imel na dan, in še ta je bil že trd ko kamen. Moral ga je poprej pri studenci namočiti če ga je hotel pojesti. Tudi orehe, ki so mu še ostali, je bolj na tanko preštel, kakor skopec 1) [Klapec.] svoje cekine, in le malo si jih je za vsak dan odštel. Nikoli ni bil sit, pa vendar je bilo čedalj manj kruha ina manj orehov. Prišel je dan, da je zadnji košček kruha in slednja orehe použil. Ves v skrbih se zvečer uleže, in zjutraj ko vstane, je bil silno lačen. Začne spet k Bogu zdihovati, rekoč: »Oh preljubi Bog! jaz ne verjamem, da bi ti mene pustil lakote konec vzeti! Saj si doslej tako ljubeznivo za mene skrbel. Ti si mi dal nekaj živeža na te otok, da nisem že zdalnaj od gladu umrl. Kruha in orehov nimam zdaj več, ti mi boš pa drujega živeža spet najti dal. V tebe zaupam, ti me gotovo zapustil ne boš.«
Skrbno jišče in gleda po otoki, kje bi bilo kaj koreninic, ali zelišč, da bi se z njimi živel, pa čisto malo jih je najdil, kjer je vse golo skalovje bilo. Le za studencem je že precej bobovca (kreše) rastlo. Željno je njegovo zeleno perje obiral, in stebla (kocene) žvečil, ter od izvira do morja skrbno vse obral, vendar se do sitega ni mogel najesti. Ves slab od gladu se usede pri morju na skalo, gleda proti suhi zemlji in pravi: »O moj Bog! kolikanj tvojih dobrot sem tamkaj zaužival, na katere nisem porajtal; še prav iz srca nisem tebe zahvalil za nje! O tamkaj ljub kruhek iz zemlje čudno raste! Tamkaj je dovolj sadovitnih dreves, ki so polne dobrih jabolk in sladkih grušek, tako da le vse veje k zemlji šibijo, da bi jih lažje obrali! Tamkaj so bili tudi za mene, tako rekoč, potoki medu in mleka polni. Odpusti mi, da te nisem bolj srčno za vse to zahvalil. Oh, mi tvoje dobrote že le prav spoznamo, kadar jih več nimamo.
Kadar je to govoril, ugleda v čistim morju ribic, ki so rdeče plavuti in črne oči imele, veselo sem no ta švigati. »Ko bi jih le ujeti mogel,« si je mislil »bile bi dobre, moj glad utolažiti. Pa saka nimam, in z rokami jih ni moč uloviti.« Pred očmi ribe imeti, pa jih ne dobiti, je gladovnemu Martinu še hujši bilo; in drugače kakor s sakam, ribe loviti še nikoli ni videl. Spet Boga prosi, rekoč: »Ljubi Oče! saj tvoj ljubi Sin veči: »Ali sin očeta za ribo prosi, mu ne bo kače dal.« Navuči me vendar, kako bi ribe lovil, da bi od glada ne umrl.
Zdaj prileti ptičica s črvičkom v kljuni, in se na vejo ene jelke nad morjam usede. »Dobrotljivi Oče nebeški!« reče Martin, ti živiš ptico pod nebom, kakor nas tvoj ljubi Sin veči, in kakor zdaj sam vidim: ne daj še mene reveža konec vzeti!« Ravno je hotela ptičica črvička, ki se je zvijal, s kljunam k veji pritisniti in umoriti, kar ji v vodo odpade. Brž je priletelo mnogo ribic, ena je črvička popadla in požrla.
»Ji, si misli Martin, ko bi bil črviček na niti privezan in bi ga ribca požrla, bi jo znal po niti z vode potegniti.« Vzame slamnik, ki je zraven njega ležal, razreši zelen povoj ali pankeljc, ki mu ga je bila sestra okoli pripela, ga razsudra, in si iz njega dolgo nit izsuka; pojišče črvička, ga na nit priveže in v vodo spusti. Pa tako blizu k njemu si ribice niso vupale. Zdaj nit na svojo palico priveže, in tako spet črvička v vodo vrže. Kmalu kavsne ribca po njem, in ga pužre; ali Martin le prašno nit iz vode potegne. »Tako ne bo nič, je dejal, bi imel biti ternik na niti, da bi le ribca na-nj obesila. Vzame eno debelejših knofeljc (kičic) s katerimi je bil povoj na slamnik pripet, jo vsloči, 1) [Ukrivi.] kakor kavelček, jo za glavico trdno na nit priveže, na kavelj 2) [Vodico.] črvička natakne in ga v vodo spusti. Brž ga je spet ena riba požrla. Martin hitro nit potegne, in da ga veselje! – na njej se lepa svetla ribca premetuje. Kmalu njo izsname, in še večkrat zapored ravno tako naredi. Ni mu vsakobart po sreči zneslo, pa vendar je v kratkim nekih šestero ribic nalovil. Njega veselje ni za izreči. Med drugim orodjem 1) [Hišnimi rečmi.] ki ga je s čolna s seboj vzel, je našel tudi kresno gobo. Nabere suhga dračja 2) [Hrasti.] in zakuri, da bi si ribice spekel. Tako dolgo je že bil lačen, zdaj se spet do sitega naje! Pokleknil je in Boga za vse to srčno zahvalil. Neizrečeno ga je veselilo, da je to delo znajdil, in si je vsak dan ribe lovil.
Pogosto je še večji ribe videl iz skale v morju plavati, in je rekel: »Kaj ko bi takih katero mogel uloviti; ena sama bi mi za dva dni zadosti bila.« Dobro si je zrajtal, da tolike ribe na knofelco ujeti ni v stan. Za to je premišloval, kak bi si močnejši vodico dobil. Zdaj mu na misel pride, da mora že nekaj žrebel v deskah biti, ki so mu od raztrganega čolna ostale. Hitro gre, in en žrebelj iz deske potegne, ga na kamni lepo obrusi in poostri, ter ga v slok kavel upogne. Potem svoj lanen zavratnik 3) [Zavratno haderco.] odveže, ga po niti razdela, in iz njih prav močno vrvico ali žnoro splete, na vrvico močen ternik priveže, ki ga je iz žrebla naredil, večji črva na-nj natakne, in tako mu je zneslo, da je tudi večjih rib ulovil. To ga je močno veselilo.
Pa kmalu je Martin videl, da njega priprava že ni bila zadosti ubrana. Večkrat je ribo na motvozi že visoko vzdignil, pa mu je spet v vodo padla. Premišljuje semtertja, kaj bi tega krivo bilo? Že od svojih otročjih let je bil navajen za vse povprašati, kar ni sam vedel, in na vse pogledati. Zdaj se je spomnil, da je nekdaj pri nekem lovci videl puščice za strelati, z dvema kaveljema narete. Svoje sekiri in pa nož je imel namesto kladiva, nakla in dletva. Veliko in dolgo se je trudil, preden je takšno vodico napravil. Zdaj je začel z njo loviti, in redko več se mu je katera ujeta riba zmuznila, česar je prav vesel bil.
Pa še zdaj ni bila njegova priprava čisto popolnoma. Težko je malemu ribiču delo, dolgo časa palico zmerom v eni visokosti držati in vedno na tanko paziti, 1) [Ahtati.] ali je katera riba nagrizla, da bi jo hitro izvlekel. Enkrat po vodi majhna vejica priplava in se v motvoz zaplete. Kmalu vidi Martin, da mu ni treba več palice tak napeto držati. Zakaj če je ravno nekoliko vrvice popustil, je že vejica branila, da ternik ni na dno padel. Ravno tako je tudi kmalu videl, da se že na vejici pozna, kdaj se riba trnka z črvam loti, da bi ga o pravim času ven potegnil. Namesto vejice je majhen hlodec na motvoz privezal. Zdaj je imel dober ternik, in je prav lahko ribe lovil. Skušati in premišlovati ga je še več dobrega navučilo. Boga je hvalil, ki je človeku pamet dal, da po njej tako koristne 2) [Dobre.] reči znajde.
Pri vsem tem se je Martinu vendar enkrat grozno huda godila; več dni je moral silno gladovati. Morje namreč je bilo tako nepokojno, da ni mogel ribiti, in valovi so s takim hrumom po kraju pljuskali, da si blizu vupal ni. Zato je premišloval, kako bi se za prihodno silo preskrbel, in pride mu na misel, ribnico v eni jami narediti. Najde res blizu studenca zadosti globoko zvotleno skalo. Napela v njo vode iz studenca, in kmalu je bila polna jama čiste vode. Kar je rib ujel, jih je tukaj shranoval, in nikoli mu jih ni pomanjkalo. Zdaj je še le bil brez vse skrbi za živež. »Kako veselo je moje srce« je dejal »da se mi ni treba več bati, lakote umreti. Srčno Te, ljubi Bog, za to zahvalim! Zdaj rad ostanem na tem otoki, dokler je tvoja sv. volja. O svojim času me boš še iz moje ječe rešil!«
VI.
Skalovna jama.
Ko se je Martin lahko do sitega najedil, in ga več za živež skrbelo ni, je spet začel po svojih staršah, bratih in sestrah žalovati. Vsak dan, vsako uro se je na vse kraje sveta okoli oziral, ali bi katero barko ugledal.
Kadar je eno jutro spet na svojo navadno skalo prišel, zagleda veliko barko. Ni bila čez eno milo daleč od njega. Razpete jadra 1) [Rjuhe, ali plahte, da veter v nje piha, in barke žene.] so se v zlatem, juternem soncu, ki je ravno vstajalo, lepo žarele. 2) [Svetile.] Srčno veselje je blagega Martina prehajalo; le tresil se je, ker ni vedel, ali bo barka, k otoku prišla, ali ne. Z uprtim očmi gleda v njo, kako se otoku bliža. Hitro gre po hojkino ranto, ki si jo je že poprej pripravil, priveže na njo svoj rdeč robec (haderco ali fajcel) in vrh skale svoj bander sem no tja maja, da bi na barki to znamenje videli. Pa preden barka tako blizu pride, da bi njega znamenje zagledali, se na enkrat zasukne in mimo otoka odplava. Milo gleda Martin za njo, in ko jo ni bilo več videti, se od velike žalosti in bridkosti spet na skalo vrže. –
Dolgo še bridke solze toči: zdaj pa mu pridejo besede na misel, ki jih nekdaj od svojega očeta slišal je, ko jim po volji ni šlo, namreč: »Večkrat se nam v nesreči božja pomoč prav blizu zdi, pa vendar spet izgine. Zato pa že obvupati ne smemo. Bog nas le skuša, in nas skozi to v zavupanju in v potrpežljivosti utrditi hoče. Pozneje bo on za tolikanj lepše pomagal. In ko bi nas tudi v naši revščini miniti pustil, vendar naša vera ne sme obnemagati, da je Bog naš moder Oče, ki nas brezkončno ljubi. Vse, kar nam Bog odloči, je k naši sreči, če ne v sedanjim, saj v prihodnjem življenju.« Ravno tako si je tudi Martin mislil, in te besede so ga nekoliko oveselile.
Da mu je ravno prva barka odšla, je vendar zmerom še zavupal, da bo še katera druga bliže prišla in njega rešila. Pa zdaj je tudi vreme bolj ostro prihajalo. Bilo je že pozno v jesen, noč in dan je dežvalo. Pod košatim jelkami, kjer je doslej prebival, mu ni bilo za ostati. Po njem je teklo, kakor da bi bil pod kapam ležal. Po tleh je bilo vse mokro in v celem gozdovi ni bilo za eno dlan suhe zemlje. Dežvati je sicer nehalo, pa zima se je bolj ponujala. Vedno je mrzel veter vlekel, in v gozdovi pod jelkami ni bil več za vetrom. Posebno po noči je siroteja tako zeblo, da je ves trepetal. Eno jutro pravi ves zmrzjen: »O moj Bog! kaj bo še v trdi zimi! Ali bom moral po zimi tukaj v gozdovi pod milim nebom na mrzlim vetru ležati, bom gotovo zmrznil. Daj mi saj en koče najti, kjer se bom zimi in mokroti ubranil!«
Gredoč se napravi takšen kraj poiskati. Med visokoj skalo, vrh katere je Martin vsak dan hodil, in med drugo ravno tok visokoj, v sredi je bila lepa dolinca. Z veseljam je večkrat v njo iz svojega vrha gledal, pa do nje ni pota vedel. Iz ene ali druge skale se dol spustiti, je bilo prestrmo in previsoko. Zato je skušal od drugod v njo priti. Zdaj zagleda nekoliko sto stopaljov (korakav) od studenčnega izvira strmo skalo od zgoraj na vdolj tako rekoč razplateno. Zleze na njo, in skozi precep srečno v vosko dolinico spleže. V eni skali zagleda brlog, dve stari jelke so mu senco delale. V brlogi je bilo precej prestora. Stopi va-nj in pravi prav vesel: »Ta brlog je prav za mene stvarjen! Tukaj se lahko dežu in vetru ubranim. Ti vendar vse preskrbiš, ljubi Oče nebeški! Ves čas, kar sem tukaj, si me z živežem previdel; dal si mi najti studenca za žejo pogasiti; zdaj si me še z varnem prebivaljšam za zimo oskrbel. Ali me tudi ostro skušaš, vendar tudi v skušanju spoznam, da me po očetovo ljubiš. Nikoli nisem v stan Tebe dosti zahvaliti!«
Urno si maha nabira in ga na soncu posuši, zakaj da so ravno noči bile mrzle, po dnevi je sonce vendar prav gorko sijalo. Na večer je suh mah v brlog znosil in tak je že prvo noč v svojim novim stanovanju na mehki posteli prav dobro spal.
Martin si je zdaj v ti samoti svojo gospodarstvo 1) [Havšvanje.] naravnal, kolikor je mogel. Prinesel je tukaj sem svoj vrč, piskač za kuhati, skledo in vse kar je imel. Najprvo se je za zimo oskrbel. Nekaj drv je že imel naceplenih, še več jih naseka, in vse k brlogi znosi, ter jih za eno skalo zloži. Na to je v brlogi zakuril, pa dim bi ga bil skoraj zadušil. Premišloval je, koko bi svoj brlog okovaril, 2) [Obvaroval.] da bi saj veter do njega ne mogel. Splete si iz vrbja, ki mu je še ostalo, nekakšne duri. Dva jelova debla, ki jih je tik 1) [Trdo k brlogu.] brloga v zemljo zabil, sta bila za podvoje. Namesto okovov ali pantov je z vrbovim trtom vrate privezal, da jih je lahko odpiral in zapiral. Le eno majhno oknice je v vratih naredil, da se je skozi njega svetlo. Zdaj je v brlogi po noči dosti gorko 2) [Toplo.] imel. Ognejše si je v suhem koti pod enjo skalo izvolil, tam je vedno žerjavico pod pepelam ohranil, da je kadar je bilo treba, s suhem dračjam ogenj podnel, da se je pri njemu grel, ali svoje ribe pekel, ali tudi v piskri kuhal. Le v veliki sili je ogenj ukresal. Žveplenke je varoval, ko bi zlate bile; za tavžent rajniš bi nobene ne bil prodal. »Brez tega žvepla, je dejal, ki ni večji ko ječmenovo zrno, bi bil moral svoje ribe surove jesti, ali še celo od mraza konec vzeti. Ravno tako draga sta mi jeklo 3) [Jaklo, hakvo, kresalo.] in kamen. Vse povsod najdemo božjih dobrot, ki jih v srečnih dnevih še prav ne spoznamo.«
Med tem je zima prišla. Eno jutro stopi Martin pred duri, ter najde sneg, ki je po noči padel. Drugo jutro vidi že skale in drevje z ivjam pobeleno. Zdaj je Martinu prav dobro delo, pri ognju se greti. Tudi za to dobroto je Boga hvalil.
Večkrat v daljih večerah se je Martin čisto sam pri plamnu grel, in videl dim proti jasnemu nebu se valiti, skale in bele jelke od ognja se prelepo lesketati – ali okoli njega je vse tiho in mrtvo bilo; takrat si je prav srčno željel, spet doma pri ognjišču svojega očeta se greti. Solze so mu v oči nastople, če je pomislil, kako vesel je bil nekdaj pri svojih starših, med brati in sestrami; kako so oče, ki so jerbase pletli, kratke pripovedi pravili, sestre okoli njih sedele, in predle: Ijubezniva mati pa sake pletli, in jim večkrat orehov in pečenih jabolk prinesli. Nekokrat je dejal: »En prst svoje roke rad izgubim, da bi le eno uro tam biti mogel.«
Po zimi si je Martin še marsikaj pripravil. Naredil si je iz desk, ki so mu od razbitega čolna ostale, z velikim trudom zunaj pri steni mizo in klop, ju je na skalo pribil, in streho čez postavil, da mu v dežovju ni bilo treba zmerom v temnim brlogi sedeti, kadar si je motvoze delal, trnke ostril, ribe ošpiral, ali kaj drugega takega opraviti imel, večkrat tudi južnal. Pred brlogom je lepo ledinco poravnal, kamne ustran spravil ali odvalil, ki je okoli ležalo. K studencu si je stezo napravil in na nekih dveh strmih in nevarnih krajih male stopnice (štabelce) naredil.
Na spomlad, kadar so morske lastovce (hudovernice) in druge morske ptice po skalah gnezditi in valiti jele, je v časih kakih jajc našel in si jih iz gnezda vzel. Bile so mu vselej posebna jed, ker so žlahtno dišale, in tudi lepo pisane bile, in ga spomnile velike noči, ki se v tem času obhaja. Kreše in bobovca si je za solato nabral; korenje je tudi jedel. Z morsko soljo, ki jo je pri morju nabral, si je jedi solil, in bolj žmahtne delal. Da si je ravno pičlo in slabo živel, mu je vendar dobro teknilo. Rastil je, ter zmerom bil močnejši. Za to je pogosto rekel: »Kako malo vendar človek potrebuje, če hoče zdrav in vesel živeti!«
Kadar ni rib lovil, kuhal, ne drv sekal, ali kaj drugega takega delal, je pri morju iz ostrig bisere trebil. Ko jih še nikoli kdo ni tam pobral, jih je bilo dosti, in pa nekoliko prav lepih. Ravno tako je tudi po skalah pri morju koravde pobral. Spletil si je zale bičnate jerbasce s pokrovom, da je bisere 1) [Prilne.] in koravde v nje hranoval. »Zavupam« je dejal, »da mi bo Bog še enkrat dal moje starše videti; jim bom saj majhen zaklad s seboj k domov prinesel. Lahko si bodo z njim v starosti kaj boljšega užili, in tudi otrokom več dote (dela) dali. »Oh, koliko dobrega so moji starši meni storili, in jaz jim nimam s čem povrniti! Kako rad bi jim pomagal delati, posebno zdaj, ko sem že odrastil in sem pri moči, ko bi tako daleč od njih ne bil! Pa ko tukaj za nje bisere in koravde nabiram, tudi za nje delam in sem jim k pridu. Ako pa otrok tvoje starše ljubi, tako ni veseljega dela za-nj, kakor če za svoje ljube starše dela.«
VII.
Zvest prijatelj v samoti.
Martin je na svojim skalovju zadovoljno in veselo živel, kar je za toliko brznega in živega mladeniča v največi samoti mogoče bilo. Dolg čas mu nikoli ni bilo, ker je vedno kaj opraviti imel. Le kadar je v dežovju moral pod svojoj streho sedeti, ali kadar sta ga vihar in zima zelo v brlog prisilila, je večkrat zdihval: »Oh vendar je le hudo, z nikomar kdaj govoriti. Kako srečen sem bil, ko sem doma pri svojih starših živel!« Zele dni je skoraj na nje mislil, in vsako noč se mu je od njih senjalo. Enkrat se mu je prav lepo od očeta senjalo, da so se mu prijazno nasmejali, ga za svojega ljubga Martina poklicali, in objeti hoteli. Ko se je pa zbudil in videl, da je sam, se je tako milo razjokal, da so mu svetle solze po obrazu tekle, ter je dejal: »O moj dober oče, kako radi so me pri sebi imeli! kako prijazno so z menoj govorili, in kolikanj dobrega so mi storili! Kak je pa zdaj žalostno, da so tak daleč od mene, da se več ne vidva! Gotovo še ne vedo, da jaz živim!«
Pobožno povzdigne na to svoje oči proti nebesom in pravi: »Saj že imam enga drugega očeta, tebe moj Oče nebeški! Sicer te ravno tako malo vidim, kakor zdaj svojega telesnega očeta; pa vendar vem, da si tudi tukaj na zemlji pri meni! Ti mene še neskončno bolj ljubiš, kakor me moj telesen oče Ijubiti zamorejo. Ti mene vidiš, in Tebi so vse moje misli znane. S svojim telesnim očetom ne morem govoriti, ker me ne slišijo; Ti pa me slišiš, s Teboj lahko vsak čas govorim. Tudi Ti z menoj govoriš, szer ne kakor človek s človekom; pa dajaš mi dobre misli; Ti mi radost ali veselje v srce vlivaš. Tvojo ljubezen do mene spoznam, ker mi tolikanj dobrot deliš in po očetovo za mene skrbiš. Oh kako ljubeznivo si Ti že tukaj na tem otoku za mene skrbel! Gotovo si me le za to semkaj pripeljal, ker mi po Tvoji modrosti in milosti vse dobro hočeš! Kako srečen sem, da Tebe spoznam. Kako nesrečen in štrafe vreden bi bil, ko bi tebe kdaj pozabiti utegnil! Pa kakor na tem neznanim otoki na svojega telesnega očeta vedno mislim, tudi na Tebe, nebeški Oče, nikoli pozabil ne bom. Presrečen vsak, ki tebe spozna, ljubi in v tebe zavupa! On nikjer ni sam, povsod ima prijatelja pri sebi, h kateremu se v potrebi lahko obrne. V resnici, le Ti, moj nebeški Oče, si moje pribežališče, Ti moje veselje in moja pomoč! In kakor zavupam svojega telesnega očeta še enkrat v svojim življenju videti, tak bo prišel tudi vesel čas, da bom tudi Tvoje obličje gledal.«
Zvesto in srčno je Martin sleherni dan svojo jutranje in večerno molitev opravil, kakor je tudi pred jedjo in po jedi molil. Za vsako dobroto posebej je Boga zahvalil. V njega samoti ga nič raztresalo ni; in ker je malo stvari okoli sebe videl, je za tolikanj bolj zvesto taiste spremišloval in Boga iz njega del bolj in bolj spoznaval.
Večkrat je šel na vrh skale sončen izhod gledat. Ko je videl nebo in morje z rdečim svitam se prevleči, oblake vse goreče, in na zadnje sonca veliko ognjeno kroglino vstajati, se je njega srce zelo v pobožnosti in molitvi topilo. Na kolena je padel in molil tega, ki je te čudeže ustvaril. Ko bi bil upodobnik, upodobil ali namalal, kako je kleče pobožno molil, in kako se je njega obraz s povzdignjenimi, rokami od rdečega juternega sonca svetil, kako lepa podoba bi to bila! Ravno tako je zvečer najraju pri sončnim zahodu molil, in k Bogu klical, rekoč: »Ti, o nebeški Oče! daš soncu izhajati in zahajati, da bi ljudem, tvojim otrokom, svetilo, in da bi vse, kar takoj živi, zeleni in cvete, s tvojo toploto ogrevalo, in rodovitno storilo.«
Tudi prijazno belo luno je večkrat s pobožnim srcem pregledoval, in se prav veselil gledati, kako se manjša, in spet raste, kar še poprej nikoli tak na tanko gledal ni. Večkrat je rekel: »O kako mil in prijazen mora biti, ki na večer po storjenim deli trudne ljudi po mili luči bele, prijazne lune k počitku vabi.
Če ni mesenc svetil, se je brez številnih zvezd veselil, ki so na nebu gorele. Da bi jih vse povsod po nebu videl, je šel na svojo navadno vršino. Zdaj je še le prav ugledal, da nekatere zvezde izhajajo in zahajajo, in na nebu po ravno tak dalni cesti gredo, kakor sonce; spet druge se v manjših krogah vrtijo in zahoda nimajo. Zdelo se mu je, da se celo zvezdje okoli ene same zvezde suče; katera se ne premakne. Tudi je zapomnil, da se zvezde vsakobart nekoliko prej na nebu prikažejo; da vsak mesenc nekoliko novih na svetlo pride, katerih še nikoli videl ni, dokler ob svojim časi spet ravno tiste nastopijo. Vse to ga je močno veselilo. In kadar so bile jasne noči, posebno v zimskem časi, ker se najgorši zvezde na nebu svetijo, njih gledati, ga je vselej sveta groza sprehajala. Boga je častil, ter je dejal: »Pač res, celo nebo pripoveduje veličastvo Božje, in podnebje oznanjuje dela Njegovih rok.«
Pa tudi božje stvari na zemlji, kar jih je na pustim skalovnim otoki okoli sebe videl, je pobožno premišloval, in svete misli so v njegovim srci vstajale. »Kakor je visoko nebo s svetlim zvezdami razsvetljeno,« je enkrat v spomladi 1) [V vigredi, bivaži.] dejal, »tako zeleno ledinco pred mojim stanovjam lepo pisane cvetlice lepotijo, ki svojo cvetje, ko svetle žarke, razprostirajo.« Doma je iz kocenov 2) [Stebel.] takšnih cvetlic z drugim otroci večkrat veruge ali ketence delal, njih V vigredi, bivaši. Stebel. razcveteno volnato popje pa razpihoval, in je bil, še otrok, vesel, če se je perje po zraku (lufi) prav razletelo. Zdaj pa jih vse drugače štima, rekoč: »Tudi nad tem malo obrajtanim cvetlicami se kaže Božja modrost in dobrotljivost. Vsako tako peresce ima od izpod eno zrnce, in vsako zrnce je, kakor čolnič, ki peresce za majhne jadra (vetrila) ima, s katerimi jih je veliko iz suhe zemlje čez morje semkaj priplavalo. Lete zrnca veter čisto lahko odnese, za to tudi gor po visokim skalovju takšnih cvetlic raste. Po tem takim so bile vse sorte cvetlice in zelišča nasejane, že dolgo poprej, ko sem jaz tu sem prišel, ki mi zdaj živež dajajo.«
Posebno za ljubo je imel jelke, ker ni bilo drujega drevesa na otoki. Večkrat je rekal: »Ko bi teh dreves ne bilo, bi ne imel s čem kuriti, da bi si kuhal, in po zimi se grel.« Premišloval je prav na tanko lepe rjava luskinaste herčke ali stroke, s katerim si je, še mali fantej, kratek čas delal. Luskine je z nožčam oluščil, in našel pod vsako dva zrna s perutami. Tako je tudi to seme iz suhe zemlje tu sem priletelo,« je dejal; »te jelke po skalah okoli so ravno tako zasajene, kakor one rumene cvetlice. Kdo bi bil drugi seme na tako visoke skale zanesel? Jelkove korenine so kakor nalašč stvarjene, da se po trdih skalah zvesto prijemajo. Nekatere se daleč okoli zapletajo, in, kakor bi pamet imele, po gladkih skalah riž ali špranj jišejo, da se v nje vsadijo. Deblo jelkovo je ravno ko sveča, pa tudi šibko, da ga vihar le sem ter tja maja, pa lahko ne vlomi, in takšno mora biti, da na toliki višavi veter jelk ne podre. Jelke so tudi po zimi zelene, da pod njih veje uboge ptice zahajajo, kadar je drugo drevje vse golo. Tudi je lepo videti jelk, naj še bodo mlade in lepo zelene, ali pa že odrasle, ki svoje vrhe v nebo molijo. Če skozi začrnele veje svojih jelk pred mojim stanom kvišku pogledam, se mi nebo še enkrat tako lepo višnovo, in luna še enkrat tako svetla vidi.« Za to Martin tudi svojih dveh jelk pred brlogom ni posekal, raje si je od daleč drv preskrbel.
Tudi lep zelen mah, ki se poprej Martin za-nj zmenil ni, je zdaj prav na tanko spregledoval in je dejal: »Kako dobro je Bog vendar vse naredil! Tudi najmanjši mahovo betvice je čudež Božje modrosti in dobrote. Vsako je podobno majhni majhni jelkici, in kako lične se proti soncu njih majčkene peresca vidijo! Kako tolsto in kosmato je pa proti tem, kar človek natka!« Ko je majhne glavice videl, v katerih imajo seme hranjeno, je dejal: »Kako lične so lete shrambice; so ravno kakor majhni kelhici s kapcami. Semenca so drobne, kakor najdrobnejši prah. Kadar seme dozori, kapice odpadejo, in veter semenski prah daleč okoli razleje, zato je tolikanj maha vse povsod. Tudi na trdi skali se živi, in jo z lepo zeleno obleko ogrinja. Mehkega maha si ptičica, ki v logi prepeva, za gnezdo nanosi, in jaz sem si z njega postelo naredi. Koliko takih tenkih mahovih bilk sem moral imeti da sem si mehko ležišče napravil? Ko bi ga tak obilno ne bilo, bi si bil na trdi skali slabo poslal! Tudi svoje stanovanje bi si ne bil mogel tako pred zimo zamašiti. V resnici, moj Bog, vse od visoke jelke, do nizkega maha, od sonca, do drobnega semenca na mahu, vse oznanjuje Tvojo mogočnost. Vsa zemlja je polna Tvoje časti. Nebo in zemlja sta tako rekoč tempel Tvojega veličastva; moje srce pa Tebi posvečen oltar naj bo.«
Pa da je ravno Martin nebo in zemljo za tempel Božji spoznal, mu je vendar težko delo, v nobeno cerkuv priti. Večkrat je rekel: »Da bi saj kako krščansko znamenje imel, ki bi me na svete reči opominjalo; take znamenja človeka najlažje k pobožnosti opomnijo.« Vzame jelkino, tanko deblo, ki je bilo z lepem belorumenim mahom obraščeno, si sam en križ naredi, in ga blizu svojega stana na čedno zelenkasto skalo postavi.«
Znamenje sv. križa je dejal, sveto znamenje našega odrešenja si vsak povsod lahko sam naredi, in vendar nas tako lepo Odrešenika našega sponmi, ki je za nas na križu umrl! Sicer lepotijo drugi križe z zlatom in žlahtnimi kamni, pa tudi meni ubogemu puščavniku se moj križ s preprostim mahom obraščen lepo zrajma.« Od te dobe je pred to skalo, na kateri je znamenje križa stalo, ki ga je svoj domač oltar imenoval, pogosto svojo jutranje in večerno molitev opravlat hodil. Še kamen si je za podnožnik prvalil, da je na-nj lažje pokleknil.
Njega starši so ga še več drugih lepih in kratkih molitvic navučili, in prav dobro se mu je zdelo, da jih je tako zvesto zapomnil. Tudi te je vsak dan molil. Spoznal je namreč, da so mu dobre misli obudile, in da se je po njih njega srce kakor na perutih proti nebesom povzdigujelo. Sicer je sam rekel: »Kadar človek posebnih dobrot od Boga prejime, ali kadar se v veliki sili in potrebi znajde, mu ni sicer potreba molitvic iz glave znati, zakaj sila človeka prav moliti uči, in od veselja ginjeno srce lahko moli. Vendar v časih, kadar ga nobena posebna sila ne teži, ali če nobenega posebnega veselja nima, takrat mu takšne molitvice še le prav pridejo. Molitvice, ki jih iz glave vem, so mi tako rekoč molitne bukvice, ki so mi jih skrbni starši na pot dali. Vedno jih lahko s seboj nosim, in jih ne morem izgubiti.«
Tudi več kratkih naukov iz sv. pisma rečenih, se je pri svojih starejših navučil, in tudi te, posebno pa, katera je Jezus govoril, je sleherni dan ponovljal, da bi jih pozabil ne bil, ker ni več bukvic imel, v katerih bi jih bil zopet bral. Premišloval je te svete izreke, ter zaužival po njih sveto veselje in tolaženje. »Ti lepi pregovori, je dejal,« so mi zaklad žlahtnih kamnov, ki mi jih nihčer odvzeti ne more. Imajo veliko veselja za me in neizmerno vrednost v sebi.«
V svoji samoti se je večkrat spomnil na Janeza puščavnika, in je dejal: »Le Božja volja je bila, da je Janez, ki je potem tako sveto živel in tolikanj dobrego med ljudmi storil, svoje mlade leta v puščavi preživel. Tako je tudi v puščavi samotno življenje koristno; in gotovo Bog tudi mene brez namena semkaj pripelal ni.« Gotovo je bilo za Martina puščavno življenje prav dobro ali koristno. V svoji tihi samoti je prav bogaboječ, dober mladenič izrastil.
VIII.
Novo trpljenje in težave.
Dosehmal je bil Martin na svojim otoki še zmerom zdrav, kar se enkrat na eni morski ostrigi globoko napehne, zakaj bos je moral hoditi, ker je svoje šoljne po ostrim kamenju že zdalnaj raztrgal. Peta mu je otekla in ga močno bolela. Začelo ga je od bolečine mrzleti, in le komaj je še vstajal. Težko težko je o paljci k studencu po vode šantoval, 1) [Mavkal.] da bi si silno žejo pogasil. Da mu jesti ni dišalo, mu je bilo prav; zakaj v ribnik po rib iti, in si jih pripraviti, bi že zelo ne bil mogel. Platnenega ni imel, da bi si bil rano obezal; ubogi Martin je bil za res prav prav reven!
Ko je tako v velikih belečinah ves vroč v temnim brlogi na svoji posteli iz maha brez človeške pomoči ležal, se mu je še le po očetovi hiši prav v srce tožilo. »Oh,« je zdihoval, »če sem doma zbolel, kako ljubeznivo so moji starši za me skrbeli! Oče so mi sami šli po zdravnika, mati so mi lepo postregli in nagovarjali, da sem zdravila ali arcnije jemal, so mi gorke juhe prinesli 1) [Tople župe.] in postlo porahlali. Bratje in sesterce so me močno pomilovali; vsi so iskali mene tolažiti, in mi, kar bi bilo moč, postreči. Vsi so za me molili! Tukaj pa sem čisto sam; ni žive duše, da bi mi pomagala! Oh strašno bi bilo, če bi moral tukaj čisto sam in ves zapuščen umreti!«
Milo se razjoka povzdigne svoje roke in moli: »O dobrotljivi Bog! preljubi moj Oče nebeški! Ti si še moje pribežališče! Ali me tudi cel svet zapustil je, Ti me vendar ne sapustiš! Saj ti se mene usmili! Vselej si mi že pomagal, pomagaj mi tudi zdaj! Oh, daj mi spet ljubo zdravje! Ne naj me tukaj na samotnim otoki umreti, temveč pripelaj me spet nazaj k mojim ljubim staršam!«
Zdaj je še le prav spoznal, da svojim staršam ni bil dosti hvaležen in pokoren. Za to je dejal: »Oj ljubi Bog! morebiti si me ravno zato na te otok poslal, da bi svoje pregreške spoznal, in se poboljšal! O prizanesi mi, preljubi Oče! Trdno Tebi obljubim, tvoje starše, če mi spet k njim pomagaš, bolj ljubiti, jim bolj hvaležen biti, in jih vedno prav iz srca ubogati!«
Žalostno se spomni, kako je s svojimi Ijubeznivim brati in sestrami neprijazno ravnal, se z njimi ujedal, in jih z grdimi besedami razžalil. Zato je globoko izdihnil, rekoč: »O kako mi je vse to žal! Odpusti mi, preljubi Oče nebeški! In pripelaj me zopet h njim nazaj! Vse si hočem prizadeti, da se bom z njimi prav lepo zastopil, da me hojo za svojega najljubeznivšega brata imeli!«
»Oh, je večkrat rekel, doma še nisem spoznal velike sreče, tako Ijubeznive starše in dobre brate in sestre imeti. Kolikokrat sem se skozi svojo samoglavno, nespremišleno ravnanje tolke sreče nevrednega storil! Zato preljubi Oče nebeški! daj mi še enkrat starše, brate in sestre svoje videti, da jih bom za zamero prosil, jih z lepšem zadržanjem oveselil, in jim dobrote, ki so mi jih delili, saj nekoliko povrnil!«
Tako in enako je Martin večkrat v svoji bolezni molil. Bog mu da spet ozdraviti. Rana mu je začela celiti, in nehalo ga je mraziti. Ko je prvokrat spet lahko na nogo stopil in brez palice iz brloga šel, je na kolena pokleknil, in Boga zahvalil, da mu je ljubo zdravje spet dal. Zdaj je spet večji zavupanje v Boga imel, in je rekel: »Ljubi Oče nebeški! enkrat si moje želje že dopolnil, da si mi spet h zdravju pomagal; veselo zavupam, da boš že drugič moje srčne želje uslišal, in me h mojim ljubim staršam spet nazaj pripeljal!«
Kakor hitro ozdravi, si je najprvo za obutev skrbel, da bi si zacelene noge več ne ranil. S sekiroj in z nožem si je iz ene deske razdrenega čolniča lesene podplate naredil. Iz usnja svojih raztrgarnih šolov si je jermenov vrezal, in jih z žreblami, katera je iz starih šolov popipal, na podplate pribil. In tako si je nove cokle ali sandalje, kar mu je s slabim orodjem mogoče bilo, še koli čedno napravil.
Pa tudi nove obleke je bil Martin potreben. S starim oblačilom je že nekaj odrastil; bilo je tudi že vse tako obnošeno; in raztrgano, da mu je malo več toplote dajalo. V slabim vremenu ga je pogosto tako zeblo, da je z zobmi klepetal, in se je bal, da bi na novo zbolel. Kadar je bilo prav mrzlo, je sicer očetov plašč oblekel; ali plašč mu je bil predolg, da ga je za seboj vlačil; tudi rokavi so mu bili predolgi, in če jih je ravno zavihal, so mu bli pri delu vendar na poti. Za to je sklenil iz plašča prav dolgo oblačilo od glave do nog narediti, kakor ga je nekdaj na nekem puščavniku videl. Ali kaj pa bo za šivanko, nit in škarje? je začel misliti. Vzame odlomlen košček žrebla ter ga zbrusi in obojstri kakor šivanko. Dolgo dolgo je imel opraviti, da bi z drugim žreblam žrelico šivanki prevrtal. H sreči mu je na misel padlo, da je njega dni v kovačenci videl, kako je gorečo železo prav mehko, in še po tem, ker se ohladi, eno koliko mehko ostane; da se pa utrdi, če gorečo v mrzli vodi skališ. Boga je zahvalil, da je železu te dve čudne lastnosti dal. Tako si je za silo šivanko naredil, če je bila ravno bolj špikalnici, ko šivanki podobna. Niti si je dobil iz kosa obnošene nogavice (ali žoka), katero je razpelal. Namesto škarji si je z nožčam pomagal, ki ga je poprej na kamni dobro zbrusil. Zdaj se je dela lotil; iz plašča si na deski dolgo sukno perreže, ter jo, kakor ve in zna, zišije. S štrikom, ki je bil čolnič z njim privezan, se prepaše, ter je bil od sonca in deža prav lepo ubelen. Tudi slamnik mu je sprhnil, da ga ni mogel več nositi, za to si je novega iz bičja splesti poskusil, kar mu je prav izspod rok šlo, ker se je iz malega navučil jerbase plesti. Kadar je vse to zgotovil, obleče svojo novo rjavo kuto, se z belim štrikom prepaše, dene na glavo zelenkast slamnik, po stranih prištuljen, in vzame v roke dolgo vrbovo paljico, in bil je ves, kakor puščavnik oblečen. Naleš k morju gre, se v čisti vodi pogledat; in samega je smeh čez svojo podobo posilil. »Zdaj me je ravno tak videti, je dejal, kakor očeta puščavnika, ki so večkrat, ko sem še doma bil, k nam na dom prišli. Moja obleka je sicer ostra, in slabo nareta, vendar tako dobro toploto daje, ko bi iz najtanjši sukna bila, še tako umetno prirezana, in še tako lepo zišita. Za veliko veliko dobroto Božjo njo imam, in vsak dan hočem za njo Boga hvaliti.
Med delam svoje obleke je Martin mnogo dobrih reči premišloval. »Nisem nikoli še pomislil, je dejal, koliko dobrota je med ljudmi živeti. Koliko jih mora pomagati, preden človek tako obleko dobi, kakor sem jo jaz bore fantič doma imel! Postavim tukaj moj star slamnik. Koliko jih mora delati, preden le ena bila slame izraste! Preden je ratej orati vstan, mu je potreba orala ali pluga. Železje za plug so morli najprvo rudarji iz zemlje skopati, potem raztopiti in v fužinah raskovati. Koliko jih je imelo opravti, preden je bilo vse orodje za rudarijo nareto, za te, ki železo kopajo, topijo in kujejo! Kolar je naredil kolce, in kar je lesa pri plugi. Pa poprej se je moral les posekati, in treba je bilo sekire. Kolikoterega železja je potreba kolarju za vrtati in tesati. Vse to so morli spet ljudje narediti. Kovač je moral plug in kolce okovati. Za to mu je potreba pečnice, meha, kladiva, kleš in nakla. Vse to je tudi le več ljudi naredilo. Preden so konje k plugu vpregli so morli imeti konjsko opravo; pri tem sta imela komatar in vožar ali žalar svoje delo. Koliko ljudi je morlo orodje in drugo rokodelsko pripravo delati, da so kože za usnjo ali ledar vdelali, konople sijali, obdelvali in predli! Potem je še le kmet rž vsejal, ženice jo požele, mlatiči omlatili, da je slamnikar slame dobil, in te slamnik spletil.«
Ravno tako je premišloval, koliko jih ima opravti, preden se volna za vse sorte sukno pripravi, ali pa predivo za ubeleno platno! Koliko orodja in priprave, kolovretov, statuv ali tkalskih stolov, valavnic, kotlov in drugih naretih reči brez števila je poprej potreba! Koliko mora biti delavcev, ki eden drugemu pod roko delajo, preden je vse to tako pripravljeno, da šivar ali žnidar 1) [Drumar.] le škarje in šivanko vzame, in popolnoma obleko naredi.
»Kaj je z eno samo šivanko opraviti, je dejal, prej da je nareta, to sem sam skusil; tam pa jih več za en krajcar dobim, ker človek človeku z delam v roke sega. Lepo je, da jih veliko tavžent za enega dela; za to mora pa tudi vsak to svoje zvesto storiti, da bodo vsi dobro s-hajali. Kdor drugim služi, tudi sebi pomaga. Najimenitnejši nikar ne zaničuj bornega, in boren naj imenitnemu njega stan privošči. Eden drugim mormo pomagati, za eden drugega živeti. Kdor ne dela, naj tudi ne je! Zato je Bog vse tako ustvaril, da človek brez človeka živeti ne more, da se med seboj ljubijo, in lepo zastopijo naj. O kako dobro je vendar pri ljudeh! Kdor sam za sebe brez drugih ljudi v samoti živi, mora si veliko hudega skušati, in veliko dobrega pogrešati. Če spet h ljudem pridem, ne bom več zanikrno svoje dela opravljal. Skozi pridnost in delavnost hočem tudi jaz vsem k dobremu pripomagati.«
IX.
Velika nesreča.
Zdaj, ko je Martin spet ozdravil in se novo oblekel, je spet bolj mirno in zadovoljno na otoki živel. Po svojih ljubih staršah je vendar vedno bolj gorečo poželoval in njegove želje so bile dan na dan večji. Vsak dragi dan je letal po večkrat na svojo vršino, okoli gledat, ali bi kje katero barko zagledal. Res je mnogo barko videl, ki je ravno proti njemu plavala, vselej mu je od veselja srce poskakovalo; pa komaj je bliže otoka prišla, se je na desno ali levo zavrtela, in daleč od otoka mimo šla. Spoznal je zdaj dobro, da se vse barke nalašč otoka zogibajo; ali kaj bi tega krivo bilo, si dolgo ni vrajtal. Sčasoma je tudi to zvedel. Okrog otoka so visoke skale iz morja molele, še več jih je morje zakrivalo, kar je lahko po valovih poznal, kateri so šumečo ob otoki kipeli. Da bi se barke na tem skalovju ne razbile, so jih se mornarji raje zogibali. Enega dne vidi spet eno barko z napetim jadrami proti otoku plavati, na enkrat pa vse jadra stisniti, in z vso močjo v stran veslati. Velika žalost ga obide, vendar se v Božjo voljo poda, rekoč: »Bog pač hoče, da še dalje tu ostanem, naj se izide njegova volja. O pravim času me bo že vedel iz sužnosti rešiti. Njemu vse prepustim! On bo vse prav naredil!«
Ker je Martin mislil, da bo gotovo še eno zimo moral tukaj ostati, se je z drvami preskrbel. Mnogo jelko je posekal, jo v polena razcepil in jih tik brloga k eni skali v stok zložil. Tudi dračja in suhih vej si je nabral, in jih v butarce povezal, da bi z njimi lažje in hitrej zakuril.
Enega dne poseka precej daleč od svojega stanovanja na visoki skali eno jelko, ki je globoko v prepad zatrušila. 1) [Zahrumela.] Zjutraj zgodaj jo je začel v polena cepiti; pa ker žage ni imel, je moral vse le s sekiro drobiti, in pri tem deli se je toliko putil, da mu je od čela kapalo. Kadar je poldne minilo, in lačen biti začel, si zadene težko butaro drv na svoje rame, in gre k domov. Pa komaj pride iz globočine na višji – se ustraši! Ugleda iz med skalovja, ravno kjer je njega stanovanje bilo, črni dim k višku prav na debelo valiti se, in dva strašna rdeča plamena, kakor dva turna visoka, v nebo švigati.
Martin je slišal od hribov pripovedovati, ki v časih ogenj iz sebe mečejo; za to se je zbal, da bi se podzemelski ogenj vžgal ne bil, ki bi utegnil cel otok pokončati. Vrže svojo breme drv ustran, se ves boječ svoji dolinci približa, na kraju postoji, in drugega ne vidi, ko plamno in dim. Ogenj je toliko pokal in šumel, da bi bil Martina skoraj omotil. Nekaj ga je vendar še otolažilo, videti, da ogenj ni iz pod zemlje planil. Lahko si je vrajtal, kako je začelo goreti. Nekoliko suhega dračja, ki ga je na ledini na kupi imel, je bilo preblizu ognjišča, katero je v koti pod skalo bilo. Veter je prihalko 1) [Žerjavko pod pepelam.] podpihal in dračja na njo zanesel. Kmalu je dračje začelo goreti, in je druge zložene drva, vrate pred brlogom, mizo, klop in streho vžgalo, ki se je ravno z velikim trušam podrla. Tudi veliki dve stari jelki pred stanovjam ste gorele, kakor dve grozno velike bakli.
Neizrečeno velike škode, ki jo mu je ogenj naredil, ni Martin precej pregledal, vendar je sam sebi zelo očital, da ni bolj zvesto ognja okovaril. Močno mu je bilo žal po posodi, po drvah in po lesenim orodju. Ves žalosten pravi: »Bog pomagaj! streha, ki se je podrla, mi je pisker strupila; zdaj si še rib ne bom mogel skuhati. Tudi vrča so same črepine! Zdaj bom moral vsakobart iz brloga k studencu hoditi pit, če bom žen. Nimam ne mize več ne klopi; streha mi je zgorela, in v dežovju nimam suhega kraja kakor svoj temen brlog.«
Pa zdaj je še le zagledal svojo največi nesrečo! Roke je sklenil in na glas jokaje začel: »O moj Bog! koliko nesreča je mene reveža zadela! Vsi moji motvosi, 1) [Žnure.] ki sem jih za ribe loviti imel, so proč! Pod streho sem skrbno jih obešal, da bi bili na suhem, in vsi so mi zgoreli! Kaj mi je zdaj začeti! Kar sem platnine imel, sem še vse za motvose raztezal, z volnino se pa ne dajo narediti – s čem bom zdaj ribe lovil?
Ne vem si svetujeti ne pomagati! Spet sem v nevarnosti lakote konec vzeti! V svoji bolezni sem se najbolj bal, v tem pustim kraju umreti; oh in zdaj, moj Bog! če mi Ti posebne pomoči ne daš, se bo z menoj že gotovo to strašno zgodilo, da bom med tem grozovitnim, nerodovitnim pečovjam obležal.«
Martin gre ene stopinje po dolinci, pa blizu ostati ne more dolgo. Tla so bile vse razbelene, zrak 2) [Luft.] ves sparjen od gorečih jelk se je rascejena smola utrinjala, in dim ga je hotel sadušiti. Reče sam pri sebi: »Pravijo sicer, da nesreča ni nikoli brez sreče; ali če pogledam to strašno pogorenje, ne morem zastopiti, kako bi mi nesreča, ki me je zadela, že k sreči pomagala. Svoje nesreče ne vidim konca ne kraja.«
Žalostno se poda iz svoje dolince, ki mu je prav ljuba bila, in se nekoliko proč na eno pečino usede. Tam z naslonjeno glavo kuči, 3) [Sloni skrušen.] in sdihuje rekoč: »Ko bi med ljudmi živel, bi si lahko kmalu spet omislil, kar mi je ogenj škode naredil. Za nekaj krajcarjev bi si spet motvosov za ribe lovit, pisker za kuhat, in vrč za vodo kupil. In ko bi tudi krajcarja ne gleštal, bi že najdil dobrotljive ljudi, ki bi mi dali nekaj niti, in ene dve glinaste posode, ali pa denarjev, da bi si je nakupiti mogel. Ali tukaj, tako daleč od ljudi, ne dobim več, kar sem izgubil! Ena sama nit bi me smrti rešila, – pa ni ga, da bi mi jo dal! O koliko dobrota je z ljudmi živeti! Kako lahko vendar eden drugemu v nesreči pomagajo! Z malim lahko pogosto eden drujega iz velike sile reši, in mu k sreči pomaga. Le zapuščenega siroteja v njegovi puščavi sila zatre! Če bi tedaj že tako srečen bil med ljudmi živeti, za vsakega nesrečnega bi ljubeznivo skrbel! Kako lepo je usmiljeno srce, ki ga je dober Oče ljudem, svojim otrokom dal! On nam za to že nadloge pošilja, da bi nas še bolj usmilječne storil. Oh, če bi usmiljenja med ljudmi ne bilo, bi bil tudi pri njih revež ravno tako zapuščen, kakor bore fantej na svojim samotnim otoki.«
Tak sedi bore, žalosten Martin, ves zamišlen že pozno v večer. Zdaj se je v svoj brlog povrnil. Pride v dolinico; plamna sicer ni bilo videti več, vendar žerjavice in dima je bilo že preveč. Zatorej je bil prisilen, kje drugi prenočiti. Gozd pri studenci si je že za drva posekal; moral je pod milim bogom 1) [Pod nebom.] na trdi skali ležati. Od prevelike žalosti in skrbi, ni mogel Martin ne očesa stisniti. Le zdihoval je rekoč: »Sem ko uboga ptičica, ki je iz svojega gnezda pregnana!« Zmerom večji poželenje po očetovi hiši v njegovim srci raste: le k domov bi rad, da še nikoli tako. »Koliko sem na tem otoki že prestal, je rekel, in koliko nesreče me še čaka! O kako dobro pa mi je bilo doma pri očetu! Na novo bi začel živeti, ko bi še kdaj tja prišel!«
Pogleda gor v nebo, in v solzah so mu oči plavale. Lepa noč je bila; že meglice po celem nebu ni bilo videti, le zvezde so presvetlo miglale. »O Bog! je dejal, kako lepo mora v nebesih biti! Kako dobro nam bo kdaj pri Tebi! Le tam gor je naš dom, naša prava očetova hiša! Kakor srečno želim, iz tega pustega nerodovitega otoka, na katerim kakor tujc živim, tja na suho zemljo priti, kjer lepi vrti z prijaznim cvetjam in žlahtnim sadjem čedno stojijo, in kjer bi me moj oče prisrčno objeli: – tako in še bolj gor k Tebi želim, preljubi Oče nebeški! Saj je cel svet le temu kamnitemu otoku podoben. Ljudje na svetu imajo, kakor jaz tukaj, veliko trpeti – žalosti in skrbi, zimo, lakoto, bolezen in na zadnje smrt predati. Gor pa pri Tebi v nebesih, tam ni težave, tudi trpljenja ne; tam je pravo veselje, popolnoma radost! O da bi le kdaj gor prišel, in tam svoje ljube starše spet videl – tak mi je vse eno, naj že toliko tukaj trpeti imam. Močno bi me veselilo, ko bi dones še en čolnar po me prižel, in me nazaj k mojemu očetu prepeljal; ravno tako se hočem veseliti, ko pride smrt po mene, in me od tod boljši dom, gor v nebesa popelje.
X.
Prijatelji od daleč.
Tri leta so pretekle, kar je burja Martina na te otok zanesla. Njega starši niso več mislili, da še živi, le v nebesih ga spet videti, so se nadejali. 1) [Troštali.] Tolikanj večji veselje so imeli do drugih svojih otrok. Marta, še blizu štirinajst let stara, je bila prav pridna deklica. Tudi Andrejček, ki je takrat, ko so Martina izgubili, še kar bodi dobro pomagal. Oba sta se lepo čedno zadržala.
Enega dne, ravno ob času, ker so orehi spet dozorili, rečejo njima oče: »Otroci! danes, ki je tak lepo jutro, in morje mirno, se skupaj na zelen otok peljamo. Jaz si grem po šibja; vidva si pa lahko katera jerbase orehov nabereta. Letos so tako polni, kakor pred trem letom, ko je naš rajni Martinek še živel.« Oče in otroka se propeljajo. Ko si oče dosti šibja narežejo, se usedejo z njima pod drevo, si vzamejo mleka in kruha, ter pravijo: »Moja ljuba! ravno pod tem jagnetom sva z vajinem bratom Martinom zadnokrat kosla!« Pripovedujejo jima še enkrat, kako se je ravno na tem mestu vse to godilo. Posebno je bilo žalostno slišati, ko so pravlji, kako je bila burja strašna, in kako je ubogi Martin klagoval in jokal. Na zadnje so jima na morje s prstom pokazali, in so dali: »Poglejta, ravno tam le mi je v šumečih valovih iz pred oči izginil.« 1) [Zibnil.] Očetu so solze v oči stople; Andrejče se je v stran obrnil in skrivaj solze otiral; Marta pa se je prav milo razjokala. Na to gredo k orehu, in si jerbase orehov napolnijo. »Bodo pač mati veseli,« je Andrejček dejal, »toliko orehov videti!« Marta ja pa rekla: »O mati so vselej žalostni, kadar orehi zazorijo. 2) [Gratajo.] Spomnijo se vsakobart rajnega Martina. Te orehe videti, se bodo gotovo bridko razjokali!«
Oče so se hoteli še spet domov povrniti. Andrejček pa jih poprosi: »Ljubi oče! peljte naj še poprej na ono goro; tam gor se more daleč okoli videti.« – Tudi Marta je prosila: »Pač, pač, ljubi oče! Na suho se neki prav lepo vidi.« Oče gredo z njima na vršino. Bil je prelep jesenski dan, da malo takih. Nebo je bilo lepo jasno, in zrak tako čist, da se je daleč daleč videlo. Otroka sta vsa zamaknjena daleč tja na suho gledala.
Andrejček se zavzame rekoč: »Kako lepo čisti, če ravno le majhni se vidijo hribi in doline, skalovje in hoste, in tolikanj vesi, gradov in turnov! Ni jih moč lepše zmalati.« – »In naša ves« pravi Marta, »kako majhna je od daleč, pa kako fletna in prijazna! In naša hiša, jo vidiš Andrejče! kako lepo bela čedno v zelenim drevju stoji! – O kako se majčkena vidi! Okna so ko črne pike; nič večji se mi ne zdijo, ko kobri, ki z njimi jigrajo. In kako je jesen hoste 1) [Gošče.] lepo oromenila! Pa še dalje po suhem, vidiš visoke gore, kako v nebo kupijo, katerih iz našega doma ne vidimo, ker so nam bližnji košati hribi na poti. Oh, kako lepo je Bog vse ustvaril! Kako dober je on! Je vendar lep svet! Kakšne morajo še le nebesa biti!«
Andrejček se zdaj po širokem morju ogleda, se zavzame in očeta zakliče rekoč: »Glejte, glejte! oče, kaj je to? Kako se tam iz morja kadi!« Videli so oče dim kvišku se valiti, ki se je od vetra nekoliko v stran vlekel. – Bil je ravno dim iz pogorenja Martinovga na otoki. »Ne vem, kaj bi to bilo,« so rekli oče; »da bi se le katera barka ne bila vžgala!« »Bog ne daj!« pravi Marta, »to bi bilo strašno; Bog jim pomagaj ubogim ljudem! če hočejo ognju ubežati, morjo v vodi potoniti!« Še bolj vprejo oče kje svoje oči. Sonce je od strani sijalo, in morje se je svetilo; ko čisto srebro. Oče pod roko gledajo in pravijo: »Zdi se mi, kakor da bi tam na morju, kjer dim vstaja, temen kraj videl, ali vidva nič ne vidita?« Marta, ki je imela prav bistre oči, hitro pogleda in reče: »Jaz tudi bobro razločim temno selo z dvema vrhama.« »Jaz ga tudi vidim,« pravi Andrejče; »en vrh je višji ko drugi.« »Barka že ne more biti, menijo oče;« »barka ima drugo podobo, in na tako daljavo bi se ne videla tako velika. To mora otok biti, ki še doslej vedel nisem za-nj. Tam morjo ljudje prebivati, od kod bi drugače dim vstajal?« – »Moj Bog!« pravi Marta, »bi ne bilo mogoče, da bi naš ljubi Martin tam še živel?« Andrejček ji potrdi, rekoč: »To bi utegnilo prav lahko biti; saj ga je ravno v te kraj burja odnesla.« – Od veselja je Marta obledela, ter je rekla: »O ko bi še živel, kakšno veselje bi to bilo!« Oče pa so dali: »Bogu ni nič nemogoče; tako je tudi mogoče, da ga je Bog ohranil!« –
»Tako pa le brž,« pravi Andrejček, »se prepelimo in po njega pojdimo!« – »Le počasi, moj ljubi, pravijo oče; to ne more tako naglo biti, vendar skusil bom. Pa poprej moram večji čoln in zastopne čolnarje dobiti. Zdaj pa le k domov hitimo.«
Brž prveslajo oče z otrokoma damo. Vsi trši hitijo materi pravit, kaj so videli, in kaj si domišlujejo. Mati so se še te dobre misli tako razveselili, kakor bi bilo že vse gotovo. Tudi drugi otroci so bli vsi v enim veselju. Oče in mati pokličeta sosede; pa vsak je kaj drugega mislil. Eden iz med najbolj vrešočih 1) [Labračov.] se najprej oglasi in pravi: »Kje bi se tam le otok vzel? Nisem svoje žive dni nič slišal od njega. Gotovo je morla barka goreti.« En drugi hoče vse bolj vedeti in zastopiti, ter pravi: »Ni bila barka ne, le neki hrib je ogenj pljuval. Sem slišal, da pogosto takšni hribi po noči iz morja vstanejo. Ali bi pač sijaka naredili, ko bi tja veslali; lepo bi se v ognjenjem plamenu ali pa na gorečim kamenju spekli!« – »Naj še bo hrib ali barka,« pravi spet en drugi, »za tavžent rajniš se v čolniči, ki jih mi imamo, tako deljo na morje ne podam.« – Še neki drugi reče: »Sto rajniš mi daj, Filip! tak stavim svoje življenje, drugače pa ne.«
Zdaj jim stari Tomaž, pošten mož, umolkniti rečejo in pravijo: »Boter Filip! na mojo roko, jaz se peljam s teboj! Martina je bil vendar le ljubezniv deček, 2) [Pubič.] in jaz sem mu boter. Sicer že ni gotovo, tudi ne zdi se nam, da bi živel; mogoče je pa vendar le. Za to le podajva se, če je tudi nevarno. On, ki nama k temu srčnost daje, nama bo tudi pomagal!« Zdaj reče tudi Peter, mlad in močen korenjak: »Če pa vi greste, Tomaž, grem jaz tudi z vama. Sežimo si v roke! Saj sem že mnogokrat za katera ribe, ki niso nič vredne bile, svoje življenje postavil, zakaj bi pa za dobro delo to ne storil. Pa za denar ne dajam svojega življenja, nič ne bom rajtal. Vse svoje žive dni bi me pač veselilo, ko bi res mogli jakega dečka 1) [Vanč fanta.] domov pripeljati. To veselje bi mi bilo plačila zadosti.« – »Bpg nam daj to veselje najti!« pravijo Tomaž. »Če bo jutro veter in vreme za to, gremo brž, ko le dan napoči.« – Vsi drugi sosedje so z glavo zmajevali, prerokvaje, da ne bo dobro izišlo, in vsak gre na svoj dom. Le srčna moža, Tomaž pa Peter, ostaneta še pri Filipu, očetu Martinovim, da bi se za jutro (sajter) še kaj pogovorili. Mati Marjeta so jeli za popotnico 2) [Brošnjo.] potrebne hrane 3) [Jedi.] Pripravijati: Tomaž pa pravijo: »Nič ne skrbite! Vseti moram svoj velik čoln z jadrami, ga bom že sam z vsem preskrbel.«
Drug dan je bilo lepo, in dober veter je vlekel. Mati z otrocmi spremijo očeta in ona dva moža do čolna. Ko v čoln stopijo, povzdignejo mati svoje oči k nebesom, in prav prisrčno zdihnejo: »Jaz bom pa z otrocmi doma neprenehoma molila, da bi srečno spet nazaj prišli: Bog daj, da bi tudi mojega Ijubga Martinca s seboj pripeljali!« Razpnejo jadro, odrinejo, in vozijo mimo zelenga otoka na ravnost tja, kjer so oče Filip črno seljce 4) [Plac, mali kraj.] videli, ki ga pa zdaj še niso zamogli ugledati. Pridejo za eno milo daleč od zelenga otoka, kar kraj zagledajo, in če dalje, večji je, in bolj ga razločijo. »Prijatelja! reče Peter veselo, res je otok! Le hupljajmo, kar je moči! Vesla in jadro naj nam pripomorejo, da brž tja pridemo.« Šli so ko blisk! Na enkrat zakričijo Tomaž: »Počasi! Jadro spotegnita! Tukaj je vse polno skalovja po morju, dobro glejmo, da se nam čoln ne razbije.«
»Večji barke, kakor je moj čoln, ki jih postavim kupčevalci imajo, bi gotovo tukaj obtečale ali se zelo razbile.« Komaj in komaj so skozi prveslali.
Peter skoči najprvi na suho, ter reče: »Na otoki smo že, in če Bog da, bomo svojega Martina tudi našli. Kar se z Bogom in iz prave ljubezni do bližnjega počne, se srečno tudi zgotovi.«
Zdaj tudi onadva iz čolna stopta, in ga z vrvjo na neko pečino prav trdno privežeta. Tomaž pregledujejo strašno nerodovitno skalovje; z glavo zmajujejo, ter pravijo: »Tu pač ni za prebivati! Če je bore Martin na to skalovje prišel, tak ne vem, kako bi se bil mogel tri leta preživeti.« Začnejo otok preiskovati, pležejo na visoke skale in lezejo v globoke prepade. Kar osledijo stezico, in vidijo stopinje v skalo vsekane. Stopijo po njih. Pot je bil ravno v Martinov brlog. Njegov oče naprej postopijo. Nekaj so se bali, nekaj nadejali ali troštali, ter sami pri sebi pravijo: »Dober Bog! le čudo Tvoje dobrotljivosti in vsemogočnosti je, če bore fantič še živi! Le Ti, ki po očetovo za vse skrbiš, bi ga bil zamogel tu ohraniti!«
XI. Vesel snid.
(Glej podobo spredi:)
Martin ni mogel nič spati: vso noč je žaloval. Ko se je začel dan znati, in jutranja zarja prijazno na nebu prisije, se je tudi v njega žalostnim srci nekoliko izjasnilo. »Ljubi Bog!« pravi zdaj, »Ti storiš, da temno noč prijazna jutranja zarja razsvetli, tak boš tudi Ti meni mojo veliko žalost gotovo v veselje spremenil. Takrat ko sem zadnji oreh pojedil, sem že hotel obvupati; bal sem se lakote umreti, in bridke solze sem pretakal. Ali Ti me nisi zapustil! Pomagal si mi, da sem se z ribami preživel. Mojo riblenje je zdaj nehalo, in spet ne vem, česa se bom živel; Ti boš spet kako drugače za me skrbel! Kdor v Tebe zavupa, ga ne zapustiš!«
Lepo je jutranje sonce na nebu prisjalo. Martin gre v dolinico, svoje pogorelše gledat. Ledina je bila s pepelam posipana, in izpod pepela se je še zmerom kadilo. Vse skale okoli so bile črne od dima in saj. Kar je bilo lesenega, je vse zgorelo; tudi od velikih dveh prelepih jelk ali hojk je malo kaj videl. Le križa na skali ogenj ni dosegel, njemu se ni nič zgošlo. To videti, pravi: »To mi je lepa prijazna podoba, da kadar bo vse prah in pepel, kadar bo enkrat cel svet skozi ogenj pokončan, nam vendar še ostane zveličanje, ki nam ga je naš Odrešenik pridobil, ker je iz ljubezni do nas na križu umrl.«
Martin pred-nj poklekne in moli: »Ljubi Oče nebeški! prizanesi mi, da sem bil tako obvupliv in malosrčen, da se nisem ročno spomnil na zgled Tvojega ljubga Sina. V svoji preveliki žalosti se je on ves v Tvojo voljo izročil. Tudi mene močno skrbi, in groza me sprehaja smisliti, da nimam kaj več živeti; pa kakor je on molil, tudi jaz molim: »Oče, če je mogoče, odvzemi mi te kelih, vendar ne moja, ampak Tvoja volja naj se zgodi! Ali mi tega kelha odvzeti nočeš – daj mi saj kapeljico užalenja ali sladkega trošta; sa Angela, da bi me užalil, bi bilo predrzno 1) [Preveč.] prositi!«
Med tem ko je Martin tako molil, pridejo trši možje, in ga najdejo po puščavno oblečenga s povzdignjenim rokami pred križem klečati. Bil je toliko v molitvi zamaknjen, da jih ni čutil. najprvo ga srčen Peter zagleda, in onima tiho pošepeta: »Vidita! tam le pobožen puščavnik kleče moli. Morda nam on kaj ve povedati. Povprašajmo ga!« Na ves glas zakliče: »Čujte! dober prijatelj! bi nam vedli povedati, ali na tem otoki neki Martina prebiva?« Martin se prestraši, tako nagloma človeški glas zaslišati, ki ga po imeni kliče. Ozre se, spozna svojega očeta, hitro k njim leti, jih objame, ter zavpije: »O moj oče!« Od prenaglega veselja nista mogla oče ne sin dolgo časa besedice pregovoriti, le od veselja sta se jokala. Po tem reče Martin: »O preljubi oče! vas zagledati se mi je zdelo, da vidim Angela, ki mi ga je Bog v na večji sili poslal!« Oba sta z enim glasom Boga hvalila, da jima je dal spet sniti se.
Zdaj začnejo Tomaž: »No, no! le naju tudi nekoliko poglej, ljubi Martinek! Še kaj poznaš svojega botra?« Martin botra prav srčno pozdravi. Na to pravi tudi Peter: »Bog te sprejmi, ljubi Martin! Naj da te prav pogledam! Saj si prav rdeč, in zrastil si tudi. Pa za božjo voljo, kje si miniško obleko dobil, in kako si se na tem otoki preživel, ki je le zverini za prebivališče podoben?! Martin mu ni utegnil odgovoriti, je le hitel očeta vprašati: »Kako se še kaj moji ljubi mamici godi? kaj počnejo moji brateci in sestrice? In kako pridete tako na enkrat, brezi da bi si bil kdaj mislil, tusem?« »Vsi so zdravi, so Tomaž namesto očeta dali, in bodo veseli, spet tebe videti. Pa kaj se bomo dolgo spraševali, tega bi dones konec ne bilo. Martin! ti nam najpoprej od kraja vse po redi povej, kako se ti je godilo; po tem bomo še tudi mi tebi povedali, kaj smo doma počeli. Tam gori le pri križu na skali je lepa zelena trata, in tudi pepela ni tam: gor se usedimo, da te bomo poslušali.« Gredo, se usedejo, in Tomaž rečejo: »No, zdaj le začni, Martine!«
Martin pripoveduje vse od tiste dobe, ker je očeta zadnokrat videl, noter do tega časa, da jih je spet ugledal. Na tanko je vse razlagal in pravil, kako se mu je godilo, kaj je mislil in počel, posebno kako je v trdi sili v Boga klical, in kako mu je Bog vselej v potrebi pomagal.
Zraven se je še katerokrat razjokal. Tudi oče so se morli osolziti, in kadar vse zaslišijo, rečejo: »No, hvala Bogu, da te spet imam, moj ljubi Martinek! in da iz tvoje pripovedi spoznam, da si se na svojim otoki močno poboljšal, ter si zdaj veliko bolj bogaboječ, ko si bil poprej!«
Tudi Tomaž so ga prav tanko poslušali, in mu med pripovedjoj večkrat prijazno prikimali. Zdaj pa začnejo reči: »Res je, ljubi Martin! veliko pobožnejši in boljši si zdaj! Se še kaj veš spomniti, da sem ti enkrat rekel: Bog te bo še v neki posebno šolo poslal? To se je zgodilo. Ja v trpljenju se človek najbolj zvuči! Tako si se tudi ti zvučil, Boga prav spoznavati, njega moliti, ljubiti in za prijete dobrote hvaliti. Veseli me, da si po tem, ko se je tvoje srce v ljubezni božji bolj vnelo, tudi na tem pustim otoki dobrotljivost in prijaznost božjo spoznal, če ravno tu drugega ne raste, ko katera jelka, ali kako mah, ali pa kakšne cvetlice, iz katerih bi si rožnega svitka ali pušelca rad ne naredil. Kolkanj več priložnosti imamo mi po vrtovih ali poljah se Božji modrosti in dobrotljivosti čuditi, ki jo vidimo zdaj na cvetočim rožnim grmi, zdaj na jabolju, ki lepo cvete ali obilno sadu nosi; zdaj na zelenim pisanim 1) [Prižanim.] travniku, zdaj na zlatoromenim polju! –
Tudi za te del sem te vesel, da si dobrote, ki nam jih Bog po ljudeh daje, bolj spoštovati se zvučil. Ko bi od drugih ljudi ne bil malo orodja, le samo nobenga žebla ali knoseljce s seboj prinesel, bi bil moral na otoku konec vzeti. Ravno tako hudo, pa še tudi huje bi bilo za tebe, ko bi bil poprej zanikrn v vuku, da bi preljubega Boga spoznal ne bil. Brez spoznanja Božjega bi moral obvupati. – Med vsem mi pa v tvoji pripovodi najbolj dopade – črviček v kluni majhne ptičice, in pa dim, ki se je iz otoka kadil. Kaj je manjši od črvička? Kaj ima manj vrednosti v sebi, ko dim? Ali črviček ti je pokazal ribe loviti, in te skozi to lakoti in smrti otel. Dim pa je bil, kakor znamenje na nebu, ki nam je kazal, da je tukaj otok, da nekdo na njem prebiva, in sicer ravno naš ljubi Martinek. Te dim te je iz vsega trpljenja rešil. Vse to je Božja roka storila! Tako Bog iz malih velike reči naredi. Naj bo hvalena njega sveta previdnost!«
Vsi so obmolknili, in v svojih srcah Boga molili, ki svojo modrost v prigodbah ljudi tako častitljivo razodeva. Čez eno malo reče Martin: »Mojega pogora dim vas je tedaj iz doma semkaj pripeljal? Moj Bog vendar! za največi nesrečo sem ga imel. Na vse kraje sem premišloval, kako srečo bi mi utegnila ta nesreča prinesti, pa mi ni nič na misel prišlo. Zdaj že očitno vidim, da je moja največi sreča. Iz tega se prav spozna, da je resnična: Ni je nesreče brez sreče! Resnično, Bog vse v dobro obrne!« – »Res je to, mu Tomaž potrdijo; za to bi imeli, kadar nas nesreča zadene, vselej misliti, da nam bo prej ali pozneje kaj dobrega prinesla; in če se nam kaj žalige primeri, mirno se v Božjo voljo vdati!«
Na to Martin pobara, ali se je dim na suho videl? Oče so dali, da ne, da bi to ne bilo mogoče; in mu pripovedujejo, kako so se na zelen otok pripeljali, da so, ker so ravno orehi dozorili, tudi Andreja in Marto s seboj vzeli; kako sta jih prosila, vrh gore na otoki z njima iti. Martin pravi: »Že kaj veste, ljubi oče! katero lepo priliko 1) [Prigliho.] ste mi tam pod orehom pravili? Rekli ste: Vsako trpljenje je enako orehu, ki pod grenko in trdo luščino sladko jedro ima. In prav ste rekli. Res težko in grenko mi je delo, ko sem bil vržen na ta otok; zdaj sem pa tudi sladko jedro okusil. Dobro je bilo za mene tukaj biti; vse trpljenje se mi zdaj v veselje spremeni.« Peter se nasmeji, rekoč: »Takšnih grenkih in trdih orehov sem svoje žive dni že več okusil. Če bom še katrga zgriziti imel, bom vselej na to pripodoba zmislil.«
Martin pokaže zdaj očetu in možama svoj brlog, studenci no ribnik, in jim rib za obed 2) [Južno, kosilo.] ponudi. Ali Peter pravi: »Prav lepe ribe so, radi bil se njih poslužili; toda dones povabimo mi tebe na kosilo. Imamo sovolj s seboj. Grem totje, kjer se mi boljši pot h čolnu zdi od onega, po katirim smo mi prišli, in hočem brž obed pripraviti.« Hitro naprej h čolnu hiti, ki je njega jamboro 1) [Jambora je ravno drevo, ki na barki stoji, da jadro na-nj privežejo.] že od daleč iz za skalovja stati videl. Drugi se pa počasi za njim gredoč pogovarjajo. Ko tja pridejo, jim reče Peter: »Tam na lepo, zeleni mahnati ledini imamo pogrjeno mizo in stole postavljene; in jedi so že na mizi.« Res je bilo kruha, mleka, putra, mrzle pečenke, pečenih rib in še druge hrane obilno. Kruh zagledati, Martina bolj razveseli, ko vse druge jedi. Od veselja se razjoka in ga poljubi (kušne) rekoč: »O ljubi kruhek! koliki prežlahtni dar Božji si ti! Tri cele leta sem si ga želel. najkrepkejši živež za ljudi je. Hvala Bogu, da ga spet vidim! Za vsak grižljaj kruha bi imeli Boga zahvaliti!«
Zdaj se usedejo, jejo in so prav dobre volje. Še niso se izgovorili, da se je ravno že umračilo, in ljuna sklede, vrče, in jedice tako rezsvetlila, da se je na zeleni trati senca za njimi lepo poznala. Zdaj Tomaž rečejo: »Za dones smo se že dosti pomenili! Jutri se mi zdi, da se bo veter zavrnil; če bo to, se nategama k domov peljamo. Doma so gotovo že v velikih skrbeh in nas težko pričakujejo. Torej pojdmo zdaj počivat, da bomo jutri zgodaj vstali.« Tomaž in Peter gresta v čoln, ter si iz jadra nekakšen šotor 2) [Uto.] napravita, da bi v njim spala. Martin pa očeta v svoj brlog pelje, da bi tam prenočila. Prav srčno ga je veselilo, svojega ljubega očeta, ki jih je v senjah večkrat videl, zdaj za res v brlogi pri sebi videti. Dolgo se še pogovarjata; na zadnje zahvalita Boga še enkrat za ta presrečen dan, in še le po polnoči zaspita.
XII.
Iz žalosti veselje.
Kakor hitro drugi dan zarja napoči, pride že Peter k brlogu klicat: »Le naglo vstanita in pojdita! Toliko dober veter vleče, pravi, da ga ni treba boljšega. Brž bomo čoln odrinili, da gremo domov.« Kmalu prideta iz brloga. Martin poprosi: »Le nekoliko še počakajta! Preden da otok zapustim, moram še Boga zahvaliti za tolkanj dobrot, ki mi jih je tri leta oblino delil, pa tudi za vse težave, ki mi jih je poslal.« Poklekne po svoji navadi pred križem na skalo, in Boga s solznimi očmi prav srčno zahvali. To je očetu in vrlemu Petru toliko dopadlo, da sta tudi pokleknila in prav pobožno molila.
Vsi trši gredo po tem k morju na breg. O tem času so Tomaž zeleno jelkasto drevce posekali, in ravno sive, bele, rdeče in romene banteljce, ki so jih v škatli s seboj prinesli, na-nj vežejo. Martina se začudi in povpraša: »k čemu pa bo to lepo ovenčano drevce?« Tomaž mu odgovorijo: »Tvoji skrbni materi sem, ko smo iz doma šli, obljubil, veselo znamenje v čoln postaviti, če bomo tako srečni, tebe najti. O kako se bodo dobra mati veselili, to veselo znamenje še skoraj od daleč zagledati!« Nataknejo zeleno, lepo opisano drevce vrh jambore. Med tem pripravi Peter zajtrk ali kosilce, in ko so odkosili, stopijo v čoln in odrinejo. Hitro in srečno domov prvozijo. Kadar pridejo blizu suhega, in Martin svoj dom zagleda, mu je srce od veselja poskakovalo.
Pa tudi na suhem je vse od veselja oživelo. Mati in otroci so še dolgo na bregu stali, in ko Martina ugledajo, mu roke naproti molijo, in ga od daleč prijazno pozdravljajo. Iz cele vesi mladi in stari privro, in ko ga zagledajo, se čudijo rekoč: »Je že res, da ga pripeljajo!« in k kraju letijo. Ko Martin na suho stopi, vsi vesel glas zaženejo. Ni moč dopovedati veselja, ki so ga mati imeli, svojega ljubga Martina, ki so ga še tri leta za mrtvega ožalovali, živega spet objeti. Od veselja bi ga bili s solzami potopili. Tudi Marta, njega sestra, in brat Andrejče sta bila silo vesela. Manjši otroci pa niso več poznali svojega brata Martina, in zavoljo njegove neznane obleke so se s prvega nekoliko plašili in se ga bali. Starši pa jih nagovarjajo ga lepo pozdraviti, in kmalu so se ga privadli, da je vsak hotel bliže njega biti. Možje in žene, mladeniči in deklice so mu od vseh strani roke podjali, ga lepo pozdravljali, in mu dobro srečo k prihodu voščili. Od samega veselja se Martin razjoka, ter pravi: »Moj Bog! večji radosti si ne morem misliti! Le gor v nebesih bo še večji veselje, kadar nas bodo zveličani tako ljubeznivo in prijazno sprijeli!«
Mati so bili posebno željni slišati, kako se mu je godilo, za to ga hočejo na ravnost domov peljati, pa drugi ljudje tega ne pripustijo, ter pravijo: »Tudi mi bi ga radi slišali, kaj se mu je čudnega prigodilo!« Peljajo ga pod veliko lipo sredi vesi, in ga prosijo, naj jim svojo zgodbo pove; in da bi ga vsi lahko videli, na klop stopi. Vsak je hotel bliže njega biti, in vsak njega videti; zakaj prijazen, lep, mlad puščavnik je vsem grozno dopadel. Nekateri so drugim na uho šepetali, drugi tudi na glas govorili, rekoč: »Doslej smo le stare puščavnike videli, katerim se je še lice grbančilo, ki so glavo golo, in dolgo brado imeli; te pa je gladkega lica 1) [Gladke lice, ali gladkih lic.] in lepega obraza, kakor mleko in krv (kri), njega lasov fletne kodrice se lepo po ramah gugajo, in njega dolga rjava suknja, da je ravno ostra, se mu prav lepo prileže!«
Vse je zdaj utihnilo, in Martin začne pripovedovati. Z prvega je bil nekoliko boječ, ker ni bil navajen, v pričo tolkanj ljudi govoriti: pa njega dobrega polno srce mu je kmalu pomagalo, lahko govoriti. Toliko mično in zastopno je govoril, da so ga ljudje z veseljam poslušali. Pravil jim je, kako je bil v nevarnosti se utopiti, žeje, lakote in zime konec vzeti; kako je zbolel, – da mu je vse njegovo premoženje zgorelo; kako se je spet bal lakote umreti, in vendar ga je iz vsake nevarnosti Bog otel, ker je v njega zavupal. Jokaje roke proti nebesom povzdigne, in jim za resnico pove, da spozna to za največi dobroto Božjo, da mu je dal na samotnim otoku prebivati; da mu je na nerodovitnim skalovju najgorši sreča prisjala, namreč sreča, Boga bolj čisto spoznati, in da je tam med visokim skalovjam visoko šolo imel, v kateri se je najpotrebnejših reči zvučil, namreč se svojih napačnosti 1) [Pregrešnosti.] odvaditi, in poboljšati. »V resnici, je dejal, ravno toliko hvalo vem Bogu, da me je od tod na tisti otok preselil, kakor da me je spet od onod domov pripeljal.«
Pravil jim je posebno, da je še le v samotni puščavi prav spoznal, kako velika sreča da je, med ljudmi živeti. Ni mogel dosti svojega veselja izkazati, da se spet pri svojih prijateljah, sosedah in znancih znajde. Še enkrat vse prav srčno pozdravi, in na zadnje Boga z prisrčno molitvico zahvali. Zvesto so ga vsi poslušali, kadar je pravil, so mu prikimali, in ga pomilovali; drugi celo na glas jokali, in so tako pokazali, da se jim je v srce usmilil, in da jih zdaj z njim veseli.« Tudi oni hvalijo Boga, in se z hvaležnim srcem razidejo.
Martin pa spremi svoje starše, brate in sestre domov, in ko na prag stopi, na katerim še tak dolgo več stal ni, se mu od veselja solze vdro. Pridejo v izbo, in se začudijo, najti mizo pogrjeno. Bogat Tomaž so dali veselo gostovanje pripraviti, da domači materi saj tisti dan ni bilo treba skrbeti in se ubožati. Martin se mora v sredo med vesele starše usesti, na eno plat zraven njih se usedejo Tomaž, na drugo Peter; in za njima Marta, Andrejče, in drugi otroci po redi sedijo. Imeli so mnogoterih jedil, ki jih Martin še tri leta videl ni, za vsako je Boga srčno zahvalil. Posebno pa, ker že nekoliko let ni drujega sadu videl, kakor jelkove 1) [Stroke.] črše, je bil vesel polne jerbasce rdečih jabolk, romenih grušek, sivih sliv in rjavih orehov; še bolj pa ga je lepe romene beline in črnega grozdja veselilo. »Tudi te žlahtni sad, je dejal. Se je tamkaj najde, kjer so pridni ljudje! Brez njih bi bilo tudi okoli naše vesi tako pusto, kakor na otoku, kjer sem jaz prebival. Kamerkoli pogledam, vse me na novo razveseli, in opomina, Boga hvaliti, da sem spet med ljudmi.«
Kadar od mize vstanejo, gre Martin po svešček ali punkeljc svoje stare obnošene obleke, ki jo je prej v en koče hranil, in reče: »Tukaj sem vam, preljubi starši, bratje in sesterce, tudi kaj s seboj iz otoka prinesel.« Starši so ga nekoliko po strani pogledali, kakor bi jim to prav ne bilo; otroci se posmehujejo, Tomaž z glavo zmajujejo, in Peter pravi: »Fuj te bodi, Martine! Kaj je to? Te stare cunje bi bil raje na otoku pustil.« »Martin se pa le smeji, odveže zvežček in svoje ločnate jerbasčke 1) [Iz ločja spletene.] venkaj jemlje. V brlogi jih je bil s-hranil, in tako ognju otel. Poprej ko je iz otoka šel, jih je skrivaj v svoje stare cunje zavil. Postavi jih na mizo, in odkrije. Vsi okoli njega so ostrmeli, videti polne jerbasce biserov, belih ko srebro, in koralj, rdečih ko škorlat.« Dete vendar! začnejo Tomaž, ti si pa velike zaklade 2) [Šace.] s seboj prinesel, Martina! Ti le biseri so več tavžent raniš vredni, zakaj dosti jih je prav velikih in brhkih. 3) [Močno lepih.] Tudi korale kaj veljajo. Zdaj, ljubi boter in botra! vama ni več sile. Lahko dolge, ki sta z njimi pohištvo nastopila, čisto poplačata, in imata še svojim otrokom kaj obilnega za doto 4) [Erbščino.] dati.«
»Ne bo tako,« začnejo Martinov oče reči, »vidva jaka moža, Tomaž in Peter, sta se z menoj ko brata v nevarnost podala; za to si bomo tudi zaklad po bratrino razdelili. Ko bi ne bila meni vidva pomagala, bi nikoli ne bil ne svojega Martina, ne biserov, ne koralj videl. Tukaj tri kupce naredim, iz voljta si, najprvo Tomaž svojega, potem Peter svojega, katrga si hočeta; tretji pa meni, moji ženi, in otročičem ostane.«
H koncu obeda sta tudi dva tistih mož, ki niso bili pri volji z očetom na otok jti, sama od sebe v izbo prišla, menda, da bi še kakšen košček pristregla. Ker sta to videla, pravi eden njuj, ki bi poprej za sto rajniš komaj bil na vodo šel: »Glejte si! tu bi bil človek več ko sto rajniš zaslužil. Vse lase bi si spipal, tak me greva, da se nisem z vami podal.« Drugi pa, ki bi še za jeser (tavžent) rajniš svojega življenja v tako nevarnost postavil ne bil, je dejal: »Ej! ne le sto, še več ko jeser rajniš bi bilo tukaj dobiti; in za toliko bi se bil jaz tudi lotil.« Tomaž to slišati, pravijo: »Poberta se mi, obedva nista trohe vredna! Drugega vaj ni, ko nesramna samogoltnost, ki se za svojega bližnjega ne geneta, preden denarja ne vidita; prav vama je, da bosta prazna šla.«
Zdaj Martinovim staršam Tomaž rečejo: »Jaz od teh biserov betva ne vzamem! Vidva sta ubožna in imata sedem otročičev. Za greh bi imel, jim le en biser odvzeti.
Za potrebo že imam, in več si ne želim. Peter pa mora svoj lep del vzeti, zakaj on je res prav potreben, in spodobi se, se za srčnost, ki se je v toliko nevarnost podal, svojo plačilo dobi.« S hvaležnim srcem je Peter svojo obilno plačo vzel. Hvaležen oče in mati Tomaža spet nagovarjata, naj svoje vzamejo; Tomaž pa se jima lepo zahvalijo, rekoč: »Mi je malo mar za te reči! Biseri in koralje so malo vredne reči, proti tem, kar je Martin še žlahtnejši s seboj iz otoka prinesel. Nabral si je še drajši zakladov – spoznanje Božje, trdno zavupanje in ljubezen do Boga in bližnjega! To so pravi biseri, od katerih sv. Evangel govori, teh si nabirajmo! –
Povem vam, da me je prigodba Martinova v dobrim, posebno v zavupanju v Boga, močno utrdila, in to mi je toliko dobička, da za vse bisere v morju, in za vse koralje, ne maram. Ja, preljubi moji prijateli! Božjo usmiljenje in njegova previdnost je globlji, ko neizmerno morje, v katerim so ti biseri bili. Naj bo tudi našo zavupanje v Njega tako trdno, kakor nepremaklive skale ob morju, na katerih so te koralje rastile.«
Martin je spet med ljudmi stanoval. Kar ga je na samotnim otoki lastno premišlovanje navučilo, po tem je zdaj ravnal. Izslekel je svojo poprejšnjo obleko, in se spet nosil po šegi drugih mladeničev v vesi. – Pomagal je svojemu očetu jerbase plesti, botru Tomažu pa ribe loviti. Bil je zalij mladenič, vsem drugim najlepši zgled; gola čednost bila ga je. Bil je veselje, pomoč in žlahtna jegla svojim staršam. Njegov boter Tomaž niso imeli lastnih otrok, in so njemu svoje pohištvo in ribščino ali ribje sporočili. Martin je bil pa tudi zalij mož, ves ljubezen do Boga in do bližnjega. Imeli so ga v celi vesi za najbolj poštenega očeta, in največi dobrotnika ubogih. Vse ga je spoštovalo in hvalilo; še dolgo dolgo po njegovi smeri je slovelo njegovo lepo ime.
Previdnost Božja.
Kak modro Bog vse viža, Ohrani vse stvari! Naj vzdigne, ali poniža, Vse dobro naredi. Oh, srečen, kdor prebiva V zavetju 1) [Varstvi.] božjemu! Kako mirno on počiva Na sveti revnemu!
Le Bogu se izroči, Ker On za te skrbi! Po dnevi in po noči Nad teboj On bedi. Potrebe tvoje znane So Njemu čisto vse; Tvoj Oče On ostane, Če ravno tepe te.
Nikar se mu ne brani Če tebi šibo da; Glej, šiba ti oznani, Da te za ljubo ma. Naj z enoj roko udari, Zacelil z drugo bo; Obvupati se varuj, In drži Njega zvesto!
Glej sonce lepo seje Za hudim dežem spet, In lepše nam ogreje Od deža rosen svet. Raven tak za solze tvoje Plačilo tebi da, In za trpljenje svoje Boš enkrat hvalil ga.
Le trpi voljno, duša! Saj kratko le trpiš; Tvoj Oče te poskuša, Ali voljno prestojiš. Oh, kak bo veselilo V nebesih tebe to; Trpljenje vse menilo, Veselje večno bo!
POMOČ V SILI ALI LESENI KRIŽ IN SREČA DOBREGA UKA.
Dve povesti iz pisem Krištofa Šmida.
Na svetlobo dal Jožef Burger, duhovnik v Ljubljanski duhovščininji.
V Ljubljani, Natisnil Jožef Blaznik, 1832.
Ima na prodaj Leopold Kremžar, bukvovez pod Trančo Nro. 12.
II
Sreča dobrega uka.
Prvo pismo.
Janezek pastir piše Marici svoji sestri.
Preljuba sestrica!
Včeraj je bil prav lep spomladanski večer. Pod jagnedam sem sedel, in piskal na svojo piščalko. Moje ovčice so mirno mulile poleg Selnice potoka. Moje bukvice, ki jih še iz šole imam, so zraven mene ležale. Sonce je že za goro zahajalo, in s svojimi zlatimi žari nebo in zemljo rumenilo.
Kar prišetajo ob potoku gospod kaplan. So me poslušale od strani nekaj časa. Potlej pridejo do mene. Vstanem, in jim roko kušnem. Ko bukvice zagledajo na travi ležati, me prijazno vprašajo: »Deček! ali znaš morda brati?« Sem rekel: »Znam, znam, častiti Gospod!« In jim takoj brez vsega spotikljaja eno stran preberem.
Se zelo zavzamejo, in pravijo: »Kje si pa doma? Kdo so tvoji starši, da so te tako skrbno v šolo pošiljali? In kako si sem v to vas prišel?«
Sem jim vse povedal, kakšna je z nama; da so namreč najin starši v vojski ob hišo in vse prišli; da so najin očka kmalu po tem umrli; da najina ljuba mamka v Begnah, kakih šest ur od tod, v revni koči bolni leže; da jim ti, ljuba sestrica! strežeš, in pridno predeš, da bi jim potrebni živež pridobila, in da sem se jaz to spomlad sem v Seljce pastirja vnudil, da bi jim tudi kaj zaslužil. solze so mi stale v očeh, ko sem jim vse to pripovedoval.
Prav ljubeznivo so potlej še marsikaj z menoj pokremljali. In na zadnje rečejo: »Le potolaži se, ljubi deček! in nikar nič ne jokaj. Bodi tako pobožen in dober, kakor tvoji ljubi starši, in ti bo gotovo še dobro.« In sežejo v žep, ter mi podajo ta le lepi srebrni denar, katerega ti pri tej priči pošljem. Daj ga preljubi mamki, da si kaj zanj kupijo, in reci jim, da jih iz srca pozdravim. O, da bi le skoraj ozdravili! Bog te obari. Ostanem
tvoj
zvesti brat
Joan Stroj.
V Selcih 12. malega travna 1813.
Drugo pismo.
Marica piše Janezku svojemu bratu.
Preljubi bratec!
Oh, bridko, prebridko jokam! Moje prvo pismo, ki ti ga pišem, je pač žalostno; tako žalostnega ti menda v svojim življenju več ne bom pisala. Najina ljuba mamka so predsnočnim umrli; danes zjutraj smo jih pokopali.
Malo pred nih smrtjo še sem prejela tvoje pismo z denarjem, katerega si jim poslal. Ravno sem pri njih postelji sedela. Sem jim ga brala, in so se veselja zjokali.
»Ah, moja ljubka!« do dali, »iz te bolezni več ne bom vstala. Previdim, da pojdem kmalu domov, k Bogu, nešemu ljubeznivemu Očetu v nebesih. Da sem vaji, kolikor sem mogla, po krščansko redila; to mi je v smrti nar večji tolažba, to me nar bolj pokoji. Oh, moja otročiča! ostanita vedno pobožna in dobra, in vsak dan prihajajta bolje. Imejta Boga zmeraj pred očmi, čez vse ga ljubita; dopolnjujta njegove zapovedi, in trdno zaupajta vanj. Vrvajta iz celega srca v Jezusa Kristusa, in storita vse, kar nas je učil, in posnemajta njegove prelepe zglede. Molita rada, in prosita vsak dan, da naj vaji Božji sveti Duh vodi in vlada, in ravnajta po njegovim nagibe. Ljubita se prsrčno med seboj. Ne delajta nikomur nič žalega. Ne dajta se revščini premotiti, da bi kdaj komu kaj vzela, naj bi bilo ravno še tako kaj malega. Varujta se vsakega, tudi nar manjšega greha; zlasti pa ohranita svojo nedolžnost čisto in neomadežano. Potlej bo Bog gotovo za vaji skrbel. Doslej vama je bil dobrotljiv oče; odslej vama bo tudi mater namestil. Bog vaji obari, in nikar ne jokajta. Upam, da bom k Bogu prišla, in pri njem bom vedno za vaji prosila. To so zadnje besede vajine umirajoče matere. Marica! ne pozabi jih nikoli, in piši jih tudi Janezku. Z njimi, reci, ga zadnjič pozdravim. Rada bi ga bila še enkrat na tem svetu videla. Pa saj se bomo v nebesih, kjer vajinega rankega očeta upam dobiti, nekdaj spet vsi videli!«
Po tem so nama še svoj blagoslov dali, in tri ure pozneje so ugasnili. In jaz jokam in žalujem, in se ne vem kam dati.
Kako lepo so jih gospod fajmošter k smrti pripravljali, in koliko dobrega so jim v njih dolge bolezni storili, se ne da lahko dopovedati. Vsak dan skoraj so jih bili obiskali, in nar boljši jedila so jim pošiljali. Po zdravnika so jim poslali, in vse zdravila so zanje plačali. Tudi ob njih smrti so bili pri njih, so z njimi molili, so jih tolažili in oveselovali, so jim smrt, kakor koli je grenka, še osladili. Moli, ljubi Janezek! za gospod Očeta, in prosi Boga, da naj jim njih dobrote obilno povrne.
Pa tudi zame moli. Jaz sem zde pač reva, da je ni kmalu take! Tudi ti sicer si zapuščena sirota; vendar si že trden, in si že sam lahko služiš svoj kruhek. Kam pa naj se jaz obrnem? Za poljske dela sem še prešibka, in beračiti me je sram, in se tudi bojim; ranca mamka so večkrat rekli, da beračija človeka lahko spridi. Prosi tedaj, da naj se Boh usmili
tvoje uboge sestre
Marije Stroj.
V Begnah 26. velikega travna 1813.
Tretje pismo.
Janezek piše Marici svoji sestri.
Preljuba sestrica!
Imaš pač prav, ko praviš, da naj se naju Bog usmili! Od zgolj joka ti skoraj ne morem pisati. Ne moč dopovedati, v koliko žalost me je tvoje pismo pripravilo. Oh, kdo bi se bil mislil, da bodo najina ljuba mamka tako hitro umrli! Pa e to nama ne sme srca podreti; kar Bog stori, je vse prav. To morava verovati, ko bi se nama tudi drugače dozdevalo.
Najin ljubi mamki je dobro. So bili tolikanj pobožni, gotovo so zde v nebesih. Njim se zde bolje godi ko nama. Tedaj bi midva zavoljo njih še le vesela mogla biti.
Za naju bo Bog že tudi skrbel. Saj živi ptice pod nebom, in oblači cvetlice na polju; bo li svojih otrok pozabil? Gotovo bo tudi nama v najnem sromaštvu pomagal.
Le nikar več ne jokaj, ljuba Marica! Raje zaupajva trdno v Boga; moliva, in dopolniva, kar so naju najina ljuba mamka učili. Potlej nama bo Bog dober, in pri njem v nebesih bova kdaj spet videla očeta in mater.
Pridenem ti še pismo do gospod fajmoštra; skrbi, da ga bodo v roke dobili. Bog te obari, ljuba sestra! in moli za
svojega
brata Joana Stroj.
V Selcih 28. rižnega sveta 1813.
Četrto pismo.
Janezek gospod fajmoštru v Begnah.
Prečastiti Gospod Fajmošter!
Naj mi prizaneso, da se jaz, ubogi revček, predrznem Jim pisati. Res, ubog pastir le sem; vendar pa imam iz srca rad svoje ovčice. Vesel jih gonim na pašo in vodo, in dajem jim celo svojega kruha. Če se kateri kak trn v nogo zasadi, ali če kako drugače zboli; se mi prav smili, in ne jenjam pred, da ji trn izvlečem, in jo ozdravim. Posebno pa so mi male ovčice v skrbi. n Naj ne bodo hudi, da Jim tako na ravnost govorim. Oni so tudi pastir, in obljubim, da Oni še veliko bolj ljubijo ovčice, katere jim je Bog izročil, ko jaz svoje. Ravno to mi daje srce, da tako po domače z Njimi kremljam. O pač res, prav iz srca ljubijo svoje podložne! To so pri moji rance mamka pokazali. Tolikanj ljubeznivo so zanje skrbeli, kakor da bi bili Njih mamka. Zato Jim vem veliko hvalo, in ker so mi oče in mati kdaj med lepimi čednostmi tudi hvaležnost priporočali, Jih pri tej priči tudi pisaje prav lepo zahvalim. Kaj pa, da Jih ne znam zahvalitim, kakor bi Jih rad. Ali naj mi verjamejo, da moje srce veliko več občuti, kakor morejo usta izreči, in bom Zanje vsak dan molil, in Boga prosil, da naj Jim vse obilno povrne. In to bo tudi gotovo storil.
Naj mi ne zamerijo, prečastiti Gospod! še nekaj Jih zde ponižno prosim. Moja sestra je zde pač velika revica. Jaz sem njen stari brat, in bi mogel zanjo skrbeti; pa moj Bog! kaj čem jaz, ko sem sam tudi revež? Sem jokal, in prisrčno molil, da bi mi ljubi Bog v misel dal, kaj da naj storim. Tedaj mi je v misel prišlo, da naj jo Njim priporočim. Oh, preljubeznivi Gospod Oče, lepo; kakor se Bog da prositi, Jih prosim, naj se je usmilijo uboge sirote!
V zaupanju, da bodo to storili, Jim ponižno roko kušnem, in sem z vso častjo
Njih
hvaležni otrok
Joan Stroj.
V Selcih 28. režnega cveta 1813.
Peto pismo.
Marica Janezku svojemu bratu.
Preljubi bratec!
Kako te hočem zahvaliti za tvojo ljubezen? Tvoje pismo do gospod fajmoštra me je srečno storilo.
Brž ko sem ga bila prejela, sem oblekla nar čednejši obleko, ki jo imam, in sem k njim šla dopoldne. Na vrtu ravno so bili, in so v nekih bukvah brali. Jim roko kušnem, in pravim: »To pismo, Gospod Oče! Jim pošlje moj brat.« So takoj bukve zaprli, in odpečatijo pismo, ter bero. Kmalu spoznam, da jim je pismo všeč. Večkrat se med branjem posmehljajo, in ko so ga prebrali, pravijo: »To je lepo, prav lepo od tvojega brata!« Me vprašajo, ali mi morda večkrat pišeš; in jim pomolim tvoje dve pismi. Ji tudi bero, in potlej reko: »Sta dobra otroka! Vajine starši so vama veliko storili, da so vaji tako dobra zredili. To je bolje, kakor da bi vama bili deset tisočev goldinarjev zapustili. Jaz ne bom pred pri pokoji, da se pomaga. Zde, ljubi otrok! le pojdi; te bom že spet poklical.« Tedaj sem jim roko kušnila, in sem šla.
Še tisti dan proti večeru pride stari služabnik naše milostljive gospode, in mi reče, da naj v grad grem. Se napravim, in grem takoj z njim. Po poti mi je povedal, kako da naj se pri milostljivi gospodi vedem. Ko doidem v grad, me pelje v lepo pisano stanico. Milostljivi gospod in njegova gospa sta pri mizi sedela, in gospod fajmošter so bili pri njiju. Sem se jim priklonila, in kušnem slehernemu roko. Milostljiva gospa se mi prijazno nasmehlja, in reče: »Pestine potrebujem, ali bi hotela ti pri meni ostati?« »O, rada, milostljiva Gospa!« sem dejala; in so mi solze v oči perigrale, in nisem mogla dalje govoriti. »IN pa ostani pri meni,« je na to rekla, »in če dobro storim, bom zate lepo skrbela!« Ji kušnem roko, in solze iz mojih oči kanejo nanjo. Tedaj reče: »To je nar lepše hvala! Glej, zde si moja hči.«
Od tistega časa sem v gradu. Milostljiva gospa je ko angelc prijazna in ljubezniva. Precej mi je novo in čedno obleko napravila. Vsak dan grem z gospo k maši; ob nedeljah in praznikih sem z njo tudi pri pridige in pri krščanskem nauku. In jaz sem le tolikanj vesela in dovoljna, kakor da bi bila v raje.
Torej sem pa tudi, ko sem bila prveč v svojo prijazno staničino prišla, takoj pokleknila, in Boga s solzami očmi zahvalila, da je tako dobrotljivo z menoj obrnil. O, pač res: Kdor Boga ljubi, in vam zaupa, mu je dobro! Bodi, ljubi Janezek! z menoj vred vesel; Bog bo tudi zate skrbel, kakor za
tvojo
te vekoma ljubijočo sestro
Marijo Stroj.
V Begnah 15. malega srpana 1813.
Šesto pismo.
Janezek Mariji svoji sestri.
Preljuba sestrica!
Kako me je tvoje pismo razveselilo, ti ne morem popisati. Bog je res ljubezniv oče ubogim sirotam; skrbi za naju, da nar boljši oče ne tako. Torej ga hočeva pa tudi ljubiti, ga slušati, vanj zaupati. Videti, se ve, ga ne moreva; pa da ves svet vlada, in za ljudi po očetovo skrbi, to je očitno. Večkrat rečem sam pri sebi: »O preljuba mamka, da bi bili vi le še to doživeli! Pa ne,« si potlej spet mislim, »ko bi še živeli, saj bi se ne bilo tako zgodilo.« In le poglej, ljuba sestra! Kako Bog vse prav stori. Mamki je dal nebesa, in tebi tak dober kraj. Le žalost in bridkost bi bili oni na tem svetu imeli, tam so v veselju; tebi bi že več ne bili mogli pomagati, zde ti je Bog drugo mamko dal.
Iz tega pa tudi lahko spoznava, kako je dobro, da se človek kaj nauči, in se dobro vede. Ko bi midva ne znala brati in pisati, ko bi najine starši ne bili tolikanj za najin poduk skrbela; bi ti ta sreča gotovo ne bila došla. Tako uboga deklica, kakor si ti, bi ne bili tolikanj naglo vzeli. Res, bodi ga Bog zahvalen, da so naju najin starši učili, ne v denarje in blago zaupati, ampak v Boga, v pridnost in pobožnost. Denar in vse časno blago nam sovražnik odvzame; pobožnosti in pravičnosti, pridnosti in umetnosti pa nam nihče ne more odvzeti. Torej so pa tudi le te čednosti naše pravo bogastvo.
Zde nam z novega v zaupanju v Boga utrjen. Nimam več nobene druge skrbi, ko le njegovo voljo dopolniti. Tudi ti, ljuba sestra! stori tako; za vse drugo bo potlej Bog skrbel. Ostanem
tvoj
zvesti brat Joan Stroj.
V Selcih 23. malega srpana 1813.
Sedmo pismo.
Janezek gospodu fajmoštru v Begnah.
Prečastiti Gospod Fajmošter!
Moje srce mi pravi, da naj Jim pišem, in naj Jih zahvalim. Pa previdim, da mi besed manjka Jih tako zahvaliti, kakor sem dolžan. Mojo sestro so iz velike nadloge oteli, in so ji k veliki sreči pomagali. Bog ve, da sem Jim za toliko dobroto iz srca hvaležen; on sliši mojo prisrčno molitev, da Jim bo dobro. In on, ki povrne požirek vode, ki jo kdo žejnemu pomoli, tolikega dobrega dela ne bo brez plačila pustil; on, ki sliši mladega krokarja vpitje, bo tudi prošnjo ubogega pastirja uslišal.
Tudi milostljivi gospe bi rad pisal; toda si ne upam. Prosim Jih, Gospod Oče! naj mi Oni mojo hvalo prevzamejo. Ko je Nih prošnja toliko veljala, bo tudi Nih hvala nar bolj prijetna. Naj ji reko, da imam, ako je ravno ne poznam, le vendar vso otročjo čast in ljubezen do nje. Tukaj je skoraj ravno taka ko z ljubim Bogom. Ga ljubimo, dasi ga tudi ne vidimo. Ko sonce iz za gore vzhaja, prosim Boga, da naj ji sije prijazno in blago; in ko se večerna danica na nebu prikaže, ga prosim, da naj ji mir in pokoj prinese.
Mož, ki mi je pismo od moje sestre prinesel, mi je povedal, da mlade gospode v gradu lepe metulje zelo vesele. Na paši sem imel čas jih loviti. Po ravno tem možu Jim jih tedaj nekaj pošljem. Gospod kaplan so mi jih tako lepo v red dali, in so mi tudi pokazali, kako da se hranijo. Zde Jim ne vem nič boljšega poslati. Pa če je to tudi le kaj malega in slabega, Jih bo le vendar veselilo, ko bodo mladi gospodje v lepo pisanih metuljih spoznali, da je Bog vsemogočen in zgolj ljubezen do nas.
Jim ponižno roko kušnem, in Jih počastim
njih
hvaležni otrok
Joan Stroj.
V Selcih 17. velikega srpana 1813.
Osmo pismo.
Janezek Marici svoji sestri.
Preljuba sestrica!
Zde se je tudi meni sreča zgodila. Oni dan sem spet poleg potoka ovne pasel, in ko Božjo modrost in dobrotljivost tudi v nar manjših rečeh rad preudarjam, sem ob kraju lepo pisanih polževih lupin iskal. Kar zagledam nekaj prav svetlega v travi. Sežem, in vidim, da je zlat prstan s svetlimi kamenčki obidan.
To mora kaj grozno dragega biti, sem precej mislil, in sem od veselja poskakoval. Ob tem gresta ravno dva tujca mimo; menda sta bila kupca. Jima pokažem prstan. »Ji, ji,« reče njiju eden, »to je lep prstan! Pa zate tako ne; glej, šest grošev ti dam zanj.« Sem dejal: »Ga ne dam! Ga je že kdo izgubil, in mu ga moram nazaj dati. Prodajati ga bi bilo greh.« »IN saj ne veš,« je rekel, »čigav da je. Ti dam velik tolar zanj. Le poglej!« je še rekel, in mi ponudi nov svetel tolar. »Na, vzemi ga!« Jaz pa sem z glavo odmajal, in rekel: »Nočem ne; za sto takih tolarjev bi ne hotel greha storiti!« Oni mož pa, ki je bil z njim, že dobro postaran, je dejal: »Prav, prav! Si pošten mladenič, jaz pa sem tudi pošten mož. Le obdrži prstan, in povprašuj, čigav da je. Če nikogar ne izprašaš, je tvoj. In če ga boš hotel prodati, prinesi mi ga dol v Loko. Le po Zalezniki povprašaj, me boš že našel. Sto takih tolarjev ti bom zanj dal; toliko je vreden.«
Še tisti večer sem šel k gospod kaplanu, in sem jim vse povedal. Oni pa so dali: »Ta prstan je Radoliškega grafa; one dni, ko so bili tukaj na lovi, so ga izgubili. Kdor ga najde, in jim ga prinese, bo deset tolarjev v darilo dobil. Pusti prstan tukaj pri meni, in piši jim še pisemce. Potlej jim bom oboje posla. So pravičen in vse časti vreden gospod. Prstan, obljubim, bo tvoja sreča.«
Tudi jaz, ljuba sestra! mislim, da mi Bog prstana ni dal zastonj najti. Bom le videl. Ostanem
tvoj
zvesti brat
Joan Stroj.
V Selcih 30. kimavca 1813.
Deveto pismo.
Janezek milostljivemu grafu v Radolici.
Preblagorodni Graf,
Milostljivi Gospod!
Ubog pastirek se predrzne Jim pisati. Sem bil tako srečen, da sem ta le prstan našel. Še srečnejšega se štejem, da sem izvedel, da je Njih, milostljivi Gospod! in da Jim ga morem poslati. To ravno naj predrznost mojega pisana izgovori.
Po Svoji milosti so mu, kdor bi prstan našel, in Jim ga prinesel, deset tolarjev obljubili podariti. Pa z zaupanjem v Njih znano dobrotljivost se predrznem nekaj drugega poprostiti. Moji starši so v vojski ob vse prišla. Oba, oče in mati, sta že mrtva. Od revščine primoran sem šel, in se tukaj pastirja vnudila. Rad sicer pasem svoje ovčice; pa skrbi me, kaj bov prihodnje. In pa le toliko veselja imam do rokodelstva, posebno do skrinjasrkega! Trden sem tudi že toliko, da bi se tega precej lahko jel učiti. Lepo tedaj Jih prosim, milostljivi Gospod! naj mi k temu pomagajo.
Bog Jim bo to dobroto, ko bodo ubogega siromaka po njej osrečili, gotovo povrnil; in prstan s svetlimi kamenčki Jim bo potlej trikrat ljubše, ker Jih bo, kolikorkrat ga pogledajo, opomnil dobrega dela in hvaležnih solz, ki jih bo točil
Nih
ves pokorni služabnik
Joan Stroj.
V Selcih 4. kozoprska 1813.
Deseto pismo.
Marica Janezku svojemu bratu.
Preljubi bratec!
To je pa spet veselje! Pač res, da jih Bog razveseluje, kateri ga ljubijo! Včeraj so se Radoliški graf s svojo gospo sem v grad pripeljali. Gos naše milostljivi gospe je bil, in so ji prišli sreče voščit. Po južini so šli še za več drugimi vse vkupaj na vrt, lep dan namreč je bil, in posedejo po klopicah pod veliko lipo. Gospe so pletle nogavice, nekaj gospodov pa je tobak pilo, in vsi se lepo pogovarjajo. Jaz pa sem bliz njih z detetom igrala. Kar pride nekdo s pismam do Radoliškega grafa. Ga vzamejo, brž odpečatijo, in na glas bero: »Preblagorodni Graf, milostljivi Gospod! Ubog pastirček se predrzne Jim pisati « »Oh,« sem zavpila, in se vsa zganila, »to pismo je od mojega brata!« Graf so ga do konca zbrali. Tedaj so rekli moja gospa: »Gospod Graf! Bog hoče, da naj bodo oče temu mladeniču. Ta le deklica v vojo skrb prevzela, Oni naj pa mladeniča prevzamejo.« »In pa res,« sem jaz vsa vesela pridala, »milostljivi Gospod! naj se ga usmilijo.« »Kaj usmiliti!« so odgovorili graf in njih gospa; »to si zasluži. Kar želi, se mu bo zgodilo.« »Bi bilo dobro,« so na to naš gospod rekli, »ko bi ga precej tukaj našemu skrinjarju v uk dali, ki nima nič otrok. Je prav dober delaven; in brat in sestra bi bila bliz skupaj.« So bili takoj pri volji; in pošljejo po skrinjarja, in se z njim za vse zgovore. Sem povprašala, ali ti smem prva to veselico poročiti. In so dali: »Le, le! In pa piši mu, da naj pride, pred ko more.«
O, pridi tedaj, pridi, ljubi bratec! Nič se ne mudi! Željno te bo pričakovala, in vsa vesela in polna hvale do nebeškega Očeta, ki za naju tako ljubeznivo skrbi, ti bo naproti tekla
tvoja
sestra Marija Stroj.
V Begnah 9. kozoprska 1813.
SVETI VEČER.
Povest v božični dar pridnim otrokom.
Spisal Krištof Šmid.
Poslovenil J. Bilec.
S 6 podobami.
V Celovcu 1866.
Natisnila in založila J. & F. Leon.
Krišt. Šmidovih pripovesti za ljubo otroško mladost.
I. zvezek.
Prvo poglavje.
Božična pesmica.
Na večer pred Božičem, ki mu pravimo sveti večer, potuje ljubezniv osemletni deček po snežnih planjavah; Tonček mu je bilo ime. Kodrasto glavo mu krije črni slamnik še od zadnjega poletja in lica mu žare ko kri; zavoljo rezočega mraza. Fant je po vojaško opravljen; kaj lepo se mu podaja rdeči jopič. V roki suče trnjevo palico in uprtiv nosi v mali culici vse svoje na hrbtu. Pri vsem tem je bil dobre volje in veselila ga je lepa bela okolica in s srenom potreseno grmovje in plotovje.
Med tem je zahajalo sonce rudece ko ognjena krogla za goro. Drevje se je blisketalo, kakor bi kdo iskre na nje sipal, in vrhove bližnje jelove hoste je zlatil večerni žar.
Tonček je mislil, da pride še lahko do vasi, ki je bila onkraj gozda, in srčno stopi v temno hosto. Mislil je tam prav veselo preživeti božične praznike, ker je slišal, da so ondi kmetje bogati in usmiljeni. Pa še ni hodil četrt ure, in že je zgrešil prave poti v divjem gozdu. Gaziti in gaziti je moral po globokem snegu; večkrat se je vdrl v kako jamo in kak prepad, ki so bili skriti pod snegom. Noč se naredi in mrzel veter zapihne. Oblaki zakrijo nebo, vsaka zvezda otemni, ki je pred plamikala skozi jelove veje. Tema je bila na zemlji in na nebu, in spet začne mestu. Ubogi deček ne ve ne kod ne kam; ni poti ne naprej ne nazaj. Dolge hoje ves truden ne more več dalje; obstoji, mraza se trese in bridko se jame jokati. Zdaj odloži culico, poklekne, odkrije se, vzdigne roke proti nebu in moli bridko johotaje: „O ljubi oče nebeški! ne daj mi to noč v divjem gozdu mrazu poginiti Uboga sirota sem; nimam ne očeta ne matere; razen Tebe nimam nikogar; pa saj si Ti najboljši oče sirotam. Keši me pogube, usmili se svojega revnega otroka. Danes je obletnica noči, v kateri je bil rojen svetu Tvoj ljubeznivi sin. Zavoljo njega usliši me. O ne daj, da bi jaz Tvoje revno dete ravno v tisti noči poginilo, ko se ves svet rojstva Tvojega božjega sina veseli.“ — Po teh besedah nasloni glavo na culico in grenko grenko joče in stoče.
Pa čuj — zadone z višave sladki harpini glasovi in ljubeznivo petje se razlega po skalah; mislil je deček slišati angelo božje. Vstane in posluša. Vihar več ne tuli in tudi sapice ni čuti: neskončno milo je petje v tihi noči po gozdu donelo. Slišati so bile besede:
„V potrebi človek ne zdihuj, Ker sina ljubega je Bog Poslal rešitelja nadlog! V težavi človek ne žaluj, Pozna težave tvoje Bog, On te bo rešil iz nadlog.“
Zdaj zopet vse potihne; le nekoliko harpinih glasov je še bobonelo, kakor mila jeka. Čudno je bilo dobremu Tončku pri srcu. „O, taki občutki“, je dejal, „so morali navdajati betlehemske pastirje, ko so v tisti sveti noči slišali nebeško petje. Beži otožnost, pogumno hočem naprej! Gotovo bivajo tu dobri ljudje; oni se me bodo usmilili; upam, da ne pojo le tako milo kakor angelci, ampak da so tudi tako prijazni, kakor angelci.“ Pobere culico in stopa navzgor, od koder je bilo ljubeznivo petje slišati. Stori nekaj stopinj skozi grmovje, kar zagleda svetlo luč, ki se pa pri tej priči spet skrije, pa kmalu spet prikaže, potem spet izgine, in spet svetleje zablešči. Tonček vesel dalje stopa in pride do hiše, ki je samotna stala v gozdu. Dvakrat, trikrat potrka na vrata; slišal je sicer več prijaznih glasov v hiši, pa nihče se mu ne oglasi. Skuša odpreti, duri so bile v kljuki. V hišo stopi ter tava dolgo po temi, iskaje izbinih duri; zdaj jih najde, odpre je ter obstoji osupnjen pri vratih. Bleščalo se je v izbi veliko lučk, zdelo se mu je, da gleda v raj, ali temveč v odprta nebesa.
V kotu sobe med oknoma je bila zala, po naravi ponarejena pokrajina v spomladanskem cvetu — gorice, skale obraščene z mahom, zelene hoje, male bajtice, pastirji z ovčicami in na vrhu hriba je bilo mesto. V sredi je bila votlina — v njej se je videlo Jezušček, presveta mati, častitljivi Jožef, klečeči pastirci in nad njimi so plavali pevajoči angeli. Vsa okolica se je bleščala v čarobnem blišču; obsejana je bila z neštetimi lučkami ravno tako, kakor se blešči perje in mah po drevju in po skalah, kadar pomladansko jutro na nje roso siplje.
Družina je bila zbrana pred lepo podobo deteta Jezusa v jaslih. Na eni strani so sedeli oče s harpo; na drugi strani so mati pestovali najmlajše dete. Dva ljubezniva otroka, fantič in dekle, sta stala med starši in sta gledala pobožno Zveličarjeve jasli, povzdigovaje sklenjeni rokici enaka milim pastircem, ki so klečali pred jaslicami. Zdaj ubero oče spet harpine strune, mati so pa še enkrat zapeli z milim glasom pesmico, katere je bil Tonček nekoliko besed slišal. Otroka sta priudarjala materi s čistimi ljubeznivimi glasovi in oče so spremljevali petje z debelim moškim basom in prijetno so prebirali harpine strune.
Peli so pa tako:
„Pred tabo, milo detece! Nebeški angel klanja se. Tudi' jaz klečim pred tabo, Z Marijo danes se veselim, Te danes z angeli častim, Ti pojem pesme v slavo.
Ti si rešitelj vseh ljudi, Kdor ljubi Te, najbolj stori, Ljubezen Ti neskončna! Tvoj jezik, dete, še molči, Ali Tvoje lice govori Beraču, bogatinu.
V potrebi človek ne zdihuj V težavi, v revi ne žaluj, Poslal Odrešenika Sinu preljubega je Bog. On rešil bo Te iz nadlog, Ko bo bridkost velika.
Ko pride v hišo sirota ti, Ne reci: „Pojdi z Bogom mi!“ Pomagaj brž siroti! Ak si hvaležen Jezusu, Daj jesti, piti revežu, Pomagaj brž siroti!“
Tonček je še vedno stal med odprtimi vratami, drže z eno roko za kljuko, v drugi pa klobuk in palico. Njegove oči so bile neprenehoma uprte na zale jaslice in pazljivo je poslušal petje in brenkanje. Nihče ga ni opazil; zdaj pa čutijo mati, da mrzla sapa brije v sobo skozi odprte duri in ozrejo se na vrata. „Moj Bog!“ zavpijejo, „kako je prišlo to dete semkaj skozi gozd v temni noči? Ubogi, ubogi deček — gotovo si zašel!“ Vsi se obrnejo k vratom. Otrokoma se je revni deček v srce smilil, vendar pa se nista k njemu upala, ker ga nista poznala. Mati gredo z detetom v naročji k njemu in ga prijazno povprašajo: „Od kod si, ljubi fantič, kako ti je ime, kdo so tvoji starši?“ — „O moj Bog“, reče Tonček in solza mu zaigra v modrem očesu, „nimam več domovine. Ime mi je Tone Frankič. Oče so mi v vojski umrli in mati so se v jeseni v potrebi in tugi v večnost preselili. Tujec sem sedaj v deželi in blodim sem ter tja ko izgubljena ovčica.“
Začel je potem pripovedovati, v kaki stiski je bil malo prej v gozdu, da je pa slišal njih petje, katero ga je le-sem v hišo pripeljalo. Hotel je dalje govoriti, pa glasu mu je zmanjkalo; silno ga je zeblo. V gorki izbi še le je prav začutil nasledke ostrega mraza; tresel se je in zobje so mu mraza šklefetali.
„Ukogi Tonček“, pregovore mati; „tako te zebe, da komaj govoriš, in lačen in truden si gotovo. Odloži culo in sedi; prinesla ti bom gorke juhe in kar je nam večerje ostalo.“ Otroka Kristjan in Katrica mu odložita, ker se jima je smilil, klobuk, palico in culo. Katrica dene culo na klop; Kristjan pa položi nanjo klobuk, in palico v kot nasloni. Potem posadita svojega mladega gosta za mizo. Mati prineso juhe in velik kos potice s kuhanimi krhlji. Usedejo se potem na drugo stran mize ter se smehljajo Tončku, da mu jed tako diši. Otroka mu pa podarita nekoliko darov božičnih — lepo rdečeličnih jabolk, rumenih hrušek in rjavih debelih orehov. Še mlada Lizika na maternem naročji mu da, ker jo mati pregovore, lepo pisano jabolko, ki ga je komaj držala v majhni rokici.
Dobro je teknila Tonetu gorka juha, in izbina gorkota mu je dobro dejala. Zopet postane vesel in dobre volje. „Pa kaj imate tukaj v kotu lepega?“ je dejal. Že med jedjo se je zmeraj na jaslice oziral. „Tukaj je v sredi zime mila spomlad. Kaj takega nisem še nikoli videl. Dovolite, da to bolj na tanko ogledam.“ Skočil je k jaslicam, spremljala sta ga otroka.
„Pa, ali veš, kaj vse to pomeni?“ povpraša ga Katrica. — „Se ve da“, zavrne jo Tonček. „Kaže nam to Jezusovo rojstvo. Kak lepo ljubeznivo je to dete! Njegovo lice je tako belo in deče, ko limbarji in vrtnice. O kak svetle so njegove očesca in kak prijazno se smehlja!“ — „Pa to ni pravo dete Jezus“, reče Katrica, „Jezus ni več dete; že davno je šel v nebesa.“ — sam vem“, odgovori Tonček, „kaj misliš, da sem krivoverec? Saj bo skoraj 2000 let od takrat, ko je Jezus dete v jaslih ležalo. To je le tako narejeno, da mi otroci to vse bolj zapopasti moremo. Tu gori je menda mesto Betlehemsko. Ali ni menda res?“ — Katrica pritrdi. — „Vidiš “, reče sedaj Tonček, „vidiš, da vse vem! Nisem tako neumen, kakor misliš.“
Otroci so se smejali, kazaje Tončku vsako najmanjšo stvarco, ki se je pa njim prav imenitna zdela. „Glej Tonček!“ dejala je Katrica, „kako kodrasta je ta ovca in kakšne so te ovčice! Glej tu se pase vsa čreda, in tam stoji pastir in piska na žvegli. V tisti rdeči utici po noči pastirček spava.“ — „Pa vidiš tudi“, oglasi se Kristjan, „kako tu v jezero šumlja bistra vodica, enako srebrnemu traku? Glej dva bela laboda z lepo škroženim vratom plavata po srebrni vodici.“ — „Tam“, pravi Katrica, „prihaja pasterica po klancu v dolino in nese na glavi pokrito pleteničico. Najbrž nese v jaslice jajca in jabolka.“ — „Ali vidiš“, pregovori Kristjan, „tam pelje nekdo na vozičku polno vrečo (culico) po soteski na breg. Kaj je pa v vreči, ne vem.“ Tako so se otroci prijetno kratkočasovali, in spazili so vsakega polža na skali in vsakega pisanega polžička ob bregu jezera.
„Se ve da“, reče Tonček. „To je vse zelo lepo, pa najlepše je še nebeško detece v jaslih. Ono me najbolj veseli, ker zavoljo tega deteta me je nebeški oče rešil iz največje stiske.“
Drugo poglavje.
Kdo je bil ubogi Tonček?
Gospodar, ki je bil tako prijazno Toneta sprejel, bil je logar ali gozdni oskrbnik. Ko so tako otroci čenčali, sedel je na stolu pri peči, ves zamišljen. Logarica sede k njemu pestujoč otroka, ter mu čez nekaj časa reče: „Zakaj tako molčiš in kaj premišljuješ?“— „Premišljujem“, reče logar, „zadnje vrste pesmice, katero smo peli. Bes je, storila si, kakor pesem veleva, ter nasitila in ogrela dečka. Po moji misli pa zamoremo na njem še več storiti? Glej! danes je sveta noč. Praznujemo spomin noči, v kateri je bilo rojeno dete, ki je prišlo, da bi nas in celi svet osrečilo. In ravno danes pošlje nam Bog dete, katero mi osrečiti zamoremo. — Zveličar je prišel, ko tujec na svet in ni imel kam svoje glave položiti, kakor bi hotel človeško gostoljubnost poskusiti. Prebivalci Betlehemskega mesta so se slabo izkazali ter so ga prec v začetku v hlev zavrgli; ali bomo tudi mi tako tega dečka zavrgli? Pa povej mi, Elizabeta, kaj misliš, kaj nam je storiti?“
„IN! otroka sprejeti za svojega“, reče logarica veselo in prijazno. „Kar najmanjšemu storite, to ste meni storili“, rekel je On, ki je bil nocoj rojen. In Tone je po moji misli prav dober krotek deček in ima dobro srce; tako pobožnega, nedolžnega lica je, in čeravno berači, vendar ni predrzen! Gotovo je sin poštenih staršev. Njegova beseda je tako ljubezniva, in če ravno je njegov jopič že ves oguljen, vendar se mu pozna, da je iz lepega sukna. Pri petih se tudi šesti ohrani. Dečka hočemo obdržati.“
„Ti si pač usmiljena in dobra žena“, reče logar in jo prime za roko. „Bog ti bo vrnil, in kar si tujemu otroku izkazala, to bo on našim v prid obrnil. Vendar moramo popred dečka poskusiti, ali je res dobrote vreden.“
„Tonček, pojdi sem!“ reče sedaj glasno logar. Tonček brž pristopi in zaupljivo pogleda logarju v oko.
„Tvoj oče“, povzame logar besedo, „so bili vojak in so umrli za domovino. To je za te žalostno, zanje pa lepo in častitljivo. Pa povej nam kaj več o svojih starših. Kje ste stanovali pred vojsko? Kako so tvoj oče poginili? Kako so ti mati umrli? Kako si ti v naš gozd zašel? No, povej nam.“
Tonček je takole pripovedovati začel: „Mojega očeta, Bog jim daj nebesa, so imenovali konjeniki gospoda stražmeštra. Naš polk je bival, kar se jaz spominjam, v Klaškem. Mati so pridno šivarili in so mnogo zaslužili. Bili so v tem delu prav izurjeni. Nekega dne priteko oče naglo domov in reko: ‚Vojska je; jutri moramo odriniti!‘ Bili so pravi junaki in vdali so se povelju z veseljem. Mati pa so se zelo ustrašili in začeli so bridko jokati; niso jih hoteli samih pustiti, bali so se ločitve. Toliko časa so očeta pregovarjali, da so dovolili, da jih smemo spremljati. Daleč, daleč smo prišli. Na enkrat so dali: ‚Sovražnik se bliža‘. Moj oče so mu s konjeniki morali nasproti. Jaz in mati sva zadaj ostala. Kako težko nama je bilo sedaj pri srcu, ko sva iz daljine tako strašno streljati slišala. ‚Joj, pri vsakem strelu se mi zdi, da meč moje srce presune‘, so dali mati. ‚Saj ne vem, ali ni krogla tvojega očeta srce presunila‘. Jokala in molila sva, dokler je bilo slišati streljanje. Pa oče so se zdravi in veseli vrnili z boja. Taka je bila večkrat. Nekega dne pa prijaha konjik v našo vas z očetovim konjem in nam pove, da so nam oče hudo ranjeni; ‚pol ure od vasi leže na bojišču, in gotovo‘, je dejal, ‚bodo umrli‘. Mati in jaz sva hitela k njim. Ležali so pod drevesom, pri njih je pa klečal neki star vojak, drže jih rahlo v naročji tako, da so oče svojo glavo na prsi vrlega vojaka naslanjati zamogli. Pri njih sta stala še dva druga vojaka. Ubogi oče so bili prestreljeni skozi prsi in bledi so bili, ko mrlič. Videli smo, da nam bi radi še kaj povedali; pa niso več mogli. Pogledali so me še enkrat z umirajočimi očmi, pogledali so potem mater in potem proti nebesom. Preteklo je še nekaj trenutkov — in dušo so izdihnili. Mati in jaz sva bridke solze točila. Njihovo truplo so pokopali na bližnjem pokopaličču. Nekaj gospodov častnikov in mnogo vojakov je spremljalo mrliča. Tako milo in žalostno je pela trobenta, da mi njen glas še zdaj brenči po ušesih. Zadnjo čast so jim izkazali in streljali za njimi v grob. Mater in mene je to pretreslo, ko da bi nas streljali. Brisalo si je mnogo vojakov solze, ko so se vračali Jaz pa in mati sva neprenehoma točila solze.
„Mati so se hoteli vrniti v svojo domovino. Dali so mi: ‚Se ve, da nimam tam več žlahte, pa imam neko prijateljico. Vzela naju bo gotovo pod streho in sebe in tebe bom z delom hranila‘. Šla sva nekoliko dni hoda in dobra mati so mi zboleli. Z velikim trudom sva dospela do neke male vasice. Sprejeti naju niso hoteli, na zadnje sva šla v neki skedenj. ‚To je bridka‘, so dali mati, ‚pa saj tudi Marija ni boljšega doživela. Tudi ona je morala v hlevu prenočiti‘. Materi je bilo vedno hujše. Poklicali smo jim mašnika in pripravljali so se na smrt. Zvečer pride kmetica, skednja gospodinja, in prinese v lončeni skledici malo juhe ter reče moji materi: ‚Vi, ste jako bolni, dolžna sem torej še kaj storiti‘. Šla je potem in prinesla staro svetilnico, s kakršno se v hlevih sveti in obesila jo je na gredo. To je bilo vse, kar je storila. Rekla nama je potem lahko noč, in se ni več zmenila za naju. Sam sem pri materi ostal; na škopniku sede sem bridko jokal. Dali so mi mati desnico in dali: ‚Ne jokaj, predragi Tonček! Bodi pobožen in dober, moli rad, misli vedno na Boga in varuj se hudega; Bog ti bo dal drugega očeta in drugo mater‘. Tako so govorili. ,Pa moj Bog‘, reče Tonček, in solze mu lice oblijo, tako dobre matere ne dobom nikoli več.
„Gledali so“, pripoveduje dalje, „gledali so dolgo proti nebu in na tihem molili, blagoslovili me z mrzlo trdo roko in dušo izdihnili. Drugega nisem mogel, ko bridko jokati. Kmet in kmetica sta bila moji materi obljubila, da me bosta za svojega sprejela in kakor svoje dete vzredila. Vzela sta res, kar so mati pustili, nekaj denarja namreč in obleke; pa preden so pretekli trije tedni, sta me od hiše spodila rekoč, da sem že trikrat toliko snedel, kar je bila materna zapuščina vredna. Hotel sem se vrniti v Kladno do svojega součenca, pa kmetje mi niso znali povedati, katera cesta v Šlezijo pelje. Torej se klatim sem ter tja in beračim; kaj drugega mi je začeti?“
Povest je logarico zelo ginila in s solznimi očmi je rekla otrokom: „Glejte, otroci! taka se lahko tudi vam pripeti. Tudi vi lahko očeta in mater izgubite, in kaj vam je potem začeti? Zatorej prosite Boga vsak dan, da vam ljube starše ohrani.“
Logar reče: „Imel si, ljubi Tone, kakor vidim prav poštene starše. Pa, ali nimaš nič pisanega?“ — „O pač!“ reče Tonček in vzame iz culice listnico. „Te liste“, reče, „so mi mati še na smrtni postelji izročili. Ukazali so mi je varovati in jih ne dati iz rok.“ Bili so ti listi ženitno pismo njegovih staršev, Tonetov krstni list in pa pogrebni list njegovega očeta. Pogrebni list je bil narejen po vojaškem duhovniku. Polkovnik je bil pa priložil lastnoročno pisano spričevalo o junaškem in vrlem obnašanju ranjkega stražmeštra in o hvale vrednem vedenju vdovinem.
„No prav“, spregovori logar, „vse je pošteno. Zdaj mi pa povej, Tone, kako ti je pri nas všeč?“ — „Vrlo mi je vse po godi“, odgovori prijazno Tonček, „zdi se mi, da sem v domači hiši.“ — „Ali hočeš pri nas ostati?“ vpraša logar.—„O nikjer na svetu rajši!“ reče Tone. „Vaša žena so ravno tako prijazni, kakor so bili moja mati in Vi ste tudi vrl možak in imate ravno tako zaraščeno brado, kakor so jo imeli moj ranki oče.“
Smehljaje se, pogladil si je logar brado. „No deček“, spregovori, „no pa ostani pri nas. Jaz ti bom oče in moja žena naj ti bo za mater. Pa bodi dober sin in ljubi svoji novi sestri in brata in ne stori jim nič zalega. Ali slišiš, ti si sedaj moj Tone!“
Deček je stal osupnjen in gledal je debelo logarja, ali je li to prava resnica. Bil je trdosrčnega obnašanja drugih ljudi tako navajen, da je komaj verjeti mogel, da ga hoče logar za sina vzeti.
„Kako, Tone!“ reče logar in mu poda desnico, „ali ne daš roke?“ Solze oblijo sedaj Tonetu lice; poda logarju desnico, poljubi potem logarici roko in pozdravlja oba otroka in še celo najmanjše, čeravno ni vedlo, kaj se godi, pozdravi kot svoje brate. Kristjan in Katrica se zelo veselita, da sme Tone tu ostati. „Zdaj je prav prijetno pri nas“, reče Kristjan, „zdaj se bomo trije igrali“
Logar pa je zopet resnobno spregovoril:„Glej, deček, tako Bog zate skrbi. Bog je uslišal molitev tvoje umirajoče matere in tudi tvoje prošnje, ko si tam v snegu mraza trepetaje klečal. Nagnil je semkaj tvoje stopinje! Pripeljal te je v našo hišo. Da nisi našega petja slišal, bil bi zaspal na culici in zmrznil, in jaz bi te bil mrtvega v gozdu našel. Bog te je ravno v pravem času rešil. Ravno v tej sveti noči, v kateri je ljubezen nebeškega očeta, ki je svojega edinorojenca za nas dal, naše srca ganila, pripeljal te je v gozd do našega zapuščenega stanovališča, katerega bi po dnevi gotovo ne bil našel. Bogu in njegovemu preljubemu sinu, ki je bil za te pred skoraj dve tisoč leti rojen v današnji noči, ki je tudi za te umri, le njima se imaš zahvaliti, da imaš zopet streho. Zato spoznaj, in ne zabi nikoli v svojem življenju, temveč ohrani vedno hvaležnost v srcu do Boga in do svojega Zveličarja. Misli vedno na Boga, in živi krščansko.“
Tone obljubi in veselja solze preliva. „O moj Bog!“ reče in se proti nebu ozre, „izpolnil si na tanko zadnje besede materine, ter mi podelil zopet očeta in mater. Pa tudi jaz hočem njene poslednje besede izpolniti, živeti hočem po tvojih svetih zapovedih in posebno četrto zapoved o svojih novih starših bom prav spolnjeval.“—„Prav tako, Tone“, reče logar, „to stori in dobro se ti bo godilo“. — Logarica pokaže potem fantiču sobice in snažno posteljo in vsi ležejo veseli in zadovoljni počivat.
Drugo jutro so se otroci zopet zbrali okrog Jezusovih jaslic. Jaslice so bile sveti božični dan in naslednje praznike njihovo edino veselje. Pa nedolžno božično veselje je bilo skoraj skaljeno. Neki mladi gospodič, Zelenko po imenu, ki je silno rad na lov zahajal in je tudi večkrat k logarjevim v vas hodil, stopi nekega dne v izbo. Norčevati se začne, da imajo otroci tako veselje z Jezusovimi jaslici ter jim zabavlja, češ, da ne more spoznati, k čemu je vse to.
„K čemu?“ zavrne ga logar. „Glejte, gospodič, tukaj skozi okno. Glejte, debel sneg krije zemljo; gozdno drevje poka pod njegovo težo. Rože ni videti; le tu na ledenih šipah se blešče ledene cvetlice. Na sadnem drevju, ki našo streho obdaja, ne visijo več jabolka in hruške in zelenega peresca ni več na njih videti; sren se blešči po vseh vejah in vejičicah, od streh visijo dolge ledene sveče. Revni otroci so v hiši zaprti enako jetnikom ter komaj hišni prag prekoračiti zamorejo. Ali je to tako napačno, ako jim njih ljubi starši v trdi zimi v gorki sobi spomlad napravijo? V resnici je ta mala spomladna okolica z zelenimi gozdovi, cvetečimi travniki, s čredami na paši in s pastirji skoraj edino otročje veselje v zimskem času.“
„Pa to je še najmanje! Poglavitno je to: kristjani se veselimo, da nam se je dobrota božja v Kristusovem učlovečenju o božiču prikazala. Radi bi, da se tudi otroci, kolikor razumejo, udeležijo tega veselja. Dobro mi je znano, da so najslavnejši podobarji to sveto dogodbo narisali v slikah, katere ljudje občudujejo že sto in sto let. Tudi jaz sem, ko sem popotoval, tisto slavno podobo Jezusovih jaslic, imenovano sveta noč, v Draždanih večkrat ogledoval. Pa ugovore, s katerimi tu zabavljate mojim slabim jaslicam, zamorete tudi tisti krasni podobi spregovarjati; torej ni vredno, da vašim zabavljicam odgovarjam. Pa saj so take dragocene podobe le za veliko gospodo in pri otrocih niso za rabo. Stavim, kar hočete, da moji otroci ne bi menjali svojih jaslic za slavno draždansko podobo.
„Pustite nas torej, dragi moj gospod Zelenko, preproste ljudi pri starih navadah, katere smo po očetih podedovali. Spominjam se iz otročjih let, da so bile jaslice moje največje otroško veselje in moja največja sreča. Naj bo torej tudi mojim otrokom v prid in v veselje!“
Tretje poglavje.
Vrla logarjeva družina.
Logar, ki je ubogega sirotiča posinovil, je bil vrl in pošten možak in, kakor je sam večkrat dejal, mož stare korenine. Bil je pobožen, ljubil je vse ljudi in v službi svojega gospodarja je bil priden in zvest. Pošten logar se je držal navade svojega deda in svoje stare matere, katere je poznal, in navad svojih staršev, kateri so živeli ravno tako, kakor njih starši.
Vsako jutro je imel navado, najprej z materjo in z otroki jutranjo molitev opraviti; ravno tako so tudi dan končali z molitvijo.
„Kako ne bi vsak dan“, je večkrat dejal, „začeli in končali z mislijo na Tistega, ki nam vsak dan življenje ohrani ter nam daje jed in pijačo in vse dobro? Po moji misli je tudi za angelo ginljiv prizor, ko oče in mati v sredi svojih otrok pred Bogom klečita in vsi, tudi najmanjše dete, svoje roke v molitvi in zahvali kvišku povzdigujejo. Nebeški oče mora svoj blagoslov nanje liti.“
Ravno tako pobožno in častitljivo je logar s svojo družino pred jedjo in po jedi molival. Nekega dne pripelje gospoda Zelenka z lova na svoj dom ter ga povabi, ker je bila ravno juha na mizi, h kosilu. Gospodič se usede brž brez molitve za mizo.
Pa logar, ki je vsakega zavrnil, tudi takrat ni molčal; resnobno spregovori: „Ti, gospodič! tako delajo moji merjasci v gozdu; oni požirajo želod, pa ne da bi pomislili, kdo ga jim daje.“ — Gospodič se izgovarja, ter pravi, da molitev pred jedjo ni tak imenitna. Pa logar ga zavrne moško in resnobno: „Kar nas ljudi bolje dela, to je jako imenitno. Pobožnost je zelo koristna, brezbožnost pa ni še nobenega dobrega sadu obrodila, mnogo pa slabega. Molite z nami, kakor se spodobi pametnemu človeku, — ali pa ste bili danes z menoj zadnjikrat na lovu. Z nevernikom nočem več opravka imeli. Še sedeti nočem z njim za mizo. Vendar“, reče logar bolj mirno, „vendar dobro vem, da niste te stvari nikdar bolj na tanko premišljevali. Videli ste nekatere gospodiče, da so brez molitve za mizo sedali in vi ste jih brez pomisleka posnemali; mislili ste, da je to za vas častno in imenitno. Ali gospodič, čeravno se vam Zelenko pravi, vendar ne smete biti podobni zeleni vejici, katera se po vsakem vetriču giblje.“ — Gospodič vstane in moli. Pa tega ni storil iz pobožnosti, temveč iz ljubezni do lova.
Najbolj dobre volje je bil pošteni logar pri svoji družini. „Kaj bi veselja zunaj iskal, ko ga zamorem doma boljšega in dober kup najti“, tako je pogostoma dejal. Popil je torej po storjenem delu svoj kozarec vina ali pa kupico piva, pomenkovaje se prijazno z ženo, ali je pa otrokom podučne povesti pripovedoval. Ko je posebno vesel bil, prijel je za harpo in dejal: „Ta nam je v dolgih zimskih večerih v divjem gozdu namesto besed in gledišča.“
V mladosti je sicer na trobento trobel; pa ker mu je to zdravnik prepovedal, poprijel se je, ker je bil prijatelj godbe, brenkanja na harpo. Logarica je znala mnogo lepih pesem in logar jih je spremljal s harpo. Tudi otroci so se bili naučili nekaj otročjih pesmic, ter so prepevali, ko tičice v gozdu.
Logarjevi otroci so hodili v šolo v Jesenovo, bližnjo farno vas. Brž po božičnih praznikih, ko so bili potje pregaženi, moral je Kristjan in Katrica tja. Tone je radostno z njima hodil ter je kmalu vse sošolce prekosil. Bil je zelo dobre glave in jako marljiv. Zvečer so morali otroci pri gorki peči sedečemu logarju kazati, kaj so se v šoli učili in kako so pisali. Tonček je vedel zmeraj največ povedati in njegovo pisanje je bilo vedno najlepše in kmalu je tudi prav gladko bral. Po večerji so morali otroci po redu kaj brati, pa vsa družina je najrajši Toneta poslušala. „On najgladkejše bere“, dejala je logarica. „Da ne vidiš, da ima pred seboj bukve, gotovo bi mislil, da povesti ne bere, temveč da jo je enkrat slišal in da nam jo na pamet pripoveduje.“
Najveseliši dan je bila za otroke nedelja. V nedeljah logar ni hodil na lov in otroci so lahko ves dan bili pri njem. „Šest dni služim“, je po navadi dejal, „služim marljivo in zvesto svojemu gospodarju; ali nedelja je posvečena službi večjega gospoda. Tudi se ne sme zavidati meni in mojim drvarjem po šestih dneh težkega dela sedmi dan počitka.“ V nedeljo jutro sta hodila oče in mati v prijaznem jutranjem hladu v cerkev v Jesenovo. Posebno s pomladi in po letu je bilo to za otroke veliko veselje. Pot je peljala tja po obraščenih gričih in po zelenih dolinicah, s skalovjem in z drevjem obdanih.
„O kako lepo je v gozdu“, je dejal Tone; „kak krasno zlati jutranje sonce drevesa! Da, v nedeljo se mi gozd veliko lepše dozdeva, ko usednje dni. Zdi se mi, da vse drevesa bolj prijetno zelene. Ptice bolj veselo žvrgole po zelenih vejicah. In razen njih vse molči! Ne sliši se sekire žvenk, ali vozov rožlanje ali pokanje pušek; le zvon iz daljine poje. Vse je tako tiho in mirno, kakor v cerkvi.“
„Tako slovesno kakor v cerkvi“, reče logar. „Tudi gozd je hiša božja. Vsegamogočni je postavil te drevesa kakor stebre, njihove veje je sklenil kakor obok. Vse od neizmernega, z mahom obraščenega hrasta do malega pomladnega zvončka, ki raste nam pod nogo, vse nam oznanja njegovo mogočnost in dobroto. Vsa zemlja, do koder se razpenja modri nebes, je tempelj njegove slave. Posebno v nedeljah ga molimo v tem njegovem hramu in ogledujemo pobožno njegovo krasno stvarjenje. V tem zalem hramu, ki si ga je sam sezidal, zamoremo božjo neskončno velikost in mogočnost občudovati; v naših cerkvah pa, če so jih ravno ljudje sezidali, odkriva nam on svoje namene in nam razodeva svojo sveto voljo. Tudi zato se je božji sin učlovečil, nas je ljudi učil in nam je učenike dal. V sto tisoč cerkvah krščanstva se danes oznanjuje njegov nauk in poslušajo ga milijoni kristjanov. Tudi vi, moji otroci, pazite danes v naši cerkvi na vsako besedo in ohranite si jo globoko v srcu.“ Take in enake pogovore je imel logar z otroci med potjo v cerkev; nazaj grede se je pa z njimi pogovarjal o pridigi; hiteli so mu pripovedovati, kaj so si zapomnili.
Pri jedi je bil logar v nedeljah posebno dobre volje. „V tednu“, je dejal, „sem le redkokrat tako srečen, da zamorem z vami obedovati; svoje kosilo zauživam o delavnikih večidel v gozdu iz roke, pa hvala Bogu, zmeraj mi dobro diši. Najbolje mi pa tekne v nedeljo, ne zato, ker mati boljše kosilo pripravijo, ampak zato, ker hrano med vami zauživam.“ Otrokom je sam z velikim veseljem jedi delil. „Jejte, otroci, jejte“, je dejal, „in hvalite Boga za njegove darove“. Po kosilu se je z otroci sprehajal po gozdu, učil je je poznavati mnogotere drevesa, grmovje, zelišča, ter je hvalil njih lepoto in koristnost. Dejal je: „Tako je Bog vse do najmanjše travice lepo naredil in človeku v prid ustvaril. Tudi gozd je knjiga; v njej morete po vseh listih brati o božji modrosti in dobroti.“
V pomladnih ali poletnih lepih večerih je pogrinjala logarica mizo pod staro lipo blizu hiše. Po večerji so zapeli še nekaj lepih mičnih pesmic. Logar je petje s harpo spremljal in gozdne ptice so jim veselo prikladale.
Tone je bil pri teh vrlih ljudeh, pri katerih je bila pobožnost, složnost, ljubezen, marljivost, redovnost in zadovoljnost, neizrečeno srečen. „Bog je vendar dobro z menoj mislil“, je večkrat dejal. „Na vsem svetu me ni mogel k boljšim ljudem pripeljati.“ Dobri deček je pa bil tudi jako hvaležen in postrežljiv do svojih rednikov. Ko je logar zvečer iz gozda domov prihajal, hitro mu je Tone prinesel sivo suknjo z zelenimi zapuštnicami in zavratnikom, katero je logar po hiši nosil, in domače čevlje. Ko je logarica pri ognjišču stala in kosilo kuhala, donašal ji je, ni mu bilo treba veleti, drva ali je pa tekal, da ji ni bilo treba sami hoditi, na vrt pred hišo, ter ji donašal luka, peteršilja ali drugega potrebnega zelenja. Marsikako željo ji je izpolnil, še preden jo je naznanila.
Svojemu dobremu redniku je pa še posebno dobro služil. Logar je namreč vse njemu izročene gozde risal in risanja z barvami lepo in prijetno lepšal. Na oglu vsakega lista je bilo z velikimi črkami zapisano ime in z jelovimi vejicami ali z hrastovim perjem obdano, kakršen je bil namreč gozd. Tone je kmalu tako napredoval, da je kmalu največje obrise lepo in na tanko risati znal. Lepotičje, ki ga je zraven napravil, si je sam izmislil in tako lepo izpeljal, da se je logar zelo čuditi moral. Narisal je na primer hrast, na katerem je bil ščit z gozdovim imenom naslonjen in zadaj je bil videti divji merjasec, kako želod prebira. Ali je pa načrtal gozdovo ime, sekano v skalo z jelami ovenčano, in pod njo je narisal rogatega jelena. Sploh je Tone v prostih urah risal zdaj kraje, zdaj živali in kjerkoli je našel prazen kosec papirja ali zavitek lista, narisal je nanj kako tico, rožo ali vejico. Nikakor ni mogel brez dela biti. Logar in logarica sta dečka ljubila, kakor svoje dete, in celo njune otroke je Tončkov zgled zbujal, da so bili še bolj pridni in postrežljivi ko pred.
Četrto poglavje.
Kako se je Tonetu dalje godilo. Nekega dne pošlje logar po Tonetu dva kljunača v sosednji grad Skalnik. Grajski oskrbnik je imel gosta, kateremu je hotel z divjačino postreči. Peljala je Toneta pot mimo slapa, ki je med temno-zelenimi jelami svojo snežno-belo vodico metal čez visoko skalo. Blizu slapa je sedel tuj gospod v temno-sivi suknji ter je risal kipečo vodico in krasno okolico. Tone se tiho približa in gleda tujcu čez ramo na list, ter nehote izusti: „O kako zale! Date, to je slika!“ Zdaj pohlevno poprosi, da bi smel lepo podobo bolj na tanko ogledati, kar mu slikar tudi rad dovoli. „Zdi se mi“, je dejal, „da je ta list zrcalo, v katerem se ogleduje slap in skala z drevjem vred. Kakor čisto srebro dere voda z razpokle skale in kot beli kodri se zbirajo pene pod kamenjem, z mahom zaraščenim. Kako zelen in živ je nežni mahec na tem kamenu! Človek misli, da ga zamore odskubsti. Kako ponosno se dvigajo te veličastne jele! In tu ste celo jelena narisali, ki pije pri studencu. Kako brhko stoji na šibkih nožicah. Vidi se mu, kako lahko puha čez skale in grmovja. Jeleni, ki je jaz risom, stoje tako pokvečeni, kakor da bi se imeli vsak hip zvrniti. Ne morem jim vdihniti pravega življenja.“
Podobarju je bila zelo všeč odkritosrčna pohvala dečkova, še bolj pa njegovo veselje nad umetnostjo. Smehljaje se spregovori: „Ti si torej, kakor vidim, tudi mal slikar (podobar)?“ — „Joj“, odgovori Tone, „do sedaj sem vedno mislil, da nisem mal, temveč velik slikar. Sedaj vidim, da se ne smem slikarjem prištevati“.— Podobar spregovori: „Rad bi tvoje podobe videl. Obiskal te bom prihodnji dan, in pokazati mi jih moraš. Kdo so tvoji starši in kje si doma?“ — „Oh“, reče Tone, „jaz sem revna sirota. Gospod logar Dobravec so me za sina vzeli.“ — „No“, reče podobar, „so ti pa gotovo Dobravec v rodu, gotovo so ti stric ali ujec?“—„Ne“, odgovori Tone, „prišel sem popolnoma tujec v njih hišo; oni pa in njih žena so me prijazno sprejeli in me imajo sedaj za svojega.“ — „To je veliko, jako veliko!“ reče podobar; „pa vendar, kako se je to pripetilo?“
Povedal je Tone svojo zgodovino na tanko. Podobar ga je pa pazljivo poslušal in nazadnje je rekel: „Logar in njegova žena morata vrla človeka biti, pozdravi mi ju in reci jima, jutrašnega dne ju bom obiskal, da se jima v imenu človeškega roda zahvalim za ljubezen in dobrote, ki jih tebi izkazujeta.“
Podobarju je bilo ime Dejakovič; prišel je bil pred nekoliko dni v knežju grad, da bi tu ponovil nekaj starih podob. Pri tej priložnosti je narisal to ali ono stran gozda, ki mu je posebno všeč bila. Zvečer drugega dne je logarja Dobravca obiskal. Možaka sta kmalu spoznala, da sta enega duha; kmalu sta bila prijatelja. Podobar je hotel videti Tonetovo risanje. Logarica ga je jako hvalila. „Verjemite mi“, je dejala, „izvrstne so“.
Ali Tone je stal osramoten pri vratih in je dejal: „Gospod Dejakovič! videli boste, da so prav slabe.“ Pa Dejakovič mu prigovarja, naj je prinese in — prinesel je je. Gospod Dejakovič je eno za drugo na tanko ogledoval ter se prijazno namuznil. Če je ravno imel mnogo popraviti, bile so mu vendar všeč.
„Za res“, je rekel, „ta deček bo umetnik. Gospod Dobravec! izročite ga meni in doživeli boste na njem veselje.“—„Že velja“, reče logar ter seže Dejakoviču v desnico. „Že dolgo sem premišljeval, kaj bo iz dečka. Star je že štirinajst let, v Jesenovski šoli se nima več kaj učiti. Za lovca je prešibek in preusmiljen. Bolj je podoben nežni materi ko junaškemu očetu. Če torej mislite, da bo dober podobar, vzemite ga v nauk. Koliko terjate učnine?“ — „Denarja!“ reče Dejakovič. „O tem se ne menimo. Vi ste mi prvi zgled dali, kako imamo za sirote skrbeti. Vrlo delo druge navdušuje, kakor sveča druge zažiga. Pustite torej to reč. Kadar dela v gradu končam, pojde Tone, če ga bo veselilo, z menoj v mesto in jaz ne bom pred nehal, da iz njega storim umetnika.“
Tone je veselja skoraj skakal. Ko se je pa do nekoliko dni podobar v kočiji pred hišo pripeljal, da ga bo seboj vzel, oh tedaj je dobri deček vendar bridko jokal. Pa logar je dejal: „Ne jokaj ne, fante, saj je mesto blizu. Obiskali te bomo pogostoma, pa tudi nas boš o nedeljah in praznikih lahko obiskoval. — No, to si še izgovarjam“, reče gospodu Dejakoviču, „da nas bo Tone včasih obiskal, božične praznike pa vselej z nami preživel. To mu morate dovoliti.“ — „O prav rad“, reče podobar; „in če boste vi in vaša žena zadovoljni, pridem jaz vsakokrat z njim.“ Segla sta si potem v desnico. Tone se zahvali svojima rednikoma. Opomnila sta ga, naj spoštuje svojega učenika, ki hoče njemu toliko dobrote izkazati iz zgolj ljubezni. Blagoslov staršev in sester je Toneta spremljal, ko se je v lepem pokritem vozu odpeljal.
Vrli podobar je bil v vseh rečeh mož beseda. Iz srca ga je veselilo take dobre glave učenca podučevati. Pogostoma je z njim logarjeve obiskal; še celo več dni sta pri njih preživela, da sta risala lepe kraje v goratem gozdu. Umetnik ni mogel prehvaliti svojega učenca. „Na tihem vam povem“, je dejal logarju, „deček bo umetnik, da malo takih.“
Preteklo je nekoliko let in gospod Dejakovič pride s Tonetom, ki je postal cveteč mladenič, k logarju Dobravcu na božične praznike. Gospod Dejakovič ostane z logarjem in logarico po večerji nekoliko dalje na nogah. Tone in Dobravčevi otroci so že davno spali. Logar in logarica sta dobro opazila, da ima podobar nekaj na srcu, kar bi jima rad naznanil, čez nekaj časa vendar spregovori: „Kar se je mogel Tone pri meni učiti, tega se je naučil. Sedaj mora popotovati, videti mora Italijo. Res je, stroškov bo veliko; pa trud bo plačan. Denar se ne more na boljše obresti naložiti. Dam vam besedo, da bo potrošen denar o svojem času velike obresti vračal. Kar bo tako popotovanje stalo, je gotovo več, ko more navadni človek potrositi. Pa jaz sem si to stvar tako razjasnil: To se razume, da se ne bo Tone popolnoma na druge naslanjal. Tudi sam si mora kaj zaslužiti. Vendar pa bo še dokaj potreboval, ker mora čas v svoje izobraževanje porabiti. Kar se mene tiče, prikladal bom z veseljem po svoji moči. Vaš zgled mi je misel, trdno misel vdihnil, da naj Toneta za umetnika naredim. Njegova dela, ki jih je doslej naredil, so mi bila dobro plačana. Ta denar sem shranil; porabil ga bom sedaj za njegovo pot. Pa vendar mi mnogo manjka. Ali bi ne bili vi pri volji doložiti, kar še manjka? Dobro delo začeto se mora dovršiti.“ — Pomolil je logarju desnico, pričakovaje, da mu bo ta v njo segel. Logarja je Tonetovo lepo obnašanje in njegovo napredovanje v umetnosti jako veselilo. Imel je pa lepo premoženje. Pogleda sedaj gospodinjo, ona z glavo prikima, logar udari v desnico ter reče: „No, naj pa bo, če ne bo treba več, ko je v mojem premoženju, prav rad hočem denar odšteti.“ Izračunali so, kaj bi utegnil Tone na popotovanju potrošiti ter sklenili, da bo prihodnjo spomlad Tone nastopil pot v daljno Italijo.
Drugega dne zgodaj se je podobar odpeljal s Tonetom na saneh v mesto. Logar je kupil sukna Tonetu za pošteno obleko. Tudi je poiskal popotno škrinjo in jo je dal na novo s srnino prevleči. Logarica pa in njeni dve hčerki ste pridno šivali in pletli, pripravljaje Tonetu potrebne platnine. V začetku pomladi je moral Tone še nekoliko dni pri svojih rediteljih preživeti. Njegov rednik mu je v tem času še mnogo lepih naukov dal ter je bil do njega še posebno ljubezniv. Vrli možak se je sam trudil in mu obleko v skrinjo skladal. Kolikorkrat mu je logarica podala kako novo obleko, bil je Tone na novo ginjen. „Oj, koliko — koliko dobrot vi meni izkazujete!“ je dejal. „Moji pravi starši, ko bi še živeli, ne bi mi mogli več dobrega storiti.“ Tonetovo skrinjo je poslal gospod Dejakovič naprej do slavnega umetnika, kateremu je Toneta priporočil. Tone je namreč hotel celo pot peš hoditi. Kristjan, Tonetov srčni prijatelj, je Tonetu še malo skrinjico preskrbel in v njo je zložil Tone najpotrebnejše stvari, kar je seboj nesti mogel.
Dan slovesa pride; Tone je hotel po kosilu k gospodu podobarju Dejakoviču iti in od tamkaj dalje potovati. Logarica pripravi za odhodnico dober obed in vsi so skupaj še enkrat obedovali. Bil je za družino prijazen in ginljiv dan. Logar se ozre po družinici in spregovori: „Ne ... ne, moji sinovi in hčerke, nikar žalovati; in tudi ti, dobra mati, obriši si solzico. To mora tako biti! Sinovi, in posebno če so odrasli, morajo po svetu in tudi ve, hčerke moje, boste kmalu v letih, da vam bo treba zapustiti očetovo hišo. Pa če nas ravno ločijo hribje in doline, v duhu ostanemo vendar združeni. In naj bo ločitev še tak bridka, združenje, ki nas gotovo tu ali tam čaka, bo tem slajše!“ Vrli mož je z veselimi pogovori vse zopet razveselil. Ukazal je prinesti steklenico dobrega vina, kakor je bilo le ob velikih praznikih navada. Natočil je materi in hčerkama, če ste se ravno branile. „Žalostnim daj vina!“ je rekel smehljaje se. Tone in Kristjan se nista dolgo branila, ampak dala sta kozarec. Po kosilu vzdigne logar svoj kozarec rekoč: „No Tone, trči na svoje zdravje, da bi srečno potoval in se zdrav vrnil!“ — „Bog usliši!“ reče logarica, trči s kozarcem ter pije potem nekoliko. Tudi Kristjan, Katrica in Lizika trčijo. Vsi so imeli solzne oči. Najbolj je pa bil Tone ginjen. Ni se mogel dalje solz zdržati; jokaje spregovori: „O preljubi moji starši, koliko zahvalo sem vam dolžen! Kaj bi bil jaz brez vas! O nikar vam ne morem povrniti, kar ste mi dobrega storili. Bog vam plati! On naj stori, da bom vam zamogel kdaj za neskončne dobrote, ki ste mi jih izkazali, svoje hvaležno srce v dejanju razodeti.“
„Da, dragi moj Tone! mi zate veliko storimo“, reče logar, „in če se ozrem na tvoje brate,— rekel bi skoraj, da delamo preveč. Kar se mene in moje ljube gospodinje tiče, midva bova malo potrebovala. Najini glavi ste že beli. Dokler živiva, kruha se nam ne bo manjkalo. Pa Tone, če bi kdaj tvoj brat ali tvoji sestrici bili v potrebah, oh ne pozabi, kako smo ti mi v nadlogi pomagali, in pomagaj jim tudi ti. Daj mi roko Tone! kaj ne, ti jih ne boš zapustil?“
„O preljubi oče“, odgovori Tone ter poda logarju roko, „bil bi najnehvaležnejši človek na tem svetu, ko bi na vaše dobrote kdaj pozabil. Za res! Nepozabljiva mi je vaša ljubezen. Moja največja sreča na svetu bo ta, če bom zamogel vam, dragi oče, svoji dobri materi ali pa svojim sestricam kako dobroto izkazati.“
„Verjamem ti, Tone“, reče logar, „ali — čas je prišel, da se ločimo.“ Vstane in reče: „Poklekni, ljubi sin, da ti dam očetov blagoslov.“ Tone poklekne; logar pogleda proti nebu, bilo je v njegovem obrazu nekaj posebno častitljivega in slovesnega. Blagoslovi mladeniča rekoč: „Gospod te naj spremlja po vseh tvojih potih, varuje naj te greha in zdravega naj te zopet pripelje domov.“ — Mati in otroci so stali okrog s povzdignjenimi rokami in so pristavili z ginjenim glasom: „Amen!“
Logar vzdigne Toneta, objame ga ter mu reče: „No, zdaj pojdi in Bog bodi s teboj! Misli vedno na Boga in nikoli ne zabi, da te njegovo oko gleda povsod. Imej se vedno za predobrega, da bi kaj slabega storiti zamogel. Bogastvo, slast tega življenja je preslaba, da bi zavoljo nje svojo vest omadeževali. Spominjaj se, da nismo ustvarjeni za ta kratki čas pozemeljskega življenja, temveč za večnost. Beži ne le pred slabim, temveč tudi pred priložnostjo slabega dela. Posebno se pa umikaj ljudem, ki se radi norčujejo s svetimi rečmi, ki zaničujejo sveto vero naših dedov, in ki se posmehujejo čednosti in lepemu ponašanju. Še enkrat: Zdrav bodi, in Bog naj bo s teboj.“
Logarica mu reče s solznim očesom: „Tone! Glej moje objokane oči, moje solzne lica! Zavoljo mojih solz bodi Bogu zvest, dober in pošten. Spominjaj se teh solz, ko te bodo napadale skušnjave kaj slabega storiti. Če se ravno sedaj srčno jokam, vendar me navdaja sladka tolažba. Pa, če bi kdaj o Tebi kaj slabega slišali, takrat bom jaz in vsi točili najbridkejše solze. Ne pozabi očetovih in maternih naukov in zadnjih besed svoje umirajoče matere, in Bog bodi s teboj!“
Cela družina je spremila ginjenega mladeniča daleč, skoraj na kraj gozda. Na zadnje so se vsi poslovili. Tone odide, oni so pa postali Še večkrat se ozre in jim mega s klobukom. Tudi logar in Kristjan mu migata s klobukom, in logarica pa njeni dve hčerki z belimi ruticami, dokler se ne skrije za zelenim gričem.
Peto poglavje.
Božični dar.
Sveti večer je prišel že v tretje, kar je bil Tone odšel. Logar je prišel danes s svojim sinom Kristjanom prej iz gozda domov. Bilo je zelo mraz. Večerno nebo je rdeče kot kri žarelo skozi okna v sobo. Šipe so začele zmrzovati ter so se bleščale kakor zalij biseri. Logar sede na svoj stol k peči. Naložil je še drv v peč, bila je namreč taka, da se je lahko tudi v sobi odpirala. Plamen se kmalu visoko vzdigne ter celo sobo razsvetli in še bolj se začno zdaj kristali na šipah bliskati.
Zdaj pride logarica v sobo. „Ali ni Tone nič pisal?“ vpraša logar. — „Nič!“ odgovori žalostno. — „Čudno!“ reče logar z glavo majaje. „Na sveti večer je imel navado zmeraj pisati nam. Pisal je veliko in njegovi listi so bili zame najlepše božično vezilo. Kaj misli fant, da nam ni pisal?“
Komaj je logar to izgovoril, kar pride v sobo mož v snežni obleki. Imel je v roki list in na hrbtu skrinjico iz jelovega lesa; ni bila ta skrinjica visoka, temveč bila je zelo dolga in široka, da je mož težko skozi duri v sobo prišel. „Gotovo je v skrinji zrcalo“, reče Katra. Mož izroči logarju list in položi škrinjo na tla. „ Pismo je pisal gospod podobar Dejakovič“, reče logar.
„Kako je to? Zdaj bi skoraj mislil, da se je ubogemu Tonetu kaj pripetilo.“ Naglo zdere listu pečat in ga hitro prebere pri ognjenem svetu. „Poglejte!“ zakriči veselo, „Tone nam je celo iz Rima poslal podobo za božični dar. On jo je gospodu Dejakoviču poslal in ga prosil, naj ji da krasen zlat oklep narediti in naj skrbi, da jo bomo na sveti večer prejeli. Gospod Dejakovič piše, da je podoba izvrstno umetno delo. Tone je vendar vrl mladenič; človek ga bi kar objel.“
„Katra!“ reče logar, „prinesi poštenemu poslu kozarec vina, preden za mizo sedemo. Dobro mu bo to delo, ker zunaj je res zelo mrzlo.“
Mož je vino hvaležno sprejel, pri večerji pa ni hotel ostati. Dejal je, da ima v Jesenovem sorodnike, in da hoče z njimi sveti večer in sveti dan preživeti. — „Prav!“ reče logar ter mu ukaže vino izpiti in mu še dober dar v roke potisne. „No“, pregovori logar, „sedite vsi okrog mene! Tu je v listu g. Dejakoviča tudi Tonetovo pismo; hočem vam ga brati.“ Liza odgovori: „Prinesla bom prej svečo!“ — „Dobro“, reče logar, „bom pa lažje pismo bral. Le hitro!“ Liza brž prinese gorečo svečo na svetlem svečniku. Vsi so željno pričakovaje sedeli okrog mize. Logar pa začne brati:
„Ljubi starši, dragi brat in sestre! Tu sem vam poslal v dar za božične praznike podobo, katero sem z velikim trudom izdelal. Podoba ta kaže novorojenega Zveličarja v jaslih. Mnogo umetnikov mi je pritrdilo, da se mi je delo dobro poneslo. Srčno želim, da bi Vaš podoba tak razveselila, kakor so mene razveselile Jezusove jaslice, ko sem prvikrat v Vašo hišo stopil. Gotovo bo veselje veliko.
„Oj da bi zamogel jaz s podobo do vas potovati in jo vam sam izročiti! Tu je sicer krasna dežela! Sedaj meseca grudna, ko to pišem, je pri Vas gotovo že davno trda zima; gotovo so pri Vas strehe, hrasti in jele s snegom obložene. Tukaj pa so limone in pomaranče v cvetju in po drevju visi sadje. Vendar se vsak dan spominjam v vsaj tej krasoti na Vašo prijazno hišico, v kateri sem preživel najslajše ure svojega življenja.
„Vaši dobroti sem hvalo dolžen, da živim sedaj pod milim laškem nebom, da sem — če sem vreden tega imena — umetnik. Tiste prijazne otročje jaslice so moj razum zbudile, če so ravno bile nepopolnoma. Vedno mi je tista podoba v spominu, in kar sem pozneje podob videl, če so bile ravno veliko krasnejše, nobena ni mojega srca bolj razveselila, kakor vaše prijazne jaslice. Oj, mila otročja leta, kje ste! V njih vidimo vse stvari pozlačene v jutranji zarji. Škoda, da ta leta tako naglo minejo. Sedaj ta trenutek, ko Vi moj list berete, sem v duhu pri vas. Spominjam se ginjenega srca, kako sem prišel na pol trd in ves zmrzel pod vašo streho, kako so me mati z gorkimi jedmi pokrepčali, kak ste me za svojega sprejeli, kako so Kristjan, Katrica in Liza z menoj delili svoj božični darek. Oj dragi moj oče! Vam in moji dobri materi poljubujem hvaležno v duhu roke. Pozdravljam prav srčno brata in sestrici. Z veseljem pričakujem priložnosti, da bom zamogel v nekaterih letih ne le v duhu iz daljine, temveč pri Vas pričujoč zagotoviti Vas, da sem vedno Vaš
hvaležni in srčno
vdani
Tone.
V Rimu 1. grudna 1780.
„To je pismo“, reče logar, brisaje si solzne oči; „kar smo za mladeniča potrosili, to je vse še premalo. Stavil sem nanj vedno veliko upanje, pa on je več storil, kot sem pričakoval. Nikdar ne bi bil verjel, da bom nad njim takega veselja doživel. Vendar“, pristavi smehljaje se, „večerja nas čaka. Po večerji bomo podobo pogledali.“
„O ne!“ zavpijejo vsi kot iz enega grla, „prec sedaj! To je več kakor jed“, pristavi Liza. „Prinesti hočem hitro še eno svečo, da bomo zamogli sliko bolje ogledati.“ Kristjan prinese dleto in kladivo ter skrinjo odpre in vsi zavpijejo zagledavši lepo podobo: „O kako krasno, kako ljubeznivo! Nebeški obrazi! Izvrstne barve!“
Šesto poglavje.
Lepa podoba deteta Jezusa v jaslih. Logar postavi podobo na mizo, ki je ob zidu stala in na vsako stran postavi svečo. Vsi so bili v lepo podobo zamaknjeni. Logarica je pregovorila s sklenjenima rokama: „Gotovo ni mogoče kaj lepšega videti! Zdi se mi, da stojim res pred Jezusovimi jasli. Kako prijazno, kako ljubeznivo nas milo detece Jezus gleda, kakor da bi nas hotelo prec pri svojem prihodu na svet pozdraviti! Kako milo in skrbno gleda Marija kleče pri jaslih na dete; z desnico ga objema in levico poklada na svoje ginjeno srce, pozabivši na revščino in na borni hlev. Kako častitljivo stoji tu Jožef, kako pobožno dviguje roke in oči proti nebu! Pastirjem se že v očeh bere poštenost; kako spoštljivo in pobožno tu kleče. In angelci v višavah — kako so nebeško krasni! Na lahkih perutah plavajo po zraku. Glejte, kaka svetloba dete obdaja in vse okrog osvetljuje, še angelov tak blišč ne zališča. Resnično, kdor se ne bi tu veselil Zveličarjevega rojstva in z angelci Boga ne hvalil in slavil, ta bi moral kamenito srce imeti.“
Logar je do zdaj molče s pazljivim očesom gledal podobo. Zdaj pa spregovori, ko da bi se bil iz sanj prebudil: „Da, prav praviš! Če imamo to sveto dogodbo tako lepo narisano in v lepem oklepu pred seboj, mora ona naše srce živo ganiti. Poskusil bom vam razodeti, kaj jaz v tej padobi vidim in kaj moje srce čuti.“ — Primakne stol, se usede pred sliko ter tako spregovori:
„Poglejmo najprej, ljubi otroci, nebeško dete v jaslih! Pa pozabimo za nekoliko časa na njegovo božanstvo in mislimo si ga le kot revnega človeškega otroka. Slabo in nezmožno zavito v revne plenice leži tu na slami in senu. Pa ljubezniva mati ga pozdravlja prijazno se smehljaje, pripravna vse zanj storiti; in zvesti rednik stoji pri jaslih pripraven s krepko desnico varovati mater in sinka, pripraven z delavno roko hraniti oba. Zvest oče, skrbna mati in dete, ki jima ko pride k pameti hvaležno ljubezen povrača, oj, to je gotovo na zemlji krasen prizor, nad katerim se nebeški angelci radujejo. To ljubeznivo trojico — očeta, mater in dete — je Bog tukaj zedinil.“
Moji dragi otroci! mislite si torej pri tem detetu v jaslicih: Tudi jaz sem ležal, kakor slabo otroče, kamor koli so me položili. Umreti bi bil moral, da niso zame ljubi starši skrbeli. Pa z veseljem so sprejeli tujega gosta in vse potrebno je bilo zanj pripravljeno. Mati so me prvič oblekli ter me povili v plenice, za katere so sami prejo napredli, sami so jo belili, sami sešili. Dan in noč so le to skrbeli, da mi ne bi kaj manjkalo. Skrbno so čuli pri moji zibeli, ko sem sladko spal; marsikako noč niso zatisnili oči iz zgolj ljubezni do mene. Ljubi oče so jim pomagali skrbeti ter so delali in se trudili za oba. Torej spominjajte se in zahvalite Boga, da vam je dobre starše dal! On namreč je, ki je nekaj svoje neskončne ljubezni iz ljubezni do vas v materno srce vsadil in očetu je vdihnil nekoliko svoje očetovske ljubezni in dal mu je očetovo srce. Pa ne bodite svojim staršem nehvaležni. Sin ali hči, ki pozabi, kaj je mati zanjo trpela, kaj je oče zanjo storil, da bi jo ohranil, oblačil in vzredil, je brez vsega človeškega čutila.“
Poglejmo sedaj, moji otroci, ko smo se nagledali svete družine, nebeške angelce, ki plavajo po zraku in ozrimo se na živinico v hlevu. Tu prav spoznavamo vrednost in namen človekov. Poglejte najprej v obraz sveti devici. Na njem se vidi nebeška nedolžnost in neizrečena materna ljubezen! Glejte ravno stoječo podobo častitljivega Jožefa, kako pobožno svoje oči in roke proti nebu dviguje! Glejte milo detece, njegovo lice se ljubeznivo smehlja in očesici se mu blisketate, kakor zvezdice na jasnem nebu. Zdaj se pa ozrite na divje obraščeni glavi osla in vola. Kako neumno in nespametno ziata! Kako gobice molita; lahko je spoznati, da le na krmo mislita in za nobeno višjo in boljšo stvar ne vesta. Se celo prijazno nasmejati se ne moreta. O kdo ne bo človeka z njimi primernega spoznal za neskončno imenitnejšo stvar božjo? V resnici on spada med višje stvari božje. Najsurovejšega človeka razžališ, ako mu rečeš: Nič nisi bolj od goveda, ki tvoj plug vlači, od osla, ki tvoje mehove v mlin nosi in potem pogine in zgnije. Ni tako! Človek je temveč podoben angelom božjim, kateri svojega stvarnika spoznavajo in se ga vesele, prepevaje mu slavne pesmi. Človek je na zemlji edina stvar, ki tudi to storiti zamore. Bodisi da je podoben živali, vendar je bolj soroden angelom nebeškem. Res je, da v joku na svet pride, da mora mnogo prestati, mnogo trpeti, dokler ne odraste in da potem v kratkem kakor roža veni in zveni in kakor živinče strohni, vse to je res — pa le njegovo telo se spremeni v prah in pepel. V njem prebiva neumrjoč duh; on je angel v slabem mesu in krvi. Kadar ta slaba obleka odpade — je angel popolnoma, če le človek na zemlji svoj namen dopolni in po volji svojega stvarnika živi.“
Prav pametno je, da je umetnik zraven velikih živali narisal tudi jagnje in košarnico polno sadežev, katera stoji pod jaslicami kot dar novorojenemu detetu. Človeku so vse zemeljske stvari pokorne. On kroti najmočnejše živali, da mu morajo služiti; daje mu ovca mleko, drevo svoj sadež. Le malo slabotnejšega od angelov je Bog človeka ustvaril, venčal ga je s častjo in visokostjo, naredil ga je gospodarja svojih del in vse mu je podložno storil.“
„Tudi kraj, kjer vidimo dete in njegove starše, revne jasli in siromašni hlev, ni brez pomembe. Človek ne potrebuje krasnih dvorov, da zamore tu na zemlji svoj namen doseči. On zamore v najborneje bajtici zadovoljno živeti in srečno umreti. V hlevu je le pomanjkanje in revščina. Pa da zamore pravo srečo doječi, da bo pošten in plemenitega srca, zato ne potrebuje človek ne žameta, ne svile, ne zlata, ne srebra. Ravno v najimenitnejši stvari Bog med ljudmi ne dela razločka. Borni hlevček je tukaj stanovanje najsvetejših, najbolj blagih, najbolj častitljivih ljudi, karkoli jih je še kdaj na svetu živelo.
Pa, otroci, kar sem vam do sedaj dopovedoval, je za nas veselo in tolažljivo. Pa govorili smo le o človeški lepoti. Najimenitnejše še le je božja natora in visoki namen božjega deteta. Jezus Kristus namreč, učlovečeni sin Najvišjega, je na svet prišel, da bi odrešil ljudi, ki so se obrnili od Boga in svoje visoke vrednosti in se torej pogubili. V njem se nam je vidno prikazala ljubezen božja do nas ljudi; v njem vidimo Boga v človeški podobi. Rodil se je sicer v največjem siromaštvu, ležal je kot dete v jaslih, ni imel na svetu toliko svojega, da bi glavo kam položiti mogel, ter je umri kot hudodelnik na križu. Pa brez posvetnih pomočkov, brez bogastva in brez orožja je on s svojo božjo modrostjo, ljubeznijo in vsegamogočnostjo premenil obličje zemlje, razsvetlil človeški rod, ga izboljšal, pogube rešil, in tako svojo božanstvo pokazal To nam lepo dokazuje ta podoba, dokazuje nam pa to tudi zgodovina.
„Glejte, okrog in okrog je noč; debela tema krije okolico; le svetloba, v kateri se nebeško detece žari, vse razsvetljuje. Ravno tako je krila o Kristusovem rojstvu tema nevednosti in molikanja zemljo; v Kristusu pa se je svetu luč prikazala, katera vsakega človeka, ki na svet pride, razsvetljuje. Ljudje so bili v grehu in hudobiji zakopani, mnogo jih je bilo zavoljo surovosti podobnih živini v hlevu; mnogo jih je tudi bilo, ki so zavoljo pregreh slabši bili od neumne živine; pa po Kristusu so bili vsi, ki resnično vanj verujejo, prestvarjeni v boljše ljudi; postali so podobni svetnikom in angelom v človeški podobi. Kakor so bil ljudje nevedni in pregrešni, tako so bili tudi ubogi. Pa glejte, kako srečni so že tisti ljudje, kateri okrog jaslic stoje in se vesele njegovega rojstva! Marija, Jožef, pastirji so pred nebeškem detetom pozabili vsako pozemeljsko težavo. On, ki je prišel na svet, da bi ljudi rešil bridkosti in jim iz nebes božji mir prinesel, je že pri svojem rojstvu začel ljudi osrečevati. Vedno še donijo vsem ljudem angelove besede: „Oznanjujem vam veliko veselje; rodil se vam je Zveličar, ki je Kristus gospod.“
K njemu sme sleherni človek. Najprej se je razodel revnim, nevednim ljudem, kmetom — pastirjem, tudi njegova mati je uboga, njegov rednik rokodelec, ki s težkim delom kruh služi. Že pri Jezusovih jaslih nam je očito, da je pri njem brez veljave bogastvo, čast in posvetna učenost. On hoče pri sebi le ljudi „dobre volje“ imeti, kakor Marijo, presveto devico, Jožefa, pravičnega, pastirje, pobožne možake, polne strahu božjega in poštenosti. Vendar ne zametuje tudi največjega grešnika, ako obžaluje svoje pregrehe in se v resnici poboljšati hoče. To nas prepriča že ime božjega deteta. Zato je sporočil angel Mariji božje povelje: „Imenuj ga Jezusa, ker on bo svoj narod greha rešil!“
„Grešni rod človeški je imel postati sveto ljudstvo Gospodovo. Zato vidimo nad Jezusovimi jasli odprto nebo. Hotel je ljudem zaprto nebo odpreti, nebeško kraljestvo na zemlji ustanoviti in tako nebo in zemljo združiti. Zatorej se vesele božji angelci, zato prepevajo in se radujejo, slavijo Boga v višavah in se vesele sreče, katera je došla ljudem po Kristusu.
„Kar nam je bilo pri jaslicih Jezusovih oznanjeno, to je Jezus tudi dopolnil, če mu je ravno nevera in trdovratnost človeška zelo nasprotovala in pri mnogih je bilo zastonj njegovo rojstvo, zastonj njegova smrt. Ustanovil je na zemlji nebeško kraljestvo. Mnogo zmagovalcev sveta je ustanovilo silna kraljestva, pa ta kraljestva so kmalu za svojimi ustanovalci izginila, ali so se pa že pri njih življenju razkosala. Le Jezusovo kraljestvo — pravo krščanstvo — samo to se je zmeraj bolj razširjalo ter je do današnjega dne ostalo. Celi narodi so prišli v zavetje svete vere in kralji so svoje krone ozaljšali z njegovim križem. Stare poganske ostudnosti, človeške daritve itd. so izginile iz krščanskih dežel. Mnogo tempeljev in cerkev se je sezidalo, v njih se zdaj pravi Bog moli in oznanjuje se večna resnica. Brez števila šol, siromašnic in bolnišnic je ustanovila krščanska ljubezen. Koliko otrok, koliko revežev in bolnikov bi moralo brez teh dobrotnih ustanov v nevednosti, pregrehi in nadlogi poginiti! Na milijone ljudi je našlo v Kristusov veri odpuščanje in mir po storjenih grehih in postali so potem vrli možje. In še sedaj, čeravno nevera in hudobija raste, mu bije brez števila src, ter najde v njem tolažbo, v trpljenju in v smrti. Še zmeraj razlaga on malikovalcem veselo oznanilo svetih evangelij in divji narodi sprejemajo njegovo vero, se vesele nebeškega nauka in postanejo krotki in mirni. Kristusovega rojstva dan je najimenitnejši dan vseh vekov, prav so torej modri naši preddedje začeli z njim novo letno število. Vsaka letna številka naj nas opomni, da je rojstni dan Jezusov rojstvo luči in sreče za vse ljudi, kateri mu hočejo oko in srce odpreti — začetek razsvetljenja in požlahtnjenja človeškega roda. Na novo se poklonimo, ljubi otroci, danes in jutri Zveličarju in zapojmo mu z angelci hvalno pesem.“
Tako je govoril logar; logarica pristavi ginjena: „Da, otroci, to hočemo storiti! Lepa podoba, ki nam jo je Tone poslal, je najlepši božični dar, katerega nam bi bil zamogel Tone ali kak drugi človek poslati. Pobožnost, s katero ste govor svojega očeta poslušali, je najlepše praznovanje svetega večera. Hvaležno hočemo sprejeti blagor, katerega nam Bog po novorojenem Zveličarju daje. Potem je Gospodovo rojstvo tudi rojstvo naše sreče.“
Sedmo poglavje.
Logar v nesreči.
Vrli logar je po Tonetovem odhodu več let s svojo družino v miru in sreči preživel. Otroci so mu odrasli, sin mu je bil čvrst možak, hčere cveteče zale device; vsi so bili dobro izrejeni in lepega obnašanja. Zmeraj bolj je čutil oče težave starosti; mislil je torej svojo službo sinu naložiti. Vladar je imel navado vsako jesen za nekoliko dni obiskati svoj lovski gradič Skalnik; lov ga je vedno nekoliko razvedril, ko je bil utrujen po mnogih vladarskih opravilih. Bil je prijazen gospod; vsakega državljana, tudi največjega siromaka, je ljubeznivo nagovarjal in z njim prijazno besedo spregovoril. Ko je neki dan vladar zopet prišel na Skalnik, bil je lov v gozdu starega logarja posebno bogat; stopil je torej knez k logarju ter mu prijazno na ramo trkljaje rekel: „No kako je kaj, ljubi moj logar?“
„Presvetli gospod!“ reče logar, „tem starim plečam so že opravila pretežavna; želim, da bi je smel mlajšim naložiti.“—„Morebiti pa vašemu sinu Kristjanu?“ reče knez. „On je dober lovec, in kar še bolj cenim, prav dober logar. Gozdovi so — kar sem na lovu opazil — lepi. Verujte mi, drugega ne vzamem v službo. Naj jo tudi že sedaj opravlja. Vendar mi je ljubo, da vi še nekaj časa kot ogledovalec logarjevo ime ohranite. Najboljši mladeniči postanejo lahko ošabni in zanikrni, če si suknjo z zlatem trakom okinčajo. Moja in vaša korist je, da nekoliko časa še logar ostanete.“
Logar se zahvali knezu za milostno obljubo in reče potem: „Pa pri tem je še nekaj drugega. Moj sin se ima sedaj dobro oženiti — s hčerjo mojega nekdanjega prijatelja, že davno umrlega logarja Grma. Dekle je nedavno tudi mater izgubilo in ne ve kam. Ubogo je to dekle, pa pobožno, pridno, nedolžno in pohlevno, zraven pa dobro kot angelček.“
„No, to je prav“, odgovori knez; „to mi je zelo po volji, da mož, ko snubi, bolj gleda na nedolžnost in čednost, ko ne denar in bogastvo. Jaz mu z veseljem dovolim ženiti se in mu dam upanje na logarsko službo. Naročil bom prec, naj se pismo naredi.“
Logarjev sin, ki je s strahom stal nekoliko korakov od njega, pristopi, ko mu oče pomignejo ter se knezu ponižno zahvali. Kmalu se je tudi oženil. Mlada, mila žena je hiši prinesla novega blagoslova; mir in edinost sta stanovala pod streho dobrega logarja. Stari mož je doživel veselja, da je mogel vnuke pestovati, in stara logarica se je pomladila, ko je okrog sebe gledala mlade vnučiče. Hčere starega logarja so živele z mlado logarico, kakor sestre. Vsi so bili zelo srečni.
Pa kmalu pride nad srečno hišo velika stiska. Te stiske vzrok je bila neka stara dogodba, katere je stari logar že skoraj pozabil. Tisti mladi gospodič Zelenko, ki je bil takrat z logarjem na lov šel, bil se je kmalu na to predrznil, da je šel sam in brez logarjevega dovoljenja v gozd, ter je vse, karkoli je videl, brez usmiljenja postreljal. Logar ga najde v gozdu ter mu reče: „Divji lov je ostro prepovedan. Če vas, dragi moj gospodič, lov veseli, pridite kakor doslej, k meni. Rad vas vzamem seboj in vas na najboljši kraj postavim, da zamorete streljati, kolikor vam drago. Pa tega ne smem nikakor privoliti, da v gozdu, meni v skrb izročenem, po svoji volji gospodarite.“ Pa mladi gospodič je ravno tako na lov zahajal. Logar ga zopet najde, pa mu vzame puško rekoč: „Bog ve, da to nerad storim; pa storiti moram. Ukaz je oster; ne morem drugače. Če vas še enkrat ujamem, moral vas bom zatožiti — in dobro se vam ne bo godilo.“ Vrli logar gre tudi do starega gospoda Zelenka in ga prosi, naj gospodiču loviti prepove. Stari gospod je sinu sicer vse privolil; pa takrat je bil vendar jako nejevoljen, bal se je kneza razsrditi. Grozil je sinu, da mu ne bo nič zapustil, če bo le še enkrat na lov šel, razen z logarjem. Pa gospodič je bil že vajen očetu nepokoren biti. Malo na to zasliši logar strel, hiti na mesto ter najde mladega Zelenka pri ubitem jelenu. Logar ga zatoži. Stari gospod Zelenko je sam do kneza potoval ter prosil odpuščanja. Knez odgovori: „Po postavi bi moral gospodič v ječo, pomilostiti ga vendar hočem; pa če ga še enkrat dobimo, bo gotovo zaprt, in lahko razumete, da si ne morem jetnika zbrati za svetovalca ali služabnika.“ Stvar je bila tako dognana. Gospodič Zelenko je pa strašno sovražil poštenega logarja, ter je vedno hrepenel zmaščevati se nad njim, če je ravno od takrat že mnogo let preteklo.
Pripetilo se je pa, da knez po kratki bolezni umre; knezevič naslednik ni bil še dorasel in je ravno popotoval. V deželi je začasno oskrbnik vladal in marsikaj se je tu v tem času spremenilo. Mladi Zelenko, ki je bil sin bogatih in imenitnih staršev, je postal višji logar. Ošabno se je preselil v knežju grad Skalnik, kjer mu je bilo stanovanje odločeno. Bil je torej sedaj oblastnik starega logarja; neizrečeno ga je trpinčil in mu silno nagajal. Neprenehoma ga je grajal, nikoli mu ni mogel ugoditi.
Mladi knez je pred kratkim vladati začel. Pa višji logar Zelenko, ki je bil jako zvit in zgovoren, je znal prvega logarskega nadzornika, katerega je mladi knez zelo obrajtal, sebi popolnoma pridobiti ter je bil do dobrega logarja še bolj ošaben in še bolj sovražen. „Vi niste več za službo“, mu nekega dne reče, „priporočil bom pripravnejšega moža na vaše mesto.“ Logar reče: „Prav rad se odpovem službi. Že davno bi bil to storil, da mi je ranki knez to storiti dovolil. Moj sin je torej logar.“ — „Kaj pa!“ reče gospod Zelenko hinavsko se smeje; „moral bi tudi jaz kaj o tem vedeti.“ Logar ga je opomnil na knezovo pismo, po katerem se je smel sin oženiti. „No, no“, zavrne ga gospod Zelenko ; „to mi je dobro znano.“ Dobro jo je vedel izviti. Rekel je: „To je le obljuba, ako se bo dobro obnašal; nič drugega. Človeče pa ni za nič. Vedel bom boljšega moža najti.“
Zastonj se je sivi logar prizadeval skriti solze. Spregovoril je: „Ne delajte krivice, gospod višji logar! razžaljenega ste se enkrat čutili zavoljo mene. Ravno zato se morate še bolj varovati, meni krivico delati.“ — „Kaj“, zavpije gospod Zelenko in oči so se mu blisketale jeze; „vi sami me spominjate na svoje surovosti! Vi sami me domišljujete, da ste mi vničili edino veselje moje mladosti, ter me knezu zatožili. Vi ste neotesan ošabnež. Nikdar niste višjih stanov spoštovali in vedno ste se le beračunov držali. Dovolili ste svojemu sinu oženiti se za ubogo dekle, ki vam ni krajcarja v hišo prinesla. Lepe denarje ste na potepuhu Tonetu zavrgli. Svojega niste znali oskrbovati, kako boste tuje, kako knezovo premoženje varovali? Pojdite, pojdite, z vami ni nič! Upam, da bom imel malo več z vami opraviti in skoraj ne boste več pred me stopiti smeli.“
Logar odide. „Hm“, mislil si je po poti, „naj pravi Zelenko, kar hoče. Moji gozdovi so v najlepšem redu. On mi ne more nič škodovati, naj mi bo sovražen, kakor hoče. Bomo že videli.“ Povedal pa ni o vsem tem svoji družini nič, da jih ne bi žalil brez potrebe.
Pa kmalu potem, ko je ravno iz gozda stari mož domov prišel ter na svojem stolu počival, stopi posel v sobo ter mu izroči pismo od višje logarske uradnije.
V pismu je bilo pisano: „Dosedanji logar Dobravec je že prestar in ne more več svoje službe opravljati; zatorej naj svojo službo pusti. Njegov oddelek gozda bo pa začasno sosedni logar Novograjski oskrboval.“ Da bo kako počitno plačo ali penzijo prejemal in o sinovi službi ni bilo besedice v pismu. Le-to je bilo še omenjeno, da se dosedanji logar Dobravec ne sme predrzniti, še kaj v gozdu ustreliti ali se pa kje s puško prikazati, če noče puške izgubiti.
Stari logar odpečati pismo in se zelo prestraši; roka, s katero je list držal, se mu je tresla. Vendar se je pomiril in list bral svojim, ki so v sobi razne opravila opravljali. Stara logarica in njene dve hčeri so strahu obledele; mladi logar se je pa silno srdil na hudobnega Zelenka. Mlada logarica pa je nekoliko časa molčala ter se potem glasno zajokala. Otroci, ki so se po izbi igrali, so se tudi jokali, ko so videli, da se mati joka. Vse je žalovalo. Le stari častitljivi logar je stal mirno med njimi ter spregovoril: „Ne zabite, da stari Bog še živi. Ti, stara mati, jenjaj jokati se, in bodi otrokom in vnukom v zgled, kako moramo na Boga zaupati. Zoper njegovo voljo nam ljudje ne morejo škodovati. To skušnjo nam je On poslal, gotovo nam bo na korist. Torej pogum naj velja! Bog je naša mogočna obramba. On nas ne zapusti, če nas tudi ves svet zavrže. On, dobri, bogati oče ne bo svojim otrokom nikoli kruha prikratil. Nanj bomo zaupali, in ne bomo se bali.“
„Vendar“, dejal je dalje, „vendar jaz nie ne bom opustil, kar mi je mogoče storiti. Jutri pojdem do kneza. On je ravno tako blage duše, kakor njegov ranki oče. On me bo slušal, če je ravno sedaj, ko je komaj po svojem očetu vladati začel, z opravili obložen. On je pravičen in ne bo dovolil, da se stari služabnik, ki je njegovi rodovini že čez 40 let zvesto služil, z ženo in z otroki in vnuki zavrže, da bi moral lakote poginiti. Ti Kristjan! moraš z menoj! Saj sedaj smeva oba od doma. Šla bova peš. Jezditi ali pa voziti se bi bilo v sedanjih okoliščinah predrago in tudi ni potrebno. Potrebno obleko za pot lahko v lovsko torbo shranila. Pripravite le do jutri vse, česar nama je treba.“
Stari logar je bil drugo jutro pred dnem že na nogah in tudi sina je zbudil.
„Predolgo nama bo dneva čakati“, reče; „saj luna sveti in mi dva vse pote poznava. Pojva!“ Stara logarica je lepo zvila zeleno, z zlatem trakom obšito lovsko obleko in jo zavila v belo ruto ter jo potem v lovsko torbo vtaknila. Katra je prinesla perilo in nekaj jedi za na pot. Mlada logarica in Liza ste zajutrek pripravljali in ga v izbo prinesli. Otroci so še sladko spali. „In kdaj se boš vrnil?“ vpraša stara logarica svojega moža. „Tega sam dobro ne vem“, odgovori; „pred osmimi dnevi težko.“ — „ Jutri štirinajst dni bo svet večer“, reče logarica, do takrat prideš gotovo?“ Če je božja volja, jutri osem dni“, reče logar. „Pa naj bo kar hoče, na sveti večer moram pri vas biti.“ — „Bog daj, da bi bili veseli!“ reče logarica. „Molite ta čas!“ dostavi logar, „in na Boga zaupajte. On bo storil, da se bo reč na našo korist obrnila. Vsi spremijo moža do hišnih vrat. Bila je še tema, še prav nič se ni danilo. V mrzli in temni zimski noči sta neustrašeno dalje stopala.
Vsa družina je bila za ljuba potnika, posebno za starega očeta v velikih skrbeh. Prvih osem dni so se vedno tolažili. Ko se je pa potem dan za dnevom umikal, bili so zelo nemirni, ker je vreme bilo neprijazno in zmeraj je deževalo. „Joj“, so dali, „Kristjan, če je ravno junak, bo moral dosti pretrpeti; kako bodo revni stari oče vse prestali?“ Otroka sta vsak hip pred duri gledat letala, če oče in stari oče vendar le enkrat prideta.
Tako je preteklo vrh prvih osem dni še drugih osem v tugi in bridkosti. Med tem je kmalu po odhodu logarjev lovski fant višjega logarja uradni list prinesel. Logarica se je bala pismo odpečatiti; pa vedela je, da ni v njem nič dobrega, ker je mladi lovec še zaničljivo rekel: „Neumno je storil stari mož, da je s svojim butcem v stolno mesto dirjal. Gospod višji logar ve, kaj dela. Nič ne bosta opravila. Osramočena se bosta vrnila.“ Vsa družina je pa vsak dan molila, naj Bog dodeli, da bosta popotnika uslišana pri knezu in da se zdrava zopet domov vrneta! Tudi otroka sta prostovoljno z njimi molila.
Osmo poglavje.
Kako se je dalje logarju godilo.
Prišel je v teh žalostnih okoliščinah sveti večer. Danes se je prej potemnilo ko druge dni, ker vse nebo je bilo s temnimi oblaki zakrito. Burja je piskala po gozdu v starih hrastih in v visokih jelah. Zelo je melo in deževalo in od strehe je voda lila, kakor hudournik, ki skače čez skale. „O moj Bog!“ reče stara logarica skozi okno gledajoča, „še zdaj ne prideta. Če danes na sveti večer ne prideta, pripetila se jima je gotovo kaka nesreča. Težko mi je pri srcu. Tako je vreme, da ne bi človek psa pred hišo zapodil in potje so jako slabi; vse se pogrezuje. Oj da bi vsaj prišla, naj bo vse vse drugo, kakor hoče!“
Zopet odpre okno, pogleda ven in zavpije: „Hvala Bogu, zdaj prideta!“ Vsi so jima pred hišo naproti hiteli, vsi so popraševali: „No, kako se vama je v mestu godila?“— „Upam, da se bo vse dobro izšlo!“ reče stari logar. „Pa gotovo ste bili zavoljo naju v velikih skrbeh. Dolgo naju ni bilo; pa jaz sem na poti opešal in nisem dalje mogel; in ko sem okreval, narasli so se bili zavoljo velikega dežja potoki in reke tako, da sva morala še nekoliko dni čakati. Hvala Bogu, da sva zopet tukaj.“
Stopil je v hišo, se preoblekel in potem sedel na stol pri gorki peči. Stara logarica prinese steklenico vina, dva kozarca in gorečo oljenico. „Okrepčajta se“, jima reče, natočivši vino; „gotovo sta krepčavne pijače potrebna. Večerja bo skoraj gotova.“ — „Dobro!“ odgovori logar pri brleči luči okrog sebe gledaje; „vendar je prijetno zopet doma biti, kjer same prijazne in vesele obraze okrog sebe vidiš.“
Mladi logar je med tem na tihem svoji ženi povedal: „Nič ni dobrega ne; najbrž bomo izgubili službo.“ Ta se prestraši in skrivaj tudi drugim naznani. Stari logar vidi, kako so se na enkrat vsi obrazi premenili in strahu obledeli. „Je že Kristjan čenčal?“ je rekel; „no, se ve, tu se ne da nič tajiti. Vse boste slišali; vendar ne žalujte preveč. Saj se nam je nocoj Zveličar rodil; v tem veselju moramo vse posvetne skrbi pozabiti; ali jih pa saj k srcu preveč jemati ne smemo.
„Ko smo zvečer“, tako je začel govoriti, „v glavno mesto dospeli, šel sem do starega logarskega svetovalca Vičiča. On je možak, sem si mislil; on je bil pred mnogo leti moj višji logar in moj prijatelj. Drugi svetovalci, ki so me poznali, so vsi mrtvi ali pa žive v pokoju. Če se je ravno tudi gospod Vičič zavoljo starosti opravilom odmaknil, vendar mi bo najbolj mogel svetovati. Tako sem si mislil. Vrli možak me je res srčno sprejel Povedal sem mu mojo stvar. On mi je odgovoril: ‚Vi imate v svojem višjem logarju hudega sovražnika, ki ima tu mogočne prijatelje. On hoče vašo službo nekemu fantinu dati, ki je bil njegov strežaj, in Vas in vašega sina vedno prav slabo opisuje Bojim se, da mu bo obveljalo in da pripravi dobrega Kristjanka ob službo.‘
„O saj ne bo tak daleč prišlo‘ sem jaz odgovoril. ‚Pa trdno voljo imam sam do kneza iti‘. „Storite to‘, odgovori mi svetovalec Vičič. ‚Jaz pojdem z vami. Pa sedaj pridete o slabem času. Gospod ima preveč opraviti. Težko vas bo slušati mogel. Tudi do najvišjega logarskega nadzornika in do drugih svetovalcev morate iti. Pa bojim se, da so vsi preslepljeni.‘
„Spoznal sem, da ima svetovalec popolnoma prav. Marsikatero bridko stopinjo sem naredil. Najvišji nadzornik me je mrzlo sprejel in me kmalu odpravil. Ostali logarski svetovalci so me ravno tako odpravili; mnogo kislih obrazov sem videl in preslišal dosti grenkih besed. Pred kneza pa me niso pustili, ker je ravno pri njem opraviti imel višji nadzornik. Gospod Zelenko je znal mene in Kristjanka prav zvito opravljati.
„Jaz vam tega ne bom na tanko razlagal, saj se to tiče opravkov, ki jih vi ne razumete. Največ, kar zamoremo upati, je preiskava; pa bojim se, da pride takim v roke, od katerih imamo le slabo pričakovati. — Pa taki pogovori nam preveč srce z bridkostjo navdajajo in nocoj morajo se vsi ljudje po celem krščanskem svetu veseliti. Saj je danes sveti večer; hočemo si rajši spominjati rojstva našega Zveličarja. To bo našim bolnim srcem tolažba.“
Ozrl se je na podobo rojstva Jezusovega, katero je bil Tone poslal. Visela je v sobi tam, kjer je prej zrcalo viselo, pokrita je bila z belim tankim pajčelanom, da se ne poškodova. Mala vnučiča starega logarja, France in Klara, sta se že več tednov na božič veselila. Veselo sta na noge skočila in si obrisala solze od objokanega obraza. „Babica“, reče mali Francek, „odkrijte podobo in vžgite kakor lani lučko pred podobo, da se bo prav videla.“ — „In vi! stari oče“, spregovori Klarica, „prinesite harpo; zapeli bomo božičnico, katero so nas mati naučili.“
„No prav je“, odgovori logar; „zapeti hočemo božičnico. Pa povejte nam prej, ali se ni nič posebnega pripetilo, ko nas ni doma bilo?“ —„Nič“, odgovori logarica; „le eno pisemce smo kmalu, ko sta vidva odšla, od višje logarije prejeli. Kaj neki pravi!“ Zapečaten list mu izroči. Logar ga odpečati — obledi ter reče: „ Gospod, kakor ti hočeš, tako naj bo!“ Vsi ga prestrašeni gledajo, čakaje kaj bo. „Kaj pa je?“ vpraša stara logarica. — „Iz hiše moramo; iz nje bi bili že iti morali. Višji logar zapoveduje, da moramo saj do božičnega večera iz hiše, da se bo mogel novi logar za božične praznike v logarsko hišo preseliti. Grozi nam, da nas bodo uradni služabniki iz hiše vrgli, če ne ubogamo. Čudim se, da še niso tukaj; vsak trenutek lahko pridejo ter nas iz hiše pomečejo.“
„Moj Bog!“ izdihne mlada logarica, „zdaj v tej strašni noči! Ali slišite, kako zunaj nevihta razsaja, kako dež naliva? Kje bomo streho našli v dežju in viharji!“ Na stol se je naslonila ter objela svoja otroka. „Dobri Bog“ je izdihnila, „usmili se saj teh nedolžnih otročičev. Mladi logar je stal s sklenjenima rokama tiho pri njej ter je gledal ves objokan ženo in otroka.
„O moj Bog!“ reče stara mati jokaje, pod starost nas preganjajo z otroki in vnuki iz hiše, v kateri sem bila rojena, v kateri so moj oče in moj ded živeli — o to je strašno! Moj Bog, daj mi v moji rojstni hiši umreti.“
Katra je na tihem jokala; Liza se je tresla, kakor jagnje, katero v mesnico peljejo. Stari logar pa — imel je visoko plešasto čelo in sivi lasje so se mu ob straneh v kodrih vili — je gledal dolgo časa molče proti nebu; spregovoril je potem mirno: „Da, moji predragi otroci! skoraj bomo morali iz hiše. Ne poznam človeka, da nas bi vseh skupaj pod streho vzel. Razdeliti se bomo morali. Mislil sem sicer, da bom med vami mirno svoje stare dni preživel — upal sem, da boste vsi, kakor ste zdaj okrog mene zbrani, okrog moje smrtne postelje stali v tej hiši. Bog je hotel drugače — vdati se hočemo v njegovo sveto voljo.“
Pogledal je svoja vnuka ter dalje govoril: „Srce nam hoče žalosti počiti, ko se ozremo na te jokajoče otroke. Bog ima še boljše srce do nas. Ako nam on tako stisko pošlje, ima gotovo najmodrejše namene z nami. Tudi to žalost bo nam v veselje spremenil. Ko je trpljenje največje, mora se na bolje obrniti. Saj so dali naši stari: Kjer je največja sila, tam je božja roka mila. Že mnogo svetih večerov smo v tej sobi preživeli, vzemimo voljno tudi enega žalostnega iz Gospodove roke.“
„Prav imaš, dragi moj mož!“ reče stara logarica; „vse hočemo Bogu izročiti in v naši veliki stiski hočemo se potolažiti. Oh, večkrat sem premišljevala, kako je bilo Mariji pri srcu, ko je v hlevu prenočiti in kmalu potem svoje stanovanje zapustiti morala v temni noči — kakor mi sedaj, ter bežati v daljno neznano deželo. Čeravno je nje vera živa, nje zaupanje trdno bilo, vendar mislim, da je solzne oči imela, ne zavoljo sebe, ampak zavoljo ljubega deteta. Vem dobro, kako je materno srce! Bolečine njene so bile gotovo neizmerne. Vsak človek pa lahko v enake težave pride. Bog sleherno dete svoje skuša. Tiste stare dogodbe se pri nas nekako ponavljajo. Pa kdor je Mariji v bornem hlevu in na poti tolažnike in angelo — vodnike poslal, tudi nas ne bo pustil brez tolažila. O pravem času nam bo pomoč poslal.“
Kar na enkrat se zasliši, da nekdo na hišne duri terka. „Sedaj gredo“, reče stari logar, „pregnali nas bodo iz te izbe.“ Logarjev sin skoči na noge, se ozre na puško ter zavpije: „Tega naj ne poskušajo, da bi moje sive starše, mojo drago ženko, moje deteta, moje sestre iz hiše pregnali. Prvega, ki se jih dotakne — — — —“
„O ne, ne moj sin“, odgovori stari oče, „ne govori teh besed, ki so ti na jeziku. Ne bomo se ustavljali; nimamo oblasti! Bog je nad nami in nad njimi. Le on je naša obramba, naše pribežališče: „Če naše prošnje, naše besede pri možuh, ki so prišli nas pregnat, nič ne pomagajo, pojdemo voljno iz hiše in šli bomo, dokler noč prejde, v tisto gozdno jamo, kjer smo včasih lovci o hudem vremenu zavetje našli.—„Oh“, reče in vstane s stola. „želim, da bi vsak izmed vas z menoj s starim trpinom reči zamogel:
Na svetu nič me ne skrbi, V Boga zaupa srce moje; Ak nebo, zemlja se zdrobi, On varuje skrbno dete svoje. Če je pri meni ljubi Bog, Ne strašim smrti se, nadlog.“
Deveto poglavje.
Nepričakovan gost.
Zopet se zasliši trkanje in še močneje od pred. „Pojdi Kristjan“, reče stari logar, „in odpri vrata.“ Kristjan uboga. Malo potem stopi lep, imeniten gospod, katerega niso poznali v sobo, ogrnjen je bil v temno-zeleni plašč, na glavi je imel lepo kučmo. „To je novi logar“, so vsi prestrašeni mislili. Tujec je bil pa sam prestrašen, ko zagleda toliko objokanih oči, toliko bledih lic. Odkrije se, molči nekoliko trenutkov ter spregovori: „Ali me več ne poznate?“ — „Glejte“, zavpije Liza, „Tone je!“ — „Tone!“ reče Katra, „je Ii mogoče?“ — „Kaj vam na misel pride“, reče stara mati, „ta gospod je mnogo večji in močnejši od našega Antona.“ — „Za res, on je“, zavrne jo Kristjan, „Tone je! Za božjo voljo, brate, kako si semkaj prišel? Mislil bi si bil, da si v Rimu, več sto ur hoda od tod.“ Stari logar si je oči brisal, kakor da jim ne bi prav verjel, počasi se je približeval, potem naglo pristopil in Antona srčno objel. Drugega ni mogel spregovoriti kot: „O moj sin Tone!“ Dolgo in prisrčno sta se objemala. Zdaj pozdravlja Tone svojo častitljivo rednico, svojega brata in sestre, poln veselja, da jih zopet vidi. Tudi mlado logarico in nje otročiče, ki jih je prvikrat videl, je veselo in prisrčno pozdravil. Kakršna žalost je pred v hiši bila, tako je bilo sedaj veselje. Nepričakovano veselje je odgnalo otožnost, kakor prežene vzhajajoče sonce nočno temoto.
Še le zdaj začne stara mati tako besediti: „O Anton! našel si nas v strašno bridkih okoliščinah. Saj si videl naše solze, ko si v sobo stopil. Joj, poslušaj naše stiske.“— „Vse mi je dobro znano“, odgovori Anton; „bodite potolaženi, dragi starši! Vaše okoliščine so jako dobre. Ravno sem bil pri knezu. Prav prijazno Vas pozdravlja, ljubi oče!“
„Mene pozdravlja?“ reče stari oče. — „Kako si do kneza prišel? Tega ne morem razumeti, Bojim se, da je vse to le vesela sanja.“
„Ne“, odgovori Tone, „to ni sanja, temveč gola resnica je. Usedite se na svoj stol, dragi oče in vi ljuba mati! vse vam bom natanko povedal.“ Odložil je plašč in še nekaj stolov pristavil. Veseli starši so ga v sredo med se vzeli. Ostali so okrog njega stali in so ga pazljivo poslušali. Tone je pripovedoval:
„Naš sedanji milostljivi knez je bil še kot knezevič, kakor vam je znano, na Laškem. Nekega dne so mladi umetniki v Rimu svoje podobe na ogled razstavili. Prišel jih je tudi on ogledovat in med mnogimi mu je ena podoba posebno bila všeč. Dali so mu, da jo je izdelal neki mlad podobar iz njegove kneževine, Anton Frankič. Mladi knez me da poklicati, me zelo pohvali ter se do mene prav milostljivo obnaša. Vpraša me, kaj terjam za to podobo, ter mi še enkrat toliko da, kakor sem za podobo hotel. Ker je hotel najslavnejše podobe rimske videti, moral sem ga večkrat spremljati; sedel sem večkrat pri njem v vozu in nekolikokrat sem tudi z njim obedoval. Pripetilo se je pa, da so v Rimu več starih podob prodati hoteli. Knez se z menoj odpelje gledat omenjenih podob. Vprašal me je, kaj jaz o teh slikah mislim, in ker so mu bile po volji, sklene je kupiti. Dan je bil odmenjen, kdaj se bodo prodajale. Pa knez ni mogel tak dolgo ostati, moral je domov potovati, ker je moral na očetov prestol stopiti. Naročil mi je torej, naj podobe kupim in skrbim, da mu je nepoškodovane izročim. Določil je, koliko smem zanje dati ter mi denar izročil. To, zame tako častno opravilo mi je bilo zelo pri srcu. Bil sem pa tudi tako srečen, da sem podobe mnogo ceneje kupil, kakor je bil knez zanje namenil. Ker sem vse ogledal, kar v Italiji podobarja ogledovati mika in ker je ravno ladja odhajala, spravil sem se s podobami na pot v domovino. Srečno sem z dragocenimi podobami stopil na suho. Da se ne bi podobe poškodovala, zato sem zanje poseben voz najel ter sem se s tem vozom prec v glavno mesto pripeljal. Hitel sem na dvor ter se brž oglasil. Knez je bil ravno odkosil; bil je v svoji sobi. Brž sem pred njega stopil. ‚Dobro došli v domovino‘, reče prijazno knez, ‚kaj dobrega mi prinašate iz Laškega?‘ — ‚Podobe‘, rečem, ‚katere sem kupil po povelju Vaše Prevzvišenosti‘. — ‚No‘, reče knez, ‚koliko ste jih pa kupili?‘ — ‚Vse‘, mu jaz odgovorim. — ‚Vse!‘ reče knez razveseljen, to je izvrstno. Pri tej priči je zapovedal, da se podobe iz zabojev vzamejo in na ogled obesijo. Tudi jaz sem pomagal. Vse so bile popolnoma cele in prav nič poškodovane. Kneza je to sila veselilo. On ima zelo rad lepe podobe, pa jih ve tudi ceniti. Izročil sem mu pobotnice ali plačane liste za kupljene podobe. Rekel je: ‚Saj ste, kakor vidim, mnogo manj potrosili, kakor sem vam bil dovolil.‘ Jaz rečem na to: ‚Zapovejte, presvetli knez! kje imam ostali denar odrajtati‘.—,O tem molčimo, zavrne me prijazno. ‚Jaz sem Vam hvaležen. Ako ste Vi z menoj zadovoljni, sem jaz z Vami še veliko bolj. Pa — Vi ste trudni popotovanja in razprava podob Vas je še bolj upehala. Potrebni ste počitka.‘ Zapovedal je, da se mi da soba v njegovem dvoru.
„Ko sem zvečer sedel v svoji sobi, pride mi na misel starega logarskega svetovalca Vičiča obiskati. Saj je bil on edina oseba, katero sem razen kneza v stolnem mestu poznal in spominjal se prav dobro, da Vas je on bivši višji logar večkrat obiskoval, in da je bil vedno Vaš prijatelj. Vprašal me je, kako sem semkaj prišel. Razložil sem mu vse. ‚Prišli ste o pravem času‘, reče mi Vičič ter mi začne pripovedovati, kako se Vam dragi oče godi, koliko tuge Vam Zelenko pripravlja; pravil mi je dalje, da ste bili sami v mesto prišli, da ste se pa nekaj dni pred mojim prihodom domov vrnili in nič opravili. Prec sem hotel h knezu. ,Ne zdaj!‘ reče svetovalec, ‚to ni prav. Jutri zjutraj morate zaslišanja prositi. Z vami pojdem. Ta reč se je tako zasukala, da bomo gotovo uslišani‘. Drugega dne nas je knez brž zaslišal. Začel sem prec o Vas pripovedovati, govoril sem vneto. Pripovedoval sem mu, kako sem prišel v vašo hišo in kaj ste mi Vi dobrega storili. Govoril sem na tanko. Svetovalec Vičič reče nekolikokrat: pustite to! Dalje, dalje!‘ Knez pa se je smehljal rekoč: ‚Pustite ga, naj govori! Hvaležnost dobrega sina do rednikov mi je po volji. Bomo že spoznali, kam to meri.‘ Prišel sem do gospod Zelenka in sem naravnost povedal, zakaj vam tako nagaja in da bi bil v ječo prišel zavoljo divjega lova, da mu ni ranki knez preveč milosti izkazal in odpustil. ,Ne‘, zavrne me svetovalec, ‚Vi ste pozabili, da govorite s knezom. Vladarji niso nikoli Premilostijivi. Višji logar je bil takrat neizkušen mladenič, lahko se mu je prizaneslo. — Dalje, dalje‘, reče mi knez. Pokazal sem mu pisma, katere ste mi, dragi moj oče, v Italijo pisali. Po noči sem je iz popotnega zavoja izvlekel. Med njimi ni nobenega, da bi ne bili v njem želje razodeli, naj Gospod blagoslovi svetlega knezeviča, ki je v ravno tisti deželi bival, kakor jaz. Knez ni le bral dotičnih vrstic, temne, ko me je poprosil privoljenja, cele pisma.
„Dobro‘, reče, ‚spominjam se sedaj, da ste mi na Laškem o vrlern možaku pripovedovali; mož, ki tako piše in ki je tak dobrega sina vzredil, ne more slab človek biti.‘ Odgovoril sem jaz: ‚Zatorej mora Vaša prevzvišenost višjega logarja kaznovati in logarjevemu sinu očetovo službo izročiti‘. Logarski svetovalec Vičic me nevoljno pogleda in reče: ‚Ali se tako s prevzvišenim knezom govori? Vladarju se ne sme reči: Morate‘. — Knez pa reče smehljaje se: ‚Tako hitro se to ne more dognati, zaslišati mi je pred tudi višjega logarja‘. Pomignil je svetovalcu ter je nekaj časa pri oknu z njim govoril. Svetovalec se potem usede in začne pisati; knez pa meni reče: ‚Potolažite se, vse se bo na dobro obrnilo‘.
„Ko je svetovalec pisal, se je knez z menoj o podobah pomenkoval. ‚Moj ranki oče‘, je dejal, ,so mi še precej lepo zbirko zapustili. Radoveden sem, kaj Vi o njej porečete. Pa vse podobe se morajo popraviti. To delo izročujem Vam. Ga li hočete prevzeti?‘ — ‚Srčno rad‘, sem odgovoril; ,pa še le po božičnih praznikih. Na sveti večer sem jaz svoje drage starše prvikrat videl; na sveti večer je moram zopet videti, posebno ker so v tak žalostnem stanu in ker jih z veselo novico razveseliti zamorem‘.—,To je spodobno!‘ reče vladar, ‚hvaležnosti do staršev se rad umaknem‘.
„Med tem je svetovalec pisanje dokončal in ga knezu izročil. Knez se je podpisal. ‚Pozdravite mi svojega dobrega rednika‘, mi reče, ‚in recite mu, naj ga nič ne skrbi‘.
„Kako prosto ste vendar s knezom govorili‘, reče mi svetovalec Vičič spremljaje me v mojo sobo. ‚Vedno sem Vas opominjal, pa niste nič porajtali. Vaša ljubezen do rednikov Vas izgovarja. Pa saj je ravna pot najkrajša‘. Vprašal sem potem svetovalca, kaj je z njim knez govoril in kaj mu je pisati zapovedal. Po dolgih prošnjah mi je vendar razodel, da je knez rekel: Skoraj bi me bili v krivično dejanje zapeljali. Tam je ukaz, v katerem na mestu starega logarja drugega umeščam. Sumljiva se mi je stvar zdela; nisem hotel torej precej podpisati, čeravno so se trdno nadejali. Stvar bom bolj na tanko preiskoval. Svetovalec je moral pisati poseben ukaz do višjega logarja, n. pr. tak: ‚Njih prevzvišenost svetli knez so doznali, kar jih je jako razžalilo, kak grdo se višji logar do vrednega logarja Dobravca obnaša; naročuje se torej višjemu logarju, da nima nikakor starega logarja ali njegovega sina nadlegovati‘. Ukaz je moral svetovalec po posebnem poslu Zelenku poslati. Rekel je knez: „Veliko mi je na tem, da se staremu poštenjaku mir ne kali. Vičič mi je še naročil, naj Vas pozdravim in Vam povem, da bo preiskava, ki jo bo knez naročil, gotovo Vam v korist in sin Vaš bo gotovo logar“.
Stari logar in vsi so si med pripovedovanjem večkrat solze brisali. Zdaj pa vstane, Toneta objame, odkrije podobo Jezusovega rojstva, ter se ozre proti nebu rekoč: „Zapojmo angelsko pesem: „Slava Bogu na višavah in mir ljudem, ki so dobre volje.“
Deseto poglavje.
Božična smreka.
Tone je končavši svojo pripovest prav skrbno popraševal, kako se godi ljubim staršem. Težko mu je bilo pri srcu, ko je videl, kak sta se oba, odkar jih ni videl, postarala. Sivi lasje in globoke brazde na njih obrazih so ga skoraj do solz ganile, vendar je to pazljivo skrival, da jih ne bi žalil. Jako se je pa čudil, ko je svojega brata Kristjanka in sestri Lizo in Katro videl v najlepšem cvetu življenja. Kristjanova otroka je prijazno poklical.
„Moj Bog“, reče, „tako čas beži. Pred dvajsetimi leti smo bili jaz, Kristjan in Katra otroci, kakor ti; Liza pa še manjša. Zdaj sta ta otroka na našem mestu.“ Dolgo je prijazno gledal otroka ter spregovoril: „No, ali ste že prejeli božične darove?“ — „Ne!“ reče Francek. „Višji logar nam je veselje vničil; on je drugi Herod.“ Mati ga okregajo, zakaj tako govori. Klarica pa reče: „Anton! tebe je gotovo kak angel sem poslal. Ali si nam pa kaj prinesel za božični darek!“ — „Prinesel sem vam“, reče Tone, „nisem na vas pozabil. Le počakati morate, dokler se moj voz pripelje. V njem je vse.“ Otroka sta bila s tem zadovoljna.
Usedli so se potem za mizo. Pa teč so govorili, kakor jedli. Po večerji so šli otroci spat; ostali so pa še dolgo časa kramljali.
„Ljubim otrokom“, reče Tone, „moramo jutri še posebno veselje narediti. Postavili jim bomo božično smreko. Kakor je namreč v nekaterih krajih navada jaslice napravljati, tako postavljajo v drugih smreke ali božične drevesca. Kristjan se mora zavoljo svojih otročičev potruditi in iz gozda mlado jelko prinesti. Kar je potrebno, da se drevo ozaljša, za to bom že jaz poskrbel. Pustil sem voznika, čigar konja sta skoraj omagala, v Jesenovem in sem hitel peš čez hrib in plan do vas; jutri zgodaj pride voznik s popotno skrinjo in z dragimi rečmi za menoj.“
Prav zgodaj prihodnjega dne so že odrasli prav pridno postavljali in kinčali božično smreko, otroci so pa še sladko spali. Mlada lepa hojica je stala v voglu med oknoma.
Ko so vse iz voza izložili, odpre Tone veliko škatlo, polno reči za otroke. Obesil je male darove — lepo sadje, prijetne sladkarije, pisane košarice polne sladkih jedric, venčke umetnih cvetlic, ozaljšane z belo-modro-rdečimi trakovi, in lepe igračice na drevo. Pripel je tudi na drevo 24 voščenih lampic. Lepo jih je obesil na vejice, da so drevo razsvetljevale. Ko je bilo vse napravljeno, zbudili ste Katra in Liza otroka. Pa Anton reče: „... Prej ne smeta priti, dokler svečic ne prižgem in dokler mati ne pokličejo.“
Ko sta otroka božične darove imenovati slišala, ni se jima več spalo. Niso ju mogli brž obleči. Mati vendar le zakličejo: „Zdaj, zdaj!“ Skočila sta brž v sobo — pa na vratih sta stoje strmela, bleščala ju je svetloba. Besedice nista mogla ziniti, ko sta zagledala nenadoma tako krasoto. Čudila sta se krasnemu, v čarobnem blišču se bliskajočemu drevescu. Zelene svetle vejice, lučke, ki so se med njimi, ko zvezdice blisketale, rdeče jabolka, zlato-rumene hruške so se jima zdele prečudne. Nista vedela, ali bdita ali pa sanjata. Prevesela zavpijeta: „Kak lepo, kak zalo!“
Francek reče: „Takega drevesca, tak lepega in po zimi polnega sadu, ga ni v vsem našem gozdu.“
„Se ve“, reče Klarica, „take drevesa rastejo le v raju, ali pa samo v nebesih. Kaj ne mati, božično detece nam je to drevo poslalo?“
„Tako, kakor tu stoji ravno ne. Vendar pa vama je Kristus, ki je nekdaj ko dete v jaslih ležal, in ki sedaj v nebesih kraljuje, to veselje pripravil“, reko mati.
„Da nam ni on rojen, nič bi ne vedeli o božičnem veselju in o božičnih darovih.“
Otroka rečeta: „Prav rada ga bova imela in ga ubogala. On je res zelo dober in ljubi otroke. Takega veselja, kakor nam ga je on dodelil, ne uživa nihče na svetu.“
Babica reče: „Res je, odrasel človek ne zamore takega veselja uživati, kot vi otroci. Nedolžni otročiči so najsrečnejše stvari na zemlji, njih veselje je nedolžno in čisto. Bog vas ohrani nedolžne in dobre!“ — „Joj“, obrne se do odraslih, „veselje naše grene pogostoma skrbi in nadloge, hrepenenje po posvetni časti, skopost in druge strasti, velikokrat tudi nepokoj vesti. Zatorej je izrek Zveličarjev lep in resničen: „Če se ne spremenite in ne postanete otrokom enaki, ne morete iti v nebeško kraljestvo.“
Stari oče reko: „Navada postavljati božično smreko, mi je všeč. Pametno in modro so ravnali naši dedje, da so si prizadevali, lepe krščanske praznike otrokom vesele napraviti. To otročje veselje je vzrok, da so jim Gospodovi prazniki ljubi in častiti in pripravlja njihove srčica, radovati se nad zveličanjem, katero je vesoljnemu svetu došlo. Odslej bo vsako leto o božiču v tej hiši ljubim otročičem božično drevo zelenelo. Da-si ravno ne bo tak krasno ozaljšano kot letos, vendar je bo veselilo. Malo je treba, da se otrokom veselje napravi: nekoliko jabolk, hrušk, pozlačenih orehov — ako se boljšega nima — pa je dovolj. Saj gotovo se ne bo nobenemu škoda zdelo, če velja otrokom nedolžno in koristno veselje napraviti. Prepričan sem, da nam bo božično drevo pri odreju otrok dobro služilo; večkrat saj nam bo šibo nadomestilo. Otroci, ki so enkrat božično drevo videli, gotovo se bodo celo leto nanj veselili in se gotovo ustrašili besed: „Ako ne ubogate, ne bo vam postavljeno božično drevesce! Bolj bo to pomagalo, ko šiba.“
Starši otrok, pa tudi ded in babica sta se Tonetu zahvalila za veselje, katero je otrokom in vnukom pripravil. „To je malenkost“, reče Anton, „katera ni vredna, da je omenimo. Prositi Vas pa moram, da tudi Vi nekaj malega za božični darek od mene sprejmete. Sedaj je odprl svojo skrinjico, ki je v kotu stala. „To skrinjo ste bili Vi meni napolnjeno na pot dali“, je dejal, „prav in pošteno je, da je vam prazne ne vračam. Stari logarici je daroval dragocene kožuhovine in svile rekoč: „Saj je dolžnost dobrih otrok v hudi zimi staršem gorke obleke preskrbeti.“ Mladi ženi in dekletoma je izročil svilnih zavratnih rut in robe za oblačila in drugega ženskega lišpa. Mladi logar je prejel krasno dvocevno puško, katera je imela lep orehov, s srebrom okovan držaj. „Vi, dragi oče“, reče Tone staremu logarju, „ne smete več na lov zahajati; odpočiti se morate mnogih težkih dni. Potrebni ste v svojih starih dneh krepčavnih stvari. Tista pletenica tam je polna steklenic starega hrvaškega vina. In to Vam je kupica(glažek).“ Izročil mu je srebrno, od znotraj krasno pozlačeno kupo. Od zunaj na kupici so bile besede v oljkinem vencu zapisane: „ Predragemu očetu Miroslavu Dobravcu v spomin svetega večera l. 1740, izročil na sveti večer 1768 njegov hvaležni sin Anton Frankic.“ Stari logar objame Toneta s solznimi očmi. Pa Tone mu je na vrh še izročil mošnjo denarja rekoč: „Vi dragi oče ste mnogo z menoj potrošili. Ne bi bilo prav, da zavoljo mene svoje otroke in vnuke poškodovate.“ Blagi starček se je začudil ter ni hotel denarja sprejeti. Pa Tone reče: „To ni dar. Svetli knez me je tako obdaroval; in dar me še bolj veseli, ker zamorem z njim stari dolg, katerega nikoli ne zamorem popolnoma poplačati, saj nekoliko poravnati.“ Vsa družina se je silno čudila. Stara logarica pa reče: „O Anton! kdo bi si bil tistega svetega večera, ko si ti najprvo v našo hišo prišel, mislil, da nam boš enkrat tak vesel božični večer naredil, da nas boš po priprošnjah pri svetlem knezu iz take stiske rešil in nam vse, kar smo ti storili, tak obilno povrnil!“ — „To vse je Bog storil“, odgovori Anton, „On me je pripeljal v vašo hišo da je name in na vas svoj blagoslov izlil. Slava njegovemu imenu!“
Tone reče: „Dovolite mi, da prec odidem.“— „Zakaj, kako?“ zavpijejo vsi. Tone odgovori: „Peljal se bom sedaj do gosp. Dejakoviča. Upam, da bom tam pri božji službi in da bom vrlega svojega učenika razveselil, ker se me ne nadeja; jutri se bova semkaj povrnila. Božične praznike in vse dneve celega leta hočemo prav dobre volje preživeti.“— Vsi so spremili Toneta do lepega zaprtega voza. Na večer prihodnjega dne doide Tone s svojim učenikom; in stara logarjeva hiša v temnem gozdu je bilo stanovanje najsrečnejših ljudi.
Kar je vredno, da se še omeni iz Tonetovega življenja je na kratko to-le. Prosil je Tone starega logarja in njegovo ženo, da mu dasta v zakon svojo hčerko Lizo. Oba sta z veseljem privolila. „Oh Liza“, reče stara logarica, „takrat ko si Tonetu jabolko dala v božični darek, takrat si ne bi bila mislila, da te on kdaj svojo nevesto pred oltar popelje.“
Do ženitovanja je bilo tako veselo, da malo tako veselih dni v logarjevi hiši. Tone si je pa kupil v stolnem mestu hišo; vedno je imel mnogo dela, ker je bil visoko cenjen umetnik. Živela sta z Lizo v lepi složnosti.
Prihodnje pomladi pride knez nenadoma s starim logarskem svetovalcem Vičičem in še z nekem drugim razumnim možem na knežju grad Skalnik. Višji logar se prestraši nepričakovanega obiskovanja. „Vi se niste ravnali po mojih zapovedih“, reče mu knez. „Vaše sporočila so me zapeljale, da sem mislil starega logarja odstaviti in mladega na prav slabo logarsko službo preložiti; ali tako nečloveško delo: družino iz hiše izgnati, ni bila moja volja. — Pa oglejmo prej gozde.“
Oddelek višjega logarja je bil silno zanemarjen. „Na listinah, ki mi jih je pošiljal“, dejal je knez, „je bilo vse v redu. Vse je bilo tako lepo pisano in črtano, ko naslikano. Pa v gozdu smo drugače našli. Na nekaterih mestih je gotovo več lesa bilo. ko ga je on v računih zaznamoval. Ta človek me je grdo goljufal.“
Višji logar je na sosedne fužine mnogo drv prodal, ki jih pa knezu ni vrajtal. Ker je potratno, skoraj po kneževo živel, zapravil ni le svoje premoženje in se v velike dolge zakopal, temveč tudi knezu je krivično služil. Knez ga odstavi ter obsodi, da mora stroške povrniti. Ubogi gospod Zelenko je odslej živel na svojem malem, zelo zadolženem gradiču v revščini.
Oddelek starega logarja je našel knez v najlepšem stanu. Prišel je sam v njegovo hišo, ter staremu možu svojo zadovoljnost razodel. Vsa družina se mu je morala pokazati, in z vsakim je prijazno govoril. Preden zasede vranca, ki ga je sluga pred hišo držal, reče logarjevemu sinu: „Sedaj si logar; še zanaprej se mi vrlo obnašaj!“ Staremu logarju pa reče: „Vi ste že priletni, pa še niste tisti nezmožni starec, kakršnega mi Vas je Zelenko popisoval. Pri svoji starosti ste še dosti krepki; ne morem Vas še iz službe pustiti. Razumeli me boste, ko Vam rečem: Z Bogom, gospod višji logar!“
EUSTAHI.
Povest iz pisem Krištofa Šmida.
Na svetlobo dal Jožef Burger, duhovnik v Ljubljanski duhovščinici.
V Ljubljani.
Natisnil Jožef Blaznik, 1832.
Ima na prodaj Leopold Kremžar, bukvovez pod Trančo Nro. 12.
V natis teh bukev so milostljivi knez Gospod Gospod Antoni Alojzi, Ljubljanski škof, dovolili 2. dan kimavca 1832.
Joanu B …..
Prijatelj!
Si postavil Matiju, svojemu bratu, ki je v Tvojih rokah umrl, na grob znamene, in si nanj napisal v sredi:
»Prezgodaj tvoje je koščice V grob položil smrt’ vihar; Bi bile kmalu’ mlade ročinje Boga Bogu dajale v’ dar.
Po tebi noč in dan zdihujem; Ali’ bratec« ne te več nazaj. Pa videti te pričakujem Veselega kdaj v raj’.«
ob kraju:
»Le truplo tvoje te počiva; Pri Ubogi, upam, duh je tvoj. Zakaj oko solze preliva? — V’ nebesih tudi brat si moj.«
Nikar ne jokaj! Vzemi v dar te bukvice, in beri. V nih je kadej Tvoj preljubi brat tolažbo našel; v nih se bo tudi Tvoje srce potolažilo.
Jožef B …..
Predgovor.
Kdor išče blagosti ali večne sreče v nebesih, jo bo v nadlogah našel. Kdor jo v resnici išče, mu ni nobena nadloga pretežavna, se prizadeva, se trudi, se upira, se poti, in pretrpi rad vse težave, da bi le dosegel, po čemur naša duša hrepeni.
Tako prizadevanje se najde v življenju svetega Eustahia, ki je popisano v tej knjižici po večjem tako, kakor so ga učeni in sloveči pisci, na priliko, Kombefizi, Baroni, Papebrohi, Tillemont, Bayllet in še drugi nam izročili. Njegovo življenje je polno pravega krščanskega duha, pravičnosti, usmiljenja, pohlevnosti, ponižnosti, potrpežljivosti, strahu Božjega in Božje ljubezni; duha, ki svet in njegove slepotije zaničuje, in imenitni človekov poklic v sebi in v drugih čisla in časti; ki uživa časno blago, kakor da bi ga ne užival; je vesel, če ga ima; je vesel, če ga nima; ga lahko pogreši, če mu je odvzeto; ki raje vse pretrpi, raje celo umre, kakor da bi Boga razžalil. Njegovo življenje je tudi lep zgled neskončno modre in dobrotljive previdnosti Božje: zgled, kako Bog svoje zveste služabnike po prečudnih nam neznanih potih k sebi vodi; kako jih s trpljenjem očiščuje, v dobrem utrjuje, in za večji blagost v nebesih pripravlja; kako jim na zadnje vse trpljenje le v njih prid obrne.
Za tega voljo priporočim vsakemu, da naj bere življenje svetega Eustahia. Spoznali bodo, kateri ga bero, da je krščanska katoliška vera luč pravega razsvetljenja, in da je tam tema, kjer ni te luči; in videli bodo, kakšna je pobožnost pravega kristjana, kako se v mnogih okoliščinah našega življenja razodeva, koliko resnična ljubezen Božja v gorečih krščanskih srcih premore. Potlej bodo Boga tudi vedno hvalili, da jim je dal v katoliški veri rojenim biti, in ga bodo prisrčno prosili, da naj jim da tudi rasti v njegovem spoznanju, trdneje nanj upati, in ga bolj in bolj ljubiti, da ga bodo kdaj obličje v obličje gledali in uživali, kakor ga sveti Eustahi že gleda in uživa. —
J. B.
Prva razstava.
V križi je zveličanje.
Sto let po Kristusovem rojstvu, pod Rimskem cesarjem Trajanom, je živel vojvoda Placid, po imenu Eustahi znan vsemu krščanskemu svetu. Partjane, sovražnike Rimljanov, je bil v več bojih premagal, in je zelo slovel po cesarstvi. Ko je bil mir storjen, je šel daleč od cesarjevega dvora, na svoj grad, pri katerem je bila bogata pristava. Tukaj, v hiši svojega očeta, med vrti in vinogradi, med travniki in njivami, ga je bolj veselilo, kakor pa v Rimi, tisti čas velikem mestu sveta. Prevzetnosti in zapravljivosti, ki ste takrat v Rimu gospodovala, in ki ste bile pozneje tega mesta grob, ni mogel trpeti. Ponižno le in po starem, ko njegovi dedje, se je nosil. Akoravno je bil silno bogat vendar nič nočemernega in nepotrebnega ni bilo v njegovi hiši, tudi požrešnosti ni bilo znati. Le v red pospravljeno in čedno je moglo vse biti. In kar je še bolje, bil je dobrega srca. Njegova žena je bila zala in razumna, in mu v vsem popolnoma enaka. V edinosti in ljubezni sta živela, in pod širokem nebesom ga skoraj ni bilo srečnejšega zakona. V svojih dveh ljubeznivih sinovih sta imela posebno veselje. Stari je bil ves očetu podoben; mlajši je bil ves maternega obličja. Lepo sta se vedela, in veliko dobrega obetala.
Kakor je bil Eustahi v vojski srčen in močen korenjak, tako je bil ob času miru dobrotljiv in usmiljen. Da so mu njegovo obilno polje obdelovali, in njegovo živino oskrbeli, je imel veliko hlapcev in dekel, kateri so bili po šegi tistega časa njegovi sužnji. Pa Eustahi jim je bil dober gospod; je častil v njih človeško naturo, in si je vse prizadejal jih podučiti, jim trdo službo polajšati, in jih osrečiti. Jih ni tepel in klel, še zmerjal jih ni, ampak z ljubeznijo jih je svaril, in tudi, ko je mogel oster biti, je bilo nekaj ljubeznivega v vsem njegovem dejanju. Kadar so imeli težju dela, postavim ob setvi, košnji, žetvi, trgatvi in mlatvi, jim je dal vselej tudi kaj boljšega in krepkejšega jesti. Nikoli ni bil bolje volje, kakor če je svoje podložne zadovoljne in vesele okoli sebe videl. Vse je imel rad, ko svojo lastno družino, in ko dober oče v sredi svojih otrok se je srečnega štel. Več jih je iz trde sužnosti izpustil, da so bili svobodni, ako jih je za toliko srečo godne spoznal, in jim je dal še kaj kakšne dobrave, da so jo na svojo roko obdelovali, in mu le kaj malo davka od ne opravljali. Marsikateremu srčnemu vojaku, ki je pod njim služil, je kakšen kos polja izročil, in mu še hišo postavil, da je po dokončani krvavi vojski doma dobrote miru užival. Tudi ubogi tujci so se k njemu zatekali, in nobeden ni šel brez pomoči od njega. Svojega bogastva je bil le za to vesel, ker je z njim drugim lahko pomagal, in v veliko čast si je štel, da je z roko, katera je poprej meč tolikanj srečno nosila, zde mogel revežem dobrote deliti. Enega leta mu je o njegovem godu nekaj kmetov, katere je bil iz velike nadloge otel, v znamenje hvaležnosti venec iz mnogih cvetlic spletlo, in med dve omajene smreke pred njegovo hišo prepreglo. To videti je vesel svoji ženi rekel: »Lorbarjevi venci, ki so mi jih po dobljeni vojski spletali, so sicer častitljivi, pa veliko ljubši in perjetneje še mi je ta-le venec iz cvetlic; v njem, glej, se svetijo solze hvaležnih src!«
Lastnina dobrega vojvoda se je iztegala med Tiburam in Prenestom, starima mestoma na Laškem, in na eni strani jo je mejil gost gozd, v katerem je bilo veliko divje zverine. Eustahi je rad vanj na lov hodil. Nekaj časa že, bi bil lahko kdo mislil, ga lov posebno mika. Cele dni je v gozdu prebil, in pa še celo prenočil je ondi ali v kaki gošči, ali pod kako pečjo v jami. Pa ravno zde ni kaj maral za lov. Vse kaj drugega ga v gozd žene, v njem se nekaj spreminja. Eustahi je zde, ko je mir, in bolj utegne, začel premišljevati, zakaj da je človek na svetu. Temota in tihota v gozdu mu je bila v to zlasti pripravna, nihče ga tu v njegovem premišljevanju ni motil in begal. Njegovi tovariši so večkrat menili, da je le kako zver pode se od njih izgubil; on pa je v senci na kakšnem štoru sedel, in globoke reči premišljeval. Zdavna že so se bili prepiri zavoljo malikovalstva in krščanstva začeli, in so ves svet omajali. Malikovalci so kristjane, kolikor je bilo v njih moči, pregnali; z ognjem in mečem so jih zatirali. Kristjani jim niso drugega imeli v bran postaviti, kakor pametno pogovarjanje in voljno potrpljenje, živo vero v Boga in svojega Zveličarja, trdno upanje boljšega življenja in ljubezen do vseh ljudi, tudi do svojih sovražnikov in preganjalcev. Neizrečeno veliko kristjanov je bilo pomorjenih, grozovitno neusmiljeno so jih tezali in mučili. Vendar je število kristjanov nekako prečudno večji in večji prihajalo. Ne le po mestih, ampak tudi po vaseh in samotnih pristavah se je krščanska vera razširjala. V veliko krajih so bili tempeljni malikovalcev vsi prazni, na njih oltarjih se ni več darovalo. Tudi že na cesarjevem dvoru in med vojsko je bilo veliko kristjanov.
Eustahi je nespamet in slepotijo malikovalstva bolj in bolj spoznavali. Hudo mu je delo, da so krastjane tako neusmiljeno preganjali in morili. Marsikaj kristjanov je ali prikril, ali se zanje pognal, in jim s svojo veljavo življenje otel. Je vedel, da so tudi nekateri njegovih podložnih kristjani, in jim je bil iz srca dober. Ali on sam takrat še ni bil kristjan. Premalo je še krščansko vero poznal, da bi jo bil po vredno častil in sprejel.
Enega dne tedaj se je spet napravil na lov. Več tovarišev gre z njim, in velika množica služabnikov ga spremi. V gozdu se razidejo po svojih stanih in pobijejo veliko zverine. Proti večeru spodi Eustahi še grozno velikega jelena iz ležišča, ga goni, in se zelo oddali od svojih tovarišev. Gošča in debele korenine, ki se po gozdu naskrižem razprostirajo, so ga zadrževale; na zadnje pride do strmega skalovja, in ne more dalje. Posebno prijeten se mu zdi ta kraj, in za samotno premišljevanje je ko nalašč. Skopo le posije sonce skozi gosto cerovje in smrečje, in kratkočasno šumlja bistra vodica izmed skalovja po pesku in kamenjih. Eustahi, ves spehan, sede na utrgano skalo, se nasloni na roko, in začne spet premišljevati, kar mu je že več časa pri srci.
»Resnično,« reče sam pri sebi, »modrega stvarnika mora svet imeti. Vse vidne stvari nam ga oznanjuje. Svetlo sonce na nebu in temna gošča po gozdu, strmo pečevje in bistra vodica, ki izmed njega izvira, visoka, smreka in vsak mahek, ki se ob ni ovija, vse stvari izpričujejo svojega stvarnika modrost, dobrotljivost in mogočnost, vsi ga poveličujejo, vsaka po svoje.«
»IN zakaj je le človek, ki je vendar veliko imenitnejši od drugih stvari, v marsičem nar nepopolnejši stvar? Kako je to, da je on, ki s svojim umom toliko reči znajde in do konca dožene, v nar potrebnejši reči, v spoznanju svojega stvarnika, tako grozno neveden? Kaj je toliko narodov, in celo nas, mogočne in prebrisane Rimljane, tako premotilo, da kamenje in les po božje častitamo in molimo? Kako je to, da od njega, ki je vse ustvaril, tako malo vemo? Zakaj se nam ne da bolje spoznati? Oh, kaka žalostna prigodba je mogla človeški um tako otemniti in razdejati, da se je tako daleč od pravega spoznanja izgubil, in da je na zadnje v tako strašno slepotijo zabredel!«
»S človeško krepostjo in pobožnostjo ni nič bolje ko s človeškem spoznanjem. Zakaj mi je zgled človeške popolnosti pred očmi, in jo ne morem doseči? Kako je to, da spoznamo, kaj je prav in dobro, in da nam to tudi dopade; storimo pa le vendar, kar je hudobno, in kar studimo? Od kod je to razprtje v človeku? Kako je to, da so ljudje tako spačeni in razuzdani, tako zakopani v pregrehe, vsi drugačni, kakor bi mogli biti? Oh, kako se mi dostikrat gnusi, ko slišim od hudobij, katere so ljudje že počeli! Pa kaj tožim čez druge hudobije? Le sam v sebe naj pogledam. Svet me ima sicer poštenega in dobrega moža, pa koliko si moram očitati! Kolikokrat sem se vdal svojemu hudemu nagnjenju in hudobnim strastim! Koliko dobrega sem opustil, kar bi bil lahko storil! Kolikokrat sem pri svojih dobrih delih le človeške hvale iskal! In kaj me hoče zavoljo preteklega umiriti, kaj me storiti tako popolnega, kakršnemu mi nekaj v meni biti veleva! Pač res, človek je slaba, grešna stvar, ki si sama ne ve pomagati!«
»In oh, v koliki revi je človek na zemlji! V joku in ves nezmožen pride na svet, v bridkosti in težavah gre iz sveta. In njegovo življenje — oh, kako je polno nadlog, bolezen in skrbi! In če je tudi vse svoje dni zdrav, v veselju in obilnosti, kako kmalu ga vse to mine! Kako mu že spomin v smrt vse sladkosti tega sveta ogreni! Koliko srečnejša je ptica tam na drevesu, ki veselo poje, nič ne ve od svoje prihodnje smrti! — In kakšna je potlej po smrti z nami? Kar z očrni vidimo pri človeku, njegovo truplo; to je potlej prah in pepel. Kaj pa se z dušo zgodi, o kateri mi Rimljani pravimo, da je le senca? Oh, v tisto neznano deželo, ki morajo vsi van-jo, in nobeden iz nje nazaj ne pride, ne moremo drugače ko s strahom in grozo misliti!«
»Kristjani sicer menijo da se je stvarnik sveta njim bolj razodel. Pravijo, da ga bolje poznajo; da vedo pomoči tako živeti, kakor bi živeti mogli. In dasiravno so zaničevani in pregnani, se štejejo le vendar nar srečnejši ljudi na zemlji. In zdi se mi, da je res to. Se ljubijo po bratovsko, in si niso nevoščljivi; so krotki in ponižni iz srca, in ne vedo, kaj je jeza in maševanje, ne poznajo napuha; so brez vse lakomnosti, so vsi dobrotljivi in usmiljeni, so stanovitni in pokojni v nar strašnejših mukah. Se ne boje celo smrti, še le veseli so je, in jo sprejmejo ko prijateljico, katera jih pelje v bolje življenje. — Pa veliko, kar sem od njih vere slišal, se mi zdi grozno neumno. Verujejo, da je Sin vsegamogočnega Boga iz nebes na zemljo prišel, in jih je s svojo smrtjo na križu odrešil. Kdo more to umeti? Kaj da Sin Božji bi bil na križu umrl, in ljudem pomagal! Ali pa more drugim pomagati, kateri sam sebi ne more pomagati? In ali ni smrt na križu po Rimski za nar hujši hudodelnike in razbojnike, nar bolj zaničljiva in zasramežljiva?«
Eustahi je še dalje premišljeval, in se utopi v globoke reči, iz katerih si ni vedel pomagati. Po tem zdihne, povzdigne oči in roke proti nebu, in reče: »O Bog, meni neznano bitje, ki si človeka stvaril, v njegovo srce usmiljenje vdihnil, in se gotovo z milim očesom vanj oziraš, poglej mene nevednega in grešnega reveža, in usmili se me! Saj jelenu, ki po vodi hrepeni, žejo ugasiš, in vse stvari si modro in ljubeznivo preskrbel; boš li samo človeka, ki ga po resnici, kreposti in blagosti žeja, žejnega pustil? Oh, pokaži mi tedaj, kam da naj se obrnem! Slepotij malikovalstva sem sit do grla; vera v Odrešenika pa, katerega so naši vojščaki brez pomoči na križu videli umreti, se mi nespametno zdi.«
Ko je to izrekel, zašumi nekaj pred njim, na skalovju. Se ozre, in glej, velik jelen je na skalovju, katerega je pred toliko časa gonil. Vstane, in seže po samostrel, kar vidi med njegovima rogama svetel križ, kateri je temni gozd okrog njega ko sonce obsvetil. In ljubezniv glas z neba ga pokliče po imenu, katero je doslej imel in reče: »Placid, Placid!« Eustahi se prestraši, se vrže na kolena, in reče: »Gospod! kdo si?« Glas odgovori: »Jaz sem Kristus, ki sem na križu umrl, odrešiti tebe in vse ljudi.« Eustahi reče: »Oh, Gospod! kaj hočeš, da naj storim, da bom zveličan?« Glas odgovori: »Pojdi v bližnje mesto h krščanskemu škofu; tam se ti bo povedalo, kaj da stori.«
Na to je prikazen izginila, ko blisk v črni noči, in okoli Eustahia je spet temno ko poprej. Ali v njegovi duši se je razsvetlilo. Ves je v veselju in hvali, ko misli, da Bog z ljudmi tolikanj Ijubeznivo ravna, in da tudi njega ni pozabil; zdi se mu, kakor da bi bil v svetem raje. Tisti večer še bi se bil rad vrnil do svojih tovarišev, in brž poiskal imenovanega škofa, in z njim govoril. Pa bilo je že prepozno. Torej je ondi v samoti prenočil, in tisti kraj mu je bil svet in veža nebeška, ravno kakor očaku Jakobu kraj, kjer je v spanju tudi Božjo prikazen imel, in videl visoko gred, po kateri so angeli gori in dol hodili.
Druga razstava.
Eustahi in njegovi se dajo krstiti.
Ko se je dan napočil, se obrne proti domov. Grede zasliši lovce, svoje tovariše, v rog trobiti in sklicevati se. Vso noč ga niso bili pogrešili; ker jih je več množic bilo, je slednja menila, da je pri kateri drugi. Ko so se pa zjutraj sešli, in ga ni bilo med njimi, jih je zelo zaskrbelo. Zadnjič pride, in vse se ga obvesele, in ga domov pospremijo.
Trajana, njegova žena, ga je veselo sprejela, in vse bolj prijazna mu je, ko drugikrat. Tedaj reče Eustahi: »Trajana! kaj je, da si tako vesela? Mi imaš menda kako novico povedati?«
»Res,« reče Trajana, »nekaj prav veselega ti imam povedati Le poslušaj! To noč nisem mogla zaspati; le reči, katere si mi zde nekaj časa pravil, so mi po mislih hodile. Kar Rimljani od Boga in njegovih lastnosti mislijo, se mi je že dalj časa prazno, neumno in ostudno dozdevalo, vendar sem se bala vero, ki sem v njej nakvišku zrasla, takoj zapustiti, in odreči se daritvam, katerih se naš cesar in nar imenitnejši možje še zmeraj drže. In pa kam bi se potlej le dejala? sem si mislila. Tedaj zdihnem in rečem na glas: Oh, kdo mi da luč, da me bo razsvetlila; kdo mi razodene resnico, v kateri edini je zveličanje? V teh mislih sem zaspala. In glej, v spanju vidim nekoga vsega častitljivega iz svetlega oblaka stopiti, in mi prijazno reče: Jutri boste ti, tvoj mož in tvoji otroci k meni prišli, in spoznali, da jih jaz zveličam, kateri me ljubijo. V tem sem se zbudila. Kaj, ljubi moj! rečeš od teh sanj, kaj pomenijo?«
Eustahi je ves v veselju zavpil: »Češčen bodi Bog kristjanov, on pravi edini Bog, ki je ustvaril nebo in zemljo, da si je tudi tebi prikazal. Tisti, katerega si v sanjah videla, je sam Gospod Jezus. Tudi meni je milost storil in se mi je razodel.« Zde ji pove od prikazni, katero je v gozdu imel, in ko Eustahi od nje pripovednje, se ji zdi, ravno kakor da bi njegovo obličje še zde tistega križa svetloba obdajala.
Trajana je zvesto poslušala, in reče s povzdignjenimi rokami: »O, kako lepo se ujamejo nebeška prikazen, ki si jo ti videl, in sanje, ki sem jih jaz imela! Res, Jezus Kristus, ki ga kristjani Odrešenika sveta imenujejo, hoče nama nanjem otrokom večjo srečo pripraviti, kakor jo svet premore. Nikar tedaj, ljubi moj, več ne odkladajva, udeležiti se sreče, katera nama je na ponudbo! Še danes se napravive k škofu, da zveva, kaj nama Gospod Jezus zapoveduje.«
»Ravno ta,« reče Eustahi »je tudi moja misel. V hišo, ki jo imava v mestu, se bova preselila; potlej bova lahko večkrat s škofom govorila.« Na to je dva svojih služabnikov, ki sta mu bila posebno zvesta, pred se poklical. Enemu je bilo ime Akacij, enemu Antijoh. Bila sta oba pravična moža, in iz vsega srca krščanski veri vdana. In Eustahi jima pove, kako se mu je Kristus v gozdu prečudno razodel.
To slišati povzdigne Akacij roke, in reče na glas: »Hvaljen bodi Bog, nebeški Oče, in naš Gospod in Zveličar, Jezus Kristus, da ste tudi vi, častiti vojvoda, k spoznanju prave vere poklicani! Sem rekel večkrat Antijohu in drugim kristjanom, da ste v usmiljenju do ubogih enaki Korneliju stotniku, ki si je zavoljo svoje dobrotljivosti Božje usmiljenje pridobil, in ki ga je angel na aposteljna Petra svetoval. Ravno tako je Kristus sam vas na svetega škofa Joana svetoval. Bog bodi zahvaljen in njegov preljubi Sin Jezus Kristus!«
»Je prav!« reče Eustahi; »danes še pojdemo v mesto. Izberita jih še nekaj iz med moje družine, kateri so že kristjani, ali pa žele kristjani biti, da pojdejo z menoj. Ko pa v mesto pridemo, pojdeta vidva k škofu, in mu bosta povedala, da nisem bil kristjanom nikoli sovražnik, in da mi ga je nebeška prikazen svetovala, in prosita ga, da naj pove, kdaj bi jaz, moja žena in moja sinova preden smeli.« Tedaj se brž napravijo in se vzdignejo v mesto, Eustahi, njegova žena in njegova sinova in več zvestih služabnikov in služabnik.
Akacij in Antijoh gresta naravnost k škofu. Dobro sta ga poznala, in tudi on jih je že zdavnaj zvesta Gospodova učenca poznal. Povesta mu, kar jima je bilo naročeno. In škof je silno vesel, zahvali Boga in Jezusa Kristusa, in potlej reče: »Kristjani v tem mestu smo grozno pregnani. Smrt bi jaz utegnil nakopati vama in vajinemu gospodu in njegovi družini. Ne le priprosti ko golob, ampak tudi razumni ko kača moramo biti. Drevi o mraku bom sam prišel v hišo vajinega gospoda.«
Služabnika povesta svojemu gospodu, kako sta opravila. Postrežljivost svetega škofa ga je v srce ginila. Ko se je sonce skrilo in se je jelo mračiti, zbere Eustahi vse svoje v veliki obednici, in reče veliko sveč prižgati. Kar pride škof z dvema duhovnoma. Eustahi jim gre nekoliko naproti, in se vrže pred škofa na kolena. Pa škof ga prime za roko, in mu reče, kakor nekdaj Peter Korneliju: »Vstanite, jaz sem tudi le človek kakor vi!« Škof stopi v obednico. Vseh oči so vanj obrnjene. Bil je častitljiv starček, Joan po imenu poln modrosti, ljubezni in ponižnosti, in še učenec apostolov, blizu celo svetega Joana, tistega, katerega je Jezus posebno prisrčno ljubil. S častjo, ljubeznijo in prisrčnim zaupanjem so vsi do njega napolnjeni.
Tedaj mu Eustahi odpre svoje srce. Mu pripoveduje od svojih dvomov, od svojega slabega življenja, od svojega notranjega nepokoja, in kako se je Gospod Jezus njemu in njegovi ženi prikazal, in kam jima je rekel iti. Na zadnje reče: »Tako, milostljivi škof! me doslej ni bilo drugega ko nevednost, greh in reve; povejte mi tedaj, kako bi se mi pomagalo?«
Škof reče: »Nevednost, greh in reve so del vseh ljudi. Kdor sam v se gre, in se nekoliko preudari, spozna veliko pomanjkanje v sebi, iz katerega si sam ne more pomagati. Pri tem si misli: Kaj posebnega se je moglo s človekom zgoditi, da je njegov um tako otemnen, njegova volja tako k hudemu nagnjena, in da je tolikanj revam podvržen; hudo se je mogel v Boga pregrešiti, da je ob njegovo ljubezen in prijaznost prišel, in si le njegovo jezo nakopal. In res, greh naših prvih staršev, ki se od njih na nas vse izvira, je toliko zmotavo v nas storil; ta je vse oslepil, popačil, časno in večno nesrečne storil.«
»Ali usmiljeni Bog nas ni brez pomoči zapustil. Poslal je svojega edinorojenega Sinu, Jezusa Kristusa, v naše odrešenje na svet, kateri je naš temni um razsvetlil, našo popačeno voljo k dobremu prenagnil, za nas trpel in umrl na križu. Kristus sam je tedaj luč, po kateri moremo Boga prav spoznati; on sam more greh v nas zatreti, in vezi, ki nas vežejo, raztrgati, nas k vsemu dobremu oživeti, in z Bogom spraviti; on sam nas more že tukaj na zemlji osrečiti, in nas navdati s tako močjo, da vse reve in nadloge tega sveta voljno pretrpimo, in se celo smrti ne bojimo, temveč se je le veselimo, ker nam je le prestop v večno življenje. Ravno česar smo pogrešali, nam je Kristus pridobil. Česar človeška natora potrebuje in naše srce želi, to najdemo v krščanski veri. To vam je že nekoliko neumevno; pa bolj ko boste Kristusov nauk spoznavali in spolnjevali, bolje boste umeli. Kdor njegov nauk ve in spolnjuje, spozna, da je iz Boga.«
»Vem dobro,« reče škof še dalje, »kako ste bili do ubožcev usmiljeni, kako ste se za preganjane kristjane ponašali, in jih veliko od smrti oteli. Tako ste Kristusu služili, še preden ste ga spoznali; zde boste izvedeli, komu ste služili.«
»Dozde vam je bil križ , kaj pa da, kakor pred Rimljanu zaničljiv les, na katerega hudodelnike in razbojnike za velike hudobije obešajo, le znamenje prekletstva. Ali kar je Jezus Kristus, on neskončno nedolžni in sveti, iz zgolj ljubezni do nas na križu umrl, nam je križ podoba nar večji ljubezni, ki si jo misliti moremo, in sveto znamenje našega odrešenja, katero nas opominja, da svojemu ljubeznivemu Odrešeniku za ljubezen tudi ljubezen povračujemo, in da bomo po njegovo ponižni in krotki. On, ki se je do smrti na križu ponižal, je zde v nebeškem veličastvu, in je vsem ljudem, ki va-nj verujejo, v večno zveličanje. In torej ima tudi križ, ki se vam je v nebeški svetlobi prikazal, ta lepi pomen: V križu je zveličanje.«
Po Jezusovih besedah: »Pred jih učite, potlej jih krstite!« je prišel škof odslej vsak večer v Eustahievo hišo. Vsi v hiši so se veselili te ure, in se v obednici zbrali okrog njega. Pred ukom so vselej na glas in iz srca molili. Potlej jih je prijazno in ljubeznivo učil. Po uku so spet molili, in opomnil jih je, da naj se tudi postijo, in ubogajme dajo. To so tudi storili, in so željno pričakovali dneva, ko bodo krščeni, od grehov očiščene, in s svetem Duhom napolnjeni. Ko je ta dan prišel, se je zbralo več kristjanov, da jim bodo botri in botre. Bilo je nekaj častitljivega, ko so Eustahi, njegova žena in njegova sinova vero v Jezusa Kristusa sprejeli, se vsem zmotom in grehom odpovedali, in obljubili čisto in sveto živeti. Škof jih je krstil v imenu Boga Očeta, Sina in svetega Duha. Tudi služabniki in služabnice, ki jih je seboj v mesto pripeljal, in ki še niso bili kristjani, so se dali krstiti. Škof jim je dal pri svetem krstu nove, krščanske imena. Eustahi je dobil še le zde pri krstu to ime, prej namreč se je Placid imenoval; njegova žena Trajana je dobila ime Teopista, starejše sin Agapit, mlajši sin Teopist.
Drugo nedeljo je škof te nove krščenike v zbirališče kristjanov peljal, in jih krščanski občini izkazal. Vsi obhajajo veselje videti blagega moža in pobožno ženo, od katerih so že veliko dobrega slišali, in jih ljubeznivo pogledujejo. Iz vsega srca hvalijo Boga in njegovega Sinu Jezusa Kristusa, da je njih število spet pomnožil. Potlej pristopijo s častjo k Gospodovi mizi, in sklenjeni s svojim Odrešenikom store sveto obljubo živeti le njemu, ki je zanje umrl. Lepo tiho je bilo tačas po zbirališi; na zadnje zapojo na glas hvalno pesem, in se razidejo.
Ker se je Eustahi s svojimi takoj drugi dan na svoj grad mislil vrniti, je škof rekel: »Smo v časih hudega preganjanja; nobeno uro si nismo svesti, da bi nas ne zgrabili, ne dali na tezavnico, ne oglavili, ne vrgli divjim zverinam v jed, ne sežgali. Bog ve, ali se bomo še kdaj na tem svetu videli ali ne! Torej vas priporočim, ko nekdaj sveti Pavel Efežane in njih staraščine, Bogu in njegovi milosti.« Na to je škof v srce ganjen pokleknil, in z njim ves zbor s solzami v očeh, ter moli: »O Bog! usmili se nas, in daj, da smo, kar nas je tukaj zbranih, s teboj in tvojim sinom in med seboj vedno zedinjeni; da smo tanovitni v veri in ljubezni, in se po nobenem preganjanju od pota resnice ne damo odvrniti; da se nas nobeden ne pogubi, temveč da se po kratkem trpljenju tega sveta, vsi tam v kraljestvu tvoje časti spet snidemo. To, ljubeznivi Oče! te prosimo po Jezusu Kristusu, tvojem Sinu in Gospodu našem. Amen.«
Škof vstane, in reče v duhu prerokovanja Eustahiu in njegovi ženi še to posebno: »Dozde sta imela vse, kar ljudje časno srečo imenujejo, bogastvo, čast, zale otroke; pa skusiti tudi bosta mogla, kaj ima še grenkega človeško življenje. Toda nikar ne obupajta v trpljenju. Bog jih skuša, katere ljubi. Trpljenje, katero vama bo Bog poslal, se bo sicer že na svetu častitljivo izšlo; pa še huje bo prišlo. Izpolnilo se bo nad vama: Blagor mu, kdor skušnjo prebo; dozkušen bo venec življenja prejel, katerega je Bog tistim obljubil, ki ga ljubijo.«
Potlej je škof spustil Eustahia in njegovo ženo in vse, ki so bili z njima prišli, in reče: »Pojdite v miru, in Gospod bodi z vami!«
Tretja razstava.
Eustahi in Teopista ubežna.
Eustahi in njegova žena Teopista sta bila tedaj spet na svojem gradu. Vnovič, tako rekoč, sta jela živeti; kakor da bi bila prerojena, se jima je zdelo. Vse stvari na zemlji so se njima zde lepše dozdevale; karkoli sta pogledala, sonce na nebu in rosa po tleh, sadje na drevju in zeli in cvetlice na polju, vse jima je bilo zde dar dobrotljivega Boga. Vesela sta bila, da sta se po Jezusu z Bogom spravila, in da smeta Boga po otročje Očeta imenovati. Bilo jima je, kakor komu, ki se je od svojega ljubega doma izgubil, in v nepokoji dolgo po tujem klatil, kadar spet domov pride. Vsak dan sta brala sveti evangelij, in našla v njem veliko tolažbe in pokoja. Nikoli nista mogla Boga prehvaliti; vsako jutro sta v veselju pričela, vsak večer v veselju in Božji hvali končala. Večkrat sta si rekla: »Človek, ki Boga ne pozna in ne ljubi, je ko riba na suhem; v spoznanju Božjem in v ljubezni Božji še le resnično živi. Jezus sam je dejal, da je le to večno življenje, če spoznamo Boga in njegovega edinorojenega Sinu, katerega je poslal.«
Ali pri tem ni zmeraj ostalo; godilo se jima je, ravno kakor svetemu Petru pri Jezusovem spreminji na gori. Tam je bilo dobro prebivati; pa mogel je spet iz gore v dolino solz, kjer ga je čakalo bridko trpljenje. Tako so, prišli tudi nad Eustahia in Teopisto dnevi skušnje. Nar prej sta trpela na premoženju. Živinska kuga je vstala v tistem kraju, in tudi po Eustahievih hlevih zdeluje hudo. Cerkajo mu konji, govedina in drobnica; na zadnje mu ne živinče ne ostane živo, vse je poginilo. Pa Eustahi je rekel, ko nekdaj Job: »Gospod je dal, Gospod je vzel; češeno bodi Gospodovo ime!« Teopista pa je rekla: »To je le časna zguba. Nar manjši greh stori človeka bolj nesrečnega, kakor ko bi še toliko čed ali ves svet izgubil.«
Pa kmalu je prišlo nad njej še huje trpljenje. Nalezna bolezen se je med ljudmi začela, in velika morija je po soseski; tudi v Eustahievi hiši je en dan nekaj poslov zbolelo. Akacij in Antijoh pritečeta v eni sapi, in trepetaje reče Akacij: »Gospod, bežite z gospo in otroci, in pa le brž! Ta bolezen je kuga!« »Kaj kuga!« zavpije Teopista vsa bleda. »Oh, če je pa kuga, Bog se smili! IN, kaj nam je storiti? Hočemo li bežati ali ostati?« Antijoh pravi: »Ako ostanete, ste vsi mrtvi. Usmilite se vsaj svojih otročičev, in bežite!« Ali Eustahi reče: »Vso svojo družino sem imel dozde zmerom ko svoje otroke; kako bi jih neki zde v nar večji potrebi mogel zapustiti? Ostaniva raje pri njih, ljuba moja! To je tolikanj lepa priložnost dobro storiti, nikar je v nemar ne puščajva. Zde je prišel čas, da pokaževa, ali sva prava Jezusova učenca. Saj je Jezus rekel: Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil; iz tega bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako se ljubite med seboj. In kakšna ljubezen bi bila to, ko bi svojim v njih potrebi ne pomagala? Storiva, ljuba Teopista! kar ljubezen od naju hoče, in vse drugo izročiva Bogu. On naju in rajne otroke tudi tukaj lahko obvaruje, in nas najde, kamor koli bi bežali. Torej bova ostala, in stori naj z nama po svoji sveti volji.« Sta ostala. Več njunih služabnikov je zbežalo. Akacij, Antijoh, in kar jih je bilo kristjanov, pa še mislili niso v beg; rekli so: »Mi vas ne zapustimo, zvesti vam bomo do smrti.«
Bolezen je zmeraj dalje okoli sebe segala; tudi Akacij in Antijoh in skoraj vsi Eustahievi posli so jo dobili. V gradu in okoli gradu je bilo polno bolnikov; pa nikogar skoraj ni bilo, da bi jim bil stregel. Tedaj sta se jih Eustahi in Teopista podstopila, jim pomagala po svoji moči. On je stregel možem in mladeničem, ona ženam in deklicem. Od jutra do večera, cele noči celo sta prehodila okrog bolnih, umirajočih in mrtvih. Vendar nista nalezla bolezni; tudi njuna sinova ne. Vsi so popolnoma zdravi ostali, in večkrat so si rekli besede svetega pisma: »Kdor v zavetju Najvišjega prebiva, in stanuje pod slemenom vsegamogočnega Boga, se ne boj puščice, ki šviga po dnevi; ne zlega, ki lazi v temi, ne kuge, ki opoldne mori. Naj tisoč jih pade na strani njegovi, in tema na njegovi desnici, do njega, se ne približa.«
Počasi je bolezen vendar prešla. Veliko ljudi je bilo zanjo pomrlo; kar jih je ozdravelo, so slabi lazili ko senca, in ko mrlič so bili bledi. Eustahi in Teopista sta Boga hvalila, da je njej in njuna sinova tako prečudno pri zdravji ohranil, in da jima je Akacija in Antijoha in še več drugih zvestih služabnikov in služabnik od smrti otel.
Zde vendar sta se boljih časov nadejala; toda njunega trpljenja še ni bilo konec. Malikovalci bližnjih krajev, nič boljši po tolikih nadlogah, ampak le še huje, kolnejo Eustahia, da je od malikovalstva odstopil, in store hudobni naklep na-nj iti, in ga oropati. »Kdo drugi« pravijo, »je bogove razdražil, kakor Eustahi in kristjani, s katerimi on drži, da so nam take nadloge poslali, in da moramo vsi šibo njegovega vstopa čutiti? Ko bi se on ne bil pokristjanil, bi ne bili kuge imeli. Pojdimo, in znosimo se nad njim! Hrabri vojaki, ki jih je zmeraj pri sebi imel, in njegovi sužnji so ubežali, ali pomrli, ali so še prebolehni, da bi se njim mogli v bran postaviti. Grozno je bogat, lep rop bomo storili.« In res, jih pride divja drhal pri belem dnevu, planejo v grad, poropajo zlatnino, srebrnino, in vse mnoge jedila; nalože, kar se da, na vozove, in kar ne morejo seboj vzeti, potarejo, pobijejo in pokončajo. In grede spred gradu vriskajo in divjajo. Eustahi ni skoraj drugega otel ko življenje. Pa voljno je trpel to zgubo: »Naj bo,« je dejal; »saj je to le časno blago, katero mine. Lepše ga je utrpeti, ko imeti. Blagor mu, kdor išče zakladov, ki tatje ne pridejo do njih, in ki jih molji ne snedo!«
Eustahi in njegova žena sta svoje nadloge bolj in bolj čutila. prišel je čas setve; pa ni bilo ne pluga, ne ratejša, ne semena, ne živine. Eustahi se je v tej potrebi obrnil k bogatejšim Rimljanom, ki jih kuga ni bila tolikanj poškodovala, in ki jih tudi niso bili oropali. Dobri prijatelji so mu bili poprej, so ga večkrat obiskali, in z njim na lov hodili; ali ko so zaslišali, da je kristjan, so vso družbo z njim odrezali. Dobremu Eustahiu je bilo to težko. Rad bi bil videl, da bi tudi oni krščansko vero sprejeli; ker je pa niso hoteli, je tudi njih družbo lahko pogrešil. Pa ko je bil poprej njih nekaterim velike dobrote storil, mu bodo, si je mislil, vsaj tisti z nar potrebnejšimi rečmi tako dolgo pomagali, da jim jih bo mogel povrniti. Ali malikovalci niso umeli Jezusovih besedi: »bolje je dati, ko vzeti.« Drugi za drugim se lažnivo izgovarjajo. Kdo pravi, da nima kaj dati, ker sam komaj izhaja, in se zaklinja, da je taka; kdo drugi, kateri se mu je pred hinavsko prilizoval, ga zde zaničuje, in z grdo odpravi; še kdo drugi mu svetuje, da naj iz dežele gre. »Glej, tvoji sovražniki,« mu reče, »te mislijo, zavoljo tvoje vere zatožiti, in umreti bi mogli potlej ti, tvoja žena in tvoja sinova.«
Še k cesarju se je Eustahi obrnil. Imel je v Rimu dobrega prijatelja, kateri je pri cesarju veliko veljal. Do tega je pisal, in ga prosil, da naj pri cesarju zanj govori. Ali cesar, ki je bil malikovalec, reče: »Placida vojvoda sem zmeraj v časti imel; kristjana Eustahia pa, kakor se zde imenuje, ne poznam. Mi je prav žal, da se je mož tolike časti veri vdal, na katero je pri nas smrt postavljena. Mu pomagati v njegovi edinščini, katere je sam nar bolj kriv, bi bilo mu potuho dajati, in ga v nepokorščini utrjevati. Zagovarjati, in od smrti otevati ga pa tudi ne smem, to bi bilo našim postavam nasproti. Vendar ker je cesarstvu že veliko dobrega storil, in bi me težko stalo ga v smrt obsoditi; bi on nar bolje storil, ko bi se in Laškega utegnil, in kje na pokranjah cesarstva poskril. Če se pa, kar bi še nar raje videl, svoji novi veri odpove; me bo našel milostljivega cesarja.«
Ko je Eustahi ta odgovor prebral, reče svoji ženi: »Teopista! v tej deželi nama več ni ostati, pojdiva v Egipt. Tam upam, bova že kakšen kotiček dobila, kjer bova mogla v miru in pokoji Bogu služiti. Še danes se napravive s svojimi otroci na pot; toda zvečer, ko se zmrači da od nevernega ljudstva tod okrog ne bova trpela.« Teopista reče: »Težko mi je zapustiti prelepi kraj, kjer sem luč sveta zagledala, in svoje mlade leta v veselju preživela; vendar sem pripravljena iti. Mislim si: Ti je že Božja volja to. Angel varuh naj nas spremi!«
To slišati se Akacij in Antijoh zelo ustrašita. »Za Božjo voljo!« zavpije Akacij; »kaj brez vse postrežbe pojdete na tuje? Preslaba še sva po bolezni, da bi vas mogla spremiti; oh, vsaj toliko še počakajte, da se nekoliko okrepčuje; potlej pojdeva z vami, če je treba, tudi na križem svet.« Antijoh pa reče: »Moj Bog! ali ni že to dosti hudo, da morate ko ubežni svoj grad in svojo pristavo popustiti? Kaj hočete zapustiti tudi še svoja služabnika, katera vas do smrti ljubita? Oh, le malo še potrpite! Kmalu bova trdna, in pojdeva z vami, in vam bova polajševala, vse težave na poti; noč in dan,če bo treba, vam bova delala v tuji deželi, in služila vsakdanji hruh.«
Eustahi je žalosten rekel: »Vem hvalo za vajino ljubezen in zvestobo; da bi pa zde z menoj šla, v to ne morem dovoliti. Jaz smem iti, kamor hočem, ker sem slovo dobil od cesarja, vaji pa vojaščina še veže cesarju; kamor sta postavljena, ondi morata ostati, in streči na cesarjevo povelje. Bog vaji obvaruj, in vama povezni, kar sta mi dobrega storila!«
Vojščaka sta šla, in z žalostjo povesta drugi družini, da pojile dobri gospod z gospo in sinoma še danes od tod po daljnem svetu. Pri tej priči je ta govorica po vsi soseski zašumela. In iz vseh hiš se ljudje shahajo pred grad, da bi še enkrat videli svojo dobro gospodo, ki jim je o kužni bolezni tolike dobrote storila, in da bi se od nje poslovili. Bili so še bledi in bolehni, veliko jih je komaj ob palici prikrevljalo. Vsi plakajo in zdihujejo, ko bodo izgubili tolike dobrotnike. Pa Eustahi jih tolaži, in reče med drugim: »Ostanite le trdni v veri, v upanju in v ljubezni: potem se bomo, če ne na zemlji, pa gotovo v nebesih zopet videli.«
Ko je luna iz za gorja prisijala, reče Eustahi svoji ženi: »IN, zde pa pojdiva v Gospodovem imenu!« Tedaj zaženo družina, in kar jih je prišlo, velik jok, in na glas tarnajo. Eustahi in Teopista sta še vsakemu v roko segla, tudi njuna sinka pomolita slehernemu svoje ročice. In dobri posli in podložni jokajo in tarnajo še glasneje, pospremijo gospodo, in vsi bi radi z njo šli. Eustahiu se milo stori, in ne more besedice pregovoriti; mega njim, da naj ostanejo. In ostanejo, in gledajo z bridkimi solzami za dobrim gospodom, pobožno gospo in ljubeznivima dečkoma.
Ah, pač je bilo žalostno videti jih tako iti! Iz njih obleke je bilo videti, da so imenitnega stanu, in da so bili kdaj bogati; sicer pa vse razodeva, da so zde ubogi in ubežni. Eustahi, z mečem okoli ledja in s sulco v roki, nese na hrbtu culo nar potrebnejših oblačil, katere so jim bili hudobni tolovaji še pustili. Teopista, oblečena ko Rimske gospe, nese velik jerbas brešna ali jedil, ker se je bilo bati, da bi se pri ljudeh na poti, ki so kristjane črtili, ne sprosila potrebnega kruha ne sebi ne svojim otročičem. Dečka pa tekata, se ve, neskrbna zraven svojih staršev, ker nista poznala nesreče, in ju je veselilo vedno kaj novega videti. Tako so šli po trdi cesti, po kateri so se pred v kočiji vozili.
Teopista se ozira z milimi solzami v očeh nazaj proti gradu, ki se je od lune, obsijan, izmed temnega drevja videl. Pa Eustahi pravi: »Teopista, nikar ne jokaj! Pred ali pozneje bi ga bila mogla tako zapustiti. Tukaj na zemlji smo le popotniki, in nimamo stanonovitnega doma. Le z voljo trpiva, kar nama je Bog poslal; kdaj se bova veselila pri njem v nebesih, in najnega veselja nam nihče ne bo odvzel.«
Četrta razstava.
Eustahievi na morju in zamorci.
Med gozdovi in gorami gre Eustahi z ženo in sinoma počasi pred seboj, mest in trgov se skrbno ogibaje. Čez nekaj dni pridejo do morja. Velika barka ondi je ravno v Egipt namenjena. Mornarji jo že nakladajo, in vale težke sode in skrinje vanjo. Lastnik barke, bogato oblečen zamorec, ves koraldast po vratu in ušesih, je med njimi, in jim ukazuje. Eustahi ga ogovori: »Ali bi nas hodi v Egipt prepeljati, mene, mojo ženo in moja sinova?« »Zakaj ne?« reče lastnik prijazno, in premeri vse kmalu s svojimi očmi; »prav rad vas peljem!« »Koliko pa,« vpraša Eustahi, »vam bom plačal voznine, in koliko za hrano po poti?« Lastnik reče: »Ne veliko, kaj malega. Pa bova že potlej naredila, ko se tja pripeljemo; zato ni treba skrbeti.« Stopili so v barko. Mornarji vzdignejo sidro, ter odrinejo. Veter je ko nalašč, in ročno plava barka po morju. Dečkoma se zdi, kakor da bi zemlja in drevesa prek njiju bežale, barka pa stala, in sta vesela, ali v obličju njune matere je bridka žalost, ko ji ljuba Laška dežela spred oči izginja.
Eustahi jo tolaži, rekoč: »En Bog je na vodi, kakor na suhem, in bo za nas skrbel; on, ki je vsa zemlja njegova, nam bo dal najti drugo deželo, dokler nas ne vzame v deželo, kjer bo večen mir.« Teopista se umiri v sprevidnosti modrega Boga, in čuda Božje vsegamogočnega na morju, katerih doslej še ni videla, jo skozi bolj zvedrujejo. Zjutraj ogleduje z možem in sinoma vzhajajoče sonce, in njegovo zarjo na nebu, ki so v morju utrinja, kakor da bi bilo dvoje sonce. Po dnevi zagledajo večkrat kak otok visoko iz morja moleti, in ko se ob njem peljejo, jim je, ravno kakor da bi otok s svojimi sinovimi skalami in zelenimi drevesi mimo njih plaval. Semtertja vidijo grozne morske ribe zraven barke plavati, in cele trume morskih ptičev nad vodo letati. Zde jim veter perjetno pihlja, zde grozno buči; kmalu igra z valovi, kmalu goni valove, da se strašno kopičijo. Zvečer se jim sonce spet lepo na nebu in v vodi žari, preden v morju utoni. Tudi v noči ostanejo dolgo po koncu, in gledajo prijazno luno in tolikanj zvezd, ki na nebu blisketajo, in se v morju utrinjajo. Tako se peljejo enomirno po morju. Čez nekaj dni se pokaže suha zemlja, in ondi, si mislijo, bodo vsaj kako ostrešje in toliko zemlje dobili, kolikor jim je bo treba v njih živež in kdaj v njih grob.
Ali nekaj žalostnega — kdo bi mislil! — se zgodi. Lastnik barke je poželel Eustahieve žene. Takoj, ko jo je bil prvič zagledal, se je zavzel nad njeno lepoto in priljudnostjo, in že takrat je sam pri sebi storil pregrešni naklep, jo možu vzeti. Za tega voljo ne vozi proti mestu, kamor so se namenili, ampak se drži proti puščavi, kjer ni bilo skoraj drugega videti, ko gole skale in puščote. Tu zapelje v kraj, in reče: »To je dežela, v katero ste hoteli; zde plačajte, in potlej idite na suho.« Eustahi se začudi, ter reče: »To ni dežela, kamor ste nas obljubili peljati!« Lastnik pa reče: »To bom jaz vendar bolje vedel ko vi! Le plačajte in nikar se nič obotavljajte! In hoče toliko plačila, da je bila desetkrat večji od navadne voznine.« Eustahi ostrmi nad strašno krivico, in pravi, da vse njegovo premoženje ni dovolj polovice plačati. Lastnik barke, kateri ni drugega želel ko skregati se, začne srdito govoriti. »Kaj,« zavpije, kakor da bi bil obdivjal, »kaj da še polovice mi ne boste plačali! To ste me pa napravili! Sodil sem po vaši obleki, in menil, da ste kaj prida ljudje; zde pa vidim, da sem beračijo vozil! Kako se predrznete brez potrebnega denarja tak daljen pot storiti, in druge objedati! Kratko in malo, jaz hočem plačan biti do zadnjega vinarja. Eden vaju jo mora za to predrznost skupiti. Na moje besede je žena odslej moja sužinja! Ona mi ostane tu na barki, vi drugi pa se mi spravite na suho! Na sejmu bom ženo prodal, in s skupljenimi denarji se splačal.«
To slišati je Teopista strahu in groze obledela ko mrlič. Eustahi se je na vso moč premagoval, da bi svoje jeze nad toliko krivico ne izpustil. Dečka sta padla na kolena pred lastnika barke, in ga jokaje prosila, da naj jima matere ne odvzame. Ali lastnik iztegne roko, in reče Eustahiu: »Vi z dečkoma se mi kar brž poberite z moje barke; vi pa,« reče Teopisti, »ostanete na barki!« Teopista plane z razpetimi rokami do svojega moža, se ga oklene, in vpije: »Oh, Eustahi, jaz te ne izpustim! Pomagaj mi za Božjo voljo!« Eustahi seže po svoj meč, prime z levico svojo ženo, z desnico pa zavrti svoj meč nakvišku, in reče: »Presneti zamorec, jenjaj vkljubovati; če ne, bom z mečem udaril!« Pa lastnik barke, ki se je bil z mornarji že zgovoril, kar migne, in trije močni korenjaki popadejo Eustahia od zadaj, mu meč iz rok potegnejo, in ga trdo drže; lastnik pa zgrabi Teopisto, in jo Eustahiu z vso silo iz rok iztrga. V tem pade v omedlevico, in se nič ne zave. Ko sta dečka svojega očeta v rokah mornarjev, svojo mater pa v omedlevici videla, in si mater mrtvo mislila, začneta tako milo jokati in tarnati, da bi se ju kamenje usmililo. Ali neverniki so brez usmiljenja. Sunejo očeta iz barke na suho, zaženo še njegova sinova za njim, odrinejo z ženo, in se peljejo dalje, in vriskajo.
Eustahi, pravični mož, kateri bi se kaj takega nikoli ne bil domislil, stoji, kakor bi bil okamnel, na bregu ob morju, sliši komaj jok svojih sinov, katera se mu kolen oklepata, izteguje roke proti morju, in ne izpusti barke iz oči, dokler se v noči in megli popolnoma ne izgubi.
Peta razstava.
Eustahi pride tudi ob sinova.
Ko je barka, na kateri je bila Teopista, Eustahiu in njegovima sinoma spred oči izginila, sede Eustahi pod strmo pečjo, da bo ondi prenočil. Njegova sinova ležeta k njemu, vsak na eno plat njega, in jokata tako dolgo po ljubi materi, da zaspita. Ali v oči žalostnega očeta ni spanja. Zgubo vsega časnega premoženja je voljno pretrpel, komaj mu je bila v čisli. Da mu je pa Teopista, s katero je bil v svetem zakonu in le enega duha in enega srca, iz rok iztrgana, in da je ona, ljubezniva žena, v oblasti divjega nevernika, kateri nima nobenega strahu Božjega, to ga neizrečeno žali; srce mu hoče žalosti počiti. Toda trden v veri se tolaži; po gleduje proti zvezdam, ki se bolj na nebu prikazujejo, in pravi: »Zmeraj še, o Bog, si ti, naš ljubeznivi Oče! Kar ti storiš, je vse prav in nam dobro, še tako hudo naj se tudi dozdeva. Brez tvoje vesti in zoper tvojo voljo bi mi tudi ljube Teopiste ne bili mogli vzeti. Pa če je ravno v oblasti tolovajevi, čuješ ti nad njo, ter jo boš varoval in ohranil. In vem, še le bolj se bo v tej skušnji njena krepkost zasvetila, ravno ko ta le temna noč v svetlobi prečistih zvezd. In kakor koli je zde daleč od mene in svojih ljubih otrok, in trpi kakor koli dolgo ta ločitev; nekdaj upam, se bomo spet združili, če ne že tukaj na zemlji, pa tam nad zvezdami.«
Počasi se je storila trda noč. In vstane hud vihar, in močno ploskajo valovi po morju. Po pečevje kriče ponočne ptice. Od daleč sliši Eustahi leva rjuti, in blizu njega se vali neznana kača proti morju. Pa Eustahiu ne upade srce. »Kdor v te, o Bog, zaupa,« je dejal, »se ne boji levovega žrela, in je tudi med kačami in gadi srčen! Kakor otročiča zraven mene mirno spita, in ne čutita celo nobene nevarnosti, tako imam jaz, ki poznam vso nevarnost, v te, Gospod, vse zaupanje!« In res, kakor je bila koli strašna ta noč, jo je Eustahi z Božjo pomočjo vendar srečno prebil.
Ko se je dan zaznal, začne sonce pregrevati, in zbudi dečka iz spanja. Brž pogledata po svojem očetu, se ozreta, in vprašata po materi. In vnovič, ko ni matere, se zjokata. Oče jih hoče tolažiti; pa komaj jih pogleda, ljubezniva dečka brez matere, se mu srce podre. »Oh, ljuba otročiča«, pravi sam pri sebi, »pač sta veliko izgubila! Kako le vama bom jaz namestil dobro mater!« Kmalu utihneta dečka, in bi rada kosila. Oče je gledal, kje bi kaj dobil, da bi jima dal; pa nikjer ne rodinega drevesa, nikjer grmiča z jagodami. Šel je na vrh skale, da bi bolje okoli sebe videl, pa vse po dolgem in širokem je golo in pusto, nikoli nikjer ne pohištva, ne obdelanega polja. Zelo daleč se mu zdi, da vidi nekaj dreves in grmovja v vrsti, ravno kakor da bi ob kraju velike reke rasle, in reče dečkoma: »Tja pojdimo, tam blizu se razširja rodovitna planjava! Tam zadaj menda je Egiptovska dežela; tam morebiti bomo tudi vanjo mater spet našli!« Vzdignili so se, in gredo tod tja. Ker dečka težko stane po pesku hoditi, prime za vsako roko enega, in jih pelje. Ob eni strani imajo strmo skalovje, ob eni pa morje. Sonce prihaja zmeraj višje, in bolj in bolj jih pripeka. Uboga dečka sta žejna, čuda, da ne skopernita. »Oče!« pravi Agapit, »peljite naju vsaj k morju, da bova pila; saj je tam dovolj vode.« »Ta voda, ljuba otročiča!« reče oče, »ni za pijačo; bolj ko bi jo pila, bolj bi vaji žejalo, in pa še zbolela bi po njej.« »Oh,« zdihne Teopist, »to je pa vendar hudo! Toliko vode imamo pred očmi, in bova še žeje umrla!« Dečka že ne moreta več hoditi. Oče vzame kmalu tega, kmalu onega v naročje; na zadnje mora oba nesti. In tudi sam se je že komaj po koncu držal.
Opoldne še le, ko je bila vročina najhuje, pridejo do nekaj košatih dreves, in blizu slišijo vodo šumeti. Dečka padeta takoj pod prvo drevo v senco; oče prisede k njima, in reče: »O, kako je tukaj hladno in perjetno! Kako dobro da očem to zelenje! Kolikšna dobrota Božja je senca, ki je nekateri nič ne čislajo! Morebiti da za senco Boga še nikoli nista zahvalila v svojem življenju! O ljuba otročiča, vsaj zde ga zahvalita!« Ko sta se dečka malo spočila in ohladila, začneta spet tožiti, da sta žejna in lačna. Tudi očetu se je žeje že skoraj jezik nebesa prilipnil. Vstal je, rekel dečkoma tam sedeti, in gre k reki po vode.
Ko je k reki prišel, zleti velik povodenj ptič izmed trstja pred njim nakvišku. Eustahi pogleda med trstje, in najde gnezdo Poino jajc; ko račja jajca so debele in še popolnoma čiste in dobre za jed. Vzame ruto iz žepa, in jih lepo vanjo zloži in poveže; potlej vzame železno čelado z glave, (po vojaški namreč se je nosil), zajame vode vanjo, in jo sam pije; in je še zajame, in se vrne k dečkoma. Dene ruto z jajci pred njima na zeleno tratico, in zraven nje vodo v čeladi, ter veselo reče: »Vidita, ljuba otročiča, kako nam je dobrotljivi Bog tudi v tej puščavi obed pripravil! Brez teh jajc in brez te vode bi bili mogli lakote in žeje umreti. O, povzdignimo preden zaužijemo njegove dari, k njemu srce in oči!« Oba sta vstala, povzdigneta mlade ročice, in molita tako pobožno, da nar srečnejši, ko se k bogati mizi usede, velikokrat ne tako. Na to še le njima da oče piti vode iz čelade, in srkati najdene jajca, kar jih njima ostane, jih sam poje. Dečkoma so se jajca, dasiravno so bile surove, in voda tako prilegle, da še nobena jed in pijača njune dni ne tako. Tudi po jedi sta molila, in zanjo Boga zahvalila tako prisrčno, da še nikoli za noben dar ne tako.
»Zde pa,« jima reče Eustahi, »se ulezita tu le na travo, in se malo naspita. Jaz pa grem gledat, kje bi se moglo čez reko priti. Čez njo moramo iti, ako hočemo v Egipt priti, in ne poginiti v ti puščavi.« Odkrehne od drevesa debelo vejo, si naredi palico, s katero se bo branil, če bo treba, in gre na ogled. Reka je zelo dereča, na sredi globoka, in na dnu polna gladkih in spolznih kamenčkov, po katerih si človek ne bil svest trdne stopinje. Višje gori za reko iti, kjer bi se morebiti lažje čez njo prišlo, pa gošča in skalovje ne prepustilo. Se vrne k svojima sinoma jih zbudi, in pravi: »Pojdita, ljuba moja! Vaji bom z Božjo pomočjo skusil čez reko prenesti.« Jih pelje k reki in reče: »Ker vaju ne morem obeh kmalu prinesti, bom pa vsakega posebej. Ti, Agapit! se usedi ti le na bregu pod to verbo v senco; ti pa, Teopist, mi pojdi v naročje.« Ga poprime z levico v naročje; z desnico drži močno palico, nekaj da se nanjo opira, nekaj pa da z njo vodo pred seboj poskuša, kako je globoka. Srčno jo brede skozi reko; na sredi mu je voda do prsi, in pri vsak stopinji ga hoče spodnesti in vzeti. Po velikem trudu pride z dečkom vendar srečno na oni kraj reke; zahvali Boga, se otre pot s čela, se malo počije, in potlej reče: »Teopist! sedi tukaj na tla, zde grem še po tvojega brata.« Spustil se je spet v reko; pa komaj pribrede na sredo, sliši Agapita, ki gre ravno ponj, zakričati: »Oh, oče, pomagajte! Divja zver me hoče snesti, pomagajte!« Eustahi pogleda, in vidi velikega leva že prav blizu otroka. Oče vpije na vse grlo nad zverjo, in ji preti; pa kakor bi mignil, zgrabi lev otroka, in pobegne z njim. Kako se je mogel pri tej priči ljubeznivi oče prestrašiti! Vpije, in se žene na vso moč, da bi pred na breg prišel; pa ko pride, že ni več videti leva, ne šlišati ubogega otroka. Z gostim grmovjem, robidjem in trnjem je ondi gozd preprežen, kamor se je lev z otrokom obrnil, in Eustahi ne more za njim. Opraskan od trnja in zasopen obstoji, glasno mu srce tolče, kolena se mu gibljejo, po vseh udih se trese; le samo palica ga še po koncu drži. In zdihuje: »Oh, zastonj je ves moj trud! Leva več ne morem doiti, več ne otroka živega iz žrela iztrgati! Oh, morebiti da je mojega ljubega Agapita že požrl, in ga ni drugega ko še kakšna koščica! O ljubeznivi otrok, tedaj si mi tudi ti odvzet! Ah, tako zgodaj in tako strašno, v zobeh Ijute zveri, si mogel svoje mlado življenje končati, o ljubček moje duše!« Žalosten opre svoje oči v nebo, in gleda, in ni besede iz njega. Potlej reče: »Je že tvoja volja, Oče nebeški! da se je tako zgodilo. Že veš, zakaj si to pripustil! Neizvedni sicer, pa gotovo modri in dobrotljivi so tvoji sklepi! Morebiti, da bi bilo dobrega dečka še kaj strašnejšega zadelo! oh, morebiti bi bil še v huje žrelo pregrehe in hudobijo zašel! Moj Bog! kakor ti je bil Abraham pripravljen svojega Izaka darovati, tako ti tudi jaz podarim svojega ljubega Agapita.«
Teopist na oni strani je videl, kako je lev njegovega brateca zgrabil in nesel, in je začel bridko plakati in vpiti. In ko je tudi očeta, kateri se je bil od reke odalil, iz oči izgubil, vpije še glasneje: »Oče, oče moj! kje ste? Oh, pridite, nikar me ne zapustite! Oče, oče moj! kje ste? Oh, pridite, nikar me ne zapustite!« Oče se žalosten vrne k reki, in se dečku od daleč oglasi rekoč: »Bodi tiho, ljubi Teopist, in pri miru! Glej, saj sem tukaj, in grem že k tebi!« Pa, ah, strašna reč! Komaj je oče do reke prišel, vidi onkraj reke volka, ki ga je vpitje priklicalo, po Teopista hiteti. Ubogi deček poskoči od tal, in beži, kolikor more po bregu pred volkom. Oče vpije na vso moč, in maha in preti s palico. Ali grozoviti volk je kar planil za dečkom, in ga zgrabil in vlekel v gozd. Kako je pri tej priči dobrega očeta v srce zabolelo, ni izreči. V krvavih bojih v vojski, ki je bilo tisoč mečev in sulic vanj namerjenih, je stal neprestrašen, in se ni ginel; zde pa mu utrpnejo skoraj vsi udi. Se je sicer spustil v reko, da bi revčetu pomagal; pa preden jo prebrede, je bil volk že daleč v gošči, in dečka ni bilo nič več videti.
Ves zbegan se oče na bregu usede. Toliko neprevidenih nadlog ga je vsega pobilo in iz uma spravilo. »Oh,« je dejal, ko se je spet zavedel, »tedaj mi je tudi zadnje upanje ugasnilo, zadnja podpora se podrla, vse veselje, katerega sem svoje stare dni pričakoval, izginilo! V malo dneh sem izgubil svojo ljubo očetnjavo, svoje prijatelje, svojo ženo in svoja sina. Oklesteno drevo sem, katero nima ne vej, ne mladik. Oh, moja žalost je pač še večji, ko je bila očaka Jakoba, ko je svojo ljubo Rahelo pokopal, in mu je bilo povedano, da je Jožefa, nar ljubšega njegovih sinov, divja zver raztrgala. Saj je on vendar še več sinov imel, ostal mu je še ljubeznivi Benjamin; meni pa je tudi ljubeznivi Benjamin vzet. Jaz ga zde nimam več, kateri bi me tolažil! Po vsi pravici zde z Jakobom lahko rečem: Oh, mene drugega ne čaka, ko od žalosti in bridkosti iti za sinoma v grob!«
Na to je malo potihnil, in čez nekaj časa reče: »Ah, ko bi ne spoznal tebe, moj Božji Odrešenik, in bi v tebi ne imel tolikanj lepega zgleda potrpežljivosti v nar strašnejših težavah, bi jo po Rimski naredil s svojim življenjem; bi si meč nastavil, in še va-nj zaletel — pa saj ga tudi več nimam — ali bi pa v to-le vodo skočil! Pa Kristus nas drugače uči. Moramo piti kozarec trpljenja, ki nam ga nebeški Oče poda. Moramo reči s Kristusom: Oče, tvoja volja naj se zgodi, ne moja! To je že tako sklenjeno. Tukaj trpljenju ne moremo ubežati; tam pa, če z voljo in stanovitno trpimo, nas čaka po zmagi venec veselja, ki ne bo nikoli zvenil.«
Tako se je Eustahi nekoliko umiril; pa ko pomišljuje, kaj se je zadnja dva strašna dneva zgodilo, ga je vnovič v srce jelo peči. Zakaj ne le z vnanjim trpljenjem, bolj še z notranjimi težavami ga je Bog hotel skusiti in očistiti. »Kaj,« pravi spet, in se zgane, kakor da bi ga bila strela zadela, »kaj nisem vsega tega sam kriv? Kaj sem vendar mislil, da sem Teopisto, svojo ljubo ženo, zaupal neznanemu človeku, onemu hudobnemu zamorcu, ki mu je več nisem mogel iz rok iztrgati! Ali mu je nisem tako rekoč, sam zdal? Oh, strašna, strašna reč! In kako nespametno, kako neusmiljeno je bilo od mene, da sem svoja otročiča v tej puščavi, tam Agapita, tukaj Teopista, sama pustil sedeti! Oh, da me ni strašna rjutiv in tuljenje divjih zverin nocojšnjo noč zmodrilo! Ali nisem po tem takem ubogih otročičev sam podvrgel divjim zverinam? Ali nisem neusmiljen oče, ali nisem morilec, morilec svojih otrok? Oh, kako krvavo se utaplja sonce v morje, in mi menda očita: Ti sam si kriv prelite krvi svojih otrok!«
»Ne, ne!« reče zde pokojnejši, »iz neusmiljenja tega nisem storil. Se bom bridko kesal vse svoje dni, da sem svoji ženi v sužnost, svojima otročičema v smrt pripomogel; pa iz neusmiljenja do njih, vede in radovoljno se to ni zgodilo, ampak le zato, ker sem premalo pomislil. In vendar kako hudo me to peče! O, kako hudo mora še le človeku pri srcu biti, ki vede in radovoljno hudo stori, ki premišljeno bližnjega v nesrečo pripravi! Oh, koga je vendar človek, ko se pri nar boljši volji ne more hudega obvarovati! Kako mu je treba Boga vsak dan prositi, da bi ga razsvetlil in vodil!«
»Pa,« je kmalu spet rekel, »ali ne krivično brez premisleka delati! — Ali bo si kakor koli; ti, o Bog usmiljenja, si moje edino prebivališče! prizanesi mi milostljivo, kar sem v tem zadolžil. Popravi spet, kar sem pokazil; obrni to v dobro. Saj si vsegamogočen in neskončno dobrotljiv, in saj si po svojim aposteljni rekel: Kateri Boga ljubijo, se jim vse v dobro izide; torej tudi njih zmote in njih grehi, če se jih resnično kesajo in pokore. Oh, ko bi te tolažbe ne imel, bi mogel obupati!«
Utolažil se je, pa le za malo časa. Zmeraj gaz novega vest toži in peče. Sčasoma se začne te zmotave iz spomina izbijati in sklene ne več premišljevati in si k srcu gnati, kar se je zgodilo, ker je to prazno, in mu nič ne pomaga, ampak le k Bogu moliti, in njega polajšanje in tolažbe prositi. »Oče,« je dejal, »ki si svojemu ljubemu Sinu v smrtnih težavah angela z nebes poslal, in ga v trpljenju potolažil in pokrepčal, glej, tudi moja duša je žalostna do smrti! Oh, ne pusti me brez tolažbe in pomoči!« Angela z nebes sicer ni bilo k njemu; pa Bog mu pošlje drug polajšljej, kateri je že marsikomu nar večji bridkosti ali pregnal ali pa zmanjšal. Bog mu pošlje sladko spanje, in prečudne sanje razvesele njegovo dušo. Sanjalo se mu je, da hodi po temnem gozdu; pa kakor bi trenil, posije sonce po vsem gozdu, ter ga razsvetli, in ljubi Agapit sedi ves zdrav in pokojen na tratici, in se mu ljubeznivo nasmehova, in lev beži ves plašen spred njega; daleč prek njega pa stoji Teopist, njegov bratec, in gleda hvaležno proti nebesom, ter kaže s prstom volka, ki leži mrtev zraven njega na tleh. V tem se je Eustahi zbudil; pa je kmalu spet zaspal, in vnovič vidi svoja sinova ko lepa čvrsta mladeniča, oblečena ko Rimski vojščaki, in na njunih svetlih čeladah zelene lorbarjeve vejice zataknjene. Spet se je prebudil, in še enkrat zaspal, in glej, zde vidi še svojo ženo, katera njegova sinova preden pelje, in Eustahi je neizrečeno vesel.
Šesta razstava.
Dobri kmetje.
Ko je jutranja zarja napočila, in je oblake in morje, skalovje in drevje obsejala, se Eustahi zbudi. Precej pogreši svoja sinova in njuno ljubo mater. Videl jih je v sanjah; zde jih nikjer ne vidi, in je žalosten. Pa proti nebesom je povzdignil oči, roke in srce, in nebeškemu Očetu v skrb izročil vse, kar ga teži. Častitljivo je sonce vzhajalo, in lepo prijazno razsvetljevalo nebo in zemljo. Torej reče Eustahi: »Sinoči se je sonce nekako krvavo in mračno za morje nagnilo, in danes vstaja tako svetlo in častitljivo! Tudi naših dragih prijateljev zmanjka, ko sonca, ki se je skrilo za morje, za črne oblake; več jih ne vidimo na tem svetu, kadar jih temna noč zakrije: pa prišlo bo kdaj jutro, ko jih bomo ko vzhajajoče sonce v svetlobi in časti zopet videli.«
Eustahi si je zde vse prizadejal, da bi prišel v primorsko mesto, kamor se je imel zamorec z barko ustanoviti, in kjer je upal najti svojo ženo, in s pomočjo višje gosposke jo oteti iz rok grdega tolovaja. Vzdignil se je, in je šel žalosten po pesku. Ni videl drugega ko morje in visoko skalovje, in grozno težko ga pot stane. Skoraj je zgorel, tako ga je sonce peklo. Z nekoliko ribicami, ki jih je pri kraju morja ujel, si je tolažil lakoto, žejo pa z obilno roso, ki je po širokopernatem zelju stala. Tako je storil dan hoda. Zde pa je skalovje, katero je doslej vštric sebe imel, daleč v morje segalo, in ni mogel več dalje. Pri strani le se mu odpre tokava v gorje. Po njej se je spustil; in na, še v večjo puščavo je prišel! Nikjer ne najde sledu človekovega; stopinje divjih zveri le so se v pesku poznale. Ko se je noč storila, se splazi na strmo skalo v jamo, in se stisne v kot, da bi čez noč kaka zver ne prišla do njega, in ga ne raztrgala. Ko se je bil pa dan zaznal, je šel spet dalje. Puščava je prihajala vedno strašnejši. Spet je bilo sonce že nizko, in še ni iz tokave. Malo pustih jagod in malo vode iz solzečega studenca je njegova edina jed in pijača. Že je menil, da ga bo konec v tej strašni puščavi; kar pride k ozki, nekoliko obhojeni stezi. Ko je šel nekaj časa po njej, glej, se mu izmed goljave dolina odpre, in kmalu zagleda visoke drevesa z začrnelem perjem, potlej zelene travnike z rumenimi in rdečimi rastlinami, potlej široke njive s strnjo, na zadnje čedno vas, ki se je komaj izmed drevja videla. Zahajajočega sonca žari obsejajo dolino, in prav lepo jo je videti.
Eustahi hvali Boga, da mu je dal spet videti pohištvo in polje, in gre vesel navzdol, in pride v vas. Pred eno prvih hiš, ki je šel mimo njih, sedi star mož. Dva ljubezniva otročiča, na videz njegova vnuka, igrata pri njegovih nogah. Eustahi stopi k njemu, in reče: »Ljubi oče! ali bi mogel kje v tej vasi popotnik prenočiti?« Starček odgovori: »Ostanite, če vam je ljubo, takoj pri meni; me boste prav razveselili. Malo je kar premorem, pa iz srca bom postregel.«
Eustahiu je ponudba dopadla, in gre z njim v hišo. Mož mu prinese kruha, sadja in vina, ter reče: »Ponudite se s tem-le, da pride moja hči s polja in večerjo napravi. Jejte in pite, Gospod vam pomozi!« Po teh besedah je Eustahi spoznal, da je ta mož kristjan, in se od veselja ne ve kam dati. »Bog ga bo zahvaljen,« je rekel, »kateri me je sem pripeljal; tudi jaz veurjem v Gospoda Kristusa, našega Odrešenika!« Starček se je ravno tako obveselil, da je kristjana pod streho dobil. Ko sta oba med divjimi in usmiljenimi neverniki mogla živeti, je zde tudi obema, kakor ljubeznivima bratoma, katera se v tuji deželi in med sovražnem ljudem neprevidoma snideta in spoznata. Oba, Eustahi in starček, ki mu je bilo Klemen ime, sta se po bratovsko objela. Da imata eno vero, eno upanje, eno nebeško ljubezen, da sta si po duhu v rodu, to jima je več, ko vsa rodovina po krvi. Bila sta si tako dobra, ravno kakor bi bila že deset let skupaj živela.
Na to je hči s svojim možem s polja domov prišla. »Vidita,« jima reče prijazno starček, »v tem dobrem možu nam je Gospod enega svojih učencev in prijateljev poslal!« Oba sta ga zelo vesela, in ga ljubeznivo pozdravita. Eustahi jim zde pripoveduje, kako je mogel zavoljo krščanske vere iz svoje domovine pobegniti, in kako so mu hudobni ljudje in ljute zveri vzele ženo in sinova. Vsi ga zvesto poslušajo in milujejo; mlado gospodinjo so solze posilile; pobožni starček pa je na zadnje rekel: »Le zaupajte! Meni se vse tako zdi, da tiste sanje, s katerimi vas je Bog prvo noč po izgubi vaših sinov potolažil, niso brez pomena. Saj vendar niste videli, da bi bile ljuba dečka zveri raztrgale; morebiti da še živita!« »Kako bi bilo to mogoče?« Starček pa reče: »Bogu ni nič nemogoče; Božji vsemogočnosti ne smemo meje staviti. In ko bi tiste sanje tudi le prihodnji svet zadele, in bi bila vaša sina za ta svet res že mrtva; sta zde ljubezniva angelca pred sedežem Božjim, in tam ji boste gotovo spet videli. Vašo ženo pa bo že Bog varoval. Jaz celo upam, da jo boste v Egiptu spet našli, in iz oblasti hudobnega nevernika oteli. Ko bi jaz že ne bil tako star, bi vas tja spremil. Pa moj zet ti le, Klit, pojde rad z vami; on je že enkrat tam bil, in vse pota so mu znane.« Te besede so žalostnega Eustahia zelo oveselile. Večerjal je z dobrimi dušami, in gre hvaležen in zaupljiv k pokoju.
Drugo jutro se s Klitom, mladim kmetom, preden se je še dan storil, napravi na pot. Kolikor moreta, hodita urno, in le opoldne, ko je nar huje vročina, se nekoliko oddahneta. Ko sta prišla izmed hribov na ravnoto, najme Eustahi za denarje, ki jih je imel še pri sebi, velbljuda ali kamelo, in nanj sedeta, da se jima pot še bolj speši. Tedaj prideta v primorsko mesto, in bark celo vrsto je ondi v kraju stalo. Eustahi gre, in začne po barkah gledati. Dobro še se ve Eustahi spomniti, kakšna je bila tista, na kateri sta se on in njegova žena vozila, in brž jo ima v očeh; prav brega se je tiščala. Stopi blizu nje, in jo pregleduje.
Delavec, ki je v njej na skrinji sedel, ga vpraša: »Zakaj ogledujete barko od vseh strani tako skrbno; bi jo mar radi kupili?« Eustahi meni, da je delavec iz šale tako rekel, in ga z milim, pa bistrim očesom pogleda. Mož pa reče: »Ne, ne! je resnica! Barka je na prodaj! Gospodar, katerega je bila, bogat zamorec je mrtev.« Eustahi povprašuje bolj na tanko. Delavec pa pravi: »Verjemite mi, da ni nič drugače. Še ni dolgo, kar je barka v kraju; ali njen gospodar ni bil tako srečen, da bi bil živ na suho prišel. Sem videl, ko so ga mrtvega z barke prinesli. Nagle smrti, pravijo, da je umrl.« »To je pač čudno!« reče Eustahi; »ali pa veste, kje je gospa, ki se je na barki pripeljala?« »Gospa?« reče delavec; »saj ni bilo nobene gospe na barki!« »Pač,« reče Eustahi bolj resno, »je mogla biti. O, povejte mi, ljubi moj, kje bi jo dobil! Veliko ljubezen boste izkazali njenemu žalostnemu možu.« Delavec je pa le trdil, da ni nobene gospe videl, katera bi bila z barko prišla.
Dva kupca, ki sta ravno mimo šla, postojita, in slišita to. »Je, je res tako, kakor mož pravi!« reče mu eden. »Jaz sem imel tudi blago na tej barki, in sem je vsak dan hodil čakat. Sem videl s svojimi očmi, ko je v kraj prišla, in nisem od nje šel, da je bila vsa izložena. Ali žene, vam povem, ni bilo nobene videti na barki. Ni bilo drugega na njej, ko mornarji in lastnikovo truplo.« Eustahi pove nekoliko, kaj da se mu je prigodilo, in prosi kupca, katerima se je prav užalilo, da naj mu pomagata mornarjev kateremu na sled priti, da bi ga izprašal, kam je koli njegova žena prišla. Kupca pravita: »Bo težko še katerega dobiti! Po lastnikovi smrti so pred ko ne na drugih barkah službo vzeli, in morebiti so že vsi spet od tod odrinili; kupčija namreč teče zde dobro, in blago gre izpod rok. Vendar greva takoj sama, in bova popraševala. Kmalu sta spet prišla, in rečeta: »Sva našla dva mornarja, pa nočeta nič vedeti, da bi bila kaka ženska na barki.«
Na Eustahievo prošnjo sta mornarja pred sodno gosposko poklicana. Zelo se ustrašita, ko stopita v sodnišnico, in zagledata moža, katerega sta pred nekaterimi dnemi z barke na samotno pustino pomagala pehniti. Tudi Eustahi je oba takoj spoznal, in ju trdo prime. Zde se udasta, da se je Eustahi res z ženo in sinoma na barki vozil. »Ko pa Eustahi,« pravita, »ni imel s čim voznine plačati, je lastnik barke njega in njegova sinova ukazal na suho vreči; ženo pa si je sužno pridržal, in se ji je prav prijaznega delal. Ker pa žena ni marala zanj, in ni storila po njegovih željah, jo je v svoji togoti z mečem prebodel, in njeno mrtvo truplo v morje vrgel. Po tem pa je bil ves nepokojen; ko iz plavža je vročina iz njegovega obraza puhtela, in ni bilo dolgo, se je sesedel, in je umrl. Tako življenje in taka smrt, smo dali, je gospodarju zelo v nečast, in smo sklenili od vsega trdo molčati. Pa poklicana pred sodbo morava, kakor koli naju to težko stane, vse po pravici povedati.« To sta s prisego potrdila, in potlej sta izpuščena.
Kako je bilo pa žalostnemu Eustahiu pri srcu, se ne da nikakor izreči. Ves pobit je šel iz sodnišnice, in hodi pri morju na bregu semtertja, in molči. V njegove oči še ni bilo solz. Potlej obstoji, in potok solz se mu udere po licih, in se zazre proti nebu, in reče: »Ti, ljubi Bog si pripustil, da sem izgubil svojo ženo! Tvoji volji se ponižno podvržem, in jo molim. Ti, ljubi Oče, si jo k sebi vzel! Oh, bolje je vendar, da je krvavo smrt storila, kakor da bi bila v greh in sramotenje privolila! — O ljuba moja Teopista,« je rekel dalje, »več tedaj na tem svetu ne bom videl tvojih Ijubeznivih oči! Blagor tvojemu zveličanemu duhu! Pa prosi zame Boga, da te bom z najnimi otročiči pri sedežu Božjem spet videl.«
Ko je Eustahi okoli gosposke hodil, je bil Klit, njegov tovariš, velbljuda v hlev dejal, in ga je opravljal. Pa je kmalu zaslišal žalostno novico: »Ženo, ki se je na barki vozila, so umorili, in v morje vrgli.« Groza je dobrega kmeta spreletela. Žalosten in s solznimi očmi gre po Eustahia, ki je ves objokan po morju gledal. »Oh, moj Bog!« mu reče Klit, »se ne čudim, da morja brez solz ne morete gledati, ker je grob vaše ljube žene. Pa raje, Eustahi, se vzrite proti nebesom! Če tudi njeno truplo na dnu morja leži, je le vendar njena duša v nebesih. Nar lepše smrt je storila, ker je raje umrla, kakor grešila. Nič tedaj ne jokajte; še le veselite se, in Boga hvalite!« — »Imate prav, ljubi prijatelj,« reče Eustahi, in mu roko stisne; »bodi ga Bog zahvaljen; Ona je, kakor koli je bilo strašno, vse prebila, in je srečno končala. Bog daj, da bi tudi mi svoje življenje, naj bo tudi polno rev in težav, na zadnje le srečno sklenili!
Sedma razstava.
Eustahi služi pri kmeti.
Eustahij in mladi kmet Klit se sprehajata nekaj časa molče ob morju, le v svojih žalostnih srcih govoreta z Bogom. Potlej reče Klit: »Noč se je storila. Ali bi ne šla na krčmo ali gostilnico, kjer sem nama večerjo in ležišče rekel napraviti?« In šla Sta. Pa Eustahi ne more ne jesti, ne spati; tudi Klitu se nič ne poljubi. Vsa poparjena sedeta v stanici, katero so jima dali, in se menita od žalostne prigodbe. Na zadnje reče Klit: »Tukaj v Egiptu nimate kaj več pričakovati; kam se boste zde obrnili?« Eustahi pravi: »To mi še ni bilo v mislih; pa kaj čem drugega, kakor poiskati kakega kota na zemlji, kjer bom žaloval in umrl, če Bog še kaj drugega z menoj ne sklene?« — »Če je taka,« reče Klit, »vas prosim, pojdite z menoj. Moja hiša in vse, kar premorem, vam bo v postrežbo. Oh, bolje bi mojega starega očeta, moje žene in mojih otrok ne mogli razveseliti, kakor če se z menoj vrnete, in pri nas ostanete!« Eustahi je pomislil in reče: »IN, pa pojdem! Toda nadlege vam ne bom delal, in kruha ne bom lenuh jedel. Sveti apostelj je dejal: »Kdor ne dela, naj tudi ne je.« Prijel se bom poljskega dela, in vam pomagal pri kmetiji. Roka, katera je bila dovolj krepka za meč in sulico, vsaj ne bo tako slaba, da bi za plug ne držala.« To Klita zelo razveseli. »Oh,« reče poln hvale, »tako veselo bomo skupaj živeli, kakor angelci v nebesih!«
Drugo jutro sta sedla na velbljuda, in se vrneta. Srečno doideta v vas, in dobri starček, gospodinja in otroci ji sprejmejo z velikim veseljem; pa tudi žalost jih obide, ko sta povedala, kako sta slabo opravila. Slišati, da se hoče Eustahi kmetije lotiti, je dobri starček s svojo sivo glavo zmajal; Eustahi pa je le ostal pri svojem sklepu. Le ene reči je prosil. Za Klitovo hišo je bila višava, in lepo drevje je na njej rastlo. »Tam,« reče Eustahi, in pokaže na višavo, »tam med onimi drevesi bi rad hišico sam zase, kjer bi o praznih urah lepo tiho v molitvi in premišljevanju prebil.« Dobri ljudje mu obljubijo te želje izpolniti. Takoj drugi dan se podstopijo dela. Eustahi očrta hišico po njeni širšavi in dolgosti, ter pridno pomaga. In kmalu je bila dodelana. Streha je bila s slamo pokrita, in slonela je na malo obtesanih panjeh. Stene so bile s protjem gosto opletene, in z makom opažene. Hišica, kaj pa da, je bila na videz prav slaba; vendar je ne le dežja dobro branila, ampak tudi mraza in vetra obvarovala, snega namreč v tisti deželi nikoli ne vidijo. Znotraj je imela le dva predela. V prvem, ki se je precej skozi duri vanj prišlo, je stanoval, v drugem pa spal.
V tej revni mahnati koči s slamnato streho je zde Eustahi prebival, on, ki je imel nekdaj lep grad. Trdo se je kmetije prijel; kmalu se je navadil, in je veliko veselja v njej našel. Mislil je, kakor tisti Rimski pevec, ki blagruje moža, kateri nima posvetnih homatij in prepirov, ampak zaovoljen in vesel za plug drži, in ni lakomen in skop. Bil je kakor sloveči vojvoda Cincinjat, kateri, ko so Rimljani do njega poslali, in mu vojvodstvo ponudili, je ravno na njivi oral, in je od pluga šel na vojno, in se je po dobljeni zmagi spet vrnil k plugu, in se na očetovem domov pri slabotni noši in kmečki hrani celo nič ne zmenil za bogastvo in lisk sveta.
Ko je bilo na polju podelano, je imel Eustahi z vrtom ob svoji hišici opraviti. Ga je z brajdami in smokvami nasadil, ga je okopaval, in boba, graha in dinj vanj nasadil, in mnoge zelenjave nasajal. Opoldne je večji del pri kmetih južinal, velikokrat kar zunaj na polju; na trato v kakšno senco je sedel zraven njih, ter vesel z ojimi iz ene sklede zajemal, in si ni želel boljših jedi. Večerjal je pa le bolj sam pri levi ali v kakem drugem kotičku svoje bajtice, in med tem zmeraj kaj bral, n. pr. iz svetega evangela, ali z dejanja listov apostolov, ali iz psalmov.
Po večerji je še rad na leseno klop sedel, katero je bil pod košatim drevesom naredil. Velikokrat so kmetje, pobožni in dobri ljudje, k njemu prisedli, in ko je bila večerna zarja utonila, in so že zvezde na nebu migljale, se je pogovarjal z njimi od vere v Boga in Jezusa Kristusa in od dobrot, katere nas, kadar se svet okrog nas v večno noč pogrezne, tam gori nad zvezdami čakajo. S prisrčnim veseljem je pravil od nebeške prikazni, ki jo je tam v gozdu imel; večkrat je rekel, da le krščanska vera dušo umiri in upokoji, in se le v njej more upati večno življenje. Tudi jim je še marsikaj povedal, kar je že svoje dni skusil, in je bilo podučljivo zanje. Iz njegovih povest so lahko sklenili, da je bil nekdaj bogat mož, in da je imel pri vojski imenitno službo; pa da je on po vsem svetu sloveči vojvoda Placid, tega jim iz ponižnosti ni povedal. Poznali so ga le po krščanskem imenu Eustahi.
Drugi ljudje v vasi so bili še skoraj vsi neverniki. Pa Eustahi jim je vsem brez razločka pri vsak priložnosti rad dobro storil. Ker je bil modrejši, v dobrem trden in srčen, jim je lahko z besedo in dejanjem pomagal. Med drugim so njih polja ne le jeleni, ampak tudi strašni divji prašiči zdelovali, ljute zveri so iz bližnjih gozdov nad črede hodile, in zde je lev kako govedo raztrgal, zde volk kako ovco odnesel. Takrat namreč še niso znali z ognjem streljati, in mirni kmetje zlasti so se težko divjini ubranili. Jaki Eustahi brani zverim na njih polja in v njih črede, in prebiva marsikako črno noč pod milim nebom. Sam dober samostrelec, uči tudi može, kako da naj orožje napravijo, in zverino streljajo in pobijajo; in veliko zverine, levov in volkov, je padlo, človeku pa se ni nobenemu nič hudega zgodilo.
Ljudje so imeli veliko zaupanje do dobrega Eustahia, in so ga zelo častili. S svojo ponižnostjo in priljudnostjo se je vseh srca pridobil. Ko je zvečer pri svoji hišici pod drevjem sedel, se jih je zmeraj več okrog njega zbiralo, mož, žen in otrok, in so ga zvesto poslušali, vsako besedo so mu iz ust prestregli. Nar raje je tistikrat govoril od sreče pravega kristjana. Izpolnile so se pri njem, kakor pri vseh, kateri Jezusa Kristusa prav spoznajo, besede: »Verujem, zato govorim.« Ker so njegove besede iz srca prišle, so se tudi src prijele. Skozi jih je več v Kristusa verovalo. Krščanski mašnik, ki je od nevernikov pregnau v to dolino prišel, jih je krstil, in jim kruha življenja podelil. Eustahieva hišica je bila namesto cerkve. Ko je pa mašnik čez nekaj let vdrugič prišel, so mogli sveto Gospodovo večerjo zunaj Eustahieve koče obhajati. Eustahi namreč je doživel veselje, da so vsi, kar jih je bilo v tej vasi, krščansko vero sprejeli, da so bili vsi enega srca in enega duha, in pa lepa podoba krščanske občine v dejanju.
Osma razstava.
Vojaka prideta po Eustahia.
Petnajst let že je Eustahi v sredi med dobrimi kmeti ves zadovoljen preživel. Kaj se je ta čas po sveti godilo, je malo vedel, ali pa nič. En večer, ko je hribov senca že daleč v dolino segala, in je trudna vola z zvrnjenim plugom proti domov gnal, je zagledal dva tujca, ki se proti vasi držeta. Po njunih svetlih čeladah, ki ste ko sonce blisketale, je že od daleč poznal, da sta vojaka. Eustahi, nekdaj junak in vojvoda v vojski, se ju obveseli, in postoji. Vojaka prideta do njega, in Eustahi spozna z velikim zavzetjem, da sta njegova nekdanja služabnika, Akacij in Antijoh. Ona pa njega nista spoznala; v obraz namreč je bil zelo ogorel, in njegova odrgnjena kmečka obleka ga je še bolj neznanega delala. In pa kako bi bila mogla poštena vojaka tudi le misliti, da je ravno oblečeni mož, ki pred njima stoji, njun nekdanji gospod in vojvoda!
Eustahi jima poda poln veselja roko, ter reče prijazno: »Bog vaji sprejmi, prijatelja! Kaj vaji je koli v to dolino prineslo, kjer že veliko let nobena Rimska sulica ni blisketala?« Akacij pravi: »Pozdravljeni tudi vi, dobri mož! Vojvoda Placida iščeva po cesarjevem povelju po križem svetu, pa ga ne moreva dobiti. Kakor kaže, se bova menda z majhno častjo mogla vrniti, ko ga ni moč nikjer najti.« Eustahi vidi, da ga ne poznata, in torej jima tudi on noče precej povedati, da ji pozna. Hotel je popred izvedeti, ali sta še njegova poprejšnja zvesta prijatelja, in zakaj ga cesar, ki je njegovo milost izgubil, zde iskati veleva. Reče jima le: »No no, morebiti da ga pa pred najdeta, kakor menita! Kolikokrat se kaj neprevidoma zgodi! Pa sonce se že skriva, in vidva sta trudna. Pojdita z menoj, in ostanita nocoj pri meni; vama bom z veseljem postregel.«
Vojaka, si tega nista dala dvakrat reči; kaj celo posebnega jima je to, da ju Eustahi k sebi vabi. Šla sta z njim v vas. »Pojdita zde tja le v hišo,« jima reče, ter pokaže z bičem na svojo bajtico; »jaz bom takoj za vama prišel, da le trudna vola opravim.« »Kaj v to le kočo?« reče Akacij pomišljevaje; »niste le gospodar te domačije?« »Gospodar ne,« reče Eustahi, ampak prav za prav le njegov hlapec. Pa le verjemita, da bosta dovoljna postrežbe.« »No, no, se bo videlo!« reče Akacij glavo zmajevaje, ter gre gori v hišico, in za njim gre Antijoh.
Eustahi pa je med tem vola ugnal, in jima poklade; potlej teče k gospodarju in gospodinji in pravi: »Dva jaka vojaka, ki sta tod šla, sem dobil, in ji prosil, da bosta pri meni prenočila. Spodobi se vendar, da njima kaj boljši večerje pripravim, in kak kozarec vina pred njej postavim. Prosim, pomozite mi nekoliko; dvakrat bolj pridno vam bom delal, da bom pridelal, kar snista.« »Kaj pridelali!« reče kmet; »to ste že zdavnaj stoterno pridelali. In pa saj je naša dolžnost, popotnike pod streho jemati.« Kmetica pa reče: »Ravno prav, da imam še četrt jelena, ki ste ga oni dan ustrelili; takoj bo napravljena pečenka! Vina pa vam dam, kolikor ga potrebujete, in pa nar boljšega, ki ga imam.« Obrne se in prinese kruha, in vrč vina.
Ko je Eustahi s prstenim vrčem in s kruhom v hišico stopil, sta bila tujca meč in čelado že odložila, vsak svojo sulico v kotiček postavila, in se za mizo usedla. Eustahi jima vina v kupico natoči, in reče prijazno: »Poživita se nekoliko s kruhom in vinom, da bo večerja napravljena!« Akacij prime za kupico, pije, in reče: »Tako dobrega vina bi ne bil iskal v ti bajti, in po pravici reči, tudi tako dobrega moža ne!« Obema se vino prileže, in sta prav dobre volje. Od Placida, svojega nekdanjega vojvoda, začneta govoriti. Akacij pravi: »Placid je bil mož, da mu ga na zemlji ni enakega. Pri njem sva služila. Ne bom pravil, kako je vedel vojsko voditi, kako jo v red staviti in gospodovati, kako nas je že njegov pogled s srčnostjo navdajal, kako se je spreumel na zmago, in kako je bil zmagancem mil in dober, kako je ostro ravnal z vojaki, in vendar ljubeznivo ko prijatelj in oče. Tega, ljubi moj, vam ne bom pravil; v kaj takega bi se vi ne izvedeli dosti. Pa da bi ga bili vi le v njegovi hiši videli, kako je bil ves ljubezniv in dobrotljiv, in vendar zmeraj v časti! Njegove oči so bile povsod. O njem se sme reči: Oko gospodarjevo njivo gnoji, kravam mleko priboljša. Lepšega polja in zalejše živine ni bilo nikjer. Vendar to je še kaj malega. Za svojo družino je še le kaj lepo skrbel! Pravimo v pregovoru: Kakršen gospodar, tak hlapec. In res, Eustahi je vedno le dobre posle imel. Verjemite ali ne verjemite, midva sva bila s tem dobrem možem pod eno streho, sva bila njegova služabnika, in sva imela vse njegovo zaupanje. Sva bila sicer le izmed nar manjših vojakov; pa je vendar z nama ravnal, kakor oče s svojimi otroci, kakor brat s svojimi brati. Oh, jok me sili, kolikokrat se domislim tistih srečnih časov! Pa zdavnaj že so pretekli, in odslej je več nimam vesele ure! Najino srce ga želi še videti. Boljšega moža, ko je bil, svet ne premore!«
»To prijatelj,« reče Eustahi posmehljaje se, »se pravi pa vendar nezmerno hvaliti. Obljubim, da ni za en las boljši od mene!«
»Za en las ne boljši od vas?« poprime Akacij vnet za besedo. »Se ravno ne bom čudil vaši odkritosrčnosti, ste res pošten in dober mož tudi v mojih očeh; toda pred našim vojvodam, pred slovečim Placidom, se pa vendar le skrite! Če ne, bom mislil, da ste ga v glavo dobili.«
»Tudi njegova žena,« seže Antijoh v besedo, »je bila prava gospa, vsa vredna takega moža. In sinka, ki sta ji imela, o kako sta bila zala in živa, kako ljubezniva dečka! Eden, z gostimi in črnkastimi lasci, je bil očetu podoben; eden, z rumenkastimi lasci, je bil ves materin. Rad bi jih videl, kakšna junaka sta zde. Večkrat smo vojaki med seboj rekli: To bosta prava vojščaka; ko bi bilo mogoče še bi očeta prekosila.«
Videti svoja nekdanja služabnika in njuno zvestobo in ljubezen do njega, je Eustahi že zelo ganjen; ko ga pa še opomnita preteklih srečnih dni, njegove predrage žene in njegovih preljubih sinov, je ves pretresen. Velika žalost ga obide po dobri ženi in po tolikanj ljubeznivih otročičih. Premaguje se, da joka na glas ne izpusti; komaj že ga udržuje. Tedaj vstane, pogleda skozi okno, in reče s pobitim glasom: »V kremlji se je noč storila. Grem po luč, in bom izvedel, ali bo skoraj večerja.« Prav za prav je pa le šel, da se je zunaj neviden zjokal.
Ko je odšel, reče Antijoh: »Kaj se ti zdi, ljubi moj! ali ni ta mož našemu češčenemu vojvodi podoben? Dalje ko sem ga ogledoval, bolj se mi je dozdevalo, da mu je podoben. Tudi njegova beseda se mi zdi Placidova. Veš, da mi ni bilo nič drugače, kakor da bi videl najnega nekdanjega ljubega gospoda? Poglej ga vendar prav pazno, ko spet v hišo pride, ali ni on tisti, ki ga iščeva.«
Akacij pravi: »Kaj ti še v misel ne pride? Ali si iz uma? Kje si to vzel, da bi naš imenitni vojvoda pri kmetu za hlapca služil? Kaj, da bi on zde volar bil; da bi roka, katera je nekdaj celo Rimsko vojsko vodila, zde bič vrtila! Ne rečem, da bi v obrazu tega kmeta ne bilo nekaj blagega in častitljivega, in da bi ne bil Placidu podoben. Pa jaz menim, da le bolj žele Placida videti, in morebiti tudi vino, ki nama je že v glavo stopilo, ga podobnega delajo. Pa vem znamenje, po katerem ga lahko spoznava. V boji je bil nekdaj ti le za vratom, kjer še čelada in oklep stikata, s sulico vboden; ostro železo mu je naredilo precej hudo rano. Ta rana se mu je sicer zacelila, pa znamenje rane se še zmeraj pozna, in menda ga ponese tudi seboj v grob. Če tedaj to znamenje, kadar spet v hišo pride, pri njem zagledava, ni drugače misliti, kakor da je res Placid.«
Eustahi je prinesel svetilo, ga je na mizo postavil, in se prikloni, da bi bič v njem popravil. Tedaj vpreta vojaka brž oči na njegov vrat, ugledata znamenje rane, in skočita, od strmenja in veselja vsa omotična, iz za mize, kakor da bi bila iz uma prišla. Več ne vesta, kaj da delata. Vriskata od veselja, se okleneta njegovega vratu, in ga objemata in poljubita, da bi ga kmalu zadušila. Na to se mu vržeta k nogam, in ga ponižno prosita, da naj jima zanese, da sta se v veselju svojega srca spozabila spodobne časti do njega. Potlej ga spet za roke poprimeta, ravno kakor da bi se bala da bi bilo le sanja, kar vidita z očmi. »O vi, srčni vojak,« pravita, »vi, naš vojvoda Placid, ali kakor vas raje imenujeva, naš prečastiti Eustahi! vi najin prijatelj, najin dobrotnik, najin oče! poglejte svoja nevredna služabnika na kolenih. Pa v kakšnem stanu vas najdeva! Oh, kako se je z vami spremenilo, kar smo z vami zadnjo vojsko dobili, kar vas ni več na vašem gradu! Oh, toliko ste jih kdaj osrečili, in zde ga ni, kateri bi se vas usmilil! In kje je Teopista, vaša preblaga pobožna gospa? Kje sta vaša sina, obetni Agapit in ljubeznivi Teopist? Kako, da ste sami in zapuščeni v ti revni bajti? Kaj vam od vse vaše sreče, od vseh vaših častnih svetinj ni drugega ostalo, kakor to-le znamenje na vratu? Oh, povejte nama, ali prav vidiva, ali naju oči motijo, in ga še nisva našla, katerega tako željno iščeva?«
Eustahiu, občutljivemu in usmiljenemu možu, so že dolgo solze v očeh igrale; zde pa, ko je slišal svojo predrago ženo in svoja preljuba sina po imenu imenovati, in bi mogel starima prijateljema dopovedati, kaj se je strašnega z njimi zgodilo, ga jok premaga. Tolikanj milo je jel jokati, da si je vse lice in pa še oblačilo zmočil. »Oh, prijatelja moja,« je rekel, »žalostne reči vama moram povedati! Moja sina sta že zdavnaj mrtva; oba so zveri požrle. Mojo ženo mi je hudoben človek, še neusmiljenejši ko divja zverina, iz rok iztrgal, in ko ni hotela prvoliti v greh in osramotenje, jo je umoril. Pač res tedaj, da sem sam in zapuščen, in bridko žalujem! Nič ne potožim zavoljo izgube časnega blaga. Naj bom svetu tudi žalosten zgled nekdanje velikosti; naj mu bom tudi živa priča, kako nestanovitna je vsa časna sreča: za vse to se nič ne zmenim. Ali da sem ob svojo ljubo ženo, ob svoja ljuba sina prišel, to rani globoko moje srce, in ta rana se ni tako naglo zacelila, kakor rana, katero mi je takrat tista sulica vbodla; ona še zde krvavi. Pa je že volja Božja tako. Ime Gospodovo bodi češčeno! Trdno zaupam v besede svetega pisma, da trpljenje tega sveta ni nič proti veselju, katero nas tam čaka. Tam se bomo s svojimi ljubimi zopet videli.«
Grozovita prigodba z blago ženo in z ljubeznivima dečkoma silno prestraši zvesta služabnika, in ko vidita solze v Eustahievih očeh, začneta tako na glas tarnati in jokati, kakor da bi dobro ženo mrtvo v krvi pred seboj videla, in kakor da bi ljubezniva otročiča ravno pri tej priči divje zveri razmesarjale.
Kmetje v bližnji hiši so slišali pred vriskati, zde tarnati in jokati pri Eustahiu; vsi prihrume, da bi videli in slišali, kaj da je. Pa Eustahi je rekel: »Ta-le jaka moža, glejte, sta moja stara znanca! Ravnokar sta me spoznala, in se zelo razveselila; ko sem jima pa od smrti svoje drage žene in svojih ljubih sinov povedal, sta zagnala tolikšen jok.«
To je kmete do solz ganilo. Ko je pa Akasij videl, da z Eustahiem kakor, s svojim hlapcem ravnajo, in da še ne vedo, kak imeniten gospod je bil on nekdaj na svetu, jim reče: »Menda še ne veste, kolikega gospoda ste doslej v ti revni koči imeli. On, ki si zde pri vas s svojimi rokami živež služi, je kdaj brez števila ljudem kruh dajal; on, ki je zde delavec, je nekdaj cele vojske vodil, in le migniti mu je bilo treba, in tisoč in tisoč junakov mu je bilo pokornih. Vaša mala vas, ki jo, kakor slišim, Badis imenujete, bo slovela, ko bo vekov in vekov preteklo, ker je on tako dolgo v njej prebival. On namreč, ki pred vami stoji, je sloveči Rimski vojvoda Placid.«
Kmetje, to slišati, so vsi ostrmeli; omotni in polni časti so spred Eustahia odskočili. Zakaj Rimski vojvoda je bil tisti čas v večji časti ko knezi. Pa Eustahi je rekel: »Nič ne marajte, ljubi prijatelji! Na tem svetu je že po Božji naredbi tako, da morajo eni zapovedovati, eni pa slušati. Tudi je le Božja volja, da so nekateri bogati, nekateri pa ubogi. Ali bodi si kdo gospod ali kmet, prednik ali podložen, bogat ali ubog; pri Bogu je to vse eno. Ne oblast in čast pri ljudeh, ne posvetno bogastvo, ampak le pobožnost in krepost nas dela Bogu prijetne. Berač, ki lepo živi, je v Božjih očeh večji, ko oblastnik, kateri deželam zapoveduje, pa je hudoben. O, da bi bili le, kadar Gospod pride nas sodit, v svojem poklicu zvesti najdeni!«
Antijoh je rekel: »Vi, prečastiti vojvoda! ste bili zmeraj zvesti svojemu poklicu, kar ste bili v krščanstvo poklicani, in pa kar vas poznava. Ko ste bili še bogati, in ste še oblast imeli, ste s svojim bogastvom le revežem pomagali, in s svojo oblastjo le stiskance otevali. Ko je skušnja nad vas prišla, ste raje izgubili cesarjevo prijaznost in svoje vojvodstvo, raje ob vse svoje premoženje prišli, kakor pa od Kristusa odstopili. In kako ste vse voljno trpeli, ko so neusmiljeni neverniki v vaši hiši ropali, vam po življenju stregli, in vas primorali iz dežele pobegniti! Jezusa Kristusa spoznati je pri vas več veljalo, ko vsa prijaznost, vsa čast, vse bogastvo sveta; iz ljubezni do Kristusa, in da bi njegov zvesti učenec ostali, ste tukaj s potom v obrazu svoj kruh jedli, in tiho in skrito živeli.«
Dobrim ljudem je v srce seglo, kar sta vojaka rekla. Stari kmet pa, častiti sivček, je Eustahia za roko perjel, in s solzami v očeh rekel: »Preblagi mož, toliko let že ste pri nas, in niste zinili o svoji velikosti in o svojem vojaštvu, ne stvarce potožili zoper svoje preganjavice! Ponižnost in ljubezen Jezusa Kristusa je resnično v vašem srcu. Radujte in veselite se, da ste bili pregnani, in da ste mogli toliko pretrpeti; glejte, vaše plačilo bo obilno v nebesih!«
Deveta razstava.
Eustahi gre od pluga v vojno.
Ko je bil Eustahi spet sam z vojakoma, se z njima spet za mizo usede. Med tem je kmetica jelenovo pečenko z drugimi jedmi na mizo prinesla. »Jejta zde, prijatelja, in razveselita z vinom svoje srce!« reče Eustahi prijazno, in njima spet natoči. Ali Antijoh zdihne, in reče: »O, rajno srce je že tako nasičeno veselja in žalosti, da se hoče razpočiti! Kako bi mogla zde jesti in piti!« Akacij mu to potrdi. »IN no,« reče Eustahi, »morebiti bosta pa pozneje kaj užila. Pa pred vsem drugim mi zde povejta, kako se godi kristjanom, našim preljubim bratom in sestram? Ali jih še zmeraj tako močno preganjajo?« »Ne več tako,« odgovori Akacij. »Cesar jih nič več tako ne črti, kakor pred; deželski poglavarji in sodniki so pa tudi spoznali, da mu s preganjanjem kristjanov nič ne ustrežejo. Torej odjenjuje preganjanje, in v nekaterih krajih je že popolnoma odjenjalo.»Bodi ga Bog zahvaljen!« reče Eustahi. »Da bi že skoraj njegova cerkev popolnoma mir uživala! Pa še nekaj bi zde vedel. Sta govorila prej o povelju, ki ga imata, me poiskati; kako je pa to?«
»Pač prav,« reče Akacij, »da me spomnite. Glejte, od veselja vas spet videti, in od žalosti po vaši ženi in vaših sinovih bi bil skoraj vse drugo, celo cesarjevo povelje do vas pozabil. Poslušajte tedaj! Kar ste vi tukaj le med temi gorami in skalami, se je po svetu veliko spreobrnilo, česar niste zvedeli. Partjani, katere ste kdaj s toliko častjo premogli, so prelomili vse obete, in z veliko vojsko ropili čez reko, katera Rimsko cesarstvo meji, čez Hidaspo, in odganjali povsod Rimske straže, in požigali in morili po vsi deželi. Sporočniki za sporočniki so pridirjavali v Rim s silnimi prošnjami, da naj jim pošljejo kaj pomoči; če ne, bo vse izgubljeno. Cesar je mogel v hudi zadregi biti. Predaleč že je svojo cesarstvo razširil, in zde ga težko stane ohraniti, kar je pridobil. Več polkov, in tudi polk, v katerem sva midva, je sklical na noge. Sam je prišel pred zbrano vojsko, in je rekel vojakom, da naj pomnijo staro slavo, in naj vnovič razslavijo Rimsko ime. Pa veliko stotnikov in znanjih vojakov je na glas zavpilo: Svetli cesar, le našega vojvoda Placida nam spet dajte, in Partjani bodo padali ko muhe! To je cesarja zelo ginilo. Rekel je: Sem že ukaza vsem poglavarjem in oblastnikom po Rimskih državah, da naj po njem povprašujejo. Ako ga vas kdo upa dobiti, naj stopi iz vrste, in naj ga gre iskat; častito ga bom obdaril, če mi pripelje jakega vojvoda. Več vojakov je iz vrste stopilo, in se ponudilo. Med njimi sva bila tudi midva; vedela sva namreč, da ste mislili v Egipt iti, in sva vas upala najti tam v tistih krajih. — Pri tej priči sva dobila od cesarja pisane povelja do vseh deželnih in vojnih poglavarjev, da naj naju na vso moč podpirajo v opravilu, ki zadeva srečo vsega cesarstva, in naj častitega vojvoda Placida, če ga je Rimljanom še dano najti, z vso spodobno častjo nategama v Rim dajo pripeljati. Leti za nedrjem hranim te pisma, cesar s je svojo roko v njih podpisan; na-te, berite jih sami.« Potegnil jih je iz za nedrja, in jih da Eustahiu v roko.
»Pozabite tedaj,« reče Antijoh, »pozabite, vas prosim, krivice, katere so vam storili na Rimski zemlji, in pojdite z nama! Srca veliko tisočev pogumnih vojakov gore za vas. Cesar sam vas bo z velikim veseljem sprejel. Če boste spet našo vojsko vodili, bomo sovražnika ukrotili, svetu ljubi mir dodelili, in z zelenim lovorjem ovenčani prišli iz vojske.«
Eustahi reče: »Božja previdnost, se vidi, je tako obrnila, da sta našla moje preskrito prebivališče, in da sta me, preden sta še v vas prišla, izmed vseh prebivalcev prvega dobila. Bog je vajine stopinje semkaj napeljal, in dolžen sem služiti svoji domovini, in jo rešiti, če je treba, tudi s svojo krvjo in svojim življenjem. Nič ne marajta; jutri zjutraj grem z vama. Kakor sem meč rad spremenil s plugom, ker sem spoznal, da je to volja Božja, tako sem zde pripravljen plug zapustiti, in spet meč poprijeti, ker spoznam, da je spet to volja Božja, ne da bi ropil nad mirne narode, temveč da bi tisoč pokojnih družin, marsikaj nedolžnih, marsikatero mater z njenimi otročiči obvaroval sovražnikove predrznosti. Bog mi pomagaj, in kmalu ne bo Partovski vojak Rimskega polja končeval, ne več pil sovražnikov konj iz naših potokov!«
Drugo jutro, ko se je dan zaznaval, je Eustahi z vojakoma iz svoje bajtice stopil, da bi od ljudi v vasi slovo vzel. Celo trumo že jih je bilo zbranih pred njegovimi vratami. Takoj po vsi vasi so bili izvedeli, da sta ga prišla dva njegova prijatelja obiskat, in da je on sloveč vojvoda. Dobri ljudje so imeli nad tem veliko veselje, in so vojščaka prijazno pozdravljali. Ko jim je pa Eustahi zde oznanil, da jih bo zapustil, in se še to dobo od njih ločil, so jeli vsi na glas žalovati. Vsi iz vasi so privreli, in so jokali in tarnali, kakor pa bi ga mrtvega v grob nesli. Eustahi jih je pogovarjal in potolažil, rekoč: »Nič ne jokajte! Je že Božja volja, da se ločimo. Le stanovitni bodite v veri, upanju in ljubezni, po tem se bomo spet videli tam gori v nebesih. Bog vas obvaruj, njegova milost bodi vselej nad vami!«
Častitljivi starček Klemen, ki ga je bil Eustahi prvega spoznal, in je bil zde najstarji v vasi, je blizu k njemu stopil, mu pomoli s solzami v očeh roko, in reče: »Bog vas je sem poslal, in tako dolgo med njemi pustil, da ste vsi te njegove ljudi k spoznanju resnice pripeljali, in ga vsega dobrega naučili. Zde vas je spet od tod poklical, kaj moremo za to? Njegova volja se izide! Pa zahvalim vas v imenu vseh pričujočih za vso ljubezen, katero ste nam izkazali teh petnajst let, in Gospod vam vse obilno povrni.« Vsi drugi so mu z jokom to hvalo v znanje dajali, in vsak ga je želel še posebej z usti in z roko zahvaliti. Možje s sivo glavo so mu podajali svojo suho desnico, in otročiči so mu z naročja svojih mater nedolžne ročice molili. Po tem so ga vsi precej daleč iz vasi pospremili, in le ko jih je nadležno prosil, so se vrnili.
Eustahi je šel najpoprej do poglavarja, kateremu so bili tisti kraju v oblasti. Poglavar, zagledavši moža po kmečko oblečenega in vštric njega na vsak strani vojaka z orožjem, je menil, da sta mu kakega ujetnika prignala. Ko je pa zaslišal, da je ta kmečki mož vojvoda, katerega s toliko skrbjo iščejo, je ves ostrmel. Ga sprejme z veliko častjo, in preskrbi z obleko, ki se spodobi takemu stanu, in z orožjem; tudi s konji ga preskrbi, in mu da še nekaj konjenikov, da ga spremijo do morja. Tu je bilo zmeraj kaj bark za cesarjeve povelja pripravljenih, in Eustahi se odpelje brž proti Rimu.
Eustahi je srečno v Rim prišel, in se napove pri cesarjevem dvoru. Cesar je imel ravno veliki svet zbran, in z imenitnimi rečmi opraviti; pa slišati, da je zaželjeni vojvoda tukaj, je kar s stola skočil, pisma iz rok vrgel, in mu z razprostrtima rokama nasproti tekel. Pelje ga za roko v zbornico, in prijazno vprašuje: »IN kako se vam je godilo, preljubi moj vojvoda! kar vas ni na vašem gradu, in kako je kaj vaši ženi in vašima sinoma?« Ko je cesar zaslišal, kako žalostno se je z njimi zgodilo, se je ves izginil; njegova vest mu je hudo očitala, da je takega moža v toliko nesrečo pripravil. Dolgo ni mogel govoriti, na zadnje reče: »Kar nas v naši veliki žalosti še tolaži, je to, da smo vas vendar spet dobili. Pri ti priči vas postavim vojvoda svoji vojski, katera je s Partjani v hudi vojni. Vana izročim srečo svojih držav. Vsa vojska je želela, da bi jo vi peljali nad sovražnika; le če bo vas spet pred seboj videla, se upa ukrotiti našega sovražnika, pokazati, da je Rimsko orožje še hudo na svetu, in pridobiti dobrotni mir. Napravite se tedaj, da to izpolnite, na pot; vse zaupanje imam v vas!« Na to ga je cesar sam z znamenju vojvodstva počastil, in mu dal vojvodsko palico v roko. In po vsem Rimu so obhajali veselje, da je častiti vojvoda prišel, in da mu je spet vojska izročena.
Eustahi je hitel na okrajne Rimskega cesarstva, in je prišel do vojske. Vesel vrisk je vojska zagnala, in z novo srčnostjo se čuti navdano. Umni vojvoda je kmalu videl, da je vojska preveč oslabljena in zbegana, da bi se mogla lotiti močnega sovražnika, in ga žugati. Sovražnik je imel svojo posebno moč v konjenikih; veliko več jih je štel, in gibkeji in urneje so bili ko Rimski. Eustahi je postavil svojo vojsko med skalovje, gozdove in mlakuže, tako, da ji sovražnik s svojimi konjeniki ni kaj mogel, in se mu ne stopinje ni dala premakniti. Med tem se je Rimska vojska bolj in bolj množila z novinci, ki so prihajali iz vseh mest in vasi Rimskih dežel. Vojvoda jih je vedno sam učil; je bil skoraj vselej pri njih, kadar so se v orožji vadili, in najčvrstejše korenjake z nekaj starimi in izkušenimi vojaki si je izbral za svojo životno stražo, kateri bi le, kadar bi bil boj najhuje, pristopili, in zmago srečno dognali. Kadar so se bili mladi vojaki dobro izučili in se zvadili v malih bojih, s katerimi so sovražnika vseskozi dražili, in se z njegovimi zvijačami seznanili; dal je Eustahi povelje, na sovražnika od vseh strani kmalu planiti. Sovražnik, z dolgem obotavljanjem omoten in neskrben, tega ni previdel; in ves oplašen se je spustil v beg; pa kmalu je nekaj novih trum na pomoč dobil, in se trdo v bran postavil. Tedaj je Eustahi svojim ukazal odjenjati, in se nazaj pomakniti. Nekateri stari vojaki so godrnjali, vendar so se obrnili, Eustahi je poznal Partovske konjenike. Kadar so bežali, so narobe sedeli na konjih, z Iicom proti sovražniku obrnjeni, in so tako beže s svojimi ostrimi pšicami več škode storili kakor pode in v pravem boju. Ko so se Rimljani nekaj milj umaknili, jim Eustahi zapove ustaviti se, in Partjane z novega poprijeti. V tako stisko je spravil sovražnika, kakor je želel. Partjani so jeli bežati, pa Rimska vojska jim je tudi že za hrbtom stala. Spredaj in zadaj so jim nastavljene sulice, kakor železen zid, ki jim ga ni moč predreti. Omotni konji se zaletavajo v sulice, ali pa se po koncu spenajo, in ritensko na tla telebajo, in zmečkavajo svoje jezdece. Ob obeh straneh pa so strme gore in grozne mlakuže. V strašni zadregi je bil sovražnik. Obupni in vsi obdivjani se vržejo njegovi vojaki na trumo, pri kateri je bil vojvoda Eustahi sam, ker so dobro vedeli, da jih je on v tako past speljal, in jo že razkropljajo, kar ji priderete dve bližnji trumi na pomoč, in tisoč šitov ga varuje sovražnikovih pšic, da jim daje spet pokojni svoje povelja. Sovražnik je bil popolnoma otepen. Neizrečeno veliko Partjanov so ujeli, ves njih stan v roke dobili, in vse zaloge, ki so jih bili doslej naropali, jim odvzeli.
Zde je Eustahi svojo vojsko čez mejno reko, čez Hidaspo, prepeljal, in v mesta in trdnjave, ki jih je zapustil sovražnik, svoje straže postavil. Sovražnik, ki je pred Rimskem državam vedno nepokoj delal, zde drugega ni želel ko miru in pokoja. Eustahi je ujetem orožje pobral, in jih spustil; njih kneze in vojvode pa je v zastavo obdržal. Stavil je pogoje miru s toliko razumnostjo, da se Partjani nič več niso predrznili Rimljanom vkljubovati. Nasledek edinega boja in delo nekaterih dni je bilo to. Potem je zbral Rimsko vojsko, je izkazal vojakom svoje veselje nad srečno zmago, in jim napovedal, da se bodo zde precej v Rim vrnili; le to, je dejal, mu je žal, da mora takih jakih vojakov vendar še nekaj za stražo ondi pustiti. Vesela vojska je zagnala velik vrisk, in hvala vojvodova je donela do neba. Eustahi je pa hvalil le Boga, Gospoda vojskinih trum, da mu je tako častito zmago dodelil.
Deseta razstava.
Zmage god veselo obhajan.
Eustahi je sklenil svojo vojsko skozi take kraje nazaj v Italijo peljati, katerih pred ni bila zadela. Pred seboj je pošiljal trop konjenikov, da se po mestih in trgih napovedovali njegovo vojsko, in ji preskrbovali pripravno stanovališče in živež. Tako jezdi tropa konjenikov v veliko mesto, ki so se Rimski cesarji na svojih potih na Jutrovo včasih kaj mudili, in so ga torej z brhkem gradom ozalšali. Mesto je imelo hudo trdnjavo, namesto obzidja pa so bili lepi vrti okrog njega. Po dolini, v kateri je stalo, so rasle visoke, košate drevesa, ki so ob vročini hladno senco dajale. Več virov in bistrih potokov jo je močilo, in tudi ob še tako vroči letini je vse lepo zelenelo in cvetelo.
Mešane, med katerimi je bilo več bogatih kupcev, je vojna s Partjani zelo skrbela. Dalj časa že niso nič gotovega izvedeli od Rimske vojske. Govorica le je bila med njimi, da Rimljani pri vsi pomoči, ki so jo dobili, le vendar kaj ne morejo, da še zmeraj med skalovjem in močvirjem tiče, in se sovražniku kega je kot listja in trave, ne bodo mogli dolgo braniti. Pred dvema dnema je bil celo kupec, kateri je vojsko s potrebnim brešnom zakladal, ves žalosten prišel, in rekel, da se je Rimska vojska sovražnika sicer lotila, pa močnejši sovražnik jo je napokal in daleč nazaj zapodil; in da je ta beg sam s svojimi očmi videl, toda se je urno od ondod pobral, in bi bil že poprej prišel, ko bi mu na poti živina ne bi bila omagala.
Ta žalostna novica je mešane zelo ustrašila, in ko so zde na večer od daleč velik prah videli valiti se nakvišku, in izmed njega orožje blisketati, je vse trepetalo in upilo: »Sovražnik, sovražnik!« Ravno kakor da bi videli njih mesto že ropati, in kakor da bi plamen gorečih hiš že proti nebu švigal, nič drugače jim ni bilo. Ko so pa vojaki, pred katerimi so bili v strahu, v mesto perjezdili, ko so jih mešani svoje prijatelje in varuhe spoznali, ko so vojaki zagotovili, da je bil tisti beg le dobro preudarjena zvijača sovražnika v mrežo zvoditi, ko so v ljudstvo veselo in prijazno klicali: »Ne le zmage, tudi miru smo vam prišli oznanit«, tedaj se je njih strah v neznano veselje spremenil. Vse je veselo vriskalo in ukalo. Mešani so se le skušali, kateri bo dragim gostom bolje postregel. Pri tej priči so do vojvoda poslali, in mu srečo voščili k dobljeni zmagi, ter ga prosili, da naj s svojimi srčnimi vojščaki vsaj kakšne dni pri njih ostane, da bi se nekoliko spočili; ker so jih sovražniku oteli, pravijo, jim bodo, kolikor le premorejo, radi postregli.
Drugi dan, ko je bilo sonce že precej visoko na nebu, se je vojska približala. Na travnikih, ki so bili ravno posečeni, so stan naredili, in kmalu se je videlo neizrečeno veliko lepo zvrstenih belih šotorov; vojvoda pa je pospremljen od častnikov in svojih životarjev v mesto jezdil. Mešani so ga z vso mogočo častjo sprejeli. Ceste in ulice so bile z zelenim perjem potresene, in marmorjevi stebri cesarskega gradu, kjer je prebil, so bili z bršlinom in lovorjevimi vejicami prepreženi, in po vejah so viseli pisani venci iz vseh mnogih cvetlic. Mladeniči z oljkinimi mladikami v rokah in deklice s cvetlicami ovenčane so zmago prepevale, in po vsakem stavku je množica veselo zaukala, in trobente so zapele. Poglavar mesta, star in častitljiv mož, je vojvodi venec iz zelenega lovorja podal. Eustahi je vzel venec, iz dveh vejic je le spleten, ga je razdelil, in stotnikoma, ki sta zraven njega jezdila, vsakemu eno vejico pomolil. »Z vama,« je rekel, »delim ta venec; nič manj ko jaz sta ga zaslužila. Rad bi,« je še pridal, in se proti drugim obrnil, »ko bi mogel, z vso vojsko ta lorbarjev venec delil, ker je tudi zmago vsa vojska z menoj delila.«
V mestu je bila tudi žena češčenega vojvoda, ona, ki so jo vsi ljudje mrtvo mislili, blaga Teopista.
Pa kakor je koli bila zmage in miru vesela, jo je le vendar velika žalost prehajala. Pri bogati hiši, kamor jo je bil kupec prodal, je sužinja služila. Bilo ji je popolnoma neznano, da je njenega moža, ki se je pred kakimi šestnajstimi leti z bridkim srcem mogla od njega ločiti, cesar v vojni zoper Partjane spet vojvoda postavil. Ko je zjutraj ta veseli dan na vrtu, katerega je večji del le ona opravljala, cvetlice v jerbase nabirala, in drugim sužnim podajala, da so jih po oknih in drugod nataknili, si je le mislila: »Oh, take godove so kdaj mojemu možu, blagemu Placidu, preljubemu Eustahiu dajali, ko je prišel zmagalec iz vojne!« Kako bi bila mogla misliti, da ta god ravno njemu velja, da te cvetlice prav za-nj nabira!
Ko so tedaj hrup zagnali: »Vojvoda gre!« in je vse teklo ga vidit z njegovimi junaki vred, je Teopista mogla v kuhinji delati, kjer so višjim vojakom, ki so imeli ta dan v tisti hiši jesti, velik obed napravljali. Slišala je ljudi veselo ukati, in trobente peti; ona pa je le tiho zdihovala, in marsikaka solza se ji je utrgala iz oči. »Oh,« je rekla sama pri sebi, »mojega Eustahia pa več ni nazaj! Njegovega obličja na tem svetu pač več ne bom videla! Njemu se nič več ne obhajajo taki godovi. Tisti srečni časi so zame za vselej minili! Pa v nebesih ga upam spet vititi; ko tukaj svoje voskovanje dokončamo in pretrpimo, bomo tam god lepše zmage veselo obhajali.«
Enajsta razstava.
Agapit in Teopist se brata spoznata.
Častniki, ki so obedovali v hiši, v kateri je Teopista sužinja služila, so šli po obedu na vrt ob hiši; vročina je bila malo odjenjala. Mnogo koristne zelenjave in medičnega sadja je bilo na vrtu, in nič skoraj se mu ni poznalo, da je bilo to jutro tolikanj cvetlic iz njega potrganih. Vrta se je držal lepo zelen log, ki ga je bilo nekaj od visokega drevja obsenčenega. Izmed dreves se je lepo v stan videlo; njegovi beli šotori so se od daleč kazali kakor osnežene koče. Pod dvema visokima in košatima drevesoma, ki je že gost mah njune debla obrašal, je stala velika kamnita miza z nekaj kamnitimi klopi. Bister potok je med logom in vrtom šumljal. Častniki jo udarijo čez brv v log, in se usedejo po kamnitih klopeh; hladen vetrič jim pihlja v obraz, prav perjetno jim je. Za njimi prišeta še nekaj drugih častnikov iz bližnjih hiš. Tudi več vojakov iz stana pride sem v senco, posedejo ali poležejo pod drevesi, njih sulice so potaknjene po tleh, njih čelade leže zraven njih, in njih šiti so po drevesih obešeni.
Teopista prinese po povelju svoje gospodinje častnikom pri kamnitni mizi velik vrč vina s priročnimi kozarcu, kruha in sadja v čednem jerbašičku. Postavila je vse na mizo, in zdelana sede blizu na rušno v senco cvetečega grma. Gospodinja ji je bila namreč zapovedala, da naj ondi ostane, in jim streže, in če kaj permanjka, hitro donese. Noben vojak si ni mislil, da bi bila ona kaj več ko sužinja; zakaj njena sivkasta obleka je bila le iz volne, in na glavi je nosila slabo prteno pečo.
Vojakom Teopista celo nič ni bila v čisli; so pili svoj pot, in pijača jih stori precej zgovorne. Govorili so veliko od srečno dokončana vojne in od svojih junaških del. Tedaj se je postaran in malo čemeren častnik obrnil k mlademu častniku, ki je bil zal ko kri v mleku, in mu reče: »Stotnik! tebe je pa vojvoda danes grozno počastil, ker ti je polovico svojega lorbarjevega venca podelil.« Stotnik odgovori modro: »Venec ni bil le meni, ampak je bil vsi vojski namenjen. Vojvoda sam je to povedal. Jaz sem ga tudi le v imenu vse vojske prejel.« Drug častnik je dejal: »Pol tega venca si je stotnik dobro zaslužil. Vsi veste, kako je sovražnik, ko se je od vseh strani oklenjenega videl, v zlobi svojega obupanja še poskusil naše vrste predreti, in se je z vso močjo naravnost v vojvoda zagnal. Ko bi stotnik ti le s svojo pogumno trumo in ona truma s svojim srčnim stotnikom, kateri je danes drugo polovico venca prejel, ne bili o pravem času na pomoč pritekli, bi bili svojega jakega vojvoda morebiti izgubili, in kdo ve, kako bi bil boj potlej iztekel.« »Ej, kaj še neki ne!« reče stari častnik; »saj je bilo še nas drugih kaj. Pa bodi si, kakor koli hoče, tega vendar ne morete tajiti, da mladi stotnik ti le in njegov tovariš, ki ga zde ravno ni pri nas, sta v kratkem veliko srečo storila.«
»Je res,« reče mladi stotnik, »imam toliko srečo, da mi je večkrat, ravno kakor da bi v sanjah živel. Komaj je leto preteklo, kar sem še za plug držal.« — »No,« mu seže stari častnik grdo v besedo, »tedaj le kmetskega rodu?« »To ravno ne,« odgovori stotnik; »pa z mladega se mi je godilo tako prečudno, da vam morem vendar nekoliko povedati. Moj oče niso bili kmet, ampak velik gospod in vojak; tega se spomnim še od otročjih let. Imeli so zalo visoko hišo, in v prostornem hramu vso opravo vojaka, brihko čelado, svetel železen oklep z mečem in sulico in lep šit. Še prav dobro vem, kako sem se čudil, ko so mi oče enega dne razkladali, čemu da jim je vsa ta železna oprava. Moja mati so bili lepe postave, in sem slišal večkrat reči, da je okrog in okrog ni tako lepe gospe. Imel sem tudi še majhnega brata; lep deček je bil z dolgimi in rumenklatimi lasci. Pa najin starši so bili zelo nesrečni. Vsi naši konji, tudi rjavica, ki so oče na lov na njem jezdili, in ki mi je bil izmed vseh najljubši, so zboleli in poginili. Kmalu po tem so ljudje bolehali, in jih je veliko pomrlo. To je bilo pač tarnanje! Na zadnje so najin starši vse popustili, in so šli daleč, do morja. Ondi smo sedli na barko. Dečka sva se grozno čudila veliki vodi, in ko je barka vedno omahovala in se gugala, sva nekoliko zbolela. Dolgo nismo drugega videli ko nebo in vodo; zagledavši spet suho zemljo, smo se močno razveselili. Pa tedaj ne vem zakaj, je vstal velik prepir na barki. Mornarji so z grdo najnega očeta in naju na suho pahnili; najino mater pa je lastnik barke, grd zamorec, na barki obdržal. Se vem še dobro spomniti, kako sva dečka grdega zamorca prosila, da naj nama ljube matere ne jemlje; pa ni nič pomagalo.«
Teopista, Eustahieva žena, je to povest zmeraj zvesteje poslušala. »Oh, moj Bog!« reče sama pri sebi, in vstane z ruščine, »to je vse moja prigodba; vse, kar pripoveduje od svojega očeta, svoje matere in svojega malega brata, se na tanko ujame. V resnici, ta mladi vojščak je moj sin, moj prisrčni Agapit!« Pomakne se malo proti njemu, kolena se ji tresejo, in posluša z nepokojnim srcem, kaj še poreče.
Stotnik je dalje pripovedoval: »Odrinili so barko, na kateri so bili najina mati in je spet šla na globoko morje. Upila sva, in na glas jokala po svoji ljubi materi, in gledala za barko, katera je izginila iz najnih oči. Tudi najin oče so bridko jokali. Nikoli še jih nisem videl jokati, in srce mi je hotelo počiti, ko so z zalitimi očmi v nebo se ozirali in molili, in so nama večkrat rekli: Molita, otročiča, molita vendar za svojo mater! Prenočili smo pod milim nebom, in drugo jutro o svitu smo šli dalje. Skoraj bi bila reveža vročine, lakote in žeje skoprnela. Zadnjič smo prišli vendar do reke, ob kateri je nekaj dreves senco delalo. Oče so šli, in nama prinesli jajc in v čeladi vode; sicer bi bila lakote in žeje umrla. Na to so perjeli prvič mojega brata, in ga nesli čez reko. Strahoma sem gledal, kako so oče derečo vodo bredli, in z velikim trudom oni breg dosegli, in bratca pod drevo v senco posadili. Potlej so se spet spustili v šumečo reko, in gredo po me. Bil sem prav vesel, ko so se mi približevali, kar zaslišim nekaj po suhem proti meni iti. Ozrem se, in zagledam strašno zver, ki je zijala na vse žrelo. Takrat še nisem vedel, da je bil lev. Jel sem na vse grlo vpiti, in sem mu hotel ubežati. Pa kakor bi trenil, me je zgrabil, in me v žrelu nesel v gozd,«
V tem je mladih častnikov eden, tisti, ki je bil drugo vejico lorbarjevega venca prejel, in ravno kar k omizju prisedel, na ves glas zavpil: »Moj brat!« in je z razpetimi rokami na stotnika planil, se ga za vrat oklenil, in iz vsega srca povzel: »Moj brat, moj ljubi brat, moj predragi Agapit! Oh, verjemi mi, da sem res tvoj brat, tvoj Teopist! Jaz sem tisti deček, ki so ga oče čez reko nesli. Jaz sem videl s svojimi očmi, kako je tebe tisti lev zgrabil, in ko blisk s teboj v gozd skočil. Tudi mene je kmalu po tem volk vzel. O, kako čudna je previdnost Božja, da sva bila oba oteta! Kaka neizrečena sreča je, da se, ki sva se že dolgo seznanila in ljubila, zde nanagloma brata spoznava!«
Agapit, oni brat, je ravno tako strmel in se veselil. Ni mogel dvomiti, da je svojega mlajega brata, svojega ljubega Teopista, spet našel. Ga je objel, kuševal, močil s solzami veselja, in je pojemal: »Moj brat, moj ljubi brat!« in ni mogel dolgo časa nobene druge besede izreči, Teopista pa, njuna mati, je skoraj v veselju omedlela, in se sčene na rušnjo. Veselje, v enem zalem Rimskem stotniku svojega preljubega Agapita spoznati, jo je bilo že tako prevzelo, da je vsa trepetala. Ko je še iz ust drugega stotnika zaslilšala vpitje: »Moj brat!« ko je tedaj v tem ravno tako zalem junaku svojega drugega sina, svojega ljubčka Teopista spoznala, je bilo to maternemu srcu preveč. Črna tema se ji stori pred očmi, in kakor iz kake daljave in kakor v sanjah sliši govoriti.
Toda tistikrat je ni imel nihče v čisli. Brata sta se imela veliko izpraševati, si veliko dopovedati, in od veselja ne vesta, kaj bi počela. »Kaj koli delajo najin oče?« vpraša Agapit, »in ali nisi najine ljube matere več našel?« »Moj Bog!« reče Teopist, »kar me je volk unesel, nisem stvarce slišal ne od očeta ne od najine ljube matere.« »Oh,« rečeta skoraj oba z eno besedo, morebiti so najin ljubi starši že mrtvi! Naj bi še živeli, kakšno veselje bi bilo za-nje, ko bi bili zde le tukaj pri naju priča najine sreče!«
Častnike, ki so okrog stali, je zelo veselilo videti, kako da sta se brata spoznala. »O čudo, prečudo!« je dejal eden, in je pokal z rokama, »kaj takega se ne prigodi kmalu v človeškem življenju!« Drugi je povzel besede Rimskega pevca: »Dajmo piti veselico, in z nogo teptajmo ob tla!« Glas veselja je prihrumel do vojakov, ki so ležali pod drevesi. Vsi se po koncu spravijo, in hite gledat in slišat, kaj da je. In ko zvedo, kaj se je prigodilo, ukajo od veselja. Tisti pa, kateri so bili iz trum dveh stotnikov, poganjajo veseli hrup: »Zdravje našima stotnikoma! Davi še le jima je vojvoda lovorjev venec podelil, in zde se brata spoznata! Zdravje srčnima junakoma, srečnima bratoma!«
Dvanajsta razstava.
Teopista bi se rada dala spoznati svojima sinoma.
Teopista, srečna mati srečnih otrok, je še zmeraj na rušnji sedela, z glavo naslonjena na cvetoče grmovje. Njeno obličje je bledo kakor mrličevo, njene usta so napol odprte, njene oči zatisnjene. Ni mogla besedice spregovoriti, ne roke zgeniti. Veselo ukanje in vpitje vojakov jo je zbudilo iz njene omedlevice. Ko se je spet zavedla, je bila njena prva misel dati se spoznati svojima sinoma, in ju po materno pozdraviti. Toda množica vojakov, ki so bili pijani veselja, jo je ostrašila; riti se skozi ni se ji pametno zdelo. »Kaj bi mi to le pomagalo?« je rekla sama pri sebi. »Ali bi moja sina, ki sta zde v sredi sreče in slave, ubogo, zaničevano sužnjo hotela svojo mater spoznati? Oh, ko bi se me tudi ne sramovala, bi mi le vendar ne verjela precej, da sem njuna mati! Kako bi to izpričala? Ne vedela bi jima skoraj drugega povedati, kakor kar sta sama rekla, in morebiti bi mislila, da vse to le za njima govorim, da bi me rešila iz sužnosti, in v boljši stan postavila. Vse lahko, da bi častnike v nevoljo pripravila, in vojaki bi me utegnili zasramovati in zasmehovati. Pa saj stanuje zde moj sin Agapit z menoj pod eno streho; ko domov pride pojdem za njim v njegovo stanico, in ondi na samem, če mi je dano, ga bom lažje prepričala, da sem njegova mati. In ako me Agapit svojo mater spozna, me bo tudi moj sin Teopist, ki z menoj vsaj v enem mestu prebiva, kmalu svojo mater spoznal. Ji, to bo veselje, ki ga ni izreči!«
Slabotna še se je Teopista vrnila, in je šla pod streho v svojo samotno izbo. Tu, ko je bila sama, so se ji solze curkoma po licah udrle. »Oh,« je dejala, in roke povzdignila in se na kolena vrgla, »iz srca te zahvalim dobrotljivi in usmiljeni Bog! Ti, vsegamogočni Bog, ki si Daniela iz levnjaka, in Jona iz trebuha morskega soma rešil, ti si tudi moja sina otel iz levovega žrela in iz volkovih zob; tebi ni nič nemogoče! Ti si tako obrnil, da sta se moja sina pred mojimi očmi spoznala in se veselita; da sem bila jaz, njuna mati, priča njunega velikega veselja, in sem ravno po njunem veselju tudi jaz dosegla veselje ji spoznati, veselje, v katerem vso revo in bridkost dolge ločitve lahko pozabim! Kakor ti potolažiš, tako ne zna nihče tolažiti; kakor ti oveseliš, tako ne zna nihče oveselovati. Tebi oče usmiljenja, ki si vir vse tolažbe in vsega veselja, tebi bodi večna hvala!«
Klečala je nekaj časa vsa zamaknjena v molitev. »Pa« — je potlej rekla, »kje je oče mojih najdenih sinov? Kaj se je le z njim zgodilo, ko moj sin Agapit nič ne ve od njega? Tudi Teopist menda, če sem prav slišala, in se mi ne le sanjalo, nič ne ve od njega. Ali so divje zveri, ko sta jim bila sina iz žrela izstrgana, morobiti očeta zgrable in požrle? Ali je morebiti ko jaz, v sužnost prišel, kjer mu vsako novo sonce prinese novo žalost? Ali morebiti da mu sonce že nič več ne sveti? Pa nikar tega, nikar! Moje srce mi pravi, da še živi. Ti, ljubi Bog! si ga gotovo ohranil, in otel iz vseh nevarnost in rev. Ti boš dokončal svoje delo, in kakor si mi dal spet najti sina, mi boš tudi očeta dal najti, da bo naše veselje popolno.«
Po tem je vstala in k oknu stopila. Od tod je svoja sina dol na dolini lahko videla. Drugi pri drugim sta stala, med častniki in vojaki, kakor da bi dalje pripovedovali, kako se jima je godilo. »Je že res,« reče njuna mati, vsa prevzeta od veselja, »ona sta, ona sta v resnici! Agapit s svojimi začrnelimi lasmi je ves lepe očetove postave, in rumenkasti lasci onega razodevajo mojega Teopista. Kako sta vendar zde zala in častitljiva moža moja sinova. Toda ne vesta še, kako neizrečeno ju ljubi materino srce. Pa kako ju čem prepričati, da sem ju pod svojim srcem nosila, da sta moja sina? Le k njima iti, in jima na ravnost reči: »Glejta, jaz sem vajina mati!« to ne gre. Te besede iz ust sužinje bi se jima prečudne zdele; v obleki uboge sužinje in po toliko letih bi me gotovo več ne poznala. Povedala jima bom najpoprej, da sem bila svobodna Rimljanka, in so me po krivici v sužnost prodali. To bi jo razsrdilo, v srce se bom jima smilila, in rada in zvesto me bosta poslušala. Potlej jima bom povedala svojo zgodovino; povedala jima bom, da sem blagega rodu in žena slovečega Placida, ki je hotel z menoj in s svojima sinkoma v Egipt pobegniti. Morebiti ji opomnim kakšne priprigodbe iz njunih otročjih let, po kateri se jima bo dozdevalo, da sem njuna mati. Ali morebiti je med vojsko kateri jak vojščak, kateri je še pod mojim možem služil, in me bo poznal, in in mi izpričal, da resnico govorim. Tako se bo na zadnje vse razsvetljilo, in imela bom veselje svoja sina prisrčno objeti in poljubiti.«
Teopista je zde zagledala, da gredo vojaki vsaksebi z zelene trate, in da se tudi častniki z nje pomikajo. Le njena sina sta se spet na klop usedla. »Zde,« reče sama pri sebi, »zde je pravi čas; zde grem, in se jima bom dala spoznati. Moj Bog! razsvetli me, in daj mi prave besede na jezik, da ju bom prepričala, da govorim resnico.« Si je utrla solze, in je tekla na vrt. Pa ravno je šla po brvi, ki je bila čez potok, kar se sina vzdigneta, in gresta dalje. Toda ne gresta proti hiši; po drugem poti skozi senčnati log sta se obrnila. Teopista se je brž spomislila, in naredi malo ovinka, da ji sreča. Srce ji je utripalo, in po vseh udih se je tresla.
»Blaga vojščaka!« jima reče s trpečo besedo, »ali vaji smem nekaj prositi?« Agapit jo pogleda v bledo obličje; pozna, da je jokala, in ji reče: »Ne boj se, in nič se ne tresi; srčno in z zaupanjem povej svojo prošnjo. Rada, če je le mogoče, ti bova pomagala.« Rekla je: »Rimljanka sem po rodu; pa po krivici so me od moža in od otrok odtrgali, in me v sužnost prodali.« »Kaj ne,« reče Agapit, »bi rada, da bi te midva iz sužnjosti rešila? Pa to ni v najin moči, to premore le vojvoda.« Rekla je: »Rada verjamem; pa prosim, poslušajta me vendar, kako se je z menoj godilo. Prepričala se bosta, da sem blage Rimske rodovine, in žena zde morebiti že pozabljenega, nekdaj pa od vseh češčenega vojvoda.« Tudi to, reče Agapit, »bo vojvoda najbolje presodil. Midva sva tuja v Rimu, in poznava le malo Rimske blage rodovine; našemu vojvodi pa je tvoj mož gotovo znan. K njemu se obrni s svojo prošnjo.« Rekla je: »Pa kako bi prišla do njega, in ali se bo pač ponižal, in poslušal ubogo sužnjo?« Bova midva zate prosila, reče Teopist, njen drug sin. Ves je dobrotljiv in priljuden, in ker se vidi, da so tvoje besede resnične, te bo gotovo uslišal. Ravno greva k njemu po njegove povelja; le z nama pojdi.
Te ponudbe se ni nadejala, nič kaj ji ni všeč. Stoji otrpjena, in ne ve, kaj da bi storila; rada bi se bila dala svojima ljubima sinoma v prijaznem pogovoru spoznati; in celo nič ni zde pripravljena s svojo prošnjo hoditi pred vojvoda, slovečega zmagovalca, kateri ji je popolnoma neznan. Pa njena sina sta rekla: »Čemu toliko pomišljevanja in omehčevanja? Nama se mudi, sva se že tako malo zapoznila. Kar z nama pojdi, pa bo! Take lepe priložnosti z njim govoriti, ne bo spet kmalu. Šla boš, sva ti poroka, skozi vse straže brez zadržka, in boš videla našega slovečega vojvoda, in gotovo ne pojdeš brez tolažbe in pomoči od njega.« IN naj pa bo, reče Teopista; sem vama prav hvaležna za to ponudbo, in grem z vama. Stotnika sta naglo stopila, in Teopista je šla za njima; srce ji je tolklo.
Trinajsta razstava.
Eustahi in Teopista se spoznata.
Stotnika sta se približala gradu, ki je vojvoda v njem prebival. Na vratih so po marmorjevih stebrih še visele zelene bršlinove in lorbarjeve veje z venci iz mnogoterih cvetlic. Straža, ki je ondi stala, pozdravi stotnika s spodobno častjo. Dobro se je maternemu srcu, Teopisti, to zdelo, in gre za sinoma po marmorjevih stopnicah v gornje poslopje, kjer je vojvoda stanoval. V veži ji je Agapit rekel postati, in je sam pred vojvoda stopil; pa je kmalu spet prišel, in ji mignil, da naj le gre preden.
Teopista stopi v njegovo stanico. Grozno brhka je bila. Stene so se svetile od zlata in marmorja, in tla so bile s pisanimi suknji pogrnjene. Eustahi, po vojvodsko oblečen, je stal pri visokem oknu, ki je na večer sonce skozi sijalo, ves je v svetlobi; zraven njega na mizi, ki je bila s škrlatom prepeta, je ležala njegova svetla čelada z rdečim perjem, slonokoščena in pozlačena vojvodska palica in meč z zlatem ročnikom.
Ponižno, kakor se sužnju spodobi, je Teopista za vratami obstala, in je hotela ravno spregovoriti, in svojo prošnjo povedati, kar spozna v vojvodi svojega moža, ljubega Eustahia. Zazdi se ji tako mlad, kakor ko je ženin v dan poroke pred njo stal. Ostrmi, se zgane, obledi, in gleda va-nj z nepremaknjenimi očmi. Potlej plane z razprostrtimi rokami proti njemu, in zavpije: »O moj mož!« Pa na polij pota se prestrašena ustavi, in obesi roke po sebi, kakor da bi hotela omedleti. Videla je namreč, da je njen mož več ne pozna. In jo je res prav ostro in z nekako nevoljo pogledal, ravno kakor da bi ji hotel očitati: »Kaj hoče to biti? Ali ni iz uma ta sužinja, ki so jo k meni pripeljali?« Njegova žena, je menil, je že pred veliko leti umrla; torej mu celo v misel ne pride, da bi bila ta sužinja njegova ljuba Teopista. Vendar stopi poln usmiljenja k njej, da bi se bolje prepričal o žalostnem stanu, v katerem si jo je mislil.
Ona pa je rekla: »Ah, moj preblagi, moj predobri mož! ali me tedaj več ne poznaš? Se sicer nič ne čudim temu; leta, nadloge in bridkosti so me, kaj pa da, zelo spremenile. Pa prosim, poslušaj me, preden me kakor tujko odpraviš! Take skrivnosti ti hočem povedati, katere so le tebi in meni znane, in iz katerih boš gotovo spoznal, kdo da sem. Rimska vojska ti sicer Placid, pa ime, po katerem te kristjani kličejo, in katero si dobil, ko si se h krščanski veri spreobrnil, je Eustahi. Spomni se tistega svetlega križa, katerega si v gozdu med jelenovimi rogi zagledal; tistih sanj, po katerih se je Kristus tudi meni razodel; tistega pobožnega škofa Joana, kateri je naju in najina otročiča ker v tihi noči, krstil. Oh, saj moraš vendar še vedeti, da je bilo meni pri svetem krstu dano imo Teopista, staremu najnih ljubeznivih sinkov ime Agapit in mlajšemu ime Teopist! Spomni se vseh nadlog, ki so po prerokovanju pobožnega škofa nad naju prišle, in sva jih z zaupanjem v Boga srčno in stanovitno pretrpela; spomni se, kako so nama črede poginile, kako so se spremenile najine polja v puščavo in najin grad v bolnišnico, kako so naju kmalu po tem tolovaji oropali; spomni se najnega žalostnega bega in tistega strašnega časa, ko so me na barki, — oh, srce se trga v meni, ko se ga domislim! — od tebe in najnih ljubih otročičev odločili. Vprašaj me po najmanjših okoliščinah teh zgodb, in vse ti bom povedala. Vprašaj me celo po besedah, katere si mi pri tej ali oni priložnosti govoril, in katerih razen mene nihče ni slišal, in vse ti bom ponovila; vse dobro hranim v svojem spominu. Verjemi, jaz sem tista Teopista, tvoja, žena, katero ti je nečloveški zamorec plakajočo in na pol mrtvo iz rok iztrgal; od tistega časa, že skoraj šestnajst let, sem vedno po tebi zdihovala, in sem ti svojo ljubezen in zvestobo čisto ohranila, in ti jo bom obranila do smrti. Kakor resnično si ti tisti, katerega so po Božjih sodbah te nadloge zadele; tako resnično sem jaz tista, katera jih je vse delila! Spoznaj me tedaj svojo zvesto ljubeznivo ženo, ki si z njo, akoravno le malo let, vendar le srečno živel, in si jo prisrčno ljubil. Tega nikoli ne verjamem, da bi ti, ki te je Bog višje kakor kdaj povzdvignil, in te s častjo in slavo poveličal, zde mene zaničeval in zavrgel, ki me je do stanu uboge sužinje ponižal! Ne, ne, tega ti ne moreš, preljubi, predobri Eustahi! Oh, moje srce je bilo vedno pri tebi, tudi ko sva bila ločena! Ne morem izreči veselja, da po dolgi ločitvi spet vidim tvoje obličje! In gotovo je doba, ko nama je Bog dal po hudih skušnjah se spet sniti, tudi tebi doba prisrčnega veselja!«
Eustahi je svojo ženo, ko je govorila, skrbno pregledoval. Bledo sicer je bilo v tem pretresu njeno obličje, in sužinje obleka jo je zelo pačila; vendar se mu je čedalje bolj znana dozdevala, in njena navadna prijetna beseda mu seže v srce. Spozna jo. Prečudni občutljaji ga obidejo, ko je ljubo Teopisto, katero je že skoraj šestnajst let mrtvo mislil, zde živo videl pred seboj. Čudi se, se veseli, misli, ves je skoraj iz sebe.
»Teopista,« zavpije, »res, ti si — ti, moja draga, moja preljuba žena, ki te nisem nikakor pozabil! Oh, v kakšni revi te najdem! Pa — Bog, on vsegamogočni, bodi zahvaljen in češčen, da mi te je spet dal! Vsa čast in slava, za katero mi jih je tolikanj novoščljivih, ni nič, ni celo nič proti veselju se te spet okleniti s svojima rokama.«
Oklenil se ji je, in ji močil lica z gorkimi solzami. Tudi ona je od veselja solze točila. Vse svoje nekdanje trpljenje sta pozabila; srečna se štejeta, povzdigujeta proti nebu oči in roke, in hvalita nebeškega Očeta.
Štirinajsta razstava.
Sina spoznata svoje starše.
Eustahi je bil neizrečeno vesel, da je svojo preljubo ženo našel. Toda kmalu mu je misel v svoja sina to veselje ogrenila. Teopista ga bo zde, je mislil, po njunih sinovih vprašala, in on ji ne bo mogel prikriti, da so mu ji zveri odvzele; in ta misel mu je bila ko težka skala na srcu. »Oh, dobra mati,« je rekel sam pri sebi, »kako kmalu se bo tvoje veselje spet v žalost spreobrnilo, ko zveš, da so zveri najina sinova, raztrgale!« Ko je to premišljeval, reče Teopista: »Zde pa, ljubi moj, deliva še s svojima ljubima sinoma to veselje! O, kako ji želi moje materino srce po tolikanj dolgi ločitvi spet objeti!« Eustahi zdihne iz globočine, in reče: »Ponižno v prahu, ljuba Teopista, moliva nezvedne, pa vselej modre in dobrotljive sodbe Božje! Najnih sinov ni več, zveri so jih raztrgale!«
Ali Teopista reče vsa vesela: »Ne, ne, ljubi Eustahi, se motiš! Tvoja sina še živita! Bog ju je otel iz žrela divjih zveri! Pri tej priči ju hočem živa pred te postaviti! Na tvoji strani sta bila v vojski, in sta se junaško bojevala! Brez njune srčnosti, brez njune ljubezni do tebe bi ti morebiti ne bil zmagal, in mi bi bili morebiti v sovražnikovih rokah!« »Teopista,« reče Eustahi, »kaj ti še v misel ne pride! Menda vendar nisi prerokinja!« Ona pa je tekla v vežo, in reče mladima vojščakoma: »Balita, vojvoda bi vaji rad!« Pelje ju preden, prime enega za desnico, enega za levico, ter pravi z velikim veseljem: »Glej, ta le mlada viteza sta tvoja sina! Ta-le z začrnelimi lasmi je tvoj Agapit, katerega ti je bil lev, in ta tukaj le z rumenimi lasmi je tvoj Teopist, katerega ti je bil volk vzel. Pa kaj jim morejo tudi deroče zveri, katerim je Bog varuh? Bog ju je otel, Bog ju je spet pred te pripeljal, pod njegovo roko sta se na tvoji strani bojevala. Nista drug drugega, ne tebe poznala; vendar sta tebi z močjo pomagala bojevati slavito zmago. Ravnokar sta se pred mojimi očmi brata spoznala; spoznaj ju zde še ti, srečni oče, ki si ju, da si ju nisi poznal, izmed tisočev drugih počastil, svoja hrabra sinova!« Eustahi se zagrozi, in reče: »Kaj, da ta junaka, ki sem danes lorbarjev venec med njiju podelil, bi bila moja sina? Tista dečka, ki sem ju z grozo zagledal v žrelu divjih zveri, kaj da bi bila od smrti vstala! O predobrotljivi, usmiljeni Bog, to veselje bi mi bilo preveliko! Še ne morem tega verjeti!«
Teopista pa reče: »Verjemi mi, dobri oče, da sta tvoja sina! Jaz se v tem nikakor ne motim, sem do trdnega prepričana. Pa čemu bi več govorila? Le dobro ju poglej! Glej ga, svojega Agapita, njegove oči, njegovo čelo, njegove usta, in sam povej, ali ni tebi enak, ali ni ves tvoj? Glej ti le svojega Teopista, njegove višnjeve oči, njegove rumene lase, ali ni ves svoji materi podoben, ko je bila še v cvetju svoje mladosti? Nikar tedaj več ne pomišljuj; tvoja sina sta, objemi ju!«
Razveseljeni oče več ne pomišljuje; objame zde Agapita, zde Teopista, in debele solze tako po njegovih licih. Uživa veselje dobrih staršev, kadar vidijo, da se njih otroci dobro vedejo. Pa tudi sinova prešine veselje, ko v častitem vojvodi, v svojem poglavarju, ki ga je vse spoštovalo in ljubilo, najdeta ljubeznivega očeta, katerega srce se v solzah topi.
Teopista, blaga žena in mati, je na strani stala, in se veselila, ko je videla očeta in sinova se objemati. Ne more se jih nagledati. Veselja solze ji igrajo po bledih licah, presrečno se šteje.
Sinova pa nista mislila, da njuna ljuba mati, po kateri sta kdaj dečka tolikanj milo jokala, in vedno zdihovala, tako blizu pri njih. To jima že celo ni prišlo v misel, da je bleda sužinja z objokanimi očmi, katero sta iz usmiljenja pred vojvoda pripeljala, njuna mati. V svojem pričujočem veselju sta to sužinjo popolnoma pozabila, in jo v nemar pustila, kakor da bi jo ne bilo.
Ali blagemu očetu se je to grozno čudno zazdelo; menil je namreč, da se je mati svojima sinoma, preden ju je preden pripeljala, dala spoznati. Torej je z vidno žalostjo in resnobo rekel: »IN kaj imata, preljuba sina! le za očeta solze in ljubezen? Ali ne bosta še druge sladke dolžnosti izpolnila? IN kako, da svoje matere še ne imenujeta? Ali več ne gori zanjo vajino srce, in ali bomo njo ločili od svojega veselja? — Me pogledujeta z zavzetjem in osupnjena! IN saj se bosta menda še vendar spomnila svoje matere, kako vaju je vajine otročje leta prisrčno ljubila! Teopist, ali več ne veš, kako te je takrat, ko si bil o našem begu na poti opešal, v naročji nosila? In ti, Agapit, ali si tudi ti pozabil, kako sta na barki oba zbolela, in kako vama je takrat Ijubeznivo stregla, cele noči pri vama prečula? Vsaj naše žalovanje in tarnanje, ko nam jo je tisti zamorec iz rok iztrgal, morata še pomniti! — Oh, godilo se ji je od tistega časa grozno hudo! Prodali so jo v sužnost, v kateri še zde koperni! Res, revna je zde in zaničevana! Pa se je bosta zato mar sramovala? Oh, po tem bi mi bilo ljubše, ko bi vaju z nobenem očesom več ne bil videl!«
»Ljubi oče!« reče na to Agapit, in prime za svoj meč, »le povejte nama, kje da je hudobnež, tisti grdi zamorec, ki je najin materi toliko žalega storil? Ta-le meč bom v njegovi krvi okrvavil! Vso njegovo drhal bom v kosce razsekal, da mater otmem!«
Teopist pravi: »Ljubi oče! ko veste, da so mati v sužnosti, zakaj jih pa nista že zdavnaj rešili? O, le naglo nama povejte, kje da jih hočeva iskati! Vsega do zadnje kaplje svoje krvi se hočem vanati, da le mater iz sužnosti rešim!«
Eustahi reče: »Kaj da je še ne poznata? Je li to mogoče? Pa — dali je ne poznata, sta jo že videla. Le poglejta, ta le je! No, ker je vaji moja sina predme postavila, postavim jaz zde vajino mater pred vaji.«
Sinoma se milo stori, ko svojo mater sužinjo zagledata. Kakor je pred doraslo njuno veselje, ker sta ravno v slovečem vojvodi, ki sta ga častila mimo vseh drugih ljudi, svojega očeta spoznala, tako ju zde pri vsem veselju, da sta svojo mater spet našla, njen ubožni in revni stan v srce zaboli. Veselje in žalost ju sprehaja, in ne moreta udržati milih solz. Mati pa stoji vesela ko v raje pred njima. Nekaj milega in ljubeznivega se sveti v njenem obličju in v njenih solznih očeh. In sinoma je, kakor da bi videla angela z nebes. »Mati, preljuba mati!« zavpijeta z enim glasom, in planeta, in se je okleneta okoli vratu, in ne z besedo, ampak le s solzami in pobožnimi pogledi proti nebesom dajeta svoje veselje na znanje. Oče pa reče v nezmeri svojega veselja »Na vse grlo bi zavpil, da bi ves svet silšal: O vi vsi, ki se Boga bojite, pridite, poglejte in zaslišite, kakšne velike reči je storil nad menoj, mojo ženo in mojimi otroci!«
Petnajsta razstava.
Mladi kmet.
Nekaj časa po tem reče Eustahi: »Moji občutljaji me zmagujejo! Tudi veselje slabi človeka, dostikrat še bolj ko žalost. Slabost mi prihaja. Stopimo malo iz hiše na hladni zrak!« Odpre duri, in gre s svojo ženo in s svojima sinoma na mostovž, s katerega se je lepo videlo po mestnih vrteh in po rodovitni planjavi. Molče stoje nekoliko časa ob kraju pri marmorjevih stebrcih. Bil je prav lep tisti večer. Hladna sapa je pihljala skozi bližnje jagnjede. Sonce je od prijaznega nebesa, od bližnjih vasi in od daljnih gora in gozdov ravno slovo jemalo. Eustahi pokaže na rdeče sončne žarke, ter reče: »O, kako velik je Bog v svojih delih! Pa kakor je velik in častitljiv v svojih stvarjenih rečeh, tako je tudi do človeka prijazen in dobrotljiv. On, ki nam je po tem razbeljenem dnevu tak hladen in prijeten večer dal, nam je tudi po bridkosti spet veselje podelil. Hvalite torej Gospoda, ker je brez konca ljubezniv in dobrotljiv.« Zde sede Eustahi s svojo ženo na marmorjevo klop na mostovžu, in sina prsedeta k staršem, vsak na eno stran. Potem reče Eustahi: »Zde vem, ljuba Teopista! da so tebe mornarji, ki so mi rekli, da si mrtva, v sužnjost prodali; tudi vem, da sta vidva, ljuba sina! iz žrela divjih zveri oteta. Ali kako se je to zgodilo, in kako je bilo kaj z vami toliko let, kar se nismo videli, tega še celo nič ne vem. Povejta mi to po večjem; vem, da bom tudi v tem mogel Boga hvaliti in častiti.«
Teopista pravi: »Nar prej, ljuba sina! povejta vidva meni in svojem očetu, kakšna je z vama, kar sem bila jaz od tistega neusmiljenega zamorca vama, in kar sta bila vidva od leva in volka svojemu očetu vzeta. Iz srca rada bi slišala, kako se je kaj mojima sinoma godilo.«
Na to začne Agapit od sebe pripovedovati. »Kako da me je lev,« pravi, »tam ob tisti reki zgrabil, in je z menoj v gozd zbežal, to so oče še videli, in mati poprej to le iz mojih ust slišali. Kako mi je bilo pri srcu, ko me je lev v žrelu imel, tega več ne vem, in menda tudi takrat nisem vedel. Ko sem se spet popolnoma zavedel, zagledam več sveč goreti. V kmečki bajti na postelji sem ležal, in več možakov, žensk in otrok, kolikor jih je moglo v bajto, je stalo okrog mene. V srce sem se jim smilil, in Boga so hvalili, da me je iz tolike nevarnosti rešil. Po moji obleki so sklepali, da moram iz daljne dežele in imenitnega rodu biti. Torej so me radovedni izpraševali, kako da sem zašel v ta gosti in pusti gozd, ki je poln ljutih zveri. Dolgo jim nisem mogel odgovoriti, kakor bi bili radi. Vsi so milovali mojega očeta in mojega bratca, in možje so sklenili, da ju pojdejo iskat. Toda noč je že pritisnila, in v gosto poraščenem gozdu bi se ne vedeli kam dati. Kakor hitro pa se je dan napočil, so se napravili na pot. Pridejo do tiste reke, in še jajčne lupine najdejo na bregu pod drevesom, kjer smo zadnjič obedovali; od očeta pa in od mojega bratca ne najdejo nikjer nobenega sledu. Žalostni se vrnejo in pravijo: Pred ko ne, so zveri moža in onega otroka raztrgale, ker se nista imela s čem ubraniti. Ko bi se bili ondi dolgo mudili, bi bili morebiti še kake njune kosti našli. Tam ob tisti reki je namreč grozno nevarno, žejna zverina daleč iz puščave hodi tja na vodo.«
»Kako pa sem bil iz levovega žrela srečno otet, so mi možje večkrat pripovedovali, in tudi, kar sem jim jaz takrat zamogel povedati, so mi potlej pravili. To se je tako-le zgodilo: Možje so v gozdu drva sekali, in so se ravno proti domov obrnili, kar jo lev, z menoj otrokom, v žrelu, ves plašen in spehan iz za-skale pridrvi. V hipu planejo srčni možje z namerjenimi sekirami nad leva, in eden njih ga s sekiro vseka. Pri tej priči me lev izpusti, se požene v moža, in ga hoče v svoji zlobi raztrgati. Toda oni možje pomagajo svojemu tovarišu. Vsak s svojo sekiro mahne po levu; curkoma mu kri iz ran lije, in zbeži s strašnim rjuvenjem.«
»Po tem me možje od tal vzdignejo. Zavedel se nisem sicer nič, pa bil sem še nepoškodovan. Niso mogli se prečuditi, da me lev ni umoril, in pa še celo ranil ne. Nekateri so menili, da to je od tod, ker lev, ko so ga moj oče podili, ni imel časa, da bi me bil pohrustal, temveč je naglo po gozdu tekel, in ravno še v pravi dobi njim prišel v roke. Nekateri so pa trdili, da me je lev, kakor druge ropne zveri, živega hotel svojim mladim prinesti, in se je torej skrbno varoval, da me ni ranil. To pa so vsi rekli, da me je Bog ohranil, in da ga zato vse svoje dni ne morem dovolj zahvaliti.«
»Po tem vstane med njimi prepir, kateri izmed njih da bi imel veselje me na svoj dom rejenca vzeti. Pa tisti, ki je prvi leva s sekiro mahnil, si tega veselja ne da odvzeti. prijazno me vzame v naročje, nese na svoj dom in položi v posteljo, kjer sem se počasi spet popolnoma zavedel, kakor sem povedal takoj v začetku.«
»Srčni drvarji so bili kmetje iz majhne vasi, onkraj gošatih gora, ki jo od morjal očijo, v globoki dolini. Vsi prebivalci v ti vasi so bili kristjani. Že pred več leti, ob preganjanju, katero do te oddaljene doline nobenkrat ni seglo, so bili krščanski duhovni vanjo pribežali, in so prebivalcem oznanjevali sveti evangeli. Dobri ljudje so ga z veseljem sprejeli, in pobožna krščanska občina je nastala iz njih. Vsem je v skrbi živeti ko dobri otroci edinega Očeta v nebesih, vsi se ljubijo med seboj ko bratje in sestre. Le mir in edinost je med njimi. Nikoli se ne razprejo zavoljo časnega blaga; drugi drugemu si z voljo podelujejo, kar imajo. Vsi so pridni, in se trudijo toliko pridelati, da morajo tudi starim slabotnim ljudem pomagati. Krščanska ljubezen, ona, lepo znamenje resničnih kristjanov, ne da bi trpinom njih trpljenje le polaj ševala, jim ga še celo slajšuje.«
»Tudi za otročji uk je bila tam vsa skrb. Krščanski duhoven, pobožen starček, ki si je tisto dolino v svoje prebivališče izvolil, in je mislil tam med tistimi dobrimi ljudmi svoje življenje skleniti, si je veliko prizadejal njih otroke poglavitnih resnic naše svete vere naučiti. On je tudi metle učil, in ker je bil izkušen mož, in je vedel, da jaz ne bom vedno v tisti dolini ostal, me je učil tudi še drugih umetnosti, ki so človeku koristne. Iz vsega srca je želel, da bi bil jaz dober kristjan in kdaj koristen mož na svetu, da bi bil časno in večno srečen.«
»Tudi sem mogel, ko sem odrasel, zjutraj pred zorom ali na njivo ali v travnik iti, in še tako težke kmečke dela opravljati. Bolj in bolj so mi šle izpod rok, in v njih sem se dobro utrdil, sem moč in krepkost pridobil. Tudi nisem pogrešal priložnosti poskusiti svoje srčnosti in kreposti, in se uriti. Divje zveri z gora, katerim je bila naša dolina, tako rekoč, odvzeta, so nas vedno nadlegovale, in posebne moči in urnosti je bilo treba jim črede na paši in vole v plugi ubraniti. Tako sem z zdravo dušo in zdravim telesom do verna dorasel. Marsikomu, vem da bi se tista vas revna in dolgočasna zdela; jaz pa sem v njej svoje mlade leta tako zadovoljno in srečno preživel, da nikoli noben mladenič v kraljevem poslopju ne tako.«
»Nikoli tudi bi ne bil verjel , da bom ta perjetne kraj kdaj zapustil. Kar pride od cesarja ukaz, iz te male vasi mladeniča v vojaščino postaviti. Ker je bilo namreč cesarstvo v nevarnosti, in je hudo šlo za vojake, so jih tudi v daljnih okrajnah cesarstva v vojake jemali. Ljudje v vasi so bili vsi prepadeni; zakaj vojskovati se in kri prelivati je bilo tem mirnim ljudem strašna misel. Pa zde ni bilo drugega storiti. Rimski vojak je že čakal novinca v vasi. Iz vseh hiš bi mogli vadljati, koga da bo zadelo. Očeti, matere in sestre so se tresli za sinove in brate. Tedaj se obudi v meni prečudna srčnost; želje iti v vojsko za svojo očetnjavo se vnamejo v mojem srcu. Saj so bili, sem sam pri sebi rekel, tudi moj oče vojak in so bili vendar tudi dober mož in pravi kristjan, kakor stotnik v Kapernavem ali kakor stotnik Kornelij, in veselilo me je, da morem dobrim ljudem, ki so me zverini odvzeli, in mi tolikanj dobrega storili, tudi kaj postreči. Torej sem stopil pred vojaka, in mu rekel: »Ni treba vadljati, jaz greni sam rad s teboj.« Vojak me pogledal, me na ramo potiplja, in vesel reče: »To je moško! Všeč mi je tvoja srčnost in velikost in vsa tvoja postava. Pripravi se le na pot, da pojdeš z menoj.« Pri odhodu sem še blagoslov prejel od pobožnega mašnika, in vsa vas je točila solze, in mi srečo voščila.«
»Kako da so ti priprosti kmetje, med katerimi sem doslej živel, dobri ljudje, in kako srečni bi bili lahko vsi ljudje, ko bi bili pravi kristjani, sem še le spoznal, ko sem iz tiste srečne doline med svet prišel. O, kakšen razloček je med njimi in širokem svetom! Tam v tistih mirnih bajticah ni slišati od pregreh, ki so med svetom vsakdanje. Tiste dobre duše ne vedo, kaj je laž ali goljufija in krivica. Na durih jim ni treba pahov in ključavnic, nikomur se ni bati tatvine. Tam ga nisem videl pijanca, ne slišal kletve, ali rotenja ali le nar manjše nespodobne besede. Mladeniči so pametni, spoštujejo stare ljudi, so čisti in pohlevni; deklice so vse nedolžne, krotke in ponižne. Tam nič ne vedo, kako hudoben je svet zunaj njih. Tudi jaz nisem tega vedel, in ko sem prišel potlej med druge ljudi, mi je bil greh kaj ostuden. On, sem dejal, oskrunja in spači človeško naturo; on je grda bolezen, katera telo oslabi, zdela, in zgodaj pod zemljo spravi, in dušo v brezen večne smrti pogrezne.«
»Posebno pa sem na poti tukaj sem velikokrat z žalostjo videl, kako je malo skrbi za otročji poduk. Sem prišel v marsikatero hišo, in ondi videl, kako starši in posli otroke pohujšujejo in pačijo. Se smejejo slabim nagnjenjem in strastim, ki se v otrocih obudujejo, in jih neumno izgovarjajo; vsa hiša se mora vdati njih trmi, in jim pokorna biti; jih jemljo na pojedine in ples, kjer se veliko hudega vidi in sliši. Moji ljubi starši, vem, bi bili z menoj in mojim bratom vse drugače ravnali. Pa ko sem videl tiste spridene otroke, sem mislil: Ali bi ne bilo veliko bolje, da bi takega nesrečnega otroka lev ali volk tako nepokvarjenega ko mene unesel med dobre ljudi, kjer bi bil bolje zrejen, in bi se v zdravje duše in telesa privadil molitve in dela?«
»Kako se mi je dalje godilo, je očetu in bratu znano; nekaj vendar moram povedati, česar mati še ne vedo. Kmalu ko sem prišel v vojaščino, in sem se z veliko drugimi novinci v orožji uril, so me vojvoda med svoje životarje vzeli. Oh, kdo bi si bil takrat mislil, da so to moj oče! Vedel sem sicer, da je vojvodi Placid ime. Pa da je to ime mojega očeta, nisem vedel; to samo sem vedel od svojih otročjih let, da so moja mati mojemu očetu le Eustahi rekli. V vsakdanjih malih bojih, ki so bili še pred velikim bojem, sem bil zmeraj prav srečen, in ko je stotnik naše trume od puščice ustreljen padel, so vojvoda mene stotnika postavili. Moj brat je prišel z drugim krdelom novincev. Tudi njega so vojvoda za životarja izvolili, toda k drugi trumi poslali, in v kratkem je bil tudi on stotnik. Takrat sva se seznanila, ker sva se večkrat videla; pa kdo bi mislil, da sva si brata! Sva se sicer tudi večkrat pogovarjala, toda le od svojih vojaških opravil. Še le danes, ko so pogovori ravno tako nanesli, da sem jel od svoje mladosti pripovedovati, sem jaz po nevede razodel skrivnost, da sva si brata.«
»Pač modro in čudno je Bog obračal, da smo se spet vsi našli in spoznali! O, kakšno veselje je to, da sva se midva, ki sva že zdavnaj znana in prijatelja, zde brata spoznala; kakšno veselje, da sva v močnem vojvodi, ki so danes lovorjeve vejice med naju podelili, svojega ljubeznivega očeta našla; kakšno neizrečeno veselje, da so nama oče še najino ljubo mater pokazali! Po vsi pravici smeva reči! To je dan, ki nama ga je Bog pripravil; veselimo in radujmo se!«
Šestnajsta razstava.
Mladi pastir.
»Z menoj,« reče na to Teopist, »je bila skoraj ravno taka. Ko me je volk vzel in nesel, to so oče še videli. Dva jaka pastirja sta me volku iz žrela rešila. Iskala sta ovna po gošči, ki se je bil izmed drobnice izgubil; kar zaslišita otroka jokati. Postojita in pazita, od kod je jok, kar ugledata volka, ki je plašen po tolovajevo z menoj bežal. Imela sta kocastega psa pri sebi, kateri se volka ni bal. Tega pošujeta, in pes skoči srd na volka, in ga popade za vrat. Tedaj me je volk spustil iz žrela, da bi sam svojo kožo branil. Toda pastirja priletita s sulicami, in ga prebodeta, da na mestu obleži. Potlej se ozreta po meni. Volk me je le za obleko držal, in nisem bil nič poškodovan, ne okrvaven, ne ranjen. To videti sta bila zelo vesela, in sta Boga hvalila.«
»In eden pastirjev me je vzel, in nesel na svoj dom. Doma, ko me je bil strah minil, in sem spet mogel spregovoriti, me je izpraševal, kako sem v tisti gozd zašel. Povedal sem, kako se nam je godilo, kako je mojega brata lev, mene volk očetu vzel, in kako so oče tam ob reki sami ostali. Ko bi ne bilo že zamujeno, reče pastir, bi šel očeta iskat; pa oh, gotovo je že tudi tvojega očeta kakor tvojega brata kak lev ali volk požrl! Tisti kraj ob reki je, tako rekoč, shajališče divjih zveri, in ako nima kdo drugega orožja kakor kakšen tlesk ali kol, se jim ni v stanu ubraniti.«
»Pastir, ki me je bil na svoj dom vzel, in mi je več ko stokrat povedal, kako sem bil otet, je bil kristjan, prav pobožen in pravičen mož; njegova žena je bila ravno tako pobožna in dobra duša. Obema sem se smilil, in ko sem jima povedal, da mi je Teopist ime, po našem jeziku Bogoverni ali Bogozvesti, sta se zelo razveselila, ker sta iz tega spoznala, da sem krščanskih staršev. Sklenila sta me rediti s svojim malim sinom, ki je bil mojih let, in sta me rada imela ko svojega lastnega otroka.«
»Po gorah semtertja je prebivalo več pastirjev, ki so bili vsi kristjani. Tudi semkaj je bilo prišlo ob preganjanju nekaj krščanskih duhovnov, in eden njih je bil tukaj ostal, da bi to krščansko občino vladal. Veliko ljubezen je imel do nas otrok, veselo nas je učil krščanskih resnic in tudi še drugih koristnih reči. Tedaj sem zelo tako ko moj brat Agapit doraščal, in ne bom tega nadalje pripovedoval.«
»Pastir, kateri me je s svojim sinom kojil, je imel obilno drobnice. Ko sva dečka večji prihajala, sva mu mogla pomagati drobnico pasti; ko sva pa odrasla, in sva bila že toliko močna in urna, da sva jo mogla zverini braniti, je zavoljo starosti marsikdaj doma ostal, in je vso skrb za živino nama mladeničema izročil. Enega dne tedaj sva drobnico daleč v gorje zagnala. Na večer narediva ogenj, nekaj da bi si večerjo napravila, nekaj pa da bi si zveri, ki se ognja boje, od drobnice odvrnila. Pri ognju sede kremljava prijazno, bilo je že zelo o mraku, kar najin veliki pes, ki je pred nama ležal, po koncu skoči, in začne hudo lajati. Bil je še ravno tisti pes, ki je bil nekdaj volka tako močno zgrabil. Precej star je že bil; pa zavoljo svoje zvestobe je imel še živež pri hiši. Tudi drugi psi se oglase; in lajanje se razlega vse prek. Kak volk se bliža, sva menila, in vstaneva, in seževa vsak po svojo sulico; pa — le kdo bi si bil to mislil! — oborožen vojak jo maha proti nama. Vse kaj posebnega je bilo to v teh samotnih gorah. Z vojakom gre moj rednik, in je ves prepaden in žalosten. Mladeniča si nisva mogla umeti, kaj da bi bilo; pa sva kmalu izvedela.«
»Tudi naša soseska je mogla vojaka postaviti. Tisti popoldan že je bil vojak vse mladeniče, kar jih je moglo meč sukati, z njih očeti zbral pod veliko lipo, kjer se soseska shaja, in je bil ukazal vadljati, katerega bo zadelo. Ker se je vojaku mudilo, in ni strpel, da bi bil stari pastir svojega sinu poklical, je oče mogel zanj vadljati. In ravno njega je zadelo, in vojak je zde prišel, da bi ga takoj seboj vzel.«
»Ko je dobri mladenič to slišal, obledi ko mrlič in staremu očetu stoje solze v očeh. Ali jaz rečem vojaku: Pustite tega, mene vzemite! Jaz pa sem rad vojak! Ko sem videl vašo čelado in sulico blisketati se pri najnem ognju, se mi je srce srnejalo. Moj oče so bili tudi vojak, in so tudi imeli čelado in sulico doma. Res, jaz naj grem za svojega prijatelja z vami! To je bilo vojaku všeč. Posmeji se mi, in reče: Aha, kakršni stari, taki mladi! Si jak mladenič! Pojdi le z menoj! Te imam raje ko onega zelenca, kateri se trese ko šiba.«
»Mojemu redniku in njegovemu sinu se udrejo solze po obrazu, toliko sta vesela. Ah, je dejal stari pastir, to bi bila pa vendar prevelika ljubezen, da bi za drugega šel v vojno! Jaz pa sem rekel: To ni nič več, kakor kar sem dolžan. Še le večji hvalo sem vam dolžan za to, kar ste nad menoj storili. Kaj mi niste življenja oteli, in me zredili? Če v vojni tudi umrem, in za vašega sinu, ki mi je drugi brat, življenje dam; bodi to moja hvala za ljubezen, katero ste mi storili. In pa saj se spodobi, da krisjani iz ljubezni drugi za drugega življenje dajo kakor je Kristus svoje življenje dal za nas vse.«
»Stari mož mi je rekel jokaje: Če je taka, moj sin, pa pojdi! Bog ti je dal toliko srce. Bog daj, da bi bil tudi junak kakor David, ki ga je Bog od drobnice v vojsko poklical, in da bi tudi pri vojski dober in pobožen ostal kakor David! Morebiti da je tvoja sreča, da pastirsko palico s sulico premeniš; meni se celo vse tako zdi, da ti bo to srečo prineslo, da ti bo Bog tvoje lepo dejanje povrnil. On bodi tvoj šit, in naj te reši iz vseh nevarnosti, v katere boš prišel. Mi je dal še svoj blagoslov, in šel sem z vojakom.«
»Dobri pastir je imel pač prav, njegove besede so se izpolnile. Da sem šel za svojega prijatelja v vojsko, to je bila moja nar večji sreča; kakor je bila tudi sreča mojega brata, da je šel za drugega v vojsko. Bog je naju mlada vojaka semkaj napeljal, kjer sva se brata spoznala, in sva našla še očeta, in mater. Obilno nama je najino ljubezen povrnil. Njemu bodi vsa čast in hvala!«
Sedemnajsta razstava.
Sužinja.
Teopista mati se je s solznimi očmi proti nebesom ozrla, in reče: »O pač res, usmiljenemu Bogu bodi čast in hvala; da je vaju, preljuba moja sina, tako prečudno otel, in doslej tako dobrotljivo za vaju skrbel! Pa poslušajte zde še, kako je nebeški Oče tudi mene otel, in zame dobrotljivo skrbel, kako je tudi nad menoj svojo neskončno ljubezen pokazal.«
»Še pomnim v živo,« je zde začela, »kako je tisti nečloveški zamorec tebe, ljubi Eustahi, moja draga sina iz barke na samotno pustoto porinil, in mene s silo iz tvojih rok iztrgal, in na barki pridržal. Ko sem se bila iz omedlevice zbudila, in sem se spet zavedela; se je nezdušni zamorec, kateremu so bili denarji bog, in zlasti njegove nebesa, pred me na kolena vrgel, in me je prosil odpuščanja, ako je s teboj in mojima sinoma pretrdo ravnal, in je dejal, da je to le iz ljubezni do mene storil.«
»Kako ti more,« je rekel, »tisti mož še pri srcu biti! On je cel berač, jaz pa sem bogat. Imam dovolj zlata in srebra, biserov in dragih kamnov; izbiri si zase, kar koli hočeš, in ti bom dal. V škrlat te bom oblačil, in ti dal jesti in piti, kar boš koli hotela. Deset črnih suženj ti bo streglo, ti pa boš kraljevala čez moje srce. Ali si moreš kaj bolj častitljivega misliti? Podaj mi tedaj svojo roko, in prvoli. Zavrnila, se ve, sem ga z grdo, in mu pokazala, da študim njegovo ponudbo. Pa dva dni še mi je veliko prizadeval, mi je zde obetal, zde pretil, da bi se vdala v njegovo voljo. Saj te vzamem, je rekel; glej, kolika sreča se ti ponuja! Ne vem, kako moreš tako neumna biti, da se je braniš.«
»Tretji dan zjutraj je spet pred me stopil, in me je prijazno vprašal, kako da mi je, in ali sem se že premislila. Pa v mojih solznih očeh in v vsem mojem obrazu je bral, da mi je še zmeraj zoprna njegova ponudba; tedaj je rekel srdit: Zde sem pa že sit tvojega vednega jokanja in odrekovanja; tudi ni treba, da bi se ti prilizoval, ali te le s praznim pretenjem strašil. Do večera ti dam še odlog, premisliti, in pred tudi mojega obličja ne boš videla. Ko bo pa sonce v zatonu, se nadejam dobrega odgovora. Hudo me je pogledal v svoji togoti, in je šel s strašnim pretenjem v svojo stanico, ki jo je na barki posebej imel, in je vrata za seboj zalopnil, da se je vse streslo.«
»Sem bila vesela, in sem imela vsaj ta dan mir pred njim. Sedla sem v kot barke, se zavila v svojo pečo, in bridko sem jokala, ter k Bogu molila, da naj bi mi odvrnil silno nevarnost. V tem je dan prešel. Sonce se je nagnilo, njegovi zadnji žarki so že v morje utonili; pa grdega trinoga ni bilo. Videla sem mornarje vse nepokojne in oparjene semtertja hoditi, in šepetajo in zmajujejo z ramami in glavami. Nisem vedela, kaj bi to pomenilo, vendar se mi je nekoliko upanja v srce zasvetilo. Kar zaslišim, da je lastnika barke huda vročina perjela, in da mu je hudo. In res sonca ni več videl vzhajati, še tisti večer je umrl. Ta naglo smrt, sem si mislila, je očitna kazen njegovih hudobij, in sem Boga hvalila, da me je otel.«
»Mornarji so bili izgube svojega gospodarja zelo žalostni, in name jezni. Jaz, so vpili, sem kriva njegove bolezni in smrti. Se strenejo, imajo svet, in me sklenejo prodati v sužnost. Tako, so dali, se bomo nar bolje maščevali zavoljo smrti svojega gospodarja; s skupljenimi denarji pa si bomo svojo žalost nekoliko pregnali. Pa niso si upali me peljati v primorsko mesto, kamor je bil njih rajnki gospodar namenjen, in od koder so bili oni in njih gospodar; zavili so jo v drugo primorsko mesto, kjer se jim ni bilo treba bati nobenega izpraševanja, od kod da imajo pravico me v sužnjost prodati.«
»Prišli smo v to mesto, in mornarji me takoj na trg postavijo na prodaj. Cena je bila precej velika. Nekdo, ki je s sužnji kupčeval, me je vprašal, kaj pa znam vse delati da bi videl, ali sem toliko vredna ali ne. V svoji mladosti sem se bila vseh ženskih del naučila, ki so bile blagorodni Rimljanki potrebne. Vse sem mu povedala, kar sem menila, da si bom s tem svoj težki stan kaj polajšala. Kupcu je bilo, kakor sem potlej izvedela, od bogate hiše naročeno, da naj skusi sužinjo dobiti, katera bi bila teh del dobro vajena. Torej je rekel: Če je vse res, kakor govoriš, si vredna tega denarja, ako mi pa lažeš, ti bom kar vrat zavil. Ali še ostaneš pri svoji besedi? Potrdila sem mu. Tedaj je lakomnim mornarjem denarje na desko naštel, katere so veselo pobrali, in se vrnili na barko.«
»Kupec me je peljal v majhen hram, je ravnal še precej spoštljivo z menoj, in me ni pustil v ničemer pomanjkanja trpeti. Bil je vesel, da je tako dobro kupčijo storil. Čez nekaj dni je šla tropa težko obloženih vebljudov od ondod; tudi jaz sem bila, kakor drugo blago, na vebljoda posajena, in v to mesto prinesena. Ko so veblodi obstali pred hišo, kamor je bila vsa klada namenjena, pride brž gospodar, prebere kupčevo pismo, zmaje z glavo, in se namrdne, ker se sem mu predraga zdela. In res je kupec, kakor sem potlej slišala, zame trikrat večji ceno postavil, kakor je bil on zame dal. Vendar pokliče gospodar svojih slugov enega, in reče: Pelji to sužinjo do gospe, in reci, da, naj jo poskusi . Ako res zna, kar mi je pisano, bi se dalo še vendar kaj obresti dobiti pri tej kupčiji; če pa ne, bom to dragino takoj z veblodi nazaj poslal.«
»Na to se je nevoljen spred mene obrnil, in je šel drugo blago pregledovat. Sluga pa me je peljal v brhko stanico. Gospa je sedela na lepo oblečenem stolu, in pred njo na mizi je bilo vse polno dragih biserov, izmed katerih je nar lepše in nar debelejše na zlate niti nabirala. Bila je priljudna in krotka videti; pri vsem lisku okrog nje je bila po domače oblečena, vsa ponižna in pohlevna. Ko me je ugledala, se je zelo začudila, me je pregledovala z milim očesom, in prijazno opraševala. Takoj po prvih besedah sem dobila nekako zaupanje do nje, in sem brez pomišljevanja odgovorila na njene vprašanja, in vse odkritosrčno povedala. Pa preden sem izgovorila, je vstala, z razpetima rokama k meni planila, me objela, kuševala in ljubo sestro imenovala. S prvega sem se grozno ustrašila, kmalu pa se je ta strah v veselje spremenil. Bila je kristjanka, toda zoper voljo svojega moža, in ko je iz mojega govorjenja spoznala, da sem tudi jaz kristjanka, me je sestro imenovala. O, že dolgo, je rekla, sem k Gospodu molila, da naj mi pošlje krščansko prijateljico, ki jo potrebujem v svojem stanu! Zde tedaj je uslišal mojo molitev, bodi mu čast in hvala!«
»Rekla mi je usesti se zraven nje na stol, in me je prosila, da naj ji bolj natanko povem, kako se je z menoj godilo. Vse sem povedala, in pazno in s solzami v očeh je povest poslušala. Neizrečeno jo je veselilo slišati, kako prečudno je Bog tebe, ljubi Eustahi! in pa mene h krščanski veri poklical. Mojim ljubim staršem in meni, je rekla, je bil sveti evangelij že pred več leti oznanjevan, in oče, mati in jaz smo bili vsi en dan krščeni. Ker so moji stairši s škrlatom kupčevali, so mi dali ime, Lidija, v spomin tiste Lidije, ki jo je sveti Pave k krščanski veri pripravil, in je bila tudi škrlatarica. Bilo je takrat že skoraj eno leto, kar sem se bila omožila, in kar so bili moji starši meni in mojemu možu to le hišo z nekaj blagom prepustili. Moj mož pa je bil takrat daleč od doma po kupčiji, ko smo bili krščeni. Ko je domov prišel in izvedel, da smo kristjani, se je zelo ustrašil. Ali ne veste, je rekel, kako strašno kristjane povsod preganjajo? Videl sem po svetu jih neusmiljeno moriti. Tedaj smo tudi mi v nevarnosti priti ob vse svoje premoženje, in pa še celo ob življenje. Vendar nam je pa obetal, da se bo tudi on dal krstiti, kadar bo to brez nevarnosti mogel storiti.«
»Kmalu po tem so moj oče umrli. Moj mož je dobil zde vse blago v roke, in torej se je vedno izgovarjal, da ima s kupčijo preveč opraviti, in ne utegne misliti v krščansko vero. Oh, le to mu je bilo v čisli, kako bi si za ta svet zakladov nabral, za nebeški zaklad pa mu ni bilo mar! Ko so jeli tudi tu v tem mestu kristjane preganjati, in grozovitno tezati in moriti, je bil v svojem strahu ves omoten. Le ime Kristus naj vse z materjo izrekli, se je že po vseh udih tresel. Trdo nam je prepovedal hoditi k Božji službi, ki jo imajo kristjani še semtertja skrivaj; še tega ni pripustil, da bi bile kake kristjane v mestu obiskale, ali da bi bili oni k nama hodili. Mojo mater in mene je to, kaj pa da, zelo bolelo; bridko vse velikokrat na tihem jokale. Pred tremi meseci je Gospod Bog tudi mojo mater k sebi poklical, in zde sem bila sama, odločena od vseh krščanskih prijateljic, v prebridki žalosti. In tedaj lahko veš, je rekla, — in solze so se ji po licih udrle, — kako sem vesela, da dobim v tebi krščansko sestro! Pred svetom sicer in pred mojim možem moraš ti biti moja sužinja, in jaz tvoja gospa; ko bomo pa same, si bova sestri.«
»Pokazala mi je svoje otročiče, dve ljubeznivi deklici in majhnega dečka, in je rekla: Te moje otročiče mi boš pomagala za nebesa zrediti. Oni so mi ljubši ko biseri tam le na mizi, ljubši ko vsi zakladi mojega moža.«
»Potem je Lidija z menoj govorila od umetnosti, zavoljo katerih me je njen mož kupil. Njeno posebno delo zraven gospodinjstva je bilo škrlat in tančico za prodaj pripravljati; tudi je sužinjam, ki so pisane sukna in platna tkale, ali zlato vanje vdevale, očrte in obrise dajala, in pridno pregledovala, ali vse prav delajo. Šla je po več obrisov, in mi je dala na zbiro, po katerem obrisu hočem delati. Izbrala sem si enega, kateri mi je bil nar bolj všeč, pa je bil tudi nar težju. Škrlat je bil mnogoterno z zlatom opisovati. Oh, bi ne bila nikoli verjela da bom z delom, katero sem nekdaj le za kratek čas imela, še vsakdanji kruh mogla služiti! Pač je prav, sem si takrat mislila, da se človek v mladosti česa nauči! Ko je čez nekaj časa gospodar prišel gledat, kako kaj delam, je bil z mojim delom in zlasti z mojo urnostjo prav zadovoljen, in me je pohvalil. No, no! je rekel, denar, ki sem ga zate dal, ni zavržen.«
»Odslej pa sem mogla od jutra do trde noči neprenehoma delati, in od bleščečega škrlata in zlata so me jele oči boleti. Lidija je svojega moža večkrat prosila, da bi mi dal vsak dan vsaj kakšno uro počitka, pa zastonj. Enega dne pa me je vzela seboj na vrt. Nekaj zelij je na njem prav slabo rastlo. Rekla sem ji, kako bi ji bilo treba postreči, in kako bi se lahko ves vrt olepšal, in to še z dobičkom. Lidija jo to takoj svojemu možu povedala, in ga je napravila, da je vrt v mojo skrb izročil. Naj bo no, je rekel; čas, ki ga bo v to obrnila, vsaj ne bo popolnoma izgubljen, nama bo morebiti še prav zadel. Podstopila sem se vrta, stregla sem revnim zeljem, in kmalu so se opomogle, in lepo rasle. Tudi sem marsikaj na vrtu prenaredila, in vsem, ki so prišli na vrt, je to dopadlo. Kar očem dobro da, je rekel gospodar, in veliko ne velja, je zmeraj nar bolje. Teopista naj ima le še v prihodnje vrt v skrbi. Tiste dve uri, ko sem bila po tem vsak dan z Lidijo na vrtu, ste bile moj počitek.«
»Gospodar je kmalu spoznal, da sem kristjanka. Pa mi tega ni dal nikakor na znanje; samo da je včasih rekel: Kristjani so nar zvestejši, volnejši in pridnejši sužnji; pa za kupca so vendar le nevarna reč. Če jih vržejo med zveri, ali jih sežgejo; kdo mu povrne denar, ki ga je zanje dal? Lidija je pa vendar zmeraj upala, da bo še krščansko vero sprejel. Oh, je večkrat rekla, potlej bi bil najin zakon še le popolnoma srečen, potlej bi bilo v naši hiši ko v nebesih.«
»Enkrat je Lidija hudo zbolela, vsi v hiši smo mislili, da bo umrla. Tedaj je svojega moža prosila, da naj k njeni postelji pride. Neizrečeno težko ga je to stalo; ko pred posvetni ljudje, se je smrti grozno bal. Vendar je prišel, in ves prestrašen stopi pred njeno posteljo. Videti, da je vedrega obraza in vesela, se je zelo zavzel. Mu ni šlo nikakor v misel, kako da je smrti vesela, in je rekel, da se mu to prav čudno zdi. Ona pa je rekla: Ljubi moj! zato sem smrti vesela, ker sem kristjana. Oh, jaz pa želim, da bi bil tudi ti kristjan! Glej, vse blago, ki ga imava na tem svetu, moram zde zapustiti, in tudi ti ga boš kdaj, morebiti kmalu, mogel zapustiti. Pa vem dobro, da me na onim svetu boljši zakladi čakajo; o, da bi le še ti v Kristusa veroval, in se spreobrnil! Prosim te, ljubi moj, stori to!« »In še nekaj te prosim, je rekla, in pokazala svoje otročiče, ki so ob njeni postelji jokali in zdihovali. Te najine otročiče sem dozde krščansko vero učila. Ta vera, vem, je nar drajži dar, ki jim ga moram zapustiti. Oh, nikar jim ga ne jemlji! Teopista je kristjanka kakor jaz. Ona je bila druga mati mojim otročičem, in bo tudi v prihodnje. Pusti jih, ko jaz umrem, v njenih zvestih rokah. Predragi moj, obljubi mi to, in bom veselo umrla! Njeno vedro obličje, njen mir in pokoj, njena ljubezniva skrb za otroke moža zelo ganejo. Obljubil je njeno zadnjo prošnjo izpolniti, in v joku je šel od nje. Lidija je potlej ozdravela. Pa njenih besed mož ni pozabil. Zde je krščanstvo raje trpel; večkrat je zvesto poslušal, ko vse z Lidijo o krščanskih resnicah govorile. In ko je preganjanje kristjanov po cesarjevem povelju nehalo v našem mestu, je Lidijo celo pripustil k Božji službi kristjanov hoditi, in jaz sem jo smela spremljati, kar je naju neizrečeno veselilo.«
»Kar je preganjanje kristjanov minilo, se je v našem mestu veliko reči spreobrnilo. Veliko mož in žen, tudi ljudje imenitnega stanu, so zde krščansko vero očitno pričali; še več jih je jelo k krščanskemu uku hoditi, in so tudi sprejeli krščansko vero. Njih spreobrnjenje tudi ni bilo brez sadu, prineslo je temu mestu velike dobrote. Tako, postavim, so zde z ubogimi, zatiranimi sužnimi, naj so bili kristjani ali ne, veliko usmiljenejši ravnali. Nekateri kupci in premožni gospodarji so dali svojim krščanskem sužnim svobodnost. Pa našega gospodarja, dasiravno se je Lidija veliko prizadejala, ni bilo mogoče sprositi, da bi bil vsaj meni dal svobodo. Večkrat je sicer to obljubil, pa je le zmeraj od dne do dne odlašal. Še celo toliko se ni dal sprositi, da bi bila smela sužinje oblačilo sleči, in se nositi ko svobodna. Menda se boji, da bi mu ne ubegnila, ko bi ne bila ko sužinja oblečena. Tudi se še ni dal krstiti. Zmeraj ima pred še kako posebno opravilo opraviti, in preden je to opravljeno, se vidi že spet v kako drugo še potrebnejša opravilo zahomotanega. Tako težko je lakomnemu bogatinu priti v nebeško kraljestvo. Pa kakor sem koli marsikaj hudega pretrpela od lakomnega in skopega moža, sem pa v družbi blage Lidije vendar tudi veliko veselja užila. Bila sem pri njej le na videz uboga sužinja; v resnici pa mi je bilo dobro, in sem se marsikdaj v Bogu veselila.«
Ko je bila Teopista svoje zgodbe dopovedala, je začel tudi Eustahi pripovedovati, kar se mu je bolj posebnega prigodilo, in reče: »Najine prigodbe, ljuba Teopista! in prigodbe najnih sinov so delo Božje previdnosti, čudo Božjega usmiljenja.«
»Kako svetle so mi zde vse pota, po katerih nas je Bog vodil, in katere so mi bile pred tolikanj temne! Tam v puščavi, postavim, sem se tolažil s tem, da, kdor v Boga zaupa, se mu odprtega levovega žrela ni treba bati; in ste mi vendar takoj takrat zveri moja sinova vzele. Tega takrat nisem razumel. Pa ali ni Bog mene pred levovem žrelom ubranil, in kar je še več, ali ni mojih otročičev iz žrela ljutih zveri pre čudno otel? In ali ni imel Bog v tem, da mi ji je pustil odvzeti, in v vsem, kar je z nami storil, nar modrejših in ljubeznivših namenov? Oh, ko bi bila midva, ljuba Teopista, svoje premoženje zmeraj v pokoj posedla, in v stari zvezi s svetom ostala, ko bi bila kakor prej zmeraj imenitne gostije imela, in le v kratkočasnih družbah veselja iskala, kako lahko bi bila spet v svoje poprejšnje grehe zašla, in bi drugega ne imela od resničnih kristjanov ko prazno ime! Tudi za otroke je v veliki hiši, kjer se vse po velikem godi, velika nevarnost, in gotovo bi svojih sinov ne bila mogla tako dobro vzrediti, kakor sva želela. Ali Bog je vse drugače in bolje obrnil. Nama je odvzel najino premoženje, najine imenitne prijatelje, cesarjevo ljubezen, naju je ločil drugega od drugega in od najnih otročičev, in obložil s trpljenjem. Jaz sem kot priden kmet za plug držal, in skušnja me je učila, s kakim trudom si mora kmet svoj kruh pridobiti. V samoti, daleč od svetovega šuma sem se učil Boga in sebe še le prav spoznavati; Jezusov sveti nauk se je bolj in bolj mojega srca perjemal. Ti, ljuba Teopista! ki te je svet nekdaj tolikanj čislal, si mogla uboga sužinja biti; pa take nadloge so ogenj, ki nas očiste od madežev skrivnega napuha. In tudi najina sina sta prišla k ljudem, pri katerih sta se naučila moliti in delati, in sta bila obvarovana vseh nevarnost spačenega sveta.«
»Pa ne le nam, ampak tudi drugim je iz našega trpljenja sreča in blagost izvirala. Meni je Bog dal kmete v tisti dolini v dobro, Bogu perjetno ljudstvo spreobrniti. Ti, Teopista, si v hišo, kjer si živela, Božji blagoslov prinesla. Najina sina sta se svojim dobrotnikom hvaležna izkazala, ko sta dobrovoljno v vojake šla; zdrava in utrjena na kmetih sta cesarstvu v vojski k zmagi pomagala. In mimo vsega drugega smo se po tolikem trpljenju vsi spet srečno sešli; nar večji blagost in veselje pa nas čaka še le v nebesih.«
»Tako ima tisti svetli križ, ki sem ga takrat v gozdu videl, pa le spet pomen za nas. Nar poprej sicer je pomenil, da je križ, ki je bil pred nepošten in znamenje prekletstva, zde po trpljenju in smrti Jezusa Kristusa pa znamenje njegovega veličanstva in naše blagosti. Ali tisti svetli križ je tudi to še pomenil, da morajo tudi križi, ki jih mi na-se vzamemo, in z voljo nosimo, nam biti v čast in blagost. Vsak križ, ki nas zde teži, delaj nam tudi še toliko sramote in bolečin, nam bo nekdaj v čast, in nas bo ravno tako s častitljivo svetlobo obdal, kakor je mene tisti nebeški križ v gozdu obdal.«
Žena in sina so mu to potrdili, so bili veseli preteklega trpljenja, so hvalili Boga, kateri človeka po temi k luči, po križih k sreči, po žalosti k veselju pelje.
Med tem se je noč storila. Luna sije prijazno na nebu. Vse je tiho, le bližnji potok, ki lune luč v njem miglja, šumi kratkočasno. Lepo diše cvetlice iz bližnjih vrtov, ko drage dišave puhti, njih duh nakvišku; pa še lepše kipe občutljaji hvale in češčenja iz teh blagih src proti nebesom.
Zde se je Eustahi vzdignil, in reče: »Noč se je naredila, služba moja me kliče, da grem, in dam vojakom za jutranji dan svoje povelja. Vi dva, ljuba sina! spremita mater zde nazaj na njen dom; utegnil bi kdo v nepokoj priti, ko bi je ne bilo. Jutri zjutraj, ljuba Teopista! te bom tam obiskal, te od kupca iz sužnjnosti odkupil, in zahvalil tvojo dobrotljivo prijateljico Lidijo.«
Osemnajsta razstava.
Krščanski pogovori pri jedi.
Drugo jutro sta vojvoda Eustahia, ko je vstal, njegova sina že pred njegovo stanico čakala, in ga pozdravita s prisrčno otročjo častjo. Gre z njima k Teopisti. Ko je v hišo stopil, se mu reče, da Teopista in Lidija še ne morete takoj obiskovalcev sprejeti, gospodar pa je šel že pred dnevom z doma po svoji kupčiji. Eustahi gre tedaj s sinoma malo na vrt; rosa se je še v jutranjem soncu lepo svetila in utrinjala. Po vrtu sem ter tja hodijo in se prijazno pogovarjajo, kar pridete dve ženski na vrt. Ena, visoke postave, je oblečena v belo tančico, ki je lepo v gibe nabrana do tal. Njena peča na glavi je polna zlatega cvetja. Tanko zagrinjalo kakor pajčevina zakriva njeno cvetoče obličje. Bila je Teopista. Eustahi se je zavzel nad njeno lepoto. Sinoči, ko jo je prvič spet videl, je bila bleda ko mrlič; nič lepega ni bilo v njenem obličju. Težka dela namreč, ki jih je imela posebno pred ta dan pri gostovini, obilne solze, ki jih je točila pri vojvodovom prihodu, omedlevica, ki je pri spoznanju svojih sinov vanjo padla, strah in veselje, ki ga je spet ob neprevidenem ugledu svojega moža občutila, vse to jo je bilo zelo zdelalo. Zde se je oddahnila od truda in nepokoja včerajšnjega dne. Veselje jo je v lica zapeklo, ljubeznivo se svetijo njene oči. Mlada ko na dan poroke je bila videti.
Ona ženska pa, ki je oblečena, kakor da bi bila Teopistina dekla, je bila Lidija. Spodobi se, je Lidija mislila, da svojo prijateljico po njenem stanu preoblečem. Ravno je bila obleka za imenitno gospo dodelana. Teopista pač ni mislila, kadar jo je gospodar trdo k delu priganjal, da to obleko sama sebi dela. Lidija ji je to obleko podarila, jo je z njo prav posilila, in je rekla, da je za ženo Rimskega vojvoda še le preslaba. Dobro se ji je perjela. In gospodarju je vest hudo očitala, da je ženo mogočnega vojvoda tako silno k delu priganjal; z veseljem ji je svobodo dodelil, in pa še dragih darov ji je ponudil.
Eustahi in njegova sina pozdravijo Teopisto, in dobrotljivo Lidijo prisrčno zahvalijo. Potlej se sprehajajo vsi skupaj po vrtu, se pogovarjajo od prečudnih naredeb Božjih in hvalijo Božjo sveto previdnost. Na to prosi Lidija, da bi vojvoda in stotnika s Teopisto pri njej na vrtu zajtrkovali. Usedeje se za marmorjevo mizo, na kateri je bilo mnogo jedi in jerbasenčki nabranega sadja. Brajda z velikim gostim perem se je nad mizo razpenjala, in je delala perjetno senco, in okrog nje so bile gredice z lepo dišečimi vrtnicami in cvetlicami in drevesa polne medičnega sadja.
Pri jedi je Eustahi vrt močno hvalil. »Lepi vrt,« je rekel, in se v Teopisto ozrl, »ne dela le časti pridni vrtnarici, on je tudi zgledališče Božjega veličanstva. Ono sadje le, ki je namenjeno nas hladiti, in poživiti, kako perjetno je tudi našim očem! In kako lepo vonjajo te le cvetlice! Kakšno prečudno moč vendar je stvarnik dal v grčaste drevesa in v slabe koreninice, da poganja tako lepo sadje, tako prijeten duh iz njih! V resnici, vrt je čisto zrcalo modrosti in dobrotljivosti Božje.« »Pač res!« reče Teopista. »Ta vrt le, ki sem ga obdelovala, mi je bil tudi zmeraj ko bukve, ki mi jih je stvarnik odprl pred mojimi očmi, in Jezus Kristus razlagal. Ko sem pogledala limbarje, mi je bilo, ravno kakor da bi mi jih naš zveličar s prstom kazal, in me opominjal, da naj zaupam v nebeškega Očeta, kateri jih tako lepo oblači, torej za ljudi, svoje otroke, gotovo še bolje skrbi. Ono drevesce le, ki je tolikanj bogat lepega sadja, mi pravi, da naj bom tudi jaz bogata dobrih del. Ta vinska trta le, katera po vseh mladikah, ki se je drže, sok in življenje razliva, da obrode veliko dobrega grozdja, mi je Ijubezniva podoba, da, le če ostanem s Kristusom na tanko združena, bogat sad zamorem obroditi. Nar slabju zeli, meta, kapir in kumin, ki je nekdaj veliko Izraelcev od njih desetino dajalo, me opominjajo Jezusovega uka, da bomo, se ve, tudi v malem zvesti, pri tem pa, kar je poglavitnega v postavi pravice usmiljenja in vere, nikoli ne opuščajmo. Tudi zelišča, katere sem zoper mojo voljo videla rasti, in sem jih s korenino izruvala, so me opominjale Jezusovega uka: Vsako zelišče, ki je ni moj nebeški Oče vsadil, bo izruvana. Iz tega sem se učila, da, kar brez Boga in njegove pomoči začnemo, ne more obstati. Tudi žilo nar manjši vseh semen, gorušično zrnce, ki sem ga v zemljo vsijala, in je sčasoma zraslo ko drevo, me je učilo, in k dobremu spodbadalo. Nad njim sem videla, kako se Božje kraljestvo, kraljestvo resnice in kreposti, v človeku sicer pri malem začne, pa mora vedno rasti, da do vrha doraste.«
Tedaj je Teopist rekel: »Ljuba mati! kakor je bil vam vaš vrt po Jezusovih prelepih prilikah v poduk, tako je bilo meni moje pastirstvo v poduk, ko sem še tam po samotnih planinah drobnico pasel. Tam ni bilo drugega videti, ko pastir in drobnica in časi kakšen volk. Tam ni bilo drugega slišati, kakor da se je ovca izgubila, ali da je v jamo padla, ali da smo izmed oves o svojem času kozle za klanje odbirali. Pa ravno od tega je Kristus tolikanj lepe prilike jemal, da se mi je moj nizki poklic v njih nekako častit dozdeval.«
»Kar se da od Jezusove presrčne ljubezni in zaupljivosti do njega koli podučljivega reči, nam stavi pred oči prelepa prilika od dobrega pastirja, od njegovih ovac in od volka. Moj vsakdanji poklic me je vsak dan učil: Dober pastir pozna vse svoje ovce, jih kliče vse po imenu, hodi pred njimi, jih vodi s krotko šibo na zeleno pašo in čisto vodo; tako nas vodi naš nebeški dobri pastir, in skrbi za nas, da nič potrebnega ne pogrešamo. Vsak dan sem videl in se učil: Kakor ovce svojega pastirja poznajo, njegov glas slušajo, in za njim tako; tujca pa ne poslušajo, in tudi za njim ne gredo, ampak še od njega beže, ravno tako naj bi tudi mi dobrega pastirje naših duš poznali, ga slušali, in za njim hodili; zapeljivih besed tujcev pa nikar ne poslušajmo.« »Kadar sem videl volka priti, da bi se ovac lotil in jih podavil, in sem se sam svojega življenja vanal, da bi ovce ohranil; kako jasne so mi bile takrat Jezusove prelepe besede: »Jaz sem dobri pastir, svoje življenje dam za svoje ovce, nihče mi jih ne bo iz mojih rok vzel!« Oh, sem potlej večkrat rekel, kdo bi njega ne ljubil, kdo vanj ne zaupal! Brez njega bi bili ljudje ko čeda brez pastirja.«
»Jezusova prilika od izgubljene ovčice je nekako prav iz pastirstva vzeta. Večkrat se mi je kaka ovca izmed drobnice izgubila, in sem jo iskal po hribih in dolinah, in jo nisem pred jenjal iskati, da sem jo našel. In kakšno veselje sem imel, kadar sem jo zagledal! Na svoje rame sem jo zadel, in nazaj nesel, in poklical sem prijatelje in sosede, in jim rekel: »Veselite se z menoj, ker sem svojo izgubljeno ovco našel!« — prav tako, kakor je Jezus popisal vse to. Tedaj so mi prav v srce segle Jezusove besede: »Tako bo v nebesih med angeli Božjimi veselje nad grešnikom, kateri se spokori. Oh, kakšna ljubezen, sem si mislil, kakšno neizrečeno usmiljenje! Ni dosti, da se spokorni grešnik sprejme, tudi veselje med angeli Božjimi je nad njim. To me je tako zgenilo, da bi bil na ves glas klical za vsakim grešnikom: »IN kaj bi ti ne hotel biti najdena ovca na ramah dobrega pastirja!«
»Kadar je kaka ovca v jamo padla, in sem jo poln usmiljenja iz jame izvlekel, so mi na misel prišle Jezusove besede: »Kdo izmed vas je, ako ima edino ovco, in mu v jamo pade, da bi se je tudi v soboto ne podstopil, in je ne izvlekel? In kaj ni človek veliko boljši ko ovca? Kolikanj bolj tedaj, sem si potlej mislil, se morem človeka usmiliti, in mu pomagati, ki ga vidim v nadlogi? Veliko zaupanje tudi v usmiljenje Božje tu v Jezusovo ljubezen do nas se je v mojem srcu obudilo, in sem sklenil nikoli v nobeni stiski ne obupati. Saj sta vendar nebeški Oče in njegov preljubi Sin do nas še veliko bolj usmiljenja, ko jaz do ovac!«
»Groza pa me je obšla vselej, kadar je bilo treba ločiti kozle od ovac; ko so bili kozli gnani v mesnico, ovce pa so še ostale, in so se pri miru pasle po perjetne tratini. Takrat sem mislil v tisti strašni dan, ko bo prišel Sin človekov v svojem veličastvu, in bo hudobne od pravičnih ločil kakor pastir kozle od ovec, in ko pojdejo potlej hudobni v večno trpljenje, pravični pa v večno veselje.
Teopist je sklenil s temi besedami: Govoril sem morebiti od preveč znanih reči. Pa vse so iz mojega pastirstva, in to najbolje pomnim. Tako je Jezus tudi preprostim pastirjem v samotni puščavi bukve odprl, polne lepih prilik in podob, katere nam ljubeznivo v misel dajo, kar nam je v našo blagost.
»Moje bukve pa,« reče Agapit, »so bile polje, katero sem s potom v obrazu obdeloval, ko sem še kmet bil. Naj tudi jaz kaj povem, kar mi je moj kmečki stan posebno prijeten delalo.«
»Ko sem njivo za setev pripravljal, osat in robidje iz nje trebil, kamenje z nje spravljal, jo ljudem in živini zagrajat, ptice z nje gonil, sem si mislil, kako da mi je treba svoje srce pripraviti, da bo seme Božje besede dobro zemljo v njem našlo. Pri tem sem spoznal, da, kdor posvetnim zmotavam duri odpre v svoje srce, kogar srce je enako skali, ki je pokrita s plitvo prstjo, kdor v svojem srcu trnje časnih skrbi in mesenih slast gnati pusti; pri njem seme Božje besede ne more sadu obroditi. Ko sem po tem lepo pšenico na svoji njivi z veseljem ogledoval, pa z žalostjo tudi ljuljko med njo ugledal, katera se ni dala poruvati, da bi se pšenica ne pokvarila, sem spoznal, zakaj ima Bog z grešniki toliko potrpljenje, in da zasluženi kazni le vendar ne bodo odšli. Ko je na zadnje žetev prišla, in smo ženjci veseli polno snopje nabirali, ljuljko in osat pa požigali, sem mislil v tisti veliki žetvini dan, ko bodo angeli Božji prišli žet, in krivičnike in pohujšljivce v ogenj pometali, pravični pa se bodo v kraljestvu svojega Očeta svetili ko sonce.«
»Tudi orodje, katero ima kmet, mi je bilo podučljivo. Kadar sem za plug perjel, dobro vedoč, da je treba pridno delati, ne pa nemarno ozirati se, ako hočem, kaj opraviti, sem si mislil, da tudi v Božjih rečeh nemarnost nič ne velja, in da le dobrovoljen delavec v dobrem raste. Kadar sem v rešetu žito plel in čistil, in dobro pretresoval, da sem dobro zrno od plev in druge sodrege ločil, so mi vselej v misel prišle Jezusove besede, da je skušnjava za nas nekako planje, in nam je dobro treba moliti, da naša vera ne omaga, in da skušnjavo srečno prebijemo. Kadar sem žito meril, sem mislil v besede: »S kakršno mero merite, s tako se vam bo odmerjalo.« Kdaj sem v mlin prišel, kjer imajo posvetneži velikokrat dosti grdih maren, me je mlinski kamen opomnil besed; »Gorje človeku, po katerem pohujšanje pride; bolje bi mu bilo, da bi se mu mlinski kamen na vrat obesil in se potopil v globočino morja!«
»Nar perjetneje in nar ljubši prilika pa mi je bila prilika od pšeničnega zrna, ki se v zemljo useje, in spet lepa bilka iz njega zraste. To opomni kmeta, ki zrna v brazde useva, da bo pred ali pozneje on sam globlji brazdo, v grob, usijan, nekdaj pa spet od smrti vstal v novo življenje.«
»Tako je Kristus kmetu zelo polajšal pri svojih časnih opravilih misliti v večne reči. Jezusov uki imajo res nekaj visokega v sebi; pa so vendar tako po domače in umevno povedani, da že samo to dovolj pričuje, da so Božji nauki.«
Devetnajsta razstava.
Krščanska gospodinja.
Lidija, dobra gospodinja, je doslej molčala; zde poprime besedo, in reče: »Res je, jaz sem se večkrat čudila, kako da je Kristus svoje visoke nauke tako po domače in umevno v prilikah vsakdanjega življenja oznanjeval, da jih je vsak dekli mogoče imeti. To mi je pri hišnih opravilih pač velikokrat v misel prišlo. prižiganje luči, pomivanje posode, krpanje oblačila mu niso bile tako slabe opravila, da bi od njih ne bil vzel prilik, po katerih bi tudi otroci njegov uk umeli.«
»Moj ranki oče so, preden so bili še krščeni, goreče želeli poduka v tistih resnicah, ki jih je človeku posebno treba vedeti. Torej so se seznanili z učenim možem, ki so mu modrijan rekli. Učeni mož je večkrat pri nas obedoval, in je veliko govoril od začetka sveta, od kreposti in neumrljivosti, pa govoril je v tako visokih izrekih, da sem ga prav malo umela, in zde besedice več ne vem. Kako umevne pa so prilike od domačih reči, v katere je Jezus zaklad svoje Božje modrosti shranil, in kako lahko jih je v spomin ohraniti! Stokrat na dan se mi ponudijo v misel.«
»Kadar luč prižgem, in jo, se ve, na svečnik denem, ne pod mernik, mi pride v misel, da naj sveti ljudem naša luč, da vidijo naše dobre dela, in hvalijo očeta, ki je v nebesih. Kadar dekle sklede, kozarce ali drugo posodo prav čisto pomivajo, se spomnim, da mora vse, kar se v skledah in kozarcih na mizo postavi, tudi po pravici pridobljeno biti, da je čisto. Kadar mi je treba obnošeno obleko zakrpati, ne delam zaplate iz novega suknja nanje. To bi se reklo novo suknjo potratiti, nova krepa na stari obleki bi se tudi nič ne prilegla, ampak le videla bi se že od daleč. In tedaj mi pride vselej na misel Jezusova pilika, ki pravi, da naša pravičnost ne sme biti ko slaba obleka polna zaplat, ampak čisto nova obleka, narejena le iz enega kosa.«
»Celo pri vdevanju šivanke se učim: »Kakor velbljud ali kamela ne mora iti skozi šivankino uho, tako tudi lakomni bogatin ne more v nebeško kraljestvo.« In takrat, ko je zelo otovorjen velbljud pred hišo prišel, se mi je še posebno tehtna dozdevala. Oh, uboga žival! sem dejala velikokrat, vse bogastvo, ki ga nosi, jo le teži, in ji celo nič ne pomaga. Ti živali je enak zgoltni bogatin, kateri si z velikim trudom zaklade na kup spravlja, in jih ne uživa. Kakor je z vebljuda pred vratami treba tovore zložiti, preden mora v hlev iti, tako mora tudi tak bogatin svoje neizmerne skrbi po denarjih in svoje hrepenenje po časnem blagu odložiti, ako hoče iti skozi tiste ozke duri, ki peljejo v večno življenje.«
»Kadar grem na dvorišče kokošam potresat, mi je koklja, ki pišeta pod svoje peruti spravlja, podoba ljubezni Jezusa Kristusa do nas, kateri nas hoče vse okrog sebe zbrati, in v svojo obrambo vzeti; golobič mi je podoba nedolžnosti in priprostosti; celo vrabec, ki pride med kokoši zrn pobirat, in ga nebeški Oče ne pozabi, mi oznanimo, da ta Oče še veliko bolj zame skrbi.«
»Ravno tako najdem v kuhinji dovolj premišljevati. Ogenj, ki na ognjiši gori, voda, ki mora v kuhinji zmeraj pri rokah biti, sol, ki se ne more pogrešiti, so zgolj reči, od katerih je Jezus tolikanj tehtne prilike jemal. Vse praviti bi bilo preveč; pa nekaj bolj navadnih moram vendar še povedati. Ko moje dekle drože v testo mesijo, da kruh vzhaja, in je lepo rahel, vidim prav očitno, kako mora Jezusov nauk vse naše dejanje in nehanje prešiniti in prevzeti, da je dobro. Ko so bile časi za kake gosti zelo velike priprave, in je veliko rok jedi pripravljalo, mi je bilo vselej, kakor da bi mi Jezus govoril: Ne trudite se vendar tolikanj za jed, ki mine; prizadujte si raje za jed, ki je za večno življenje, ki vam jo Sin človekov daje. Ko v kuhinji tudi le jajce ubijem, se spomnim Jezusovih besed: Oče ne da svojemu otroku škorpijona, ko ga jajce prosi; kolikanj bolj jim bo dal nebeški Oče, kateri ga prosijo dobrih darov, svojega duha!«
»V moje veliko veselje je Jezus nekatere lepe prilike tudi od opravil vzel, ki jih kupci imajo. Kadar kupec, kateri z biseri kupčuje, kak posebno lep biser dobi, prodl, če je treba, veliko drugega blaga, da le tisti biser kupi. Tako, se moramo tudi mi, če je treba, radi vsega časnega blaga znebiti, da dosežemo prelepi nebeški biser, večno blagost. Preiskovanje dobička in izgube, katero kupcu velikokrat glavo beli, me opomni Jezusovih besed: Kaj pomaga človeku, ako ves svet dobi, pa svojo dušo pogubi? Likat me opomni, da z vsemi svojimi skrbmi še pedi k svojemu telesu ali tudi svojemu življenju ne moremo pridati, in da bi torej bolje ravnali, ko bi svoje misli in skrbi na kaj boljšega in bolje obračali. Navada v kup še kaj malega po vrhu pridati, ali povrhovina me opomni Jezusovih besed: Išite nar poprej Božjega kraljestva in njegove pravice, vse drugo vam bo privrženo.«
»Tudi mušica tukaj na mizi le, ki je padla v mleko, me opomni Jezusovega uka: Gorje jim, kateri mušice precejajo, vebljude pa požirajo; kateri se majhnih grehov varujejo, velike hudobije pa počenjajo! Ta droblanec kruha le me opomni Jezusovih besed, ki nam modro varčnost priporočajo: Poberite drobljano, da se ne spridijo. Celo drobtine na mizi mi oznanjujejo veliki nauk od neskončne pravičnosti, me opomnijo neusmiljenega bogatina, kateri bolnemu ubožcu še drobtin ni prvoščil, in zato na onim svetu tudi kapljice vode ni sprosil.«
Eustahi jo je zvesto poslušal. »Pač res,« je rekel, »uk Jezusa Kristusa je častitljiv v vsem, v velikem in v malem; njegove prilike so po božje visoke, pa vendar poljudne. Vse stvari, nar manjši reči nas njegovega uka lepo opominjajo. Otroku ga je moč umeti, kolikor je treba za njegovo starost, in odrašen mož ga ima vse svoje žive dni dovolj premišljevati. O, da bi se pač ko Jezus nad stvarjenimi rečmi zgledovali; da bi uk, ki nam ga one oznanjujejo, radi poslušali, in sad obrodili za večno življenje!«
Zde, ko je Eustahi obmolčal, se približata srčna vojščaka Akacij in Antijoh, ki sta že nekaj časa kake stopinje od njih stala, in ju nobeden ni videl. Davi še le sta zaslišala z neizrečenem veseljem, da so žena in sinova njunega vojvoda, ki sta jih mrtve obžalovala, še pri življenju, in so se spet našle; zvesta služabnika sta prišla, da bi jim svojega srca veselje odkrila. Pa dobra moža od samega veselja komaj govorita, in solze jima crejo po obrazu. Teopista jima prijazno poda roko, in Agapit in Teopist ji objameta. Tedaj reče Akacij: »Kakor sem v bridkosti svojega srca jokal, ko sem našo blago gospo in njena sinova mrtve mislil, tako jokam zde od veselja, ko vse tri pred menoj žive in zdrave stati.« Antijoh reče; »Ravno tako se mi zdi, kakor da bi bili res od smrti vstali. Jaz mislim, da veselje, ki to srečno jutro in v tem perjetnem vrtu moje srce navdaja, ni kaj manjši od tistega veselja, katero je Marija Magdalena občutila, ko se ji je Kristus po svojem od smrtivstajenju na vrtu prikazal. O kakšno neizrečeno veselje bo ob našem vstajenju!«
Na to je Eustahi rekel: »Zde je pa čas, da se v stanu pokažem. Vidva, ljuba sinova, gresta z menoj; ti pa, Teopista! ostani pri svoji ljubi prijateljici, da spet pridemo.« Ko se je v sredi med svojima sinoma in med starima vojščakoma stanu bližal, je bilo vse po koncu. Vesel hrup je vstal med vojaki, ravno kakor pri kaki veliki zmotavi; pa brž stoji lepo v redi vsa vojska. Z veselim vriskom pozdravi svojega vojvoda in njegova sinova, glas trobent se komaj sliši izmed vpitva. Vse vošči srečo blagemu očetu in dobrima sinoma, in marsikateri pošten mož je dejal: »Ko bi bil naš vojvoda svoja sinova, katera je izmed vseh vojščakov povzdignil, že poprej poznal, bi bil kmalu kdo mislil, da je očetova ljubezen to storila. Zde pa moramo vsi, mali in veliki, reči, da ni gledal osebe, ampak le srčnosti in poguma mladih junakov. O, kakšno veselje je to za očeta, da v neznanih mladeničih, katera je imel nar srčneje junaka, zde svoja sinova spozna!«
Eustahi je na večer vsi vojski veselico napravil; drugo jutro pa je odrinil z vojsko vred. On je pred njo jezdil; njegova žena pa se je zadaj za njo v kočiji peljala, in sinova sta jezdila zraven kočije.
Dvajseta razstava.
Bodi zvest do smrti, in ti bom dal venec življenja.
Eustahi je bil tedaj spet tako srečen, kakor si more človek na zemlji voščiti. Premagal je močna sovražnike, in povsod so ga z velikim veseljem zmagalca sprejeli; našel je spet svojo ljubo ženo, in v nar blažjih mladeničih med vojsko je neprevidoma svoja izgubljena sina spoznal; na poti v Rim je zde, in veseli Rimljani se že pripravljajo ga sprejeti z vso spodobno častjo.
Ko bi bila ta povest le izmišljena bralcem v kratek čas, bi se mogla s tem častitljivim vhodom končati; toda da se resnica ohrani, se ne sme zamolčati prigodba, katera mora sicer vsako občutljivo srce z bridko žalostjo napolniti, pa je velika in častita v očeh pravega kristjanka, in pri vseh žalostnih občutljajih, ki jih obudi, tudi sladko potolaži. Namesto lovorjevega venca, s katerim je cesar mislil blagega vojvoda ovenčati, ga je čakal še častitlivejši venec. Preden je Eustahi v Rim prišel, je cesar Trajan umrl. Jadran, ki je bil cesarju v rodu, in ga je bil rejenca k sebi vzel, je Biji njegov nastopnik. Ta novi cesar je bil velik malikovalec, in je vero v enega Boga črtil iz vsega srca. Mimo tega je bil še vedeževalstvu in vsem vražam vdan, in ves čemeren in neusmiljen. Posebno veliko si je prizadejal slavo svojega prednika in dobrotnika Trajana zatreti, in kjer je le mogel, je njegovim naredbam ravno nasproti ravnal. Torej je tudi kristjane ukazal vnovič preganjati.
Tudi cesar Trajan je sicer poprej kristjane grozno preganjal. Brez števila jih je bilo neusmiljeno pomorjenih. Med drugimi je rekel svetega Ignacija, Antijohijskega škofa, ki je bil učenec svetega aposteljna Joana, v Rim pripeljati, in ondi vreči pred divje zveri, katere so ga, kakor bi trenil, na drobno raztrgale, in niso drugega pustile od njega kakor nekaj koščic.
Pa pozneje je cesar Trajan od kristjanov bolje jel misliti. Veliko so menda deželni poglavarji in oblastniki s svojimi popisi k temu pripomogli. Imamo list slovečega Plinija, Bitinskega poglavarja, v katerem je kristjanom veliko v hvalo rečenega. Plinij piše namreč v njem da od tistih, kateri so se od strahu pred smrtjo krščanski veri odpovedali, in od tistih, kateri so tudi na težavnici svoji veri zvesti ostali, ni mogel drugega izvedeti, kakor to, da se postavljen dan v tednu pred sončnim vzhodom izbiro, svojemu Kristusu, katerega Boga časte, hvalne pesmi pojo, in pri veri prisežejo, da ne bodo nič hudega počeli, ne kradli ne ropali, ne prešuštovali, da bodo storjene obljube natanko spolnjevali, in kar jim je izročenega, zvesto spet oddali, kadar bo treba; po tem pa narazen gredo, pa se tisti dan še enkrat snidejo, in skupaj jedo, toda v vsi spodobnosti in nedolžnosti; pa tudi tega več ne delajo, ker so jim taki zbori od cesarja prepovedani.
Cesar Trajan je, kakor se vidi iz njegovega odgovora da Plinija, od preganjanja kristjanov nekoliko odjenjal. Tega sicer, morda iz posvetne razumnosti, ni rekel, da bi jim več za glavo ne šlo; pa prepovedal je odslej kristjane preiskovati ali popraševati, kdo da je kristjan, ali vsako tožbo precej poslušati. Ako je tudi vedel, da je ta ali oni kristjan, se je delal, kakor da bi ne vedel, in rad blizu je imel, da je taka govorica nehala. Preganjanje je skoraj popolnoma minilo. Cesar Jadran pa je brž, ko je začel cesariti, svoje sovraštvo do kristjanov pokazal. V krajih celo, kjer je bil Jezus Kristus rojen, kjer je na križu umrl, in kjer je od smrti vstal, je svoje malike postavil, in plamen preganjanja, ki je bil že skoraj ugasnil, se je vnovič vnel. Kristjane so hudo tezali, in neusmiljeno morili. Spet ko poprej so slepi malikovalci divjali: »Kristjane levom!«
Ko je Eustahi v Rim prišel ga je cesar Jadran ljubeznivo sprejel, lepo zahvalil za dobljeno zmago, zagotovil svoje milosti, in bogato obdaril. Potlej je cesar god srečne zmage ukazal obhajati, in se je napovedani dan res že napravil z veliko častjo v tempelj iti, in svojim bogovom hvalno daritev opraviti. Eustahi ga je imel spremiti, da bi tam pred oltarju lažnivih bogov kadilo na žerjavico deval, in potem iz cesarjeve roke lovorjev venec prejel. Ali Eustahi se je branil cesarja tja spremiti, in le na prag manskega tempeljna stopiti.
»Kaj!« reče cesar z veliko nevoljo, »Rimskem bogovom mar ne boš hvalne daritve za svojo zmago opravil? Ali meniš, da jim nisi hvale dolžan, da so ti tvojo ženo in tvoja sinova spet zdrave v roko dali?«
Eustahi odgovori odkritosrčno in brez strahu: »Moj cesar! jaz sem kristjan. Bog, katerega kristjani molimo, mi je po Jezusu Kristusu, svojem Sinu, zmago dodelil; on mi je spet dal mojo ženo in moja sinova. Njemu samemu sem dolžan hvalno daritev. Vaših bogov ne bom nikoli molil; oni niso drugega ko izmišljene podobe iz lesa, kamna in brona, ki so jih človeške roke naredile. Jaz molim edinega resničnega in živega Boga, kateri je nebo in zemljo ustvaril, in je svojega edinorojenega Sina na svet poslal, ljudi rešit od zmot in greha, od rev in smrti.«
Po cesarju je vse vrelo, tako je bil jezen; vendar se je premagoval, in prijaznega kazal. Nespodobno, je menda mislil, in pa še nevarno bi bilo slovečemu vojvodi zde precej s smrtjo žugati. Hotel je prej poskusiti, koliko zdeo pri njem sladke besede in obljube. Z vso svojo zgovornostjo si prizadeva ga omajati in pregovoriti; pa Eustahi se ne da premakniti. Cesar ga je spustil s prijazno besedo, da naj se kaj pomisli; skrivaj pa je naročil nekaj imenitnim Rimljanom in Rimljankam, Eustahievim in Teopistinem vrstnikom in vrstnicam, da naj Teopisto in njena sinova napravijo, da prosijo Eustahia kleče in jokaje, cesarja ne dražiti z nepokorščino, ampak raje darovati bogovom.
Šli so, in vsakega posebej k temu nagovarjali. Pa pobožna žena in blaga sinova je groza spreletela nad takim nagovorom; vsi so pripravljeni raje umreti, ko Boga in Jezusa Kristusa zatajiti. In oče, mati in sina se utrjujejo v sklepu za vero umreti; zde so bili trdno preprepričani, da jih je Bog po dolgi ločitvi le zato spet združil, da bi drug drugemu srce dajali Boga in svojega zveličarja s svojo smrtjo počastiti.
Ko je cesar videl, da z lepo in z vsemi mnogimi obeti pri Eustahiu in njegovi družini nič ne opravi, jih je jel s hudo poprijemati, in jim žugati. Poklical je Eustahia pred se, in mu reče: »Slišim, da si še nisi premislil; tudi tvoja žena, pravijo, in tvoja sina so trdovratni ko ti. Stori po mojem povelju; če ne, te dam z ženo in sinoma sodniku v roke, da vas obsodi po postavah. Pomisli, da potlej ne odidete smrti!«
Eustahi odgovori: »Svetli cesar! vam sem pokoren v vsem, kar je prav, in se spodobi; z veseljem se vanom v srečo Rimskega naroda svojega življenja, kakor sem se ga že večkrat. Ali svoji vesti nasproti ne morem ravnati; do te ima le Bog oblast, in Boga je treba bolj poslušati ko ljudi.«
Ves razkačen ukaže cesar mu odvzeti častne znamenja vojvodstva, in ga odpeljati v ječo; tudi je ukazal Teopisto in njena sina pripreti. Pripeljejo jih pred sodbo. Pa vsi, Eustahi, njegova žena in njegova sinova, trdijo pogumno, da so kristjani, in hočejo v krščanstvu živeti in umreti. Obsojeni so vsi štirje na ljudskem gledališču vrženi biti med divje zveri.
To je bilo silno veliko, okroglo mesto, s peskom posuto; kamnele klopi, druga nad drugo, so bile okrog njega, so visoko segle; po sto tisočev ljudi je šlo vanje. Prišel je strašni dan. Brez števila ljudi sedi po klopeh od tal do vrha, da bodo gledali strašno prigodbo. Kar pripeljejo vojaki Eustahia, njegovo ženo in njegova sina. Briči jih postavijo v sredo gledališča, in gredo od njih. Stanovitne duše pa se vesele ravno ondi, kjer je bil nekdaj sveti Ignacij v zobeh ljutih zveri razdrobljen, venec mučenstva doseči. Oh, že so se spomnili njegovih besed: »Jaz sem pšenica Gospodova; zobje divjih zveri me morajo smleti, da bom Kristusov čist kruh!« Neverno ljudstvo je hudo divjalo, in strašno vpitje zažene, da naj brž zveri nanje izpuste. Želelo je videti, kako da bodo nedolžne ljudi raztrgale in požrle. Briči odpro zverem duri in štirje strašni levi planejo iz zverinjaka. Pa čudo, nič žalega ne store svetnikom; še ne dotaknejo se jih, temveč ko krotke jagnjeta se predne uležejo. Nevoljno in preklinjaje se ljudstvo razide. Ti ljudje niso spoznali, da so neusmiljenši od zverine.
Cesarja je grozna jeza perjela, da je tako izteklo; še v huje smrt so Eustahi in njegovi obsojeni. V veliko bronasto peč, ki je bila odzunaj divjemu juncu podobna, so vreči in sežgati. Že prej tisti večer so več seženj drv pripeljali, in peč začeli kuriti, da bi bila drugi dan prav razbeljena. Neznano veliko ljudi se zbere drugo jutro okoli razbeljene peči, kolikor so nar bliže mogli. Prvlečejo mučence, vseh oči so nanje obrnjene. Blizu ognjene peči postoji Eustahi, povzdigne oči in roke proti nebu, ter moli na glas, in njegova sinova in njuna mati molijo z njim iz globočine svojega srca: »Vsegamogočni Bog, Gospod nebes in zemlje! usliši našo pohlevno molitev, in dodeli nam svojem služabnikom, da nas ta ogenj očisti od vseh madežev, in dosežemo del tvojih svetnikov. Za kratek čas si nam lisk, ki smo ga nekdaj na svetu imeli, spet povrnil; daj nam namesto te prazne in zamerljive časti zde tisto veličastvo, ki ga nikoli ne bo konec. Glej, voljno in z veseljem se ti damo v dar. Že gori ogenj, ki nas bo použil. Oče, mati in sinova smo ti pripravljeni v žgaven dar. Sprejmi milostljivo ta dar; tiste pa daj v sramoto, kateri se ti vstavljajo. Češeno bodi po nas, tvojih nevrednih služabnikih, tvoje sveto ime! Oh, ne zavrzi te daritve, kakor daritve Abljeve in Abrahamove in krvi prvega mučenca Štefana nisi zavrgel! Reši nas in vse, kateri bodo še za nami po tem potu trpljenja hodili, vseh zlegov, ki nas teže v tej dolini solz, in vzemi nas vse v svoje kraljestvo!«
Po tej molitvi zaslišjo vsi štirje v svojih srcih, da je Bog rekel Amen, in vsi svetniki in angeli v nebesih so z veseljem povzeli Amen.
Zde so vsi štirje v peč vrženi, in ko da bi trenil, so vsi mrtvi. Njih duše so šle v nebesa; njih trupla pa so čez tri dni ko so peč odprli, nepoškodovane našli, in pobožni kristjani jih pokopljejo.
Smrt svetih mučencev Eustahia, Teopiste, Agapita in Teopista je med kristjani v spominu ostala; da bi se njih spomin tudi pri kristjanih prihodnjih časov ohranil, so se njih imena v bukve vseh mučencev zapisale, in 20. dan kimavca je odločen bil obhajati njih spomin ali god.
Ko je preganjanje kristjanov, katero je še dve sto let trpelo, na zadnje popolnoma nehalo, so blizu Tiburskega mesta, ki mu zde Lahi Tivoli pravijo, ravno ondi, kjer je Eustahi nekdaj na lovu nebeško prikazen imel, cerkvico postavili; na grobu pa, v katerem koščice svetih mučencev Eustahia, njegove žene in njegovih sinov leže, so veliko cerkev sezidali. Ta stara in lepa cerkev stoji v Rimu še dan današnji. V spomin darovitosti svetega Eustahia, katera je bila začetek njegovega spreobrnjenja, in mu je pri Bogu milost pridobila, prinese v tej cerkvi Rimsko ljudstvo vsako leto obilno darov, da se med uboge razdeli. Razdeljenje dobrovoljnih darov se sklene s to le molitvijo:
»Dodeli, o Bog! svojim služabnikom, ki posnemajo zgled svetega Eustahia, in ubožce tvoje cerkve na zemlji z dobrovoljnimi darmi razveseljujejo, kar te prosijo, da se kdaj z njim in njegovimi tovariši pri tebi v nebeški časti vekomaj vesele, po Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, gospodu našem. Amen.« 
